Slovenska slovnica/Pisoslovje/Grafetika

Sedaj, po razlagi, kaj preučuje vsaka podveja pisoslovja in kašna so osnovna označevanja za različne pojave v pisoslovju, se lahko prične dejansko raziskovati pisoslovje.

Sporočilo, ki se preda preko pisnega prenosnika, se imenuje (pisano) besedílo ali zapís. Ta pojem zajema vse, kar se zapiše, od raznih poročil in zakonov do SMS sporočil, navodil za uporabo, zapiskov, spletnih objav in knjig. Če je besedilo krajše, se imenuje tudi napís. Tvorec_ka sporočila se imenuje pisec_ka (tj. pisec IPA: [ˈpisət͡s], ST: [písəc] za osebo moškega spola, píska pa za osebo ženskega spola), prejemnik_ca sporočila (kdor prejme in razume informacije, ne fizičnega sporočila) pa se imenuje brálec_ka (tj. bralec IPA: [ˈbralət͡s], ST: [bráləc] za osebo moškega spola, bralka IPA: [ˈbrawka], ST: [bráu̯ka] pa za osebo ženskega spola). Proces tvorbe besedila se imenuje pisánje, glagol je pisáti. Proces razumevanja besedila se imenuje bránje, glagol pa je bráti.

To poglavje je v nadaljevanju razdeljeno na pet večjih podpoglavij. Zadnja tri poglavja delijo grafetiko po ravneh, od preučevanja najmanjših delov do večjih. Taka delitev ni bila ustvarjena tu, pač pa jo uporablja že Meletis.

Kazalo

• Značilnosti pisnega prenosnika – splošne značilnosti, povezane s pisnim prenosnikom, kako je definiran, kaj vse spada pod pisni prenosnik, kako se piše in kako elektronske naprave shranjujejo tekst
• Paragrafetika – kako okoliščine pripomorejo k berljivosti, kot npr. osvetljenost in vrsta podlage
• Mikrografetika – značilnosti posameznega znamenja ter njegova delitev na manjše dele
• Mezografetika – združevanje posameznih znamenj v vrstice, kakšne so medsebojne interakcije in ostale značilnosti vrstic
• Makrografetika – značilnosti višjih ravni, kot npr. medvrstični razmik, interakcija besedila z nebesednimi spremljevalci (npr. slikami) in zapis v tabelah

Značilnosti pisnega prenosnika

Da bi se lahko poglobili v raziskovanje posebnih značilnosti in načinov uporabe pisnega prenosnika, je najprej potrebno določiti, kaj vse se uvršča pod pisni prenosnik in kaj ne. Na prvi pogled izgleda to zelo lahko: Pisni prenosnik je tisto, kar se zapisuje za razliko od slušnega prenosnika, preko katerega se govori. Problem je v tem, da ni vse, kar se napiše/nariše, del jezikovnega izražanja in zato ne spada vse pod jezikoslovje. Pred obravnavo tega pa je potrebno najprej predstaviti, kako sploh je pisni prenosnik povezan z jezikom.

Pisni prenosnik in Hockettove značilnosti jezikov

Jezik je odvisen od prenosnika. Brez prenosnika jezik ne more obsajati, saj se ne more predati informacij brez uporabe nekega prenosnika, preko katerega bi se prenesle. Vsako besedilo, pogovor ali drug diskurz je torej del enega (ali več) prenosnikov. To dokazuje tudi prva Hockettova značilnost jezikov, ki naj bi držala za vse jezike. Specifično se on omeji na vokalno-avditorni (slušni) prenosnik, ki naj bi po njegovem bil skupen vsem jezikom. Pri tej izjavi seveda ni upošteval znakovnih jezikov. Je pa res, da se je pojavil pisni prenosnik za slušnim. To dokazuje dejstvo, da lahko s primerjavo zgodnjih zapisov v različnih  jezikih rekonstruiramo njim skupnega prednika, nek prajezik, ki pa se še ni zapisoval; opiral se je zgolj na slušni prenosnik. Prav tako še danes obstajajo nezapisani jeziki, vendar je določevanje, kateri jezik se redno zapisuje in kateri ne, dokaj težavno. Slovenščina se zapisuje, drugače bi bil ta del slovnice za slovenščino brezpomenski, in sicer že od razvoja iz praslovanščine. V Brižinskih spomenikih je zapisana slovenščina še na prehodu iz alpske slovanščine (tj. geolekta praslovanščine) v zgodnjo slovenščino.

Hockett pa je pisni prenosnik iz obravnave izločil tudi iz drugega razloga, saj namreč pisanje ne sledi njegovi tretji značilnosti jezika, ki jo imenuje hitri upad (angl. rapid fall). Ta značilnost opisuje, da mora biti prejemnik sporočila relativno blizu tako časovno kot krajevno ustvarjalcu sporočila ob trenutku stvaritve sporočila, da bo komunikacija uspešna. To drži za slušni in znakovni prenosnik. Da lahko poslušalec sliši govorca, morata biti dokaj blizu drug drugemu in to ob času, ko govorec govori. Če se poslušalec pojavlja na drugem koncu zemlje, brez uporabe tehnologije ne more slišati, kar govorec govori. Časovna omejenost je tudi pomembna; nekdo ne more vedeti, kaj točno bo nekdo rekel čez petdeset let ali je rekel pred petdesetimi leti, ne glede na to, kako blizu je trenutno tej osebi. Zaradi tega tudi ni mogoče vedeti, kako točno so govorili ljudje pred zapisom jezika, vendar se temu lahko z rekonstrukcijami približamo. Podobno je tudi z znakovnim prenosnikom. Dandanes se lahko posname nekoga, ki govori in to lahko nekdo drug posluša nekje daleč stran ali kasneje, vendar to vključuje pretvorbo informacij iz slušnega prenosnika v elektronsko obliko, v kateri je lahko shranjena, dokler ne doseže nekega oddaljenega kraja v prihodnosti, ko se spet pretvori v slušni prenosnik. To torej ne izpodbija tretje Hockettove značilnosti.

Drugače pa je s pisnim prenosnikom, ki je inherentno trajen. Kar nekdo zapiše, se lahko potencialno ohrani za tisoče let in se besedilo po vsem tem času še vedno prebere, če se pozna jezik oz. je besedilo možno dekodirati. Tako lahko tudi besedilo prepotuje tisoče kilometrov in prebere drugje, tudi brez uporabe elektronskih naprav, npr. s pošiljanjem pisma. To omogoča tudi, da se z današnjimi jezikoslovnimi metodami analizira starejša, še ohranjena besedila, zaradi česar se lahko dokaj dobro razišče jezikovne značilnosti že izumrlih jezikov. Zaradi tega pisni prenosnik ne sledi tretji Hockettovi značilnosti, česar se je tudi Hockett zavedal. Slušni in znakovni prenosnik sta nêtrájna prenôsnika, pisni prenosnik pa trájni prenôsnik. To je poglavitna razlika, ki ločuje pisni prenosnik od ostalih dveh.

Koncept orodja in podlage

Za sporazumevanje preko slušnega prenosnika niso potrebni kakšni dodatni pripomočki. Glas se proizvede z glasilkami, sliši se z ušesi, glas pa se prenaša preko zraka, ki pa je potreben za življenje na sploh, torej je vedno prisoten v neki meri okoli govorca. Kdaj seveda ni možno komunicirati brez uporabe dodatnih naprav, npr. telefona ali megafona, vendar za nek tipičen primer komunikacije preko slušnega prenosnika te niso potrebne.

Nasprotno pa je za pisni prenosnik potrebna uporaba drugih predmetov. Brez njihove uporabe bi lahko le pisali s prstom ali krvjo po koži, česar pa se v praksi ne izvaja, saj je nepraktično in neobstojno. Za pisanje se tako običajno uporabljata dva predmeta – neko orodje za pisanje in podlaga. Podlaga je tisti predmet, ki bo sporočilo ohranil in prenašal, orodje pa tisti pripomoček, s katerim se na podlago napiše sporočilo. Orodje je tako potrebno le za pisanje sporočila in za branje ni potrebno, medtem ko je podlaga potrebna tako za pisanje, prenos in branje sporočila. Z drugimi besedami, sporočilo lahko prebere tisti, ki ima podlago s tem sporočilom, in ne tisti, ki ima pisalo, ki je to sporočilo napisalo.

Orodje in podlago lahko predstavlja mnogo predmetov. Dandanes ima vlogo orodja pogosto tipkovnica, vlogo podlage pa računalnik. Tradicionalno se je uporabljalo neko pisalo in papir. Tudi ni obvezno, da sta tako podlaga kot pisalo oba neka zunanja predmeta, kdaj je lahko le eden izmed njiju. Če se s prstom piše v pesek na plaži ali po zaslonu na dotik, prevzame vlogo orodja prst, če pa si nekdo zapiše nekaj na roko ali pa vtetovira napis, prevzame vlogo podlage koža. Pri zapisu se torej izbere določeno orodje in podlago. Možne izbire je veliko, nekaj pogostejših primerov pa je naštetih v nadaljevanju.

Orodje

Orodje omogoča, da se na podlagi pusti vidno obliko, bodisi sled, bodisi odtis, ki jo je mogoče razločiti od ostale podlage. Tako se prazni podlagi doda razgibanost, zmožno prenašati informacije, ki se lahko kasneje preberejo. Razlike v obliki in poziciji teh oblik oz. njihovo pomanjkanje omogoča, da se lahko po dogovojenih pravilih (ortografiji) podlagi doda podatke o izjavi, ki jih potem podlaga ohrani in se jih lahko kasneje prebere.

Označeni prikaz pozitivnega in negativnega prostora.

Del podlage, ki predstavlja večino podlage, se imenuje negatívni, béli ali prázni prôstor. To je običajno tisti prostor, ki ga pisalo ni spremenilo, tj. ni bil pobarvan s pisalom oz. ni del izbočene pike, torej nosi barvo oz. izbočenost podlage. Deli, katere je pisalo spremenilo, torej pobarvani oz. izbočeni deli, se imenujejo pozitívni ali pôlni prôstor. Primer, ko pisalo spremeni negativni prostor, je npr. klesanje okoli znamenj, da so ta izbočena. Presledek v taki obravnavi torej nima nič pozitivnega prostora.

Da lahko pisalo pusti berljiv odtis, se mora izbrati pravilno kombinacijo pisala in podlage, saj npr. s kemičnim svinčnikom ne more pisec pisati po zaslonu računalnika, ampak mora izbrati kako drugo podlago, npr. list papirja. Vsaka kombinacija pisala in podlage torej ne omogoča uspešnega zapisa. Prav tako mora pisalo v vizualnem prenosniku pustiti primarno barvno sled, v taktilnem pa izbočiti podlago za zapis, kar privede do tega, da se pisala precej razlikujejo med obema tipoma.

Predmetov, ki bi delovali kot pisalo, je veliko in so zelo odvisni od situacije. Kljub temu se v večini primerov uborablja zgolj nekaj predmetov, ki so specifično namenjeni pisanju, npr. svinčnik ali tipkovnica, čeprav je košček oglja ravno tako primeren za pisanje na papir, na samotnem otoku pa se lahko na plaži napiše SOS tudi s postavljanjem vej v obliki teh črk.

Za vizualni prenosnik

Kemični svinčniki so primer pisala, ki pusti barvno sled.

Orodja, namenjena pisanju v vizualnem prenosniku (latinici), morajo za pisanje tako spremeniti podlago, da se spremembo lahko vidi. To se lahko naredi tudi z dolbenjem, saj se lahko nato vidi sence, ki omogočajo prepoznavo, vendar to ni nujno potrebno. Orodje lahko zgolj pusti tanek sloj barve na podlagi, kot se zgodi npr. pri pisanju s kemičnim svinčnikom ali flomastrom, dandanes pa lahko ta proces poteka tudi elektronsko in pri pisanju po zaslonu na dotik naprava sama zazna gibanje prsta ali posebnega pisala ter nato izriše sled na zaslonu. Glavni načini puščanja vidne sledi so torej trije:

• Z iz- oz. vbočevanjem podlage, npr. klesanjem v kamen, pisanjem s prstom po mivki, lepljenjem predmetov na podlago v obliki črk ipd.

• S puščanjem barvne sledi, npr. pisanjem s svinčnikom, čopičem, nalivnim preresom, flomastrom, tipkovnico na tipkarskem stroju, tiskanjem ipd.

• Elektronsko prikazovanje s piksli na zaslonu, npr. pisanjem s tipkovnico na elektronsko napravo, po zaslonu na dotik, pisanjem z elektronskim pisalom ali z diktiranjem.

Glede na stanje orodja se lahko napravi še dodatno delitev. Deli se lahko glede na to, ali mora ta predmet biti skupaj s podlago, da se sporočilo lahko prebere ali ne. Kot že omenjeno, podlaga je tista, ki je nujna za prenos sporočila, pisalo pa v veliko primerih ni nujno, da je prisotno ob branju. Ko nekdo piše s kemičnim svinčnikom, se lahko kemik izgubi ali celo uniči in bo zapis še vedno berljiv. Drugače pa je v primerih, kot je npr. oblikovanje besede SOS iz vej. V tem primeru imajo veje vlogo pisala, ampak če se jih umakne ali uporabi za zakuriti ogenj, sporočilo ne bo več berljivo.

Bolj natančno, glavna razlika je v tem, ali se za pisanje znamenja porabi celotno orodje ali ne. V drugem primeru je potrebno porabiti celotno ali več vej za zapis, medtem ko se pri pisanju s svinčnikom porabi le majhen del svinčnika, drugi del pa je za prenos sporočila nepomemben. Svinčnika se vselej ne more uporabljati v nedogled, saj ga bo nekoč zmanjkalo, poleg tega pa se lahko še vedno odstrani del na podlagi z radiranjem, kar tudi povzroči, da je sporočilo neberljivo. Bolj precizna delitev je torej glede na to, koliko znamenj se lahko zapiše z enim kosom pisala. Za oblikovanje besede SOS iz vej je potrebnih več vej za oblikovanje enega znamenja, medtem ko se s svinčnikom lahko napiše na tisoče znamenj, preden ga zmanjka. Zmožnost pisanja na elektronske naprave je v teoriji omejena le na dostop do elektrike, vendar v praksi pride do poškodb in obrabe, ki onemogočata, da bi se lahko nanje napisalo neskončno znamenj.

Za taktilni prenosnik

Tri tablice in dve igli za pisanje brajice.

Brajeva vrstica za prikazovanje brajice.

Orodje v taktilnem prenosniku (brajici) mora tako spremeniti podlago, da se lahko spremembo začuti s tipanjem. Pod to bi sicer lahko spadalo tudi spreminjanje teksture ali temperature podlage, vendar v praksi se v brajici izboči podlago, kar se potem lahko začuti, tj. naredi brajevo piko. Tako kot v vizualnem prenosniku se lahko tudi v tem primeru to stori na različne načine. Najpogosteje se podlago izboči, pri čemer se pisalo ne porablja. Gledano iz druge strani lista je na mestu pike vdolbina, torej le premakne obstoječo podlago in ničesar ne dodaja. Redkeje se podlagi odvzema ali dodaja snov, ki napravi razliko. S klesanjem se lahko odvzame sloj podlagi za tvorbo negativnega prostora, medtem ko postanejo neizklesani deli izbočeni. Podobno se lahko snov doda tam, npr. nalepi kose lesa, oblikovane kot brajeva pika, kjer naj bi bile brajeve pike, tako da postane tisti del izbočen, vendar je to redko. Podlaga v tem primeru ni izkrivljena kot v prvem primeru, ampak ji je nekaj dodano. Načini so torej trije, z množično prevlado prvega:

• Z izbočevanjem podlage, npr. s tablico in iglo, brajičnim tiskalnikom in brajično vrstico.

• Z odvzemanjem podlage za tvorbo negativnega prostora.

• Z dodajanjem podlage za tvorbo pozitivnega prostora.

Podlaga

Podlaga je tista, ki prenaša sporočilo in na katero se piše. Orodje nekako spremeni dele podlage, kar je nato možno kasneje razbrati in tako prepoznati znamenja. Pomembno je, da je neko pisalo zmožno spremeniti podlago v tolikšni meri, da se spremembe lahko prepozna, podlaga pa mora biti sposobna ohraniti te spremembe čim bolj vidne oz. tipne do časa branja.

Za razliko od orodja je obvezno imetje podlage za uspešno branje. Če se podlaga uniči, postane branje nemogoče. Bralec mora biti v neposredni bližini podlage, iz katere ali z gledanjem ali tipanjem prebere zapisano. Od pisanja do branja lahko podlaga ohrani zapis zelo dolgo časa, sama pa medtem lahko prepotuje zelo veliko razdaljo.

Idealna nepopisana podlaga z vidika berljivosti je ravna in za vizualni prenosnik enobarvna. Kakršna koli nagubanost podlage bi se lahko zamenjala z brajevo piko ali oteževala njihovo zaznavanje, v vizualnem prenosniku pa tudi ustvarjala neželene sence in popačene oblike znamenj. Kljub temu se kdaj vseeno piše z vizualnim prenosnikom po neravni podlagi, npr. na zemljevidu, ki prikazuje relief z izbočevanjem podlage, kdaj pa se tudi zaradi varčevanja s prostorom napis natiska na istem mestu, kot se izboči brajeve pike. Podlaga je pogosto tudi barvno okrašena, pri tem pa je potrebno paziti, da je med pozitivnim in negativnim prostorom še vedno dovolj velik kontrast za lahko branje.

Dandanes imata vlogo podlage najpogosteje papir in zaslon, v preteklosti pa so se pogosto uporabljali tudi pergament, papirus, kamen, les, bambus, glinene tablice ali kosti. Med manj pogoste podlage spadajo tudi npr. kovina, plastika in steklo ter tudi pesek na plaži in koža, saj se na vse te podlage lahko z nekim pisalom zapiše sporočilo.

Približek prikaza dveh tipov pomanjkanja dela podlage.

V posebnih primerih se podlaga lahko pojavlja tudi v okrnjeni obliki in je opredmeten le pozitivni, redkeje le negativni prostor. Tak primer je npr. neonski napis. Kot orodje za pisanje se lahko obravnavalo stroje, ki so napis oblikovali, ki torej predstavlja pozitivni prostor. Negativni prostor pa ni opredmeten. Nekdo lahko vzame iz proizvodnje zgolj ta napis in, če ga izobesi pravilno, bo napis še vedno berljiv. V takem primeru negativni prostor predstavlja vse, kar se nahaja v ozadju v trenutku branja, npr. stena, steklo ali nebo, lahko pa je tudi bolj barvito, ali celo premikajoče se. Če bi v teoriji nekdo držal tak napis nad množico ljudi, bi bil še vedno berljiv. Podobna taka primera sta tudi pisanje po zraku z droni ter branje po prozornem zaslonu oz. projekciji na steklo. Druga možnost je, da ni opredmeten pozitivni prostor, kar bi se nanašalo na rezanje črk ven iz podlage, npr. kot pri šablonah za risanje s sprejem. Oba primera sta bolj redka za vizualni prenosnik, za taktilni prenosnik pa tega pojava v praksi ni. Nadomeščanje dela podlage z ozadjem se ne more pravilno pokazati na zaslonu, ker to za zaslon ne velja, vendar je na desni sliki prikazan približek, če si belo ozadje predstavlja kot prozorno, skozi katero se lahko vidi skozi zaslon.

Delitev pisnega prenosnika

Trajnost in uporaba orodja in podlage sta dve definicijski lastnosti pisnega prenosnika. Ob podrobnejšem pogledu pa se lahko ugotovi, da to ni en prenosnik, ki bi imel v vseh primerih enak način branja, pač pa obstajata dva podtipa pisnega prenosnika, primarno glede na to, kako se prenosnik bere. Prvi tip se bere z gledanjem, drugega pa s tipanjem. Večina ljudi je bolj navajenih na prvi tip, medtem ko je drugi primarno namenjen slepim in slabovidnim ter drugim, ki komunicirajo z njimi. Razlike med obema se pojavljajo tudi v izbiri orodja za pisanje, kot je že bilo ločeno pri obravnavi.

Znamenja v prvem tipu se bere tako, da se z gledanjem prepozna, kar je napisano. Znamenja se morajo torej vidno razlikovati od podlage, npr. z uporabo drugačne barve za pisanje, kot je podlaga, ali z drugačno svetlostjo na zaslonu. Poleg tega je za branje potrebna svetloba, ki ni potrebna za drugi tip. Tak tip prenosnika je bolj pogost in se je prvi pojavil; načeloma tega uporabljajo vsi pismeni ljudje, ki niso slepi ali slabovidni. Primeri zapisa v takem tipu pisnega je prenosnika je ta slovnica. V bistvu je vse, kar je napisano v latinici del tega tipa prenosnika. Prav tako pod ta tip prenosnika spadajo zapisi v cirilici, arabici, grški pisavi, ali s pismenkami – sem spadajo več ali manj vse danes pogosteje uporabljene pisave razen brajice. Kot je Hockett poimenoval slušni prenosnik vokalno-avditorni, tj. po načinu tvorbe in razumevanja sporočila, bi se ta imenoval kinétično-vizuálni prenôsnik (iz stgr. κινητικός (kīnētikós) ’premičen’ + lat. visualis ’viden’), saj se piše s prekimanjem orodja, bere pa z gledanjem. V kontekstu obravnave brajice se ta tip imenuje čŕni tísk.

Besedilo, napisano v drugem tipu prenosnika, se bere namesto z gledanjem s tipanjem. Na vsako znamenje se položi blazinico prsta in občuti obliko znamenja. Za ta tip torej ni pomembna barva površine, temveč njena nagubanost. Za branje torej ni pomembna svetloba (bere se lahko tudi v temi), vendar se pa mora bralec površine dotikati, zaradi česar je največji odmik podlage, da lahko bralec še vedno prebere besedilo, omejeno na dolžino rok, za razliko od prvega tipa, kjer je ta razdalja lahko veliko večja, omejena s tem, kako majhna znamenja lahko oči še razberejo. Ker je potreben dotik podlage, tudi niso vse podlage primerne; napisa »Pazi, vroče!« ni primerno v brajici zapisati na podlago, ki je vroča, ampak je potrebna neka druga podlaga, ki bralca ne bo opekla pri branju. Tega problema v prvem tipu ni. Po Hockettovem načinu poimenovanja, bi se ta tip imenoval kinétično-taktílni prenôsnik (iz stgr. κινητικός (kīnētikós) ’premičen’ + lat. tactilis ’tipen’), saj je neko premikanje za pisanje, bere se ga pa s tipanjem.

Teh dveh poimenovanj za podtipa prenosnika si ni izmislil Hockett, ampak sta bila tako poimenovana v tem delu. V resnici je med obema tipoma, gledano povsem grafetično, nekaj prekrivnosti, saj se lahko v določenih primerih besedilo tako vidi kot tipa. Če se npr. napiše nekaj s svinčnikom ali čopičem, natisne ali se izpiše na zaslonu, je podlaga še vedno ravna, da oseba ne more začutiti sprememb v nagubanosti. V takem primeru je prenosnik povsem vizualni in se s tipanjem nikakor ne more prebrati besedila. Predvsem v preteklosti pa se je za povzočanje vidne spremembe, ki je omogočila videnje znamenj, oblike vklesalo v kamen ali odtisnilo v glino. Znamenja je možno videti zaradi senc, ki se zaradi tega pojavijo, hkrati pa je vsaj v teoriji možno prebrati pisavo tudi s tipanjem oz. se lahko vsaj začuti, da je tam nekaj zapisano. V primerih kot npr. vklesani latinici slednje sicer ni bil primaren namen klesanja. Taktilni prenosnik se lahko zaradi istega razloga tudi vidi, vendar je v tem tipu primarna vloga izboklin to, da se jih lahko začuti, kar ga ločuje od prejšnjega primera. Tako se lahko pisni prenosnik razdeli tudi na tri tipe:

• Čisti vizualni prenosnik, ki se ga lahko prebere z gledanjem, vendar nima nikakršnih izboklin ali udorov v pisanju.

• Vizualni prenosnik, kjer se obliko znamenj označi z vrezovanjem, klesanjem, dolbenjem ipd. Znamenja se tako lahko tudi občuti, vendar to ni primarni namen.

• Taktilni prenosnik, kjer se obliko znamenj prav tako označi z izboklinami ali vdori, vendar je pri tem načinu bolj pomembno to, da se lahko znamenja občuti, to, da se jih tudi vidi, pa je sekundarnega pomena.

Prikaz v drugem prenosniku

Kdaj je zaželeno, da se zgolj prikaže izgled znamenja v drugem tipu prenosnika. To je zelo uporabno npr. za prikaz, katero brajevo celico izbrati pri pretvarjanju iz črnega tiska; tako se lahko zapiše izgled celice tudi na računalnik brez posebnih brajičnih pripomočkov in se jih lahko prikaže na zaslonu, natisne z običajnim tiskalnikom ali zapiše s svinčnikom. Nekaj primerov je npr. ::1235::^(?) |⠗|^(?), ::234::^(?) |⠎|^(?) in ::36::^(?) |⠤|^(?). Pri takem zapisu se je pomembno zavedati, da je tak zapis sedaj popolnoma vizualnega tipa in se ga s tipanjem ne more prebrati. Za branje s tipanjem je potrebno znamenja take oblike natisniti s posebnim brajevim tiskalnikom. Reprezentacija vizualnega prenosnika v taktilnem je redko načrtna.

Prikaz brajice v vizualnem prenosniku

Kadar želi nekdo, ki lahko bere vizualni prenosnik, videti obliko brajevih celic, lahko to stori, ne da bi moral kupiti brajev tiskalnik oz. brajevo vrstico. Razlike v nagubanosti površine se tako spremeni v razlike v barvi površine. To omogoča prikaz izgleda brajevih celic na zaslonih in možnost tiskanja na navadnih tiskalnikih, vendar pa jih v taki obliki ni mogoče brati taktilno.

Vse brajeve kombinacije imajo dodeljene svoje znake v Unicodu, ki so vkodirani v bloku Brajevi vzorci. Kombinacije šesttočkovne brajice so vkodirane v razponu U+2800..U+283F z dodatkom za osemtočkovno brajico v razponu U+2840..U+28FF.

Na splošno so se uveljavili trije različni načini prikazovanja brajice v vizualnem prenosniku. Vsem trem je skupno, da izbočene brajeve pike zaznamujejo z barvo pisala (tj. drugo barvo, kot je podlaga), razlikujejo se pa po zaznamovanju nerealiziranih pik (tistih, ki niso izbočene). Ti tipi so naslednji:

Zapis povedi Tilen je pomil tla. v brajici v črnem tisku, prikazana na tri načine.

• nêobrísni prikáz
• obrísni prikáz
• točkôvni prikáz

Neobrisni prikaz najbolj resnično prikaže izgled brajeve celice, saj povsem zlije neizbočene pike s podlago, tako kot je to tudi v taktilnem prenosniku. Poleg tega so oblike enake za šest- in osemtočkovno brajico, medtem ko v drugih dveh primerih pride do razlike, saj v slednjem primeru morata v osemtočkovni brajici biti vedno označeni še sedma in osma pika, medtem ko je v neobrisnem prikazu v obeh primerih le ena oblika. Slabost takega zapisa je, da je kdaj težko razločiti med različnimi vrsticami ali stolpci, npr. med posamezno zapisanimi ::245::^(?) |⠚|^(?), ::356::^(?) |⠴|^(?) in ::678::^(?) |⣠|^(?) ali ::123::^(?) |⠇|^(?) in ::456::^(?) |⠸|^(?).

Obrisni prikaz, kot je uporabljen v Unicodu, prikazuje neizbočene pike z obrisom, torej kolobar enake velikosti kot realizirana pika, vendar je sredina kroga iste barve kot podlaga (ni pobarvan kot realizirane pike). Točkovni prikaz, ki ga uporablja tudi komisija za slovensko brajico, prikaže nerealizirane pike kot manjše pikice, bistveno manjše od prikaza izbočenih pik, ki pa so polne za razliko od obrisnega prikaza. Z uporabo enega izmed teh prikazov se lažje ugotovi, katere pike so izbočene v celici, in hitreje se lahko določi, ali je brajica šest- ali osemtočkovna, ker je v vsaki celici prikazano celotno število pik. Se pa zaradi prikaza nerealiziranih pik pri majhni velikosti pisave zgodi, da je težko hitro prepoznati, katero znamenje je predstavljeno, in je v takem aspektu veliko bolj primeren neobrisni prikaz.

Po številu segmentov ima neobrisni prikaz enako število segmentov kot zapis v taktilnem prenosniku, točkovni prikaz ima vedno šest (šesttočkovna brajica) oz. osem (osemtočkovna brajica) pozitivnih segmentov in enega negativnega (ozadje). Obrisni prikaz ima prav tako vedno šest oz. osem pozitivnih segmentov, negativnih segmentov pa ima sedem oz. devet minus število prikazanih pik v celici zaradi praznin za prikaz nerealiziranih pik. Ti podatki so matematično prikazani v naslednji preglednici:

Število pozitivnih in negativnih segmentov v posameznih prikazih brajice

Tip prikaza ($n$ je št. izbočenih pik v celici)		Št. poz. segmentov	Št. neg. segmentov (ozadja)
V taktilnem prenosniku		$n$	$1$
Neobrisni prikaz		$n$	$1$
Obrisni prikaz	Šesttočkovna brajica	$6$	$7-n$
	Osemtočkovna brajica	$8$	$9-n$
Točkovni prikaz	Šesttočkovna brajica	$6$	$1$
	Osemtočkovna brajica	$8$	$1$

Prikaz latinice v taktilnem prenosniku

Brajica je glede na vizualni prenosnik zelo omejujoča glede možnega izgleda znamenj in je natančen prikaz oblike znamenj vizualnega prenosnika v brajični vrstici ali na dokumentu, natisnjenim z brajičnim tiskalnikom, nemogoč. Preproste oblike se lahko nekako aproksimira, npr. |N|^(?) se lahko prikaže kot ::1234 26 123::^(?) |⠏⠢⠇|^(?), vendar je tak zapis nestandarden, prav tako pa bi se lahko hitro zamenjalo tak zapis za pretvorbo v brajico in bi tako bralec mislil, da piše p?l. Tak način prikaza pa definitivno ne more zadovoljiti potreb prikaza vseh znamenj vizualnega prenosnika, saj se že |8|^(?) ali |&|^(?) težko tako prikaže, kaj šele znake KJKV.

Za resničen prikaz oblike znamenj vizualnega prenosnika v taktilnem prenosniku se mora na nek drugačen način odtisniti obliko znamenja, po možnosti tako, da je izbočen, da se lahko natančno otipa obliko. Tak zapis je že eden izmed tipov vizualnega prenosnika, vendar je pri takem pisanju možnost otipavanja oblike znamenj načeloma nenačrtna. Ob takem pisanju se je potrebn zavedati, da čeprav se lahko vsaj v teoriji otipa obliko znamenj, je za slepo osebo to tako tuje kot je gledanje brajice za povprečno videčo osebo.

Pretvarjanje med prenosnikoma

En jezik lahko uporablja oba tipa prenosnika. Slovenščina je eden izmed teh jezikov, saj se lahko zapisuje tako z latinico kot s šesttočkovno brajico. Sicer ima vsak izmed tipov svoje značilnosti, vendar sta vsaj v slovenščini tesno povezana do točke, da se lahko pretvorbo skoraj avtomatizira. Brajični pravopis je v slovenščini vezan na zapis v črnem tisku in se večino znamenj lahko ugotovi s preprosto transliteracijo v en ali drug zapis. Kljub temu pa je veliko primerov, ko se ne more enolično določiti avtomatske pretvorbe in je treba poznati tudi jezikovno vlogo zapisa in pravopisna pravila, še posebej pri pretvorbi iz brajice v latinico.

Iz latinice v brajico

V tem poglavju je predstavljen algoritem, po katerem se iz gajice (trenutnega vizualnega črkopisa) pretvarja v brajico (taktilni črkopis). Predstavljene so le standardizirane pretvorbe, kar ne zaobjema vseh znamenj, ki so v tej slovnici predstavljeni. Algoritemsko nepredvidljive in pomensko pogojene spremembe in izjeme, vezane na korak algoritma, so predstavljene na koncu vsakega koraka. V primeru pojavitev znamenj, ki nimajo standardizirane pretvorbe, se poljubno določi pretvorbo, ki se jo opiše na začetku besedila. Enako velja za morebitne dodatne sloge. Tu je podan le hiter pregled, primeri so podani pri razlagi vsakega pojava. Korelacija med posameznimi znamenji je podana tudi pri obravnavi vsakega znamenja.

Korak 1: Če se dva sloga začneta na isti točki besedila, najprej vstavi znamenja za tistega, ki se konča kasneje. Pred prvim znamenjem, zapisanim v krepkem slogu vstavi ::6 456 13::^(?) |⠠⠸⠅|^(?), pred podčrtanim vstavi ::6 456 1234::^(?) |⠠⠸⠏|^(?), pred ležeče zapisanim vstavi ::6 456 123::^(?) |⠠⠸⠇|^(?). Pred prvim sledečim znamenjem, ki nima več te značilnosti, in vsemi presledki pred njim vstavi ::6 456::^(?) |⠠⠸|^(?). Začni korak 1 od začetka od tiste točke v besedilu naprej do konca besedila. Na koncu besedila, če je bilo na zadnje vstavljeno ::6 456 13::^(?) |⠠⠸⠅|^(?), ::6 456 1234::^(?) |⠠⠸⠏|^(?) ali ::6 456 123::^(?) |⠠⠸⠇|^(?), vstavi po zadnjem znamenju ::6 456::^(?) |⠠⠸|^(?).

Standard tako določa označevanje sloga, vendar je v primeru, da se nek slog konča sredi besede, če je npr. krepko zapisana le ena črka ali nekončni del besede, potem, če je sledeče znamenje |k|^(?), |p|^(?) ali |l|^(?), to privede do dvoumnosti, saj algoritem ustvari zaporedje, ki je povsem enako kot oznaka za začetek krepkega, podčrtanega ali ležečega sloga.

Korak 2: V nadaljevanju tega koraka ne upoštevaj nadpisanih in podpisanih (sklopov) znamenj, ki naj bi bila del ulomka. Pred sklopom (dveh ali več) nadpisanih znamenj (tj. slogovno nadpisanih znamenj ali tistih zapisanih s posebnim znakom iz Unicoda) vstavi ::346 126::^(?) |⠬⠣|^(?), na koncu sklopa pa ::345::^(?) |⠜|^(?). Pred sklopom podpisanih znamenj vstavi ::12346 126::^(?) |⠯⠣|^(?), na koncu sklopa pa ::345::^(?) |⠜|^(?). V primeru enega nadpisanega znamenja se pred njega vstavi ::346::^(?) |⠬|^(?), v primeru enega podpisanega znamenja pa se pred njega vstavi ::12346::^(?) |⠯|^(?). Izjema so kemijske enačbe, kjer se ne vstavlja posebnih znamenj, npr. H₂O se zapiše kot  ::46 125 3456 12 46 135::^(?) |⠨⠓⠼⠃⠨⠕|^(?) (tj. kot da bi pisalo |H2O|^(?)), kar pa ni algoritemsko predvidljivo.

Korak 3: Ulomke, ali so zapisani v matematičnem pogonu, npr. |${3 \over 8}$|^(?), z dodeljenim znakom, npr. |⅜|^(?) ali pa sestavljen iz več znakov, npr. |³⁄₈|^(?) ali |3/8|^(?), se obravnava posebej. Če pred ulomkom ni presledka in je npr. napisan celi del, vstavi presledek. Če števec in imenovalec sama nista ulomka, potem pred števec vstavi ::23::^(?) |⠆|^(?), namesto ulomkove črte ::25::^(?) |⠒|^(?), po imenovalcu pa ::56::^(?) |⠰|^(?). Če je števec ali imenovalec ulomek, potem ulomkom znotraj večjega ulomka vstavi pred števec ::23::^(?) |⠆|^(?), namesto ulomkove črte ::23456::^(?) |⠾|^(?) (poševnico), po imenovalcu pa ::56::^(?) |⠰|^(?). Večji ulomek se še vedno označuje enako, tako da pride lahko na začetku ali koncu do dveh zaporednih ::23::^(?) |⠆|^(?) oz. ::56::^(?) |⠰|^(?).

Korak 4: Med korenom (|√|^(?)) in predhodnim znamenjem, ki ni presledek, vstavi presledek. Če je stopnja korena zapisana, jo zapiši desnostično pred koren. Pred sklopom znamenj pod korenom vstavi ::1246 126::^(?) |⠫⠣|^(?), na koncu sklopa pa ::345::^(?) |⠜|^(?). Če je pod korenom le eno znamenje, pred njim vstavi ::1246::^(?) |⠫|^(?). Koren se izbriše, tako da je izpisana stopnja stična z ::1246::^(?) |⠫|^(?).

Korak 5: Vsa znamenja v besedilu se zapiše v osnovnem slogu. Brajeve celice namreč ne morejo biti ležeče, krepke, podčrtane ipd.

Korak 6: Če se pojavita skupaj dve ali več velikih črk, na začetku sklopa vstavi ::456::^(?) |⠸|^(?), črke sklopa pa naprej obravnavaj kot male, npr. |ZDA|^(?) obravnavaj kot |⠸zda|^(?). Če sklopu prej sledi mala črka kot trdi prelom, presledek, števka ali ::6::^(?) |⠠|^(?), pred malo črko vstavi ::6::^(?) |⠠|^(?). Izjema temu pravilu je uporaba črk za pisanje rimskih števil, pred katere se vedno vstavi ::456::^(?) |⠸|^(?), tudi če je le eno znamenje.

Korak 7: Kadar se označuje vezi v racionalni kemijski formuli, zapiši enojno vez z ::14 14::^(?) |⠉⠉|^(?), dvojno z ::1245 1245::^(?) |⠛⠛|^(?), trojno pa z ::1346 1346::^(?) |⠭⠭|^(?). Vrstico ali verz se oštevilči z ::6 56 1236::^(?) |⠠⠰⠧|^(?), katerim levostično sledi število, odstavek se oštevilči z ::6 56 135::^(?) |⠠⠰⠕|^(?), katerim levostično sledi število, poglavje pa z ::6 56 1234::^(?) |⠠⠰⠏|^(?), katerim levostično sledi število.

Korak 8: Pred prvo števko števila vstavi ::3456::^(?) |⠼|^(?). Če ima število decimalno vejico (ali piko), to zamenjaj z ::2::^(?) |⠂|^(?), morebitna ločila tisočic (najpogosteje pika ali presledek) pa z ::256::^(?) |⠲|^(?). Če sklopu prej sledi mala latinična črka kot trdi prelom, presledek (ki ni ločevalec tisočic), ločilo (ki ni decimalna vejica ali ločevalec tisočic) ali ::456::^(?) |⠸|^(?), pred malo črko vstavi ::6::^(?) |⠠|^(?). Pri zapisu ure se ::3456::^(?) |⠼|^(?) zapiše le na začetku sklopa. Izjema je tudi pisno računanje, kjer ni potrebno pisati znamenja ::3456::^(?) |⠼|^(?), če so števila zapisana že v prejšnji vrstici in se za njimi ne pojavlja črka. Če je vmes prazna vrstica, se znamenje ponovno zapisuje.

Korak 9: Razen |ç|^(?) in |u̯|^(?) druga znamenja z diakritičnim znamenjem razstavi na osnovno znamenje in diakritično znamenje, in sicer v ravno obratnem zaporedju, kot je zaporedje kod v Unicodu, tj. najprej bolj oddaljena diakritična znamenja, nato bližja diakritična znamenja in nazadnje osnovno znamenje, |ǘ|^(?) se tako razstavi v |´¨u|^(?).

Korak 10: Kadar se U+00AD^(?) soft hyphen (deljaj) pojavlja na koncu vrstice, ga zapiši kot ::36::^(?) |⠤|^(?), drugače ga ne zapiši.

Korak 11: Če se pretvarja v brajico prve ravni, ta korak izpusti. Če se pretvarja v brajico druge ravni, zamenjaj:

Korak 12: Tako pretvori posebna znamenja z diaktičnim znamenjem:

Posebna menjava znamenj z razločevalnimi znamenju

Predhodno znamenje	Novo znamenje
U+0063(?) c + U+0327(?) ◌̧	::4 14::(?) |⠈⠉|(?)
U+0075(?) u + U+032F(?) ◌̯	::4 2456::(?) |⠈⠺|(?)

Korak 13: Narekovaji, ne glede na to, kako so zapisani v črnem tisku, se pretvorijo enotno. Začetni narekovaj se pretvori v ::236::^(?) |⠦|^(?), končni pa v ::356::^(?) |⠴|^(?). Če se drugi par pojavlja znotraj narekovajev, se notranji začetni narekovaj pretvori v ::2::^(?) |⠂|^(?), notranji končni pa v ::3::^(?) |⠄|^(?). To je ponazorjeno v naslednjem primeru. Za zapis narekovaja kot enodelnega znamenja gl. korak 15.

»Znamenje ” izgleda kot dve ,vejici‘ zgoraj.«
⠦⠨⠵⠝⠁⠍⠑⠝⠚⠑ ⠐⠶ ⠊⠵⠛⠇⠑⠙⠁ ⠅⠕⠞ ⠙⠧⠑ ⠂⠧⠑⠚⠊⠉⠊⠄ ⠵⠛⠕⠗⠁⠚⠲⠴

Korak 14: Pri tiskanju v farmacevtske namene izvedi te spremembe, drugače ta korak preskoči:

Korak 15: Znake tako pretvori v brajico:

Poleg tega je še nekaj izjem. Metrična predpona mikro- se s simbolom zapiše vedno kot mc, tj. ::134 14::^(?) |⠍⠉|^(?), kar je v preglednici upoštevano pri znaku U+00B5^(?) µ micro sign, je pa tu še enkrat izpostavljeno, če se v kakšnem dokumentu namesto tega znamenja uporablja U+03BC^(?) μ greek small letter mu. Minus, ki se po SP 2001 zapisuje z znakom za pomišljaj, se v brajici zapisuje tako kot vezaj, tj. ::36::^(?) |⠤|^(?). Čeprav bi se znake U+1E9E^(?) ẞ latin capital letter sharp s, U+018F^(?) Ə latin capital letter schwa in U+00C7^(?) Ç latin capital letter c with cedilla lahko zapisalo s preznakom ::46::^(?) |⠨|^(?) in znamenji za male črke, tega standard ni predvidel in ni jasno, ali bi v teh primerih bil predznak pred obema znamenjema, v kateri se mala črka pretvori, ali med njima.

Iz brajice v latinico

Pretvorba iz brajice v latinico je še manj algoritemsko predvidljiva kot pretvorba iz latinice v brajico, saj se veliko podobnih latiničnih znamenj pretvori v eno brajevo kombinacijo. Zaradi tega je pri pretvorbi potrebno tudi poznati pravila slovenskega pravopisa, da se lahko izve, v katero znamenje pretvoriti brajevo celico. Algoritem naj bi bil ravno obraten od prvega, tako da bi se ob uporabi enega za drugem na istem besedilu moralo dobiti nazaj izvirno besedilo.

Korak 1: Upoštevaj kakršne koli morebitne opombe prepisovalca, ki bi dodatno določale pretvorbo brajevih celic.

Korak 2: Po ::6 456 13::^(?) |⠠⠸⠅|^(?) začni pisati v krepkem slogu, po ::6 456 123::^(?) |⠠⠸⠇|^(?) začni pisati v ležečem slogu, po ::6 456 1234::^(?) |⠠⠸⠏|^(?) začni podčrtovati.  Po ::6 456::^(?) |⠠⠸|^(?), kateremu ne sledi ::13::^(?) |⠅|^(?), ::123::^(?) |⠇|^(?) ali ::1234::^(?) |⠏|^(?) nehaj pisati v zadnjem dodanem slogu. Po končanem postopku izbriši vsa ta štiri zaporedja iz besedila. Če se na koncu besedila ne piše v navadnem slogu oz. se besedilo ne konča na  ::6 456::^(?) |⠠⠸|^(?), potem začni od začetka in najdi vse primere ::6 456 13::^(?) |⠠⠸⠅|^(?), ::6 456 123::^(?) |⠠⠸⠇|^(?) in ::6 456 1234::^(?) |⠠⠸⠏|^(?). Te primere je potrebno ročno pregledati in ugotoviti, ali to zaporedje predstavlja konec sloga in črko |k|^(?), |l|^(?) oz. |p|^(?) ali pa začetek novega sloga. V prvem primeru se neha pisati v tem slogu pred ::13::^(?) |⠅|^(?), ::123::^(?) |⠇|^(?) ali ::1234::^(?) |⠏|^(?), ta znamenja pa ohrani, kot so (izbriše se le ::6 456::^(?) |⠠⠸|^(?)), v drugem primeru pa začne pisati v novem slogu, izbriše se pa vsa tri znamenja.

Korak 3: Po ::6 56 1236::^(?) |⠠⠰⠧|^(?) oblikuj sledeča znamenja do presledka kot oštevilčenje verzov oz. vrstic. Po ::6 56 135::^(?) |⠠⠰⠕|^(?) oblikuj sledeča znamenja do presledka kot oštevičenje odstavkov. Po ::6 56 1234::^(?) |⠠⠰⠏|^(?) oblikuj sledeča znamenja do presledka kot oštevilčenje poglavij.

Korak 4: V primeru, da je to zapis v farmacevtske namene, napravi naslednje spremembe:

Pri tem je potrebno preveriti, da ni slučajno kdaj uporabljen ::16::^(?) |⠡|^(?) za |č|^(?), pri čemer se te zamenjave ne naredi.

Korak 5: V primeru pisanja v brajici na drugi ravni, napravi naslednje spremembe:

V teh primerih se ne pretvori ::12346::^(?) |⠯|^(?), če predstavlja podpisovanje, ::1246::^(?) |⠫|^(?), če predstavlja koren, in ::23456::^(?) |⠾|^(?), če predstavlja poševnico ali del ulomka.

Korak 6: V primeru pisanja v farmacevtske namene ali pisanja na drugi ravni zamenjaj ::2356::^(?) |⠶|^(?) z ::126::^(?) |⠣|^(?), če predstavlja uklepaj, oz. z ::345::^(?) |⠜|^(?), če predstavlja zaklepaj. Načeloma to pomeni, da se prvi ::2356::^(?) |⠶|^(?) pretvori v ::2356::^(?) |⠶|^(?), drugi v ::345::^(?) |⠜|^(?) itd., vendar oklepaji znotraj oklepajev ali enodelni oklepaji ta vzorec prekinejo.

Korak 7: Po ::456::^(?) |⠸|^(?) pred vsako sledečo celico do trdega preloma, presledka, ::3456::^(?) |⠼|^(?) oz. ::6::^(?) |⠠|^(?) vstavi ::46::^(?) |⠨|^(?).  Po ::3456::^(?) |⠼|^(?) pred vsako sledečo celico do trdega preloma, presledka, ::456::^(?) |⠸|^(?), ::6::^(?) |⠠|^(?), kateremu sledi črka, oz. ločila, ki ni decimalna vejica ali ločevalec tisočic, vstavi ::3456::^(?) |⠼|^(?). Pri zapisu ure vstavljaj znamenje do presledka ali ::6::^(?) |⠠|^(?), kateremu sledi črka, pri pisnem računanju pa tudi v vse naslednje vrstice do ::6::^(?) |⠠|^(?) oz. prazne vrstice.

Korak 8: Naslednje sklope treh celic pretvori tako:

Korak 9: Naslednje pare celic pretvori tako:

• Par ::5 2356::^(?) |⠐⠶|^(?) se lahko pretvori v kateri koli narekovaj, odvisno od konteksta.
• Par ::56 234::^(?) |⠰⠎|^(?) se pretvori v U+03C2^(?) ς pred presledkom, drugače pa v U+03C3^(?) σ.
• Kadar ::6 36::^(?) |⠠⠤|^(?) predstavlja kratki pomišljaj (večina primerov), se pretvori v U+2013^(?) – en dash, če predstavlja dolgi pomišljaj pa v U+2014^(?) — em dash.
• Simbol za metrično predpono mikro- ::134 14::^(?) |⠍⠉|^(?) se lahko pretvori ali regularno v |mc|^(?), česar sicer SP 2001 ne predvideva, pogosteje pa v U+00B5^(?) µ micro sign.
• Rimska števila se lahko zapiše tudi s posebnimi znaki v razponu U+2160..U+216F.

Korak 10: V kemijskih formulah zamenjaj ::14 14::^(?) |⠉⠉|^(?) z enojno vezjo, ::1245 1245::^(?) |⠛⠛|^(?) z dvojno vezjo, ::1346 1346::^(?) |⠭⠭|^(?) pa s trojno vezjo.

Korak 11: Pri zapisu ulomka se tisto med ::23::^(?) |⠆|^(?) in ::25::^(?) |⠒|^(?) zapiše nad ulomkovo črto, tisto med ::25::^(?) |⠒|^(?) in ::56::^(?) |⠰|^(?) pa pod ulomkovo črto. Če je ulomek dvojni, se tisto med drugim ::23::^(?) |⠆|^(?) in ::23456::^(?) |⠾|^(?) zapiše nad ulomkovo črto notranjega ulomka, tisto med ::23456::^(?) |⠾|^(?) in prvim ::56::^(?) |⠰|^(?) pa pod ulomkovo črto notranjega ulomka. Presledek med predhodnim številom in ulomkom se v primeru mešanega ulomka izbriše.

Korak 12: Preostale celice pretvori tako:

• Kadar ::2::^(?) |⠂|^(?) predstavlja vejico, se pretvori v U+002C^(?) , comma, kadar pa predstavlja narekovaj, se pretvori v U+201A^(?) ‚ single low-9 quotation mark.
• Kadar ::256::^(?) |⠲|^(?) predstavlja ločilo tisočic, se lahko zapiše tudi z (nedeljivim) presledkom.

• Kadar::3::^(?) |⠄|^(?) predstavlja opuščaj, se pretvori v U+2019^(?) ’ right single quotation mark ali U+0027^(?) ' apostrophe, kadar predstavlja oznako za kotne minute, se pretvori v U+2032^(?) ′ prime, kadar pa predstavlja narekovaj, se pretvori v U+2018^(?) ‘ left single quotation mark. Redkeje se pretvori v U+02BC^(?) ʼ modifier letter apostrophe (predvsem kot mehčaj v češčini in slovaščini) ali v U+02B9^(?) ʹ modifier letter prime (pri mednarodni transliteraciji ali transkripciji ь).

• Kadar ::35::^(?) |⠔|^(?) predstavlja zvezdico, se pretvori v U+002A^(?) *, kadar predstavlja množenje pa načeloma v U+22C5^(?) ⋅, le v primeru vektorskega produkta se pretvori v U+2A2F^(?) ⨯.

• Kadar ::36::^(?) |⠤|^(?) predstavlja deljivi vezaj, se pretvori v U+2010^(?) ‐ hyphen, kadar predstavlja nedeljivi vezaj, se pretvori v U+2011^(?) ‑ non-breaking hyphen, kadar predstavlja deljaj, se pretvori v U+00AD^(?) soft hyphen, kadar predstavlja odštevanje (minus) pa v U+2212^(?) − minus sign oziroma po SP 2001 lahko kar v U+2013^(?) – en dash.

• Pri zapisu narekovajev se lahko uporabi tudi katero izmed drugim možnosti, vendar se mora par med seboj ujemati.

Korak 13: Vsa brajeva znamenja razen ::1246::^(?) |⠫|^(?), ::346::^(?) |⠬|^(?) in ::12346::^(?) |⠯|^(?) izbriši.

Korak 14: Znamenje ::1246::^(?) |⠫|^(?) pretvori v koren. Pod korenom je naslednje zapisano znamenje, če je to okrogli oklepaj, pa so pod korenom vsa znamenja znotraj oklepajev, oklepaje pa izbriši. Število, stično pred korenom, je stopnja korena, ki jo napiši na koren; če števila ni, je to potem kvadratni koren. Če je pred korenom sedaj presledek, pred katerim je število, presledek izbriši. Znamenje ::1246::^(?) |⠫|^(?) izbriši.

Korak 15: Znamenje po ::346::^(?) |⠬|^(?) zapiši nadpisano, po ::12346::^(?) |⠯|^(?) pa podpisano. Če je naslednje znamenje okrogli oklepaj, tako zapiši vsa znamenja znotraj oklepajev, te pa izbriši. Znamenji ::346::^(?) |⠬|^(?) in ::12346::^(?) |⠯|^(?) izbriši.

§ 3     Korak 16: Znamenja U+00A8^(?) ¨, U+02C6^(?) ˆ, U+02CA^(?) ˊ, U+02CB^(?) ˋ, U+02DA^(?) ˚ in U+02DC^(?) ˜ zapiši v ravno obratnem vrstnem redu za sledečim znamenjem, ki ni eden izmed teh, na izvirnem mestu pa jih izbriši. Zaporedje |ˊ¨a|^(?) se tako npr. pretvori v |a¨ˊ|^(?). Ta znamenja nato pretvori v združljive znake oz. razločevalna znamenja:

Pretvorba v razločevalna znamenja

Predhodno znamenje	Novo znamenje
U+00A8(?) ¨	U+0308(?) ◌̈
U+02C6(?) ˆ	U+0302(?) ◌̂
U+02CA(?) ˊ	U+0301(?) ◌́
U+02CB(?) ˋ	U+0300(?) ◌̀
U+02DA(?) ˚	U+030A(?) ◌̊
U+02DC(?) ˜	U+0303(?) ◌̃

Pisava

Do sedaj je bil predstavljen pisni prenosnik in njegove značilnosti. Ampak ni vsaka oblika, ki se jo pusti na podlagi, že del pisave – nečesa, kar bi preučevala grafetika. Na podlago se lahko nariše skico osebe, a se tudi, če je črno-bela kot običajno pisave, ne obravnava kot nekaj, kar bi preučevala grafetika. Čeprav smo uspeli ločiti med pisnim prenosnikom in ostalimi prenosniki v jeziku, pa meja med tem, katere dele pisnega prenosnika preučuje grafetika in kaj splošna semiotika, še ni dorečena. Kaj torej ločuje nek zapis, ki bi ga preučevala grafetika, od risanja, ki ni vezano na jezik in ga grafetika ne obravnava?

Nekateri opredeljujejo, da je pisanje zgolj predstavljanje govorjenega jezika z oblikami na podlagi. Kar enolično predstavlja govorjeni jezik, potem to je pisanje, drugače pa ne. Izjava je problematična, saj pisanje ne predstavlja povsem eksaktno govorjenega jezika, zaradi česar so potrebne fonetične transkripcije. Eno izgovorjavo se lahko zapiše na več načinov, npr. IPA: [ˈkɔw], ST: [kôu̯] se lahko zapiše kot ⟨kol⟩^(?) ali kot ⟨kov⟩^(?), en zapis pa se lahko izgovori na več načinov, npr. ⟨kos⟩^(?) se lahko izgovori kot IPA: [ˈkos], ST: [kós] ’ptica’ ali kot IPA: [ˈkɔs], ST: [kôs] ’kosa rod. mn.’. Poleg tega se zapisani in govorjeni jezik lahko razlikujeta in imata svoje značilnosti (drugače bi bilo brezpomensko predstavljati pisoslovje ločeno od glasoslovja). V prostem govoru, ko se ne bere zapisanega, se redkokdaj uporabi dolgi nedoločnik (npr. potovati), v uradnem pisanju pa pisanje kratkega nedoločnika (npr. potovat) ne izgleda primerno. Obstajajo znamenja, kot so nekatera ločila, in lastnosti, npr. pisanje ležeče, ki nimajo neposredne vzporednice v govorjenem jeziku. Kljub temu je še vedno pogosto prepričanje, da je pisava zgolj reprezentacija govorjenega jezika.

V nadaljevanju so predstavljene značilnosti, ki poskušajo natančneje določiti mejo med tem, kaj je pisava in kaj ne, ter groba delitev brez natančnejšega poseganja v to, kako je pisava povezana z jezikom – to je že del grafematike.

Konvencionalnost

Pisoslovci se raje odmaknejo od slabo definirane reprezentacije jezika in iščejo alternativne definicije. Sampson, na primer, pisanje raje opisuje kot konvencionalno komunikacijo z uporabo obstojnih znamenj. Zanj je pomembneje, da je pisanje dogovorjen način predaje informacij, ki se ga mora naučiti. Predaja informacij prek slik ni dogovorjena, saj lahko vsak drugače nariše sliko, ko želi predati neko sporočilo, sporočilo pa se lahko razume tudi brez avtorjeve razlage, kaj prestavlja kateri element na sliki. V nasprotju pa pisanje sledi določenim pravilom, katera morata za uspešno komunikacijo poznati tako pisec_ka kot bralec_ka. To niso zgolj pravopisna pravila – tudi zvrsti, kot sta pogovorni jezik in sleng, imajo pravila, brez poznavanja katerih branje ni mogoče. Povprečen starejši gospod bo zelo težko prebral sporočilo, napisano v internetnem slengu, tudi če niso vključene slengovske besede. Konvencionalni zapis za predajo informacij se imenuje notácija (iz lat. notātiō ’zaznamba’). Tudi taka definicija ne določa natančne meje, saj imajo tudi slikarji neke splošno sprejete konvencije, kako npr. narisati pokrajino. Meja med tem, kaj je dovolj konvencionalno in kaj ne, je torej postopna.

Celovitost izražanja

V pisavi lahko s povedmi neka oseba izrazi vse, kar bi lahko povedala preko slušnega ali znakovnega prenosnika. Pisava mora tako omogočati tolikšno mero sporazumevanja kot ostali jezikovni prenosniki. To je pogosta omejitev pri tem, kaj se pojmuje kot práva pisáva. Kljub temu pa se vseeno pojmuje vnašanje not v notno črtovje ali pisanje matematičnih formul kot pisanje, njihovo razumevanje pa branje. Oba primera omogočata komunikacijo le o stvareh na nekem področju, v prvem primeru o tem, kako zaigrati ali zapeti skladbo, v drugem pa neko matematično resnico. Ne obstaja pa nobena nota ali formula, ki bi sporočila, da naj nekdo ne pozabi kupiti mleka, ko se vrača iz službe. Zaradi tega ne ustrezata definiciji prave pisave. Taki konvencionalni načini predaje informacij preko pisnega prenosnika se imenujejo psévdopisáva (iz stgr. ψευδής ( pseudḗs) ’lažen’ + pisava) ali (predvsem v primeru arheoloških najdb) prótopisáva (iz stgr. πρωτο- (prōto-) ’prvi’ + pisava). To ne pomeni, da je psevdopisava slabša od prave pisave; veliko manj pregledno bi bilo zapisovati vse matematične formule zgolj z besedami – zaradi tega je tudi nastala matematična notacija.

Jezikovna odvisnost

Čeprav pisanje ni enolična reprezentacija govorjenega jezika v pisnem prenosniku, pa se vseeno lahko bolj splošno razdeli pisavo glede na to, ali je za njeno razumevanje potrebno tudi znanje jezika. Poznavanje znamenj in pravil zapisovanja ni dovolj za razumevanje povedi Wie spät ist es? ali Koliko je ura?; potrebno je tudi poznavanje, kaj posamezna zapisana beseda pomeni. Čeprav zna človek prebrati in izgovoriti jetrva, to še ne pomeni, da pozna tudi pomen zapisane besede. Tudi če je pisava morfemska, kot npr. kitajske pismenke, je še vedno potrebno poznavanje skladnje kitajskega jezika, da se lahko razume pomen celotnega sporočila. Ta tip pisave se imenuje glótográfska pisáva (iz stgr. γλῶττα (glôtta) ’jezik’ + -γραφίᾱ (-graphíā) ’pisanje’ + -ski) in je tisti tip, na katerega se običajno pomisli ob omembi pisave.

Drugi tip je semásiográfska pisáva (iz stgr. σημᾰσῐ́ᾱ (sēmăsĭ́ā) ’signal’ + -γραφίᾱ (-graphíā) ’pisanje’ + -ski), pri kateri ni potrebno poznati nekega specifičnega jezika, ampak zgolj pravila pisave in obravnavane teme. Nekdo, ki zna zgolj slovensko, lahko napiše $5+3=8$ in bo to razumel tudi nekdo, ki govori zgolj angleško ali zgolj kitajsko, če pozna, kaj pomenijo simboli. Matematična notacija je torej semasiografska. Če bi slovensko govoreči namesto tega napisal pet plus tri je enako osem, tega angleško in kitajsko govoreči ne bi razumela, ker je zapisano glotografsko. Zaradi tega se semasiografske pisave uporabljajo predvsem, kadar ista znamenja bere več ljudi, ki govorijo različne jezike, npr. prometni znaki, navodila za sestavljanje pohištva, znamenja na zemljevidu ipd. Izpričane semasiografske pisave so le psevdopisave, čeprav nekateri verjamejo, da bi lahko bile tudi prave pisave, drugi pa to možnost zavračajo.

Osnost

Skeletna formula nikotinamid adenin dinukleotid fosfata.

Značilnost, ki le redko ni predpostavljena za pisavo, je, da pisava sledi neki osi, tj. da so znamenja zapisana v vrsticah ali redkeje v stolpcih. Znamenja se v takih primerih zaznava po nekem zaporedju od prvega do zadnjega, in ne celostno, kot npr. elemente na sliki. To se zdi kot lastnost, ki je univerzalna za vse pisave, vendar nekateri navajajo tudi primere bsemasiografske pisave brez osi. Prikaz skeletne formule na desni sliki je definitivno vrsta notacije, saj se vezi in atomi predstavljeni z dogovorjenimi znamenji, ampak ali je to pisava?

Do sedaj je bilo omenjenih že veliko pojmov z besedo pisava, sama beseda pa še ni bila definirana. Odpira se pojavlja vprašanje, ali mora biti pisava osna ali ne. V prvem primeru bi to pomenilo, da je pisava posebna vrsta notacije, ki sledi neki osi, v drugem pa bi pomenilo, da sta notacija in pisava sopomenki.

Vsaj v grafetiki se predpostavi, da je pisava vedno osna. Taka obravnava je tako semiotsko kot jezikoslovno motivirana. Semiotika obravnava kakršna koli znamenja, brez ozira na jezik, zakaj torej imeti podvejo, ki prav tako obravnava vsa znamenja? Grafetika kot podveja semiotike se lahko tako omeji na primere, ko so znamenja razporejena po neki daljici in opazuje posebnosti, ki se pojavijo le v takih primerih. Tudi jezikoslovno je v večini primerov taka obravnava bolj zaželena, saj se glotografske pisave pojavljajo le v osnih primerih. To ni presenetljivo, saj se tudi glasovi v slušnem prenosniku ali kretnje v znakovnem prenosniku prenašajo v nekem zaporedju ena za drugim, in ne dvodimenzionalno, kar sicer podlaga omogoča. Znakovne pisave, npr. Suttonin SignWriting ima kar veliko deviacijo od tipičnih primerov osnih notacij, saj se v znakovnem prenosniku z različnimi deli telesa poda več kretenj hkrati, si pa še vedno časovno sledijo druga za drugo, zaradi česar SignWriting še vedno sledi eni osi, hkrati pa ima lahko na isti točki osi napisanih veliko znamenj, ki predstavljajo hkratne kretnje. Zaradi tega se tudi v tej slovnici obravnava, da je pisáva le osna vrsta notacija.

Ustvarjanje znamenj

Med procesom pisanja se mora nekako ustvariti pisavo, tj. s pomočjo orodja realizirati znamenja na podlago. Ker je veliko različnih možnih pisal, je veliko možnih načinov in tehnik pisanja, ki imajo vsaka svoje značilnosti, se jih pa lahko razdeli v dve večji skupini, ki sta tu imenovani grafonomično pisanje in tipografsko pisanje.

Grafonomično pisanje

Večina načinov pisanja spada pod grafonómično pisánje, kar pomeni, da je način zapisa znamenja povezan z njegovim izgledom. Znamenje se napiše tako, da se s premiki orodja pusti sled na podlagi. S pravilnimi premiki se tako izoblikuje pravo znamenje. Najpogostejši primer takega pisanja je pisanje na roke, tj. z držanjem pisala v roki in izrisovanjem vsakega znamenja posebej, potezo za potezo. V to kategorijo spada tudi klesanje, risanje s prstom in oblikovanje posebnih oblik znamenj npr. za logotip. Tako pisanje je za pisca_ko zahtevnejše, saj je za tako pisanje potrebno poznati obliko znamenja, saj se ga drugače ne more napisati, in ob vsakem zapisu uporabiti čim bolj enake gibe, da prvi |a|^(?) izgleda čim bolj podobno drugemu |a|^(?).

Daleč najpogostejši tip je pisánje na rôke, zato pojmovanje značilnosti večinoma izhaja iz tega podtipa, imajo pa tudi drugi načini običajno neke vzporedne značilnosti. Besedilo, ki je napisano na roke, se imenuje rokopís, čeprav se ta beseda najpogosteje uporablja za poimenovanje srednjeveških rokopisov.

Da pisalo med pisanjem na roke pusti sled na podlagi, se je mora dotikati in, ne da bi se prekinilo kontakt, se mora pisalo vleči po podlagi, da izriše neko obliko. Tako pisanje omogoča tudi, da se kontakt prekine in se lahko pisalo premakne na drug del podlage, ne da bi pri tem pustilo sled. Vse, kar se nariše v enem sklopu, brez vmesnega dviga pisala, se imenuje potéza. Tu se sicer predlaga, da se uporabi poimenovanje grafonómična potéza, po grafonomiki, vedi, ki preučuje pisanje na roko in risanje, saj bo v nadaljevanju predstavljen še en koncept grafetične poteze, ki pa se nanaša na znamenja, ne glede na tip pisanja.

Primer, ko ena poteza (1) zapisuje več znamenj, nadaljnje poteze pa nato dokončajo napisana znamenja.

Z eno grafonomično potezo se lahko zapiše celotno znamenje, npr. |l|^(?) ali |–|^(?), lahko le del enega znamenja, npr. |č|^(?), za katerega sta potrebni dve potezi, predvsem v kurzivni pisavi in hitropisu pa se lahko z eno potezo zapiše celo več znamenj ali pogosto kar celo besedo. V slednjih primerih se povezuje znamenja skupaj in tvorijo vsa skupaj le en segment. Pojavi pa se lahko, da znamenje znotraj takega sklopa znamenj vseeno zahteva zapis z več kot le eno potezo. V takem primeru se najprej z eno potezo izpiše vse dele znamenj sklopa, ki se jih lahko, in šele nato vrne nazaj in napravi preostale poteze znamenj.

Usmerjenost poteze

Ko se začne ustvarjati neko potezo, se nekje na listu položi pisalo, povleče potezo ter nato dvigne pisalo. Poteza ima neko začetno in končno točko in ima torej neko usmerjenost. Teoretično bi se lahko enako potezo narisalo tako iz ene kot druge strani, vendar se običajno veliko pogosteje nariše iz ene smeri kot iz druge. Čeprav je to večinoma le grafonomične narave, je pomembno v grafetiki in preiskovanju grafetičnih sprememb zaradi zlivanja potez, saj pride do različnih odrazov glede na smer pisanja poteze. V slovenščini se v veliki večini primerov piše potezo od leve proti desni oz. od zgoraj navzdol. Rastoče poševne poteze, npr. v |/|^(?) ali |<|^(?) se načeloma piše od vrha navzdol. Tipična izjema, ki krši obe pravili, je |&|^(?), ki se začne pisati od spodaj navzgor, saj se oba dela poteze končata na ravno nasprotnih koncih, kot bi se običajno začelo pisati. Sicer pa se pri usmerjenosti potez pojavlja kar nekaj variacije.

Poleg tega prihaja do izjem tudi, če to omogoča zapis z manj potezami in čim manj prekrivanja potez. Izbira začetka in konca poteze je torej kompromis med tem, kolikokrat je potrebno pisalo dvigniti, in tem, kolikokrat je potrebno s pisalom pisati čez že zapisano. Na primer, v |f|^(?) je bolj smiselno zapisati navpično in vodoravno potezo kot dve potezi kot pa z eno, saj bi drugače pisec moral dvakrat iti s pisalom čez polovico ene poteze, med tem ko je v |b|^(?) in celo |r|^(?) pisanje z eno potezo veliko bolj običajno, saj ni potrebno iti s pisalom čez toliko že napisane poteze. Znamenje |e|^(?) se tudi običajno zapisuje le z eno potezo, saj izbira začetne točke na sredini znamenja omogoča, da se celotno znamenje zlahka zapiše z eno potezo brez pisanja čez že zapisano.

Prikaz usmerjenosti potez treh znamenj. V |H|^(?) je usmerjenost pričakovana, |N|^(?) in |V|^(?) pa prikazujeta odstopanja zaradi nadaljevanja poteze iz prejšnjega dela

Zaradi tega lahko pride tudi do kršenja običajnih pravil usmerjenosti znamenja, npr. v |N|^(?) se desni navpični del zapiše od spodaj navzgor, saj je del iste grafonomične poteze kot poševna poteza. Podobno je z rastočo poševno potezo v |V|^(?) in |M|^(?) Kdaj sta znamenji lahko zelo podobni, a imata drugačen način zapisovanja potez, npr. pri |A|^(?) se običajno obe poševni potezi zapiše od zgoraj navzdol in sta torej dve potezi, medtem ko se |^|^(?) načeloma zapiše le z eno potezo, ki poteka najprej gor in nato dol; prim. še |[|^(?), ki se zapiše z eno potezo ter |E|^(?), kjer je zgornja vodoravna poteza ločena od navpične poteze.

Obstaja tudi posebna vrsta potez, ki nima usmerjenosti, píke, ki se lahko obravnavajo kot analogija ničelnemu vektorju. Pri teh potezah pisalo ačeloman e potuje v nikakršno smer. Spusti se na podlago, da pusti odtis, in nato dvigne brez vlečenja po podlagi, razen mogoče v kakšnem kaligrafskem stilu. V resničnosti pisalo v hitrem pisanju vseeno običajno nekoliko podrsa po podlagi, zaradi česar lahko pike dobijo orientacijo in se spremenijo v navadne poteze, kot se je to zgodilo npr. |ċ|^(?) > |č|^(?). Pri kakšnem pisalu, ki slabo pusti odtis, če se ga po podlagi ne povleče (npr. kreda), se kdaj pike zamenjujejo s kratko navpično črto za lažjo berljivost. V brajici so vse poteze pike.

Zaporedje potez

Kadar se eno znamenje zapiše z več potezami, se te običajno zapiše v nekem zaporedju in iz iste strani. Tako zaporedje se imenuje zaporédje potéz. V slovenščini zaporedje in smer pisanja potez nista tako pomembni in nista prikazani v pravopisu. Večinoma sta prikazani le pri učenju pisanja pri otrokih. To pa vsekakor ni univerzalno za vse jezike oz. vse pisave. Predvsem za simbole KJKV je to veliko bolj striktno. Razlika med |丰|^(?) in |王|^(?) je potrebna tudi v zaporedju potez; v prvem primeru se najprej zapiše tri vodoravne poteze in nato navpično, v drugem primeru pa najprej zgornji vodoravni, nato navpično ter šele nato spodnjo vodoravno. V brajici zaporedje pisanja pik znotraj celice načeloma ni pomembno.

Ker v slovenščini ni standardiziranega zaporedja potez, se to lahko precej razlikuje med posameznimi pisci. Točno zaporedje in usmerjenost potez sta predstavljena pri vsakem znamenju posebej, lahko pa se izlušči nekaj splošnih značilnosti, ki veljajo v večini primerov. Načeloma se zapisuje poteze po vrsti od leve proti desni:

• V |P|^(?) se najprej zapiše navpično potezo ter nato zavito potezo.

• V |A|^(?) se najprej zapiše rastočo poševno potezo |/|^(?), nato drugo poševno in nato vodoravno potezo.

• V |%|^(?) se najprej zapiše zgornjo sklenjeno potezo |⁰|^(?), nato poševno potezo |/|^(?) in nato spodnjo sklenjeno potezo |₀|^(?).
• V |H|^(?) se najprej zapiše levo navpično, nato vodoravno in nato desno navpično potezo.
• V |“|^(?) se najprej zapiše levo in nato desno potezo.

Podobno v drugi razsežnosti. Načeloma se prej zapišejo zgornje poteze in nato spodnje:

• V |F|^(?) se najprej zapiše navpično, nato zgornjo vodoravno in nato spodnjo vodoravno potezo.

• V |!|^(?) se najprej zapiše navpično potezo in nato piko.

• V |;|^(?) se najprej zapiše piko in nato spodnjo potezo |,|^(?).

• V |=|^(?) se najprej zapiše zgornjo in nato spodnjo potezo.

• Izjema je lahko npr. |E|^(?), kjer se poleg običajnega načina, ki sledi pravilu, najprej zapiše navpično in spodnjo vodoravno potezo |L|^(?) naenkrat, nato spodnjo izmed preostalih dveh ter nato zgornjo vodoravno potezo.

Pogosto se navpična ali poševna poteza zapiše pred vodoravno. Izjema je le, če se navpična poteza v celoti nahaja pod vodoravno potezo, kjer sta obe zaporedji dokaj pogosti:

• V |+|^(?) se najprej zapiše navpično in nato vodoravno potezo.

• V |f|^(?) se najprej zapiše navpično in nato vodoravno potezo.

• V |A|^(?) se najprej zapiše poševni in nato vodoravno potezo.

• V |T|^(?) se najprej zapiše navpično in nato vodoravno potezo ali najprej vodoravno in nato navpično potezo.

Kompleksnejše in daljše poteze se v določenih primerih zapiše pred enostavnejšimi, vendar obstaja veliko izjem:

• V |$|^(?) se najprej zapiše zavito potezo |S|^(?) ter nato navpično potezo.

• V |Q|^(?) se najprej zapiše sklenjeno potezo |O|^(?) ter nato kratko poševno potezo.

• Primer izjeme je npr. |B|^(?), kjer se po prvem pravilu najprej napiše navpično in šele nato zavito potezo.

V primeru dveh sekajočih se poševnih potez se običajno najprej zapiše rastoča |/|^(?) in nato padajoča |\|^(?), npr. v |X|^(?), ne pa tudi v |y|^(?).

Dele znamenj, ki so razločevalna znamenja ter piki na |i|^(?) in |j|^(?) se zapisujejo po pisanju osnovnega znamenja:

• V |i|^(?) se najprej zapiše navpično potezo in nato piko.

• V |č|^(?) se najprej zapiše zavito potezo |c|^(?) in nato kljukico.

• V |ö|^(?) se najprej zapiše sklenjeno potezo |o|^(?), nato levo piko in nato desno piko.

• V |ō̆|^(?)se najprej zapiše sklenjeno potezo |o|^(?), nato vodoravno potezo |¯|^(?) in nato zavito potezo |˘|^(?).

Zlivanje potez

Predvsem v hitrem pisanju se zgodi, da se pisalo začne premikati, preden se ga povsem dvigne, zaradi česar pusti odtis, tudi če pisec_ka tega ne namerava narediti. Poteze lahko na obeh koncih dobijo kljukice, ki so usmerjene proti koncu prejšnje oz. začetku naslednje poteze. Pisalo lahko pusti odtis tudi celotno pot od ene poteze do naslednje. Ta odtis je običajno tanjši, ker se manj pritisne s pisalom, lahko pa postane povsem enak ostalim delom poteze ter tako zlije dve potezi v eni, kar lahko bistveno spremeni izgled znamenja. Če se taka povezava pojavlja med znamenji, to vodi najprej v tvorbo ligatur, nato pa v polkurzivno in v kurzivno pisavo. Zaradi tega so za pisanje npr. |A|^(?) potrebne tri poteze, za pisanje |a|^(?), ki se je iz njega razvil, pa le eno. Najprej se sta se zlili leva poševna in vodoravna poteza v |a|^(?), ki se je pisal z dvema potezama, nato pa sta se zlili še ti dve v |a|^(?).

Pri zlivanju potez se zmanjša število potez, usmerjenost in zaporedje zapisa delov znamenj pa se prav tako lahko spremeni. Nepopolno ali popolno zlivanje lahko tudi pike spremeni v usmerjene poteze, kot se je kljukica v |č|^(?) razvila iz prvotne pike v |ċ|^(?) ali |ꝫ|^(?) (siglum v latinščini) razvil iz |:|^(?). Zlivanje je zelo pogosto pri pisanju na papir, pri klesanju pa načeloma manj, saj je lažje vklesati dve ravni potezi kot eno ukrivljeno. Diahrono gledano je to vrsta poenostavitve, podobno kot asimilacija v glasoslovju.

Tipografsko pisanje

V tipográfskem pisánju celotno znamenje orodje na enkrat izriše. Pisec torej ne izriše oblike znamenja potezo za potezo, ampak zgolj izbere stvar, ki nariše pravilno znamenje, npr. pritisne pravilno tipko na tipkovnici. Ta izbira torej ni prav nič povezana z izgledom znamenja in kompleksnost izgleda ni povezana s tem, kako težko se znamenje zapiše. Ker znamenje v celoti naenkrat izriše orodje, je možna večja konsistenčnost v izgledu znamenj, hkrati pa postopno mejo med znamenji s podobnim izgledom zamenja ostra meja. V grafonomičnem pisanju se lahko eno znamenje nariše, da izgleda ravno nekje vmes med |U|^(?) in |V|^(?), medtem ko pri tipografskem pisanju to ni mogoče – na računalnik se lahko zapiše ali U+0055^(?) U ali U+0056^(?) V, ne more pa se zapisati U+0055,8. Lahko se le dodeli novo orodje, npr. novo tipko, ki izriše znamenje, ki je med njima po izgledu, kar pa ga spet loči ostalih dveh po tem, da se uporabi to orodje.

Tipografsko pisanje se je pojavilo kasneje, vendar vseeno dokaj hitro. Tak način zapisa je že na disku iz Fajstosa iz okoli 1750 pr. n. št., kjer naj bi bila znamenja vtisnjena z nekimi pečatom podobnimi predmeti, kot prvo natisnjeno knjigo pa se pojmuje 金剛般若波羅蜜經 (jīngāng bōrě bōluómì jīng) Wang Jiaja, prevod Diamantne sutre iz leta 868. Pri tisku ima vsak svinčeni ulitek izbočeno zrcalno obliko znamenja, ki se nato odtisne na podlago. Vsako znamenje je torej povezano z neko vrsto svinčenega ulitka in je zato tipografsko pisanje. V Evropi je do porasta tiskanja po Gutenbergovem tiskarskem stroju leta 1445. Prva natisnjena knjiga v slovenščini je Abecedaꝛium vnd der klein Catechiſmus In der Windiſchen Sprach Primoža Trubarja iz leta 1550.

Dandanes je najpogostejše tipografsko pisanje z uporabo tipkovnice. Tako pisanje se imenuje típkanje. Obstaja tudi poimenovanje tipkopís, ki pa se uporablja le za besedila, napisana na pisalnem stroju, ne pa tudi z uporabo računalniške tipkovnice. Pisanje na tipkovnico in povezava z znamenji je v teh primerih precej kompleksnejša, saj tipka sama ne pusti odtisa na podlagi, ampak se pritisk mehanično ali elektronsko prenese drugam, kar povzroči prikaz znamenja.

S tipografskim tipom pisanja se lahko zapiše le tista znamenja, katera lahko orodje, ki ga pisec ima, napišejo. Če pri tisku nima tiskarna ulitka za neko znamenje ali na pisalnem stroju ni tipke za to znamenje, se to znamenje ne more zapisati po tipografskem tipu in je potrebno neko znamenje zapisati grafonomično, na roke. Taki primeri so v zapisu na elektronskih napravah redki, ker dandanes Unicode podpira zelo veliko znakov, vendar so vseeno temu namenjene kode v območjih za osebno uporabo, katerim lahko uporabnik sam dodeli katero koli znamenje.

Font

Tipografsko pisanje omogoča boljšo konsistenčnost v izgledu znamenj. Na računalniku napisan ‖r‖^(?) je lahko povsem enak drugemu ‖r‖^(?). Kljub temu pa ne preprečuje raznolikosti v izgledu znamenj oziroma grafemov, saj se lahko na računalnik napiše |a|^(?) ali |a|^(?) z uporabo istih tipk. To se lahko stori z menjavo fonta. Na računalniku se mora za prikaz na zaslonu pravilno prikazati sličice, ki prikažejo človeku znane oblike. Skupek vseh teh sličic se imenuje fónt (dandanes tudi fônt). To vključuje podebelitev, kurzivnost, obliko znamenj in velikost znamenj. Pri tisku font označuje vse oblike posameznega znaka ene velikosti, ki so mišljene za skupno uporabo, namreč običajno kadar se uporabi nek font za eno znamenje, se uporabi enak font za celotno besedo oz. odstavek, tako da imajo znamenja uniformnen dizajn. Načeloma se ne piše |tako|^(?), čeprav obstajajo ime, npr. označevanje le enega znamenja krepko za poudarek:

topologija, ne tipologija

Vsaka sprememba izgleda znaka torej predstavlja spremembe fonta. V določenih primerih se izgled spremeni le manjšemu številu znakov, npr. pri prilagajanju izgleda posameznim jezikom ali v določenih stilističnih variantah, ki veljajo le za eno ali majhno število znamenj, npr. spremembo števk v renesančne oblike, tj. |0123456789|^(?) v |0123456789|^(?). Podobno se lahko pogosto uporabnik odloči za uporabo fonta z ligaturami ali brez njih. Vsak izmed znakov ima lahko tudi drugačen izgled glede na okolje znotraj enega fonta, npr. prav pri tvorbi ligatur, kjer le v poziciji desno od |f|^(?) znamenje |i|^(?) izgubi piko in tvori ligaturo |fi|^(?).

Fonti, ki se med seboj razlikujejo le v velikosti, se skupaj imenujejo razlíčica pisáve. Sorodne različice pisave, ki se med seboj razlikujejo le v podebelitvi in kurzivnosti, redkeje še čim drugim, se skupaj imenujejo vŕsta pisáve. Na elektronskih napravah se s tem načeloma pojmuje vse, kar je v eni datoteki. Helvetica je torej vrsta pisave, Helvetica Bold Oblique je različica pisave, Helvetica Bold Oblique 12 tč pa font. Dandanes se v sicer uporablja poimenovanje font tudi kot sopomenka za različico pisave.

Znak in glif

Večina sprememb oblike znamenj ob spremembi fonta spada pod grafetično alografijo, npr. |a|^(?) in |a|^(?) sta si tudi po izgledu zelo podobna, vendar font lahko istemu znaku dodeli tudi drugačno osnovno obliko kot nek drug font, npr. |a|^(?) in |a|^(?), kar ni več grafetična alografija. Vizuale podobnosti tu ni več, saj |a|^(?) izgleda bolj podoben |d|^(?) kot |a|^(?), in nekdo, ki pisave ne pozna, bo znamenji dojemal kot različni. Poleg tega pa se lahko enako osnovno obliko iz katerega koli razloga dodeli več različnim kodam, npr. U+00D0^(?) Ð, U+0110^(?) Đ in U+0189^(?) Ɖ ter U+002C^(?) , in U+201A^(?) ‚. Eno znamenje je lahko tudi kombinacija več znakov, npr. |ẹ́|^(?) je kombinacija U+1EB9^(?) ẹ in U+0301^(?) ◌́, en znak pa lahko predstavlja več znamenj, npr. U+FB06^(?) st predstavlja staro ligaturo slovenskih grafemov ⟨s⟩^(?) in ⟨t⟩^(?).

Zaradi tega se ne more trditi, da je vedno vsaka osnovna oblika asociirana le z eno tipko, enim tipom ulitka, eno kodo, in da ta ne predstavlja tudi drugih osnovnih oblik v drugem fontu. Zaradi tega se uveljavlja novo poimenovanje za vsa znamenja, ki so asociirana z isto kodo oz. istim tipom ulitka, znák, različni grafični prikazi tega znamenja pa se imenujejo glífi. U+0251^(?) ɑ in U+03B1^(?) α sta tako različna znaka, medtem ko sta U+0061^(?) a in U+0061^(?) a različna glifa istega znaka. Vsi znaki, kateri imajo dodeljeno kodo oz. ulitek in se jih tako lahko napiše, so v nabôru znákov.

Kljub temu je dandanes veliko nekonsistenčnosti glede razlikovanja med znakom in znamenjem in se ti dve poimenovanji uporabljata kot sopomenki, tudi med lingvisti.

Dodajanje znamenj izven nabora znakov

Če pri tipografskem pisanju pisec_ka nima znaka, ki bi predstavljalo znamenje, ki ga želi zapisati, mora najti nek drug način za zapis znamenja. Pri tisku in tipkanju na pisalni stroj se tak problem lahko reši tako, da se znamenje na podlago zapiše z grafonomičnim pisanjem, tj. pisanjem na roke, ki nima tovrstne omejitve. V primeru pisanja na računalnik taka možnost ni mogoča.

Če se na računalnik nečesa ne more zapisati s tipkovnico, še ne pomeni, da ne more biti napisano. Unicode vsebuje okoli 150.000 znakov, zato le redko pride do težave, ko znamenja ne predstavlja noben znak. Za pisanje znamenj, ki se pojavljajo v drugem jeziku, npr. arabska ali grška pisava, se to najlažje naredi s spremembo razporeditve znakov na tipkovnici, tj. zamenjati slovensko tipkovnico za arabsko oz. grško. Če je potrebno vnesti nek poseben znak, se to lahko naredi ali z lepljenjem znaka iz odložišča, ki se ga prekopira na straneh, kot je Unicode Explorer, s pomočjo oken za vnašanje (npr. tabela znakov na Windowsu ali pregledovalnik znakov na MacOS-u) ali z direktnim vnosom kode. V HTML-u se kodo vnese v obliki ሴ, v kateri 1234 predstavlja kodo, npr. ⅋ zapiše U+214B^(?) ⅋. Na Windowsu se lahko isto doseže s pisanjem kode, pritskom tipke Alt in pritiskom tipke X, na MacOS-u pa z uporabo tipkovnice »Unicode (šestnajstiško)«, v kateri se drži tipko Option in vnese kodo.

Če znamenja res ni v Unicodu, se lahko napiše predlog za dodelitev kode, lahko pa se znamenju dodeli svojo kodo na območju za osebno uporabo. Pri slednjem se je pomembno zavedati, da se mora potem tudi ustvariti tako datoteko za prikaz znakov, ki to podpira. Kdor takega fonta nima, ne bo pravilno videl znamenja. Na primer, pisava ZRCola veliki črki v metelčici, ki predstavlja IPA: /x/, ST: /h/, dodeljuje kodo U+E100^(?) , ampak kdor nima naložene te pisave, ne vidi pravilne oblike. Izgled znamenja se lahko aproksimira z uporabo znaka, ki predstavlja podobno znamenje, npr. na Wikipedii ga je dolgo časa nadomeščal U+A51F^(?) ꔟ vai syllable nggee. Če ni druge možnosti, se lahko med besedilo tudi doda sliko znamenja, npr. .

Povezava z grafemom

Koncept znaka ni isto kot kot koncept znamenja oz. osnovne oblike, prav tako pa tudi ni isto kot grafem. Vsak lahko poljubno določi, kaj znak predstavlja, lahko tudi kaj nepovezanega z jezikom sploh, npr. U+23EF^(?) ⏯ ali U+1F01F^(?) 🀟. Pisna znamenja, ki niso grafemi, imajo tudi dodeljen znak, npr. U+201E^(?) „ in U+2013^(?) –, v naborih znakov, ki podpirajo zapis več jezikov, pa se lahko pojavljajo znamenja, ki se v nekem jeziku sploh ne pojavljajo in tako niso grafemi v tem jeziku, čeprav so lahko v nekem drugem; v slovenščini se ne pojavljata npr. U+A7FF^(?) ꟿ ali U+0B37^(?) ଷ. Vsak znak torej ni nujno grafem, v dobrem naboru znakov pa je vsak grafem jezika opredeljen s svojim znakom, saj bi se drugače z zamenjavo fonta razlika med grafemoma, ki se zapisujeta z istim znakom, lahko izgubila.

Tipkovnica

Tipkôvnica je priprava, ki vsebuje tipke, s katerimi se lahko vnaša znake. Dandanes se večinoma uporablja za pisanje na elektronske naprave, v preteklosti se je uporabljala tudi na pisalnih strojih. Na tipkovnici tipka po mehanizmu oz. elektrnskem signalu na podlago napiše znamenje, ki je tej tipki določeno. Računalniška tipkovnica se sicer uporablja tudi za druge stvari, ki niso povezane s pisoslovjem, ki pa tu ne bodo podrobneje obravnavane.

Tipkovnica po ISO/IEC 9995.

Za pisanje najpomembnejši del tipkovnice je álfanumêrični dél (zeleno in modro obarvani del na sliki), v katerem se nahajajo tipke, ki se jih pritisne za zapisovanje znamenj, števke pa se lahko zapisuje tudi z numêričnim délom (rdeče obarvani del na sliki). Te tipke so indirektno povezane z nečim drugim, kar pusti odtis na podlagi, npr. na elektronski napravi tako, da se pritisk spremeni v digitalni signal. Razporêd típk, tj. kako so na tipkovnici razporejene tipke brez ozira na to, katero znamenje zapišejo, je določena glede na uporabljen standard, npr. ISO, ANSI, JIS, KS in ABNT. Fizične razporeditve se razlikujejo v nekaj različnih oblikah in velikostih tipk, vendar je večina tipk razporejenih enako. Za slovenščino se večinoma uporablja različico ISO, po standardu ISO/IEC 9995-1:2009, iz katerega tudi izhaja slovenski standard SIST 1044:2009. V standardu ISO je vsaka tipka poimenovana z veliko črko, ki predstavlja vrstico, in dvomestnim številom, ki predstavlja stolpec, v katerem se tipka nahaja, kot je prikazano na sliki.

Vsaki izmed tipk na tipkovnici se lahko dodeli neko arbitrarno znamenje, vendar je tudi to deloma standardiziral ISO za latinične pisave. Vsaka različica postavitve se imenuje razporedítev znákov. Načeloma se uporablja enega izmed treh različnih raporeditev znakov za latinične pisave, poimenovanih po črkah, ki jih napišejo tipke v vstici D od stolpca 01 do stolpca 06. Na slovenskih tipkovnicah se najpogosteje pojavlja razporeditev QWERTZ IPA: [ˈkwərt͡s], ST: [kwə̀rc] (»nemški tip«), ki ga uporablja tudi standard SIST 1044:2009. Na MacOS-u se pojavlja razporeditev QWERTY IPA: [ˈkwərti], ST: [kwə̀rti] (»angleški tip«), medtem ko se razporeditev AZERTY IPA: [aˈzərti], ST: [azə̀rti] (»francoski tip«) ne pojavlja pogosto na slovenskih tipkovnicah. Tako poimenovanje razporeditev ni povsem enoznačno, saj se tipke na desnem delu alfanumeričnega dela prilagaja posebnim znamenjem vsakega jezika in se zato razlikujejo od jezika do jezika, tudi če imata oba razpored QWERTZ. Nemška in slovenska razporeditev znakov ni enaka. Standardizacija razporeditve znakov torej pogosto poteka za vsak jezik posebej.

Razporeditev znakov za pisanje slovenščine je standardiziran po SIST 1044:2009. V njem je točno določeno, katera tipka predstavlja kateri znak, vendar pa se malo kje ta standard upošteva in sta privzeti tipkovnici tako na Windowsu kot na MacOS-u drugačni od standarda.

Ravni

Da se lahko zapiše več znakov z enim setom tipk, se lahko vsaki tipki določi več znakov, katere predstavlja, med njimi pa se na nek način menjuje. Na tipkovnici se to stori s pomóžnimi típkami. Te se nahajajo v fúnkijskem obmóčju alfanumeričnega dela, medtem ko ostale tipke tvorijo komplementarno álfanumêrično obmóčje. S pritiskom različnih kombinacij pomožnih tipk se doseže različno raven IPA: [ˈravən], ST: [rávən], ki ima različno razporeditev znakov od drugih, kar omogoča večji nabor znakov z enakim številom tipk.

Ravni so štiri in so določene tako:

• 1. raven se doseže brez uporabe pomožnih tipk. Na njej se običajno pojavljajo male črke in števke ter najosnovnejša ločila.
• 2. raven se doseže z uporabo típke Shift IPA: [ˈʃift], ST: [šíft] (redko típka Dvíg oz. dvigálka), označene kot |Shift|^(?) ali |⇧|^(?) oz. po SIST 1044:2009 |Dvig|^(?). Na njej se običajno pojavljajo velike črke in osnovnjša ločila in simboli.
• 3. raven se doseže z uporabo típke AltGr IPA: [ˈalt ˈgə ˈrə], ST: [ált gə̀ rə̀], zapisano tudi kot Alt Gr ali Alt. gr. (redko típka Alt Graph IPA: [ˈalt ˈgraf], ST: [ált gráf] oz. désna izmenjálka), označene kot |Alt Gr|^(?), |AltGr|^(?) oz. po SIST 1044:2009 |Alt. gr.|^(?). Na Windowsu ima povsem enako vlogo sočasni pritisk tipk Ctrl in Alt. Na Macu je namesto te tipke típka Option IPA: [ˈɔpʃən], ST: [ôpšən], označena z |⌥|^(?).
• 4. raven se doseže s hkratnim pritiskom tipk Shift in AltGr oz. na Macu kombinacije tipk Shift in Option. Tako tretja kot četrta raven vsebujeta redkeje uporabljene znake, pogosto tudi združljive znake.

Tipke alfanumeričnega območja so predstavljene z znakom prve ravni, le če je to črka, je ta velika. Glede na to, da obstajajo štiri ravni, razpored znakov vsaki tipki dodeli do štiri znake, enega za vsako raven. Na primer, tipka C12 v različnih razporedih predstavlja naslednje znake na različnih ravneh:

Primerjava znakov, dodeljienih tipki C12 po ravneh v različnih razporedih znakov

Raven	Po SIST 1044:2009	Na Windowsu	Na Macu
1.	U+0040(?) @	U+017E(?) ž	U+017E(?) ž
2.	U+00AB(?) «	U+017D(?) Ž	U+017D(?) Ž
3.	U+00F7(?) ÷	U+00A4(?) ¤	U+005C(?) \
4.			U+007C(?) |

Na tipki, kadar so označene ravni, je prva raven (razen pri črkah) označena levo spodaj, druga levo zgoraj, tretja desno spodaj in četrta levo zgoraj, tj. zgornja vrstica se doseže s pritiskom tipke Shift, spodnja pa brez in desni stolpec se doseže s pritiskom tipke AltGr oz. Option, levega pa brez.

Típka Caps Lock IPA: [ˈkɛps ˈlɔk], ST: [kêps lôk] (redko típka Vélike čŕke ali zaklepálka velikósti), označena z |⇪|^(?) oz. po SIST 1044:2009 s ključavnico z vrisanim velikim A, omogoča pisanje velikih črk brez stalnega držanja tipke Shift. Če je vklopljena, tipke, ki predstavljajo v prvi ravni črke, pišejo drugo raven, tj. velike črke, ostale tipke pa še vedno znake v prvi ravni.

Típka Num Lock IPA: [ˈnam ˈlɔk], ST: [nám lôk] oz. Number Lock IPA: [ˈnambər ˈlɔk], ST: [námbər lôk] (redko zaklepálka števílčnice), označena z |⇭|^(?) oz. po SIST 1044:2009 kot |Vklopi štev.|^(?) ali s ključavnico z vrisano 1. Če je vklopljena, se v numeričnem delu lahko zapisuje števke, drugače imajo tipke določeno drugačno vlogo.

Na MacOS-u se doseže posebno raven ob pritisku tipk Option in Caps Lock, drugačno od četrte, ki ima dodatne znake.

Mrtve tipke

Na tipkovnici obstaja tudi posebna vrsta tipk, ki se imenujejo mŕtve típke. Te tipke se lahko uporabiv kombinaciji z neko drugo tipko, da se dobi znak z razločevalnim znamenjem. Da se dobi |ä|^(?) se najprej pritisne mrtvo tipko za preglas in nato tipko za |a|^(?). To je ravno obratno od zaporedja zapisa z združljivim znakom v Unicodu, ki je U+0061^(?) a + U+0308^(?) ◌̈. Če se po mrtvi tipki vnese presledek, se dobi širinsko znamenje, npr. U+00A8^(?) ¨.

Koda

Ko se piše nekaj na elektronsko napravo, se mora besedilo shraniti na računalnik. V veliki večini primerov se ne shrani dejanska oblika črke v besedilu vsakič, ko je zapisana, ker bi to zavzelo več prostora na disku in otežilo spreminjanje fontov in različic pisave. Zaradi tega se vsakemu znaku določi število, pod katerim je shranjeno v napravi, in se potem v posebni datoteki vsakemu številu določi glife (izgled), ki se bodo prikazali na zaslonu. Zaradi tega je možno enostavno menjati fonte, saj se shranjena števila ne spremenijo med spreminjanjem fonta, le uporabljena datoteka za prikaz glifov. Ta pojav se imenuje kodíranje, vsako izmed dodeljenih števil pa se imenuje kóda.

Obstajajo različni načini dodeljevanja kod različnim znamenjem. Če se piše v enem, prikazuje pa v drugem, se prikažejo napačni znaki. Določen predpis, kateremu znaku pripada katera koda, se imenuje sistém kodíranja. Najbolj pomembni sistemi so Unicode, ISO/IEC 8859-2, ASCII in YUSCII. Dodelitev kod je podana v kódni tabéli in kode so podane v šestnajstiškem sistemu, kar pomeni, da so števke ⟨1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, A, B, C, D, E, F⟩^(?) v takem vrstnem redu in šele nato 10, ki predstavlja število 16 v desetiškem (običajnem) sistemu. Zadnja števka kode je v preglednici označena z malim |x|^(?), kar pomeni, da se tja postavi števko, ki določa drugo koordinato celice. V naslednjem poenostavljenem primeru je »A« pod kodo 00, »G« pod 07, »U« pod 16 in »!« pod 1E.

Primer kodne tabele

	0	1	2	3	4	5	6	7	8	9	A	B	C	D	E	F
0x	A	B	C	Č	D	E	F	G	H	I	J	K	L	M	N	O
1x	P	Q	R	S	Š	T	U	V	W	X	Y	Z	Ž	.	!	?

ASCII

ASCII IPA: [ˈaski], ST: [áski] je ameriški sistem kodiranja, na katerem temelji veliko kasnejših standardov, vključno z mednarodnimi in Unicodom. Vsaka koda je dolga sedem bitov, kar omogoča $2^{7}=128$ različnih znakov. To zadošča za velike in male tiskane črke angleške abecede, osnovna ločila, presledek, števke in kontrolne kode, tj. kode, ki niso namenjene predstavljanju znakov, ampak za druge tehnične stvari (v spodnji tabeli označene s črkami, napisanimi poševno). ASCII se je skozi leta rahlo spreminjal; v spodnji tabeli so podani znaki, kot so bili definirani v ISO/IEC 646-US, ko je ASCII leta 1991 postal mednarodni standard. ASCII ima še danes zelo velik vpliv, saj se ti znaki veliko pogosteje kot drugi pojavljajo pri programiranju, oblikovanju spletnih strani itd.

YUSCII

ISO/IEC 646 v resnici vsebuje več sistemov kodiranja za različne jezike. Sistem kod, ki je bil za jugoslovanske jezike, se imenuje ISO/IEC 646-YU ali YUSCII IPA: [ˈjuski], ST: [júski] oz. natančneje različica JUS I.B1.002, ki kodira latinico za slovenščino in osrednjo južno slovanščino. Zaradi tega vključuje tudi črke ⟨č, š, ž, ć, đ⟩^(?) namesto nekaterih drugih znakov. Celotna preglednica je podana spodaj. Privzeti slovenski tipkovnici na Windowsu in MacOS-u v prvih dveh nivojih razen tipke E00 vsebujeta zgolj znake iz tega seta.

ISO/IEC 8859

Kmalu se je pojavila potreba po tem, da bi se lahko v istem sistemu zapisalo več znakov, zaradi česar se je število bitov povečalo na osem, torej je sedaj bilo možnih $2^{8}=256$ kombinacij, torej dvakrat več, kot do sedaj. Prva polovica kod je enaka kot ASCII, druga polovica pa je prilagojena jezikom. Slovenščina je bila uvrščena pod drugi del, ISO/IEC 8859-2, skupaj z drugimi srednjeevropskimi jeziki.

Unicode

Z razvojem tehnologije in predvsem popularizacijo interneta se je pojavila potreba, da se za vse jezike uporablja zgolj en standard, ki bi vključeval znake vseh jezikov. Zaradi je tega nastal stándard Unicode IPA: [ˈunikot], ST: [únikọt] oz. (če se ne obravnava kot lastno ime) standard únikọd, znan tudi pod imenoma UCS (iz angl. universal coded character set ’univerzalni set kodiranih znakov’) in ISO/IEC 10646. Dandanes se skoraj vedno uporablja ta standard za zapisovanje na računalniku, da ni več toliko težav z zapisovanjem stvari v več jezikih. Zadnja različica Unicoda je 16.0, ki kodira okoli 154 998 znakov; približno dve tretjini teh znakov so simboli KJKV (kitajske, japonske, korejske in vietnamske pismenke).

Ker je znakov toliko, se najprej delijo na ravni, potem pa še na bloke. Vseh ravni je 17, od tega jih je do sedaj le sedem, ki imajo v sebi dodeljene kode, ostale so še povsem proste za dodajanje novih znakov. Imena ravni so naslednja:

Ravni v Unicodu

Število	Angleško ime	Slovensko ime	Kratica	Razpon kod
Raven 0	Basic Multilingual Plane	Osnovna večjezična raven	BMP	U+0000..U+FFFF
Raven 1	Supplementary Multilingual Plane	Dodatna večjezična raven	SMP	U+10000..U+1FFFF
Raven 2	Supplementary Ideographic Plane	Dodatna ideografska raven	SIP	U+20000..U+2FFFF
Raven 3	Tertiary Ideographic Plane	Terciarna ideografska raven	TIP	U+30000..U+3FFFF
Raven 14	Supplementary Special-purpose Plane	Dodatna raven za posebno uporabo	SSP	U+E0000..U+EFFFF
Raven 15	Private Use Plane	Raven za zasebno uporabo		U+F0000..U+FFFFF
Raven 16	Private Use Plane	Raven za zasebno uporabo		U+100000..U+10FFFF

V posameznem bloku se pojavljajo znaki, ki se uporabljajo v isti pisavi ali imajo podobno vlogo v zapisu, npr. latinični znaki, cirilični znaki, ločila, emojiji in brajevi vzorci. Za potrebe slovenščine razen znanstvenih in drugih semiografskih notacij ter emojijev se večina znakov pojavlja v blokih:

• Kontrole C0 in osnovna latinica (U+0000–U+007F)
• Kontrole C1 in latinica–1, dodatek (U+0080–U+00FF)
• Razširjena latinica–A (U+0100–U+017F)
• Razširjena latinica–B (U+0180–U+024F)
• Razširitve IPA (U+0250–U+02AF)
• Združljivi razločevalni znaki (U+0300–U+036F)
• Razširjena latinica, dodatek (U+1E00–U+1EFF)
• Splošna ločila (U+2000–U+206F)
• Nadpisano in podpisano (U+2070–U+209F)
• Črkam podobni simboli (U+2100–214F)
• Številske oblike (U+2150–218F)
• Brajevi vzorci (U+2800–U+28FF)

Lastnost znaka Unicode

Poleg kode so določene tudi druge značilnosti znakov, ki računalniku olajšajo razumevanje besedila in opravljanje preprostih sprememb, kot sta štetje besed ali menjava velikih in malih črk. Pri izbiri znakov, ki izgledajo podobno ali povsem enako, za zapis nečesa je pomembno, pogosto odločajo razlike v lastnostih znaka, zaradi katerih so sploh različni znaki. Lastnosti se lahko vidi v databazi znakov Unicode.

Lastnosti med drugim določajo naslednje:

• ime
• splošno kategorijo (razloženo v nadaljevanju)
• ali je znamenje deprecirano, tj. ali je njegova uporaba odsvetovana
• smer pisanja in ali se glif prezrcali pri pisanju v drugo smer
• številsko vrednost znaka
• pisavo in blok
• dekompozicijo na združljivi znak in osnovni znak, npr. U+00E4^(?) ä razstavi na U+0061^(?) a in U+0308^(?) ◌̈
• ali je znak združljiv
• starost, tj. kdaj je bil znak dodan v Unicode
• povezano veliko, malo in naslovno črko.

Jezikoslovno povezana je splošna kategorija. Ta poskuša predstaviti tipe znamenj preko znakov. Znake se tako dodeljuje, da znak zastopa neko pogosto znamenje, ki se pogosteje uporablja in se vsaj v nekem kontekstu ne pojmuje kot oblikovna različica znamenja nekega drugega znaka. Znaku se potem v splošni kategoriji določi, kaj je vloga znamenja v jeziku. V primeru, da se v nekem jeziku ena osnovna oblika uporablja v dveh izrazito drugačnih kontekstih ali se v dveh jezikih različno uporablja, se lahko za boljšo predstavitev z znaki dodeli tudi različna znaka, ki sicer vizualno izgledata zelo podobno ali celo enako (sta homoglifa), ampak imata drugačne lastnosti.

Taki pari v slovenščini so npr. vejica U+002C^(?) , in enojni spodnji narekovaj U+201A^(?) ‚ ter velika črka v U+0056^(?) V in rimsko število 5 U+2164^(?) Ⅴ. Presledki in ločila se pojavljajo v parih deljivi–nedeljivi, npr. deljivi presledek (U+0020^(?)) in nedeljivi presledek (U+00A0^(?)). Vezajev je veliko: vezaj - minus U+002D^(?) -, deljivi vezaj U+2010^(?) ‐, nedeljivi vezaj U+2011^(?) ‑, vezaj kot alineja U+2043^(?) ⁃ in deljaj (mehki vezaj) U+00AD^(?) so v veliki večini pisav povsem identični po izgledu, ampak se razlikujejo v lastnostih.

V veliko primerih se namesto vseh teh različic uporablja le ena, tista, ki je najhitreje dostopna na tipkovnici. To pogosto nima večjih posledic, je pa manj optimalno; uporaba vejice namesto narekovaja preprečuje, da bi se pred njo napravil avtomatski prelom vrstice. Uporaba zgolj ene izmed teh različic in uporaba depreciranih znakov nakazujeta na slabšo računalniško pismenost.

Znamenji sta različna znaka tudi, če spadata v različni pisavi, npr. latinična velika črka a U+0041^(?) A, cirilična velika črka a U+0410^(?) А, grška velika črka alfa U+0391^(?) Α in čerokijska črka go U+13AA^(?) Ꭺ, ali imata različno malo, veliko oz. naslovno črko, kot npr. že prej omenjena latinična velika črka ed U+00D0^(?) Ð z malo črko |ð|^(?), latinična velika črka d s črtico U+0110^(?) Đ z malo črko |đ|^(?) in latinična velika črka afriški d U+0189^(?) Ɖ z malo črko |ɖ|^(?). Grške črke v IPI so drug znak kot grške črke, npr. latinična mala črka alfa U+0251^(?) ɑ in grška mala črka alfa U+03B1^(?) α. Posamezni primeri lahko npr. še latinična mala črka g U+0067^(?) g in latinična mala črka pisani g U+0261^(?) ɡ, ki se uporablja v IPI, znak za množenje U+00D7^(?) × in znak za vektorski produkt U+2A2F^(?) ⨯ ter znak za integral U+222B^(?) ∫ in latinična mala črka eš U+0283^(?) ʃ.

Znaka, ki imata v nekem fontu enak ali zelo podoben glif, sta znakôvna homoglífa. Če se pojavljata v istem jeziku ju je torej težko razločevati; števko |0|^(?) in črko |o|^(?) se lahko ob hitrem branju zamenja, kot tudi npr. |1|^(?), |l|^(?) in |I|^(?). Tipografi se pri takih primerih izogibajo povsem enaki obliki za vse znake in jih predvsem v matematičnih in enoširinskih pisavah poskušajo razlikovati med seboj, nekateri pa so si vseeno na las podobni. Velik problem pri znakovnih homoglifih je kibernetska varnost; https://www.apple.com in https://www.аррӏе.com izgledata pogosto povsem enako, ampak sta različna naslova URL in vodita do različnih spletnih strani, kar se lahko izkoristi za homoglifski napad.

Paragrafetika

Na kvaliteto branja vplivajo tudi drugi, nejezikovni dejavniki, ki omogočajo ali zavirajo proces prenosa podatkov preko pisnega prenosnika. Različni fizični dejavniki vplivajo na to, kako hitro in zlahka se lahko nekaj prebere. Idealne okoliščine omogočajo najlahkotnejše in najhitrejše branje ter zmanjšujejo možnost, da bralec napravi napako.

Za vizualni prenosnik na branje najbolj vplivajo barva pozitivnega in negativnega prostora in kontrast med njima, nagubanost podlage, oddaljenost od podlage, osvetljenost podlage, na zaslonu tudi resolucija – torej to, kar je potrebno, da se nekaj vidi. Za razliko so za uspešno tipanje v taktilnem prenosniku drugačne omejitve, saj je potrebno biti omogočeno, da je podlago možno tipati in prepoznati pike. To sicer v primerjavi z vizualnim prenosnikom zelo omeji, koliko je lahko podlaga oddaljena, poleg tega pa na branje bolj vplivajo še nagubanost, upogljivost in temperatura podlage.

Nagubanost podlage

V vizualnem prenosniku je najlažje prebrati nekaj, če je napisano na ravni podlagi, težje pa če je napisan npr. na zmečkanem listu papirja ali neravnem kamnu, saj se znamenja težje prepozna zaradi dodatnih robov in senc na podlagi, ki se v takem primeru pojavijo. Nagubanost papirja naguba tudi pozitivni prostor, kar lahko percepcijsko spremeni obliko znamenj v manj značilne oblike. Kljub temu se kdaj vseeno nalašč piše na nagubano podlago, na primer na zemljevidu, kjer je relief prikazan z izbočevanjem podlage.

V taktilnem prenosniku je to še toliko bolj pomembno, saj je ravno nagubanost tisto merilo, ki ločuje pozitivni in negativni prostor. Rahla izbočenost podlage na manjšem mestu se lahko zamenja za piko in zmede bralca. Vsekakor pa nagubanost podlage ne sme presegati izbočenosti pik, saj so te potem nezaznavne; bralec bi v primeru brajevega zapisa na rebrasti žamet bolj čutil rebra kot pa brajeve pike, ki so zapisane med dvema rebroma.

Oddaljenost

V vizualnem prenosniku je podlaga lahko bistveno bolj oddaljena kot v taktilnem prenosniku. Razdalja med bralcem in podlago je lahko kakršna koli, dokler lahko bralec podlago še vidi; če je megleno, mora bralec biti bližje podlagi, da lahko razloči znamenja. Bolj kot je podlaga oddaljena, bolj morajo biti tudi znamenja na veliko zapisana, da se jih lahko še vedno prepozna. Brez očal ali leč imajo daljnovidni ljudje težave z branjem na kratki razdalji, kratkovidni ljudje pa z branjem na daljši razdalji.

V taktilnem prenosniku mora biti podlaga na dosegu rok, saj je potreben fizični dotik podlage za branje. Reklamni pano ob avtocesti ne more biti prebran v brajici med vožnjo, saj fizični dotik ni mogoč. Preko taktilnega prenosnika tako ni mogoče zaznati zapisanega na daljavo, kar je ena izmed prednosti vizualnega prenosnika, ampak je potrebno priti do podlage.

Barva in kontrast

Paragrafetično in tudi širše semiotsko je pomembna barva znamenj. Večina in vse pogosteje uporabljene pisave so enobarvne, tj. pozitivni prostor je ene barve, negativni pa druge, obstajajo pa tudi druge, slabo razširjene pisave, ki uporabljajo več barv za razločevanje med znamenji. Emojiji so tudi večbarvni.

Najosnovnejši barvi sta neka temna barva znamenj na svetli podlagi kot npr. pri tisku na bel papir. Barva znamenj je pri tisku in prikazu na zaslonu najpogosteje črna, pri pisanju na roke pa črna, temno modra (kemični svinčnik) ali siva (svinčnik). Barva negativnega prostora je v takem primeru barva papirja, tj. bela ali rahlo rumenkasta. Na zaslonu je to značilno za svetli način. Temni način obrne svetlost in so tako znamenja bela, negativni prostor pa je običajno temno siv.

Od tega odstopajo hiperpovezave, ki so obarvane drugače, da se lažje prepozna, da so klikljive. Načeloma so obarvane modro. Na Wikipediji je hiperpovezava, ki vodi do ustvarjene strani in ji uporabnik še ni sledil, obarvana modro, če ji je že sledil, vijolično, če pa vodi do še neustvarjene strani, je obarvana rdeče oz. če ji je uporabnik že sledil, bledo temno rdeče.

Druge uporabe barv so za poudarek oz. stilistično obarvanje besedila in se jih uporablja ze lepši izgled, večjo vpadljivost, zaradi osebne preference ipd. Do rabe barv se sicer SP 2001 in SP 8.0 ne opredeljujeta. Od ostalih barv je najpogostejša rdeča, ki se uporablja za poudarek pomembnejših informacij, npr. pomembnih podatkov v sicer dolgem mailu, naslove v šolskih zvezkih in korekturne popravke. Uporaba je podobna kot uporaba krepkega sloga pri tipografskem pisanju, zato je taka raba nekoliko pogostejša pri grafonomičnem pisanju, kjer lahko debelejša pisala zmanjšajo berljivost pri majhni velikosti znamenj. Uporaba sive barve je tudi pogosta in sicer za prikaz manj pomembnih podatkov pri tipografskem pisanju. S fluorescenčnim markerjem se na papirju napisane besede lahko prevleče za večjo opaznost. Ti so lahko najrazličnejših barv, tipično pa rumene ali oranžne. Podoben efekt ponujajo tudi računalniški programi za pisanje dokumentov, npr. Microsoft Word.

Pri učenju tujega jezika s slovničnim spolom se pogosto uporablja barve za lažje pomnenje spola besed, najpogosteje modra za moški spol, rdeča za ženski spol, zelena za srednji spol in vijolična za skupni spol (npr. v švedščini), čeprav ni nujno, da so točno te barve.

V čistih vizualnih prenosnikih, npr. pisanju na papir in tipkanju na računalnik, je tako spreminjanje barv pogosto; v primerih, kot je klesanje v kamen pa ni tako pogosto, da bi se spreminjalo barvo – znamenja imajo pač tako barvo kot kamen in se znamenja prepozna zaradi senc, ki jih povzroča neravnost.

Kontrast

Izbira barv pozitivnega in negativnega prostora je poljubna, vendar nekatere kombinacije se bistveno lažje prebere kot druge. Bolj kot se barvi med seboj razlikujeta, večji je kontrast in lažje je brati zapisano. Barvno slepi ljudje tudi težje razločajo med določenimi barvami, ki so drugače različne za preostale. Nekaj pimerov:

Dobra izbira barv – velik kontrast.

Slabo za protanopijo. Slabo za protanopijo.

Slabo za devteranopijo. Slabo za devteranopijo.

Slabo za tritanopijo. Slabo za tritanopijo.

Na splošno slaba izbira – majhen kontrast. Na splošno slaba izbira – majhen kontrast.

Ni nujno, da je negativni ali pozitivni prostor obarvan le z eno barvo – lahko je upodobljen kot kakšen vzorec, slika ali je celo prozoren. Kljub temu večja kompleksnost v prikazovanju obeh prostorov običajno zmanjšuje berljivost zapisanega. Pri prozornih delih okolje, v katerem se bralec nahaja, vpliva na berljivost. Beli napis na fizični prosojnici je na primer zelo težko prebrati, če se prosojnico drži pred belo steno.

Ostali dejavniki za vizualni prenosnik

Od ostalih dejavnikov je najpomembnejša osvetlitev. Če podlaga ni osvetljena ali sama ne oddaja svetlobe, se ne more prebrati zapisanega. V temi se namreč ne vidi razlike med pozitivnim in negativnim prostorom. Osvetlitev je nujna za vizualni prenosnik, za taktilnega pa povsem nepotrebna. Brajico se lahko bere tudi v jami brez vira svetlobe, zaradi česar jo lahko uporabljajo tudi slepi in slabovidni. Osvetlitev lahko priskrbi podlaga (npr. zaslon), pogosteje pa je prisotna v okolici. Za branje zapisanega na odsevnih podlagah, npr. na steklu ali zaslonu, je boljša mehka svetloba, da ni neželenih motečih odsevov, za branje izbočenih in vbočenih znamenj pa je pogosto boljša trda svetloba, ki izostri sence.

Na zaslonu in tisku je pomembna tudi resolucija zaslona oz. gostota točk. Višja kot je gostota oz. resolucija, bolj podobna je oblika znamenju, ki naj bi ga predstavljala, zaradi česar je znamenje lažje prepoznati in zaznati. Nižje resolucije, še posebej če je moč videti posamezne piksle oz. pike, znižujejo hitrost branja in v zelo hudih primerih onemogočata branje besedila.

Ostali dejavniki za taktilni prenosnik

Za taktilni prenosnik je zelo pomembna tudi temperatura podlage. Ta ne sme biti prevroča, saj bi se bralec pri tem opekel, prav tako pa tudi ne premrzla. Napis »Ne dotikaj se te površine!« je tudi nesmiseln v brajici, saj je tipanje površine obvezen del branja – tako kot bi bil v vizualnem prenosniku nesmislno napisati »Ne glej sem!«. Pomembna je tudi upogljivost podlage. Bralec mora na podlago nekoliko pritisniti, da začuti brajeve pike, in branje iz zelo tankega papirja ali blaga ni samo po sebi mogoče. V takem primeru bi moral bralec položiti podlago na mizo, da bi lahko dovolj pritisnil in zaznal pike. Idealna in najpogostejša podlaga je zaradi tega trši papir.

Viri in literatura

• Apple 2025 = Vnašanje znakov z naglasnimi znamenji v Macu. Uporabniški priročnik za Mac. Pridobljeno dne 25. 1. 2025.
• Bredel, Ursula (2008). Die Interpunktion des Deutschen: Ein kompositionelles System zur Online-Steuerung des Lesens. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• Colblindor. Colorblind Colors of Confusion. Colblindor. Pridobljeno dne 28. 1. 2025.
• DeFrancis, John (1989). Visible Speech: The Diverse Oneness of Writing Systems. Honolulu: University of Hawaii Press. Predloga:Citat/identifikator. 
• Dobrovoljc, Helena. Pisec ženskega spola je ... piska?. Jezikovna svetovalnica. Pridobljeno dne 22. 1. 2025.
• Dürscheid, Christa (2016). Einführung in die Schriftlinguistik. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• Feroot 2025 = What is a Homoglyph Attack?. Pridobljeno dne 27. 1. 2025.
• Gálik, Slavomír; Gáliková Tolnaiová, Sabína (2014). "The Gutenberg galaxy and its “twilight” in the context of contemporary electronic media". Human Affairs. 24/4. Springer. str. 461–469. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.researchgate.net/publication/273496899_The_Gutenberg_galaxy_and_its_twilight_in_the_context_of_contemporary_electronic_media. 
• Gregorc, Jožef; Jenčič, Mateja; Jeraša, Marija; Repe Kocman, Marija; Murn, Tatjana; Pavlin, Blaž; Wraber, Tomaž (2016). Standard slovenske brajice: Posodobitev slovenske 6-točkovne brajice. Ljubljana: Komisija za slovensko brajico. https://brajica.splet.arnes.si/files/2015/02/Brajica-3.0.pdf. 
• Gunaratne, Shelton A (2001). "Paper, Printing and the Printing Press". International Communication Gazette. 63/6. Leiden: SAGE Publications. str. 459–479. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.researchgate.net/publication/237820330_Paper_Printing_and_the_Printing_Press. 
• Harris, Roy (2000). Rethinking Writing. New York: The Athlone Press. Predloga:Citat/identifikator. 
• Hockett, Charles F. (1961). "The Problem of Universals in Language". Universals of Language. Cambridge: The MIT Press. str. 1–22. https://archive.org/details/universalsoflang00unse/page/1/mode/2up?view=theater. 
• ISO 2047:1975 = ISO/IEC JTC 1/SC 2 (1975). ISO 2047:1975 Information processing — Graphical representations for the control characters of the 7- bit coded character set. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/6825.html. 
• ISO/IEC 10646:2020 = ISO/IEC JTC 1/SC 2 (2020). ISO/IEC 10646:2020 Information technology — Universal coded character set (UCS). Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/76835.html. 
• ISO/IEC 646:1991 = ISO/IEC JTC 1/SC 2 (1991). ISO/IEC 646:1991(en) Information technology — ISO 7-bit coded character set for information interchange. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/4777.html. 
• ISO/IEC 8859-2:1999 = ISO/IEC JTC 1/SC 2 (1999). ISO/IEC 8859-2:1999 Information technology — 8-bit single-byte coded graphic character sets — Part 2: Latin alphabet No. 2. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/28246.html. 
• ISO/IEC 9995-1:2009 = ISO/IEC JTC 1/SC 35 (2009). ISO/IEC 9995-1:2009 Information technology — Keyboard layouts for text and office systems — Part 1: General principles governing keyboard layouts. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/51645.html. 
• ISO/IEC 9995-7:2009 = ISO/IEC JTC 1/SC 35 (2009). ISO/IEC 9995-7:2009 Information technology — Keyboard layouts for text and office systems — Part 7: Symbols used to represent functions. Mednarodna organizacija za standardizacijo. https://www.iso.org/standard/51640.html. 
• Istenič, Saša; Sernelj, Tea (2011). Izbirni predmet kitajščina. Ljubljana: Ministrstvo RS za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/izbirni/3-letni/Kitajscina_izbirni.pdf. 
• JUS I.B1.002 1987 = Serbocroatioan and Slovenian Latin Alphabet. Beograd: Federal Institution for Standardization. 1987. https://itscj.ipsj.or.jp/ir/141.pdf. 
• Klemenčič, Simona (2019). "Srednješolski učbeniki za slovenščino o nastanku in razvoju pisave". V Šekli, Matej; Rezoničnik, Lidija. Slovenski jezik in njegovi sosedje. str. 214–221. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://zdsds.si/wp-content/uploads/2019/10/SSK-2019-zbornik-splet-2019_web.pdf. 
• Meletis, Dimitrios (2020). The Nature of Writing : A Theory of Grapholinguistics. Brest: Fluxus Editions. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fluxus-editions.fr/meletis-the-nature-of-writing-2020.pdf. 
• OALD 2025 = Oxford Advanced Learner's Dictionary. Oxford University Press. Pridobljeno dne 19. 1. 2025.
• PRC NLC 2020 = 通用规范汉字笔顺规范. 中华人民共和国教育部，国家语言文字工作委员会. 2020. https://f.hainnu.edu.cn/2023/1030/20231030090716271.pdf. 
• Rasmussen, Finn (2009). The Phaistos Disc. https://finse.dk/phaistos.pdf. 
• Robinson, Andrew (2009). Writing and Script: A Very Short Introduction. New York: Oxford University Press. Predloga:Citat/identifikator. https://books.google.si/books?id=zcXH52jICOEC&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false. 
• Robinson, Clinton; Gadelii, Karl Erland (2003). Writing unwritten languages: a guide to the process; working paper. https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000226475. 
• Sampson, Geoffrey (1985). Writing Systems:A Linguistic Introduction. Stanford, Kalifornija: Stanford University Press. Predloga:Citat/identifikator. 
• SIST 2009 = Informacijska tehnologija – Slovenska tipkovnica – Razporeditev znakov. Ljubljana: Slovenski inštitut za standardizacijo. 2009. https://cdn.standards.iteh.ai/samples/5246/0f0cead10d90484db56669e9aa9b5fb0/SIST-1044-2009.pdf. 
• SP 2001 = Ahlin, Martin; Dular, Janez; Gantan, Kajetan; Jakopin, Franc; Menart, Janez; Moder, Janko; Pogorelc, Breda; Suhadolnik, Stane; Toporišič, Jože, ur (2003). "I Pravila". Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC. Predloga:Citat/identifikator. https://fran.si/134/slovenski-pravopis/datoteke/Pravopis_Pravila.pdf. 
• SSKJ 2015 = Bajec, Anton, in drugi (2015). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fran.si/133/. 
• Šekli, Matej (2024). "Zakaj je jezik Brižinskih spomenikov zgodnja slovenščina?". Jezik in slovstvo. 69/1-2. str. 67–88. Predloga:Citat/identifikator. https://journals.uni-lj.si/jezikinslovstvo/article/view/18090. 
• Štefan, Matic. Tipografski geslovnik. Pridobljeno dne 23. 1. 2025.
• Trubar, Primož (1550). Abecedaꝛium vnd der klein Catechiſmus In der Windiſchen Sprach. Tübingen: Skuryaniz, Jernei. Predloga:Citat/identifikator. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZE4UEJL0/?euapi=1&query=%27keywords%3dabecedarium+vnd+der+klein+catechismus+in+der+windischen+sprach%27&sortDir=ASC&sort=date&pageSize=25. 
• Unicode 2005 = Kaj je Unicode?. The Unicode Consortium. Pridobljeno dne 23. 1. 2025.
• Unicode 2025b = Glossary of Unicode Terms. The Unicode Consortium. Pridobljeno dne 23. 1. 2025.
• Unicode Statistics 2025 = Unicode® Version 16.0 Character Counts. Pridobljeno dne 27. 1. 2025.
• Yalanska, Marina. Negative Space in Design: Tips and Best Practices. Pridobljeno dne 19. 1. 2025.