Slovenska slovnica/Pisoslovje/Grafematika/Prikaz v zapisu

V jezikoslovnih analizah se pogosto pojavi potreba po natančnem zapisu značilnosti prenosnikov (zapisa, izgovorjave, kretenj). Namesto, da bi vsako znamenje, glas ali kretnjo opisovali, se kot v matematiki ustvari posebno notacijo za hitrejše zapisovanje. Za vsak pojav, ki se ga želi zabeležiti, se lahko dogovori, da bo predstavljen z nekim simbolom. Uporaba take notacije se imenuje transkrípcija (iz lat. trānscrībō ’prepisati’ + -cija), redko transkríbcija, glagol pa je transkribírati.

Transkripcije pa se uporabljajo tudi v drugih primerih. Podoben problem se pojavi pri zapisu rekonstrukcij in transponatov. Iz današnjih jezikov in zvrsti ter ohranjenih historičnih zapisov je možno rekonstruirati, kako se je v preteklosti izgovorilo nek morfem ali besedo. Če pisava ni fonografska, dosledna ali pa, če takrat nek (pra)jezik še ni bil zapisan, je potrebno izumiti posebno transkripcijo za zapis rekonstrukcij.

Pri obravnavi tujih jezikov, da lahko nekdo, ki ne pozna pravil zapisa v tistem jeziku, še vedno prebere zapisano, se prav tako lahko transkribira ali transliterira neko grafijo v poznano grafijo. Pretvorba latinice v brajico in obratno sta tudi vrsti transkripcije.

Transkribiranje

Transkribira se s pomočjo funkcije, v katero se vstavi tisto, kar se želi transkribirati, vrne pa transkripcijo. Fukcijo si lahko predstavlja kot kopico pravil tipa zamenjaj nekaj z nečem drugim, npr. funkcija, ki ima pravili zamenjaj a z d in zamenjaj c z f bi, če bi vstavili |abc|^(?), vrnila |dbf|^(?). To je sicer zelo poenostavljen hipotetični primer, v resničnih primerih transkripcij je primerov pogosto veliko več in imajo lahko dodatne specifikacije, npr. če je nekaj med soglasnikoma, ga zamenjaj z nečim, drugače pa z nečim drugim.

Funkcijo se lahko prikaže tudi v tabeli:

Izvorni pojav	Pogoj	Zamenjava
a	v vseh primerih	d
c	v vseh primerih	f
d	na začetku besede	g
	drugje	h

Taka funkcija bi tako pretvorila naslednje besede:

Vstavljena beseda	Transkripcija
abc	dbf
dca	gfd
dad	gdh

Na enak način, le na večji skali, se tudi pretvarja v uveljavljenih transkripcijah.

Povezava z matematično funkcijo

Funkcijo se lahko natančneje opiše z matematično definicije funkcije. V tabeli podana funkcija bi se podala tako:

$$R_{0}=\{(\mathrm {\langle a\rangle } ,\mathrm {\langle d\rangle } ),(\mathrm {\langle c\rangle } ,\mathrm {\langle f\rangle } ),(\mathrm {\#\langle d\rangle } ,\mathrm {\#\langle g\rangle } )\}$$

$$R_{1}=\{(x\mathrm {\langle d\rangle } ,y\mathrm {\langle h\rangle } )\;|\;x\not \in \#,y\in \{{z\;|\;(x,z)\in R_{0}}\}\}$$

$$R_{2}=\{(x,x)\;|\;\forall a((x,a)\not \in R_{0}\cup R_{1})\}$$

$$R=R_{0}\cup R_{1}\cup R_{2}$$V tej notaciji je:

• $R$ relacija s podmnožicami $R_{0}$, $R_{1}$ in $R_{2}$,
• $(\mathrm {\langle a\rangle } ,\mathrm {\langle d\rangle } )$ urejeni par, ki pomeni, da se grafem ⟨a⟩^(?) transkribira v grafem ⟨d⟩^(?),
• $\#$ meja besede, tj. začetek ali konec,
• $x\not \in \#$ pogoj, da $x$ ne predstavlja meje besede,
• $y\in \{{z\;|\;(x,z)\in R_{0}}\}$ pogoj, da je $y$ transkripcija $x$.

Transkripcija načeloma ni le en par, npr. zamenjaj x z y, ampak cela množica takih pravil, ki se označi z ležečo serifno veliko tiskano črko, običajno $R$. V kompleksnejših primerih, kot je ta primer, je lažje definirati množico kot unijo več podmnožic, ki ima vsaka del pravil. Te podmnožice se običajno označuje kot $R_{0},R_{1}\ldots R_{n}$ in je potem $R$ definiran kot unija vseh podmnožic oz.:

$$R=\bigcup _{i=0}^{n}R_{i}$$

Znotraj množice se podaja posamezne urejene pare tipa $(x,y)$. Tak zapis pomeni »x se transkribira v y«. Lahko se uporablja jezikoslovne simbole, npr. $(\mathrm {\langle a\rangle } ,\mathrm {\langle d\rangle } )$, ki že predstavljajo konkretne jezikoslovne pojave, v tem primeru, da se ⟨a⟩^(?) transkribira v ⟨d⟩^(?). Lahko se uporabi spremenljivke, ki jim je potrebno kasneje določiti, na katere jezikoslovne pojave se nanašajo, lahko pa mešano. Da funkcija zaobjema vse možne (tudi nepredvidene) segmente, je ena izmed podmnožic tudi $R_{n}=\{(x,x)\;|\;\forall a((x,a)\not \in \bigcup _{i=0}^{n-1}R_{i}\}$, ki pomeni, da če drugje ta segment ni definiran, se ta segment transkribira vase (se ne spremeni), npr. navadnega presledka načeloma ni potrebno spreminjati, zato ga zajame to načelo.

Enočlenost

Enočlenost je lastnost relacije, da se pojav, ki se ga želi transkribirati, lahko preslika le v eno transkripcijo. Matematično izraženo mora biti vsaka relacija, primerna za transkripcijo, enočlena in torej funkcija, da se dobi enotno transkripcijo. Če bi se npr. definiralo, da se ⟨e⟩^(?) lahko zamenja v ⟨c⟩^(?) ali v ⟨p⟩^(?), potem transkripcija ne bi bila enolična. Izvorna, opisno podana relacija, ne izgleda enočlena, saj se ⟨d⟩^(?) lahko transkribira ali v ⟨ɡ⟩^(?) ali ⟨h⟩^(?).

Enoličnost pa omogočajo izključujoči se pogoji, ki so odvisni od okolja. V matematični funkciji se to določi tako, da se več segmentov hkrati pretvori v več segmentov. Po naslednji funkciji se na primer transkribira tako:

Izvorni pojav (original)	Pogoj	Transkripcija (slika)
a	v vseh primerih	d
b	v vseh primerih	e
c	pred a	f
	pred b	g

V takem primeru bi se pravili pretvorbe grafema ⟨c⟩^(?) zapisalo kot $(\mathrm {\langle ca\rangle } ,\mathrm {\langle fd\rangle } )$ in $(\mathrm {\langle cb\rangle } ,\mathrm {\langle ge\rangle } )$, torej enočlensko, saj sta sedaj ⟨ca⟩^(?) in ⟨cb⟩^(?) ločena in neenaka primera.

Injektivnost

Posebna vrsta funkcije je injektívna (iz lat. iniectiō ’devanje’) funkcija. Če je funkcija injektivna, pomeni, da se v neko znamenje v transkripciji preslika le en tip pojava (en tip glasu, ena osnovna oblika, en grafem itd.). Povedano drugače, eno znamenje v transkripciji predstavlja le en možen pojav. V zgornji tabeli podana funkcija je injektivna, saj se vsako znamenje zamenja s svojo črko. Če bi se dodalo še pravilo, da se ⟨e⟩^(?) zamenja v ⟨d⟩^(?), funkcija ne bi bila več injektivna.

Sprva izgleda, da ob dodatku pravila, da se ⟨g⟩^(?) zamenja v ⟨h⟩^(?), ko ni na začetku besed, funkcija ni več injektivna. Če se pravilno formulira, pa se v takih, bodisi pri transkripciji bodisi na splošno v jeziku kontekstualno omejenih primerih, lahko ohrani injektivnost. Iz bolgarske cirilice se na primer tako pretvori izbrane grafeme:

Izvorni pojav (original)	Pogoj	Transkripcija (slika)
т	v vseh primerih	t
ш	v vseh primerih	š
щ	v vseh primerih	št

Splošna taka funkcija ni injektivna, saj se v ⟨št⟩^(?) pretvori tako ⟨щ⟩^(?) kot ⟨шт⟩^(?). Pri upoštvanju grafotaktike bolgarske cirilice pa se težava razreši, namreč ⟨шт⟩^(?) se ne pojavljata v takem zaporedju eden poleg drugega.

Če se želi imeti zares formalno injektivno funkcijo, potem se mora tudi prilagoditi $R_{n}$ in iz njega izključiti vse nedefinirane primere, ki se pojavljajo v transkripciji; v hipotetičnem primeru bi to pomenilo odstranitev ⟨f, ɡ, h⟩^(?), saj bi drugače bili lahko v transkripciji ali iz ⟨f, ɡ, h⟩^(?) ali ⟨c, d, d⟩^(?), slednja dva le v določenih primerih.

Injektivnost omogoča, da se iz transkripcije lahko ugotovi stanje pred pretvorbo, saj ne povzroča dvoumnosti pri pretvorbi v obratno smer.

Tipi transkripcij

Vrst transkripcij je več, ki se razlikujejo glede na to, iz česa transkribirajo. Tako obstaja več tipov:

• Iz drugega (slušnega/znakovnega) prenosnika v pisnega:
  • ne glede na to, ali je glas/kretnja fonem – fonetična transkripcija,
  • zgolj foneme – fonološka transkripcija,
  • zgolj morfofoneme – morfofonološka transkripcija,
• iz pisnega prenosnika v pisnega:
  • ne glede na to, ali je znamenje grafem – grafetična transkripcija,
  • zgolj grafeme – grafematična transkripcija,
  • zgolj morfografeme – morfografematična transkripcija,
  • zgolj nepredvidljiva znamenja – ortografska transkripcija.

Ozka in široka transkripcija

Glede na to, po koliko kriterijih se deli segmente, je fonetična transkripcija bolj natančna oz. ozka ali manj natančna oz. široka. Če se ločuje po manj dimenzijah in kategorijah, to pomeni, da se širši spekter segmentov označuje z istim simbolom, če jih je več pa so ti med seboj ločeni. Če bi se nekdo odločil glasove ločevati le po mestu izgovorjave, bi tako IPA: [p], ST: [p], IPA: [b], ST: [b] in IPA: [m], ST: [m] zapisoval z istim simbolom, saj se vsi izgovarjajo z ustnicami. Taka transkripcija bi bila zelo široka in zato ne bi bila preveč uporabna. Preozke transkripcije pa tudi niso vedno najboljše, saj bi ločevale za analizo povsem nepotrebne značilnosti in bi jih tako bilo težje interpretirati.

Glede na potrebe se lahko natančnost transkripcije spremeni. Za slovenščino na primer načeloma ni potrebno razlikovati med tem, ali je soglasnik aspiriran ali ne, če se želi natančneje obravnavati izgovorjavo, pa se lahko pojavi potreba tudi po razlikovanju po aspiraciji. Načeloma se torej tako aspirirano kot neaspirirano zapisuje z istim simbolom, v natančnejši transkripciji pa sta ločena. V naslednji tabeli sta podana primera, kako se isti izgovorjavi besed kip in kap zapisujeta v širši in ožji transkripciji, pri čemer ožja razlikuje med aspiriranostjo, širša pa ne.

Primerjava transkripcije, ki razlikuje po aspiriranosti in transkripcije, ki ne

	Široka transkripcija	Ozka transkripcija
+[aspirirani]	IPA: [kip]	IPA: [kʰip]
-[aspirirani]	IPA: [kap]	IPA: [kap]
	[k] = [k]	[kʰ] ≠ [k]

Ad hoc transkripcija

Da je transkripcija uporabna, je potrebno vedeti, na kateri glas se določeni simbol nanaša. Relacija med simbolom in glasom/kretnjo je namreč arbitrarna, tj. ni nekega inherentnega razloga, zakaj se točno ta simbol nanaša na ta glas ali obratno. Če bi nekdo zgolj napisal [y], bralec ne more vedeti, na kakšen glas se nanaša. Zaradi tega je natančno določeno, na kaj se nanaša nek simbol v nekem sistemu transkripcije. Lahko pa se zgodi, da nek glas, ki se ga želi zapisati, še nima dodeljenega simbola. Pri tem se uporabi ad hoc transkrípcijo (IPA: /at‿ˈxɔk/, ST: /at hôk/ ali IPA: /at‿ˈxok/, ST: /at hók/; iz lat. ad hoc ’za to’). Med obravnavo se ustaljeno transkripcijo razširi in doda nov simbol, ki predstavlja potreben glas. Ob tem je seveda potrebno razložiti, kakšen glas ta simbol predstavlja. Na primer, če bi se pojavila potreba po zapisu palatalnega vibranta v IPI, ki še nima uveljavljenega simbola, bi se to storilo z dodelitvijo arbitrarnega novega simbola, ki ta glas predstavlja. Pisoslovne transkripcije niso arbitrarne, zato je samo po sebi umevno, da če simbol ⟨k⟩^(?) še ni uveljavljen, da predstavlja grafem ⟨k⟩^(?) ali znamenje |k|^(?).

Lena transkripcija

Jezikoslovci lahko žargonsko tudi uporabljajo drugačen simbol od predvidenega za zapis glasu. Načeloma tak simbol predstavlja soroden glas/kretnjo, ki ga bodisi ni v obravnavanem govoru bodisi razločevanje med obema glasovoma za obravnavo ni pomembno. Vzrok za tako zamenjavo je najpogosteje to, da se znak za sorodni simbol lažje zapiše na elektronskih napravah ali vsebuje manj razlikovalnih znamenj. V slovenščini je tak primer zapis fonemov IPA: /ʋ/ (zveneči zobnoustnični drsnik) in IPA: /ɾ/ (zveneči dlesnični tap), saj se namesto teh dveh simbolov, ki ju na tipkovnici ni, žargonsko zapiše kar IPA: /v/ oz. IPA: /r/, čeprav ta simbola ne predstavljata istega glasu kot po pravilih sistema transkripcije (zveneči zobnoustnični pripornik oz. zveneči dlesnični vibrant). Tak zapis se imenuje léna transkrípcija.

Psevdo- in prototranskripcija

Poleg prave transkripcije se pojavljata tudi psévdotranskrípcija in prótotranskrípcija. Psevdotranskripciji primanjkuje natančna definicija, kaj predstavlja nek simbol z uporabo fonetične oz. grafetične teorije. Namesto, da bi se definiralo, da [k] predstavlja nezveneči mehkonebni zapornik, je definiran brez določanja dimenzij in kategorij, po katerih se razvršča glasove. V psevdotranskripciji bi se lahko definiralo, da [k] predstavlja glas, ki se pojavlja na začetku besed, kot so krava, kostanj, kita itd., ali pa da predstavlja glas, ki se najpogosteje zapiše z grafemom ⟨k⟩^(?). Taka definicija je nenatančna, vendar lažje razumljiva, zato se običajno pojavlja v poljudnoznanstvenih in amaterskih delih. Glede na to, da v pisoslovju še ni splošno uvljavljenih dimenzij in kategorij za razločevanje znamenj, je vsaka grafetična transkripcija psevdotranskripcija.

Pri uporabi prototranskripcije se uporablja fonetična teorija, vendar se izgovorjavo zapisuje le z znamenji, ki že obstajajo v pisnem prenosniku. Tako se v bistvu poenostavi relacijo med zapisom in izgovorjavo v funkcijo, ko se en grafem vedno nanaša le na en glas oz. pogosteje fonem. Izgovorjavo besede Bordeaux bi se s prototranskripcijo zapisalo kot bordó, tj. kakor če bi bil zapis popolnoma dosleden izgovorjavi. Tako se tudi sol izgovarja kot sôv, petdeset kot pédeset in zob kot zóp. V vseh teh primerih je izgovorjava pojasnjena s prototranskripcijo. Taka fonetična transkripcija je pogosta v starih slovnicah pred razvojem pravih transkripcij. Pri pisoslovnih transkripcijah pa je to povsem običajno, saj simbol že sam po sebi predstavlja grafem oz. znamenje, ki ima enake vizualne značilnosti kot simbol, npr. simbol ⟨k⟩^(?) predstavlja grafem ⟨k⟩^(?) ali znamenje |k|^(?).

Fonetična transkripcija

Fonetična transkripcija se uporablja za zapis izgovorjave ali kretenj iz znakovnega jezika v pisnem prenosniku. Ker je transkripcija fonetična, to pomeni, se vsak simbol nanaša na določen glas, ne glede na to, ali je v nekem jeziku to svoj fonem ali ne. Tako je lahko neodvisna od specifičnih potreb nekega jezika za nedvoumno določitev izgovorjave, temveč zgolj od tega, glede na kakšne kriterije želi zapisovalec ločevati glasove po fonetični teoriji. Vpliv jezika je pogosto še vedno prisoten, saj se simbolov pogosto ne dodeli čisto vsem hipotetično možnim kombinacijam značilnosti, prav tako pa se kriterije, tj. dimenzije in kategorije, tudi izbira glede na potrebe nekega jezika, ni pa nujno.

Relacija torej poteka med glasom in grafemom, z notacijo bi se to zapisalo kot $([a],\langle a\rangle )$. Fonetično notacijo se zapisuje znotraj oglatih oklepajev |[|^(?) in |]|^(?), torej [a] pomeni, da se simbol ⟨a⟩^(?) nanaša na nek glas; na katerega se nanaša, je odvisno od tega, kako se definira relacijo. Če se želi poudariti, da je transkripcija zelo natančna, se to lahko stori z uporabo dvojnih oglatih oklepajev |⟦|^(?) in |⟧|^(?).

Za transkripcijo se uporablja več različnih notacij. V najbolj splošni in mednarodni rabi se uporablja IPA, za knjižni jezik pa se poleg nje uporablja tudi slovenska transkripcija. Za narečja se uporablja starejšo Ramovševo in mlajšo Logarjevo transkripcijo. Te transkripcije so natančneje predstavljene v nadaljevanju. Pomembno je, da se zaveda, katera transkripcija je uporabljena, saj lahko isti simbol predstavlja različna glasova v različnih transkripcijah, npr. [c] v slovenski trankripciji predstavlja nezveneči dlesnični zlitnik, v IPI pa nezveneči trdonebni zapornik. Enako je z ločevalnimi znamenji – ostrivec (◌́) v IPI predstavlja visok ton (kar je po eni obravnavi cirkumfleks), v tonemski slovenski transkripciji pa akut (nizki oz. rastoči ton). Posebno je potrebno poudariti med razločevanjem tonemskega in netonemskega naglaševanja, saj se ostrivec/akut (◌́) in krativec/gravis (◌̀) pojavljata v obeh transkripcijah, vendar pomenita različne stvari. Razlika je prestavljena v naslednji tabeli in natančneje v nadaljevanju.

Razlika v pomenu razločvalnih znamenj

	⟨á⟩(?)	⟨à⟩(?)
IPA	[a] ima visok ton.	[a] ima nizek ton.
Netonemska transkripcija	[a] je bil dolg pred izgubo razlikovanja.	[a] je bil kratek pred izgubo razlikovanja.
Tonemska transkripcija	[a] je akutiran in je bil dolg pred izgubo razlikovanja.	[a] je cirkumflektiran in je bil kratek pred izgubo razlikovanja.
Ramovševa transkripcija
Logarjeva transkripcija	[a] je akutiran.	[a] je cirkumflektiran.

V fonettičnih transkripcijah se običajno določi svoj simbol za vsako kombinacijo mesta izgovorjave, načina izgovorjave in zvenčnosti (soglasniki) oz. zaokroženosti (samoglasniki). V IPI npr. [p] predstavlja nezveneči (zvenečnost) ustnični (mesto izgovorjave) zapornik (način izgovorjave) in [e] predstavlja nezaokroženi (zaokroženost) ozki sredinski (način izgovorjave) sprednji (mesto izgovorjave) samoglasnik. Zaradi tega se podaja simbole v tabelah (oz. pri samoglasnikih v diagramu), kjer stolpci podajajo kategorije mesta izgovorjave, vrstice pa načina izgovorjave. Znotraj vsakega polja sta dva simbola; pri soglasnikih je levi nezveneč, desni zveneč, pri samoglasnikih pa je levi nezaokrožen, desni pa zaokrožen. Prazna bela mesta označujejo možne kombinacije, ki nimajo dodeljenega svojega znaka, sive pa kombinacije, ki so neizgovorljive.

Mednarodna fonetična abeceda (IPA)

Uradna preglednica simbolov IPE.

Mednárodna fonétična abecéda ali s kratico ÍPA je mednarodna notacija, ki se uporablja za zapisovanje izgovorjave katerega koli jezika. Zato se najpogosteje pojavlja v mednarodnih, kontrastivnih in primerjalnih delih, ko je pričakovano, da precejšen delež bralcev ne pozna transkripcij za specifičen jezik oz. se gradivo opazuje v več jezikih hkrati in uporaba ene transkripcije omogoča lažje iskanje podobnosti in razlik. Zaradi svoje večje natančnosti pri zapisu izgovora se tudi uporablja v natančnejših raziskavah izgovorjave, medtem ko v delih za širšo množico ljudi (npr. pravopis in slovarji) zaradi večje podobnosti zapisu še vedno prevladuje slovenska transkripcija.

IPA uporablja tudi številna ločevalna znamenja. Taka, ki se nahajajo pod simbolom, se lahko zapiše tudi nad simbolom, če se znamenje razteza v spodnji črkovni prostor, npr. [ŋ̊] in [ŋ̥] pedstavljata isti glas.

Mednarodna fonetična abeceda je standardizirana v (IPA 1999), iz katerega je povzetek predstavljen v nadaljevanju.

Simboli za soglasnike v IPI

Mesto →	Ustnični				Koronalni									Dorsalni					Grlni
Način ↓	Dvo­ustnični		Zobno­ustnični		Zobni		Dlesnični		Za­dlesnični		Zavihnjeni		Trdo­nebni		Mehko­nebni		Uvularni		Žrelni		Glasilčni
Zapornik	p	b					t	d			ʈ	ɖ	c	ɟ	k	ɡ	q	ɢ			ʔ
Nosnik		m		ɱ				n				ɳ		ɲ		ŋ		ɴ
Vibrant		ʙ						r
Tap/flap				ⱱ				ɾ				ɽ						ʀ
Pripornik	ɸ	β	f	v	θ	ð	s	z	ʃ	ʒ	ʂ	ʐ	ç	ʝ	x	ɣ	χ	ʁ	ħ	ʕ	h	ɦ
Obstranski pripornik							ɬ	ɮ
Drsnik				ʋ				ɹ				ɻ		j		ɰ
Obstranski drsnik								l				ɭ		ʎ		ʟ
Tlesk/klik	ʘ				ǀ		ǃ						ǂ
Obstranski tlesk/klik							ǁ
Imploziv		ɓ		ɗ										ʄ		ɠ		ʛ

Simboli za samoglasnike v IPI

Mesto →	Sprednji		Srednji		Zadnji
Način ↓
Visoki	i	y	ɨ	ʉ	ɯ	u
Zelo ozki sredinski	ɪ	ʏ				ʊ
Ozki sredinski	e	ø	ɘ	ɵ	ɤ	o
Nevtalni sredinski			ə
Široki sredinski	ɛ	œ	ɜ	ɞ	ʌ	ɔ
Zelo široki sredinski	æ		ɐ
Nizki	a	ɶ			ɑ	ɒ

Dodatno za mesto izgovorjave

Poleg teh znamenj imajo svoja znamenja še nekateri poklopični soglasniki in nekateri soglasniki z dvojnim mestom izgovorjave:

• ⟨ʜ⟩^(?) za nezveneči poklopični pripornik
• ⟨ʢ⟩^(?) za zveneči poklopični pripornik
• ⟨ʡ⟩^(?) za nezveneči poklopični zapornik
• ⟨ɕ⟩^(?) za nezveneči dlesnično-trdonebni pripornik
• ⟨ʑ⟩^(?) za zveneči dlesnično-trdonebni pripornik
• ⟨ʍ⟩^(?) za nezveneči ustnično-mehkonebni pripornik
• ⟨w⟩^(?) za zveneči ustnično-mehkonebni drsnik
• ⟨ɥ⟩^(?) za zveneči ustnično-trdonebni drsnik
• ⟨ɧ⟩^(?) za hkratni IPA: [ʃ] in IPA: [x] (natančni opis se razlikuje)

V ostalih primerih se dvojno artikulacijo zapiše s kombinacijo dveh obstoječih simbolov, ki imata enak način izgovorjave, in se ju poveže z lokom, npr. [k͡p] predstavlja nezveneči ustnično-mehkonebni zapornik. Poleg tega se uporablja tudi številna ločevalna znamenja, ki zaznamujejo mesto izgovorjave:

• Galebek spodaj ◌̼ predstavlja ustničnojezično izgovorjavo in se dodaja simbolom za dlesnične soglasnike, npr. ⟨t̼⟩^(?) in ⟨s̼⟩^(?).
• Mostiček spodaj ◌̪ predstavlja zobno izgovorjavo. Lahko se pojavlja pod simboli za dlesnično izgovorjavo (npr. ⟨t̪⟩^(?)), pri čemer pomeni zobno izgovorjavo, lahko pa pod simboli za ustnično izgovorjavo (npr. ⟨b̪⟩^(?)), pri čemer pomeni zobnoustnično izgovorjavo.
• Obrnjeni mostiček spodaj ◌̺ predstavlja apikalno izgovorjavo in se dodaja simbolom za koronalne soglasnike, npr. ⟨t̺⟩^(?).
• Kvadratek spodaj ◌̻ predstavlja laminalno izgovorjavo in se dodaja simbolom za koronalne soglasnike, npr. ⟨t̻⟩^(?).
• Retrofleksna kljukica spodaj ◌̢ predstavlja zavihnjeno izgovorjavo in se dodaja simbolom za dlesnične soglasnike. Večina primerov je že vključenih v tabelo zgoraj, prim. še ⟨𝼊⟩^(?), ⟨𝼅⟩^(?), ⟨𝼉⟩^(?) itd. Redkeje in nestandardno se dodajajo simbolom za zadlesnične soglasnike, npr. ⟨ᶘ⟩^(?), ⟨ᶚ⟩^(?), kdaj tudi razlikovalno od ostalih. Lahko se dodajajo tudi samoglasnikom, npr. ⟨ᶒ⟩^(?) ipd. in predstavljajo zavihnjeno izgovorjavo samoglasnika.
• Dve piki zgoraj ◌̈ predstavljata izgovorjavo soglasnika proti sredini, npr. ⟨ë⟩^(?) predstavlja izgovorjavo malo bolj nazaj v ustih, ⟨ö⟩^(?) pa malo bolj naprej – v obeh primerih bolj proti sredini.
• Pika spodaj ◌̣ ni uradni simbol, vendar se kdaj uporablja za apikalno zadlesnično izgovorjavo in se dodaja simbolom za dlesnične soglasnike, npr. ⟨ṭ⟩^(?).

Poleg teh pa se pojavljata še dve splošnejši ločevalni znamenji, ki določata mesto izgovorjave glede na uporabljeni simbol. Uporabljata se tako na soglasnikih kot samoglasnikih. Plus spodaj ◌̟ predstavlja izgovorjavo bližje ustnicam, minus spodaj ◌̠ pa izgovorjavo bližje ustnicam. Najbolj spredaj se torej izgovarja ⟨ə̟⟩^(?), nato ⟨ə⟩^(?) in najbolj zadaj ⟨ə̠⟩^(?). Mesto izgovorjave je še vedno precej blizu, koliko se razlikuje pa je odvisno od primera, zato je običajno zraven potrebna tudi razlaga.

Dodatno za način izgovorjave

Svoj simbol ima še zveneči dlesnični obstranski flap, in sicer ⟨ɺ⟩^(?). Zlitnike se zapisuje s simboloma za zapornik in pripornik, ki zastopata njegova dela, povezanima z lokom, npr. ⟨t͡s⟩^(?) za nezveneči dlensični zlitnik. Načeloma imata oba dela enako ali zelo bližnje mesto izgovorjave. V slovenski literaturi zelo pogoste različice so tudi simboli, ki izgledajo kot povezana simbola za zapornik in pripornik, npr. ⟨ʦ⟩^(?). Ti simboli so lahko privlačnejši, ker nimajo loka, vendar niso uradni, poleg tega pa je za nekatere zlitnike tak simbol slabo podprt na elektronskih napravah, pri pisanju na roke pa se hitro zamenja za razdruženi znamenji (npr. ⟨ts⟩^(?)).

Poleg tega se uporablja tudi številna ločevalna znamenja, ki zaznamujejo način izgovorjave:

• U+02BC^(?) ʼ modifier letter apostrophe se uporablja za označevanje ejektivov, npr. ⟨pʼ⟩^(?), ⟨kʼ⟩^(?) ipd.
• Nadpisani n se uporablja za označevanje nosnega izpusta zraka, npr. ⟨tⁿ⟩^(?)
• Nadpisani l se uporablja za označevanje obstranskega izpusta zraka, npr. ⟨tˡ⟩^(?).
• Levi kot zgoraj ◌̚ se uporablja za označevanje neslišnega izpusta zraka, npr. ⟨t̚⟩^(?)
• Križec zgoraj ◌̽ se uporablja za označevanje reduciranega samoglasnika, tj. takega, ki je po načinu in mestu bližje polglasniku, npr. ⟨e̽⟩^(?).
• Rotična kljukica ◌˞ se uporablja za označevanje rotičnosti samoglasnika, npr. ⟨ɚ⟩^(?).

Uporabljata se tudi dve splošnejši ločevalni znamenji, ki določata način izgovorjave glede na uporabljeni simbol. Uporabljata se tako na soglasnikih kot samoglasnikih. Žebljiček navzgor spodaj ◌̝ predstavlja izgovorjavo z bolj pibližanimi govorili, žebljiček navzdol spodaj ◌̞ pa z bolj oddaljenimi govorili; ⟨e̝⟩^(?) pomeni ožjo izgovorjavo kot ⟨e⟩^(?), ⟨e̞⟩^(?) pa širšo. Pri soglasnikih se najpogosteje žebljiček navzgor stavi pod simboli za drsnike, da se tvori pripornik, žebljiček navzdol pa pod simboli za pripornike, da se tvori drsnike.

Ostala diakritična znamenja za opis segmentov

Poleg tega obstaja še več drugih diakritičnih in modifikacijskih znamenj, ki dopomorejo k opisu:

• nezvenečnost se označi s krožcem spodaj ◌̥, npr. ⟨n̥⟩^(?)
• zvenečnost se označi s kljukico spodaj ◌̬, npr. ⟨s̬⟩^(?)
• večjo zaokroženost se označi z desno polovico krožca spodaj ◌̹, npr. ⟨e̹⟩^(?)
• manjšo zaokroženost se označi z levo polovico krožca spodaj ◌̜, npr. ⟨o̜⟩^(?)
• zamolklo izgovorjavo se označi z dvema pikama spodaj ◌̤, npr. ⟨a̤⟩^(?) ali ⟨b̤⟩^(?)
• hripavo izgovorjavo se označi s tildo spodaj ◌̰, npr. ⟨a̰⟩^(?) ali ⟨b̰⟩^(?)
• pomaknjen koren jezika se označi z žebljičkom v levo spodaj, npr. ⟨e̘⟩^(?)
• umaknjen koren jezika se označi z žebljičkom v desno spodaj, npr. ⟨e̙⟩^(?)
• nazalizacijo se označi s tildo zgoraj, npr. ⟨õ⟩^(?)
• labializacijo z zaokrožanjem in velarizacijo se označi z nadpisanim w, npr. ⟨kʷ⟩^(?)
• labializacijo brez zaokrožanja ali velarizacije se označi z nadpisanim ʋ, npr. ⟨kᶹ⟩^(?)
• palatalizacijo se označi z nadpisanim j, npr. ⟨lʲ⟩^(?)
• velarizacijo se označi z nadpisano ɣ, npr. ⟨tˠ⟩^(?)
• faringalizacijo se označi z nadpisanim ʕ, npr. ⟨eˤ⟩^(?)
• velarizacijo ali faringalizacijo se lahko označi tudi s tildo skozi ◌̴, npr. ⟨ɫ⟩^(?)
• aspiracijo se označi z nadpisanim h, npr. ⟨kʰ⟩^(?)

V praksi se uporablja še veliko drugih ad hoc nadpisanih smbolov, ki predstavljajo razna skundarna mesta izgovorjave in ostale izgovorjave, ki niso samostojni segmenti. Za slovenščino je najpomembnejša tu predlabializacija, ki se zapiše z nadpisanim w pred simbolom, npr. ⟨ʷs⟩^(?). Ker drugače slovnščina nima labializiranih segmentov ne prihaja do dvoumnosti, tudi če se pojavlja med dvema segmentoma.

Znamenja za suprasegmentalne značilnosti

Naglas se v IPI označuje z modifikacijsko navpično črto na začetku zloga. Primarni naglas se označi s črto zgoraj, sekundarnega pa s črto spodaj. Črto se lahko podvoji za še dodatno poudarjeni naglas. V primeru [ˈtamˌtemˈˈtim] je zlog [tam] označen kot primarno naglašen, [tem] kot sekundarno naglašen, [tim] pa kot še dodatno poudarjen zlog.

Za zapis tona nekega zloga se ali na samoglasnik doda ločevalno znamenje, predvsem v jezikih s kompleksnejšimi tonskimi poteki pa se uporablja samostojna znamenja, ki se zapišejo na koncu zloga. To je prikazano v naslednji tabeli:

Označevanje tonskega poteka v IPI

e̋	et˥	zelo visok		ě	et˩˥	rastoč		e᷈	et˧˦˨	rastoče-padajoč
é	et˦	visok		ê	et˥˩	padajoč		e᷉	et˧˨˦	padajoče-rastoč
ē	et˧	srednji		e᷄	et˧˥	visok rastoč
è	et˨	nizki		e᷅	et˩˧	nizek rastoč
ȅ	et˩	zelo nizki		e᷆	et˧˩	nizek padajoč
				e᷇	et˥˧	visok padajoč

Samostojna znamenja so vedno zapisana z znamenji U+U+02E5^(?)..U+U+02E9^(?). Ko se nahajajo en ob drugim se morajo avtomatsko združiti v eno znamenje (če je prikazano kot ˩‌˥ itd., pisava tega ne podpira). Če se zaradi tonskega sandhija ton zviša ali zniža, se to označi z nadpisano puščico navzgor za višji ton oz. navzdol za nižji ton, tj. kot [ꜛté] oz. [ꜜté]. Rastočo intonacijo se lahko označi s puščico diagonalno navzgor, padajočo pa s puščico diagonalno navzdol, napisano pred zadnjo besedo, za katero velja ta intonacija.

Če je določen glas dolg, se uporabi trikotno dvopičje |ː|^(?) za segmentom, če je poldolg polovično trikotno dvopičje |ˑ|^(?), če je ekstra kratek pa breve ◌̆, torej [eː] proti [eˑ] proti [ĕ]. Še daljše segmente se prikaže s podvojevanjem dvopičja, tj. [eːː]. Pri pisanju na roke se običajno piše kar navadno dvopičje. Navpična črta |||^(?) se uporablja za označevanje konca manjše intonacijske enote (polkadence/polantikadnce), dvojno navpično črto |‖|^(?) pa za konec večje intonacijske enote (kadence/antikadence). Pika |.|^(?) označuje mejo med dvema zlogoma, če je to potrebno. Presledki v transkripciji ne pomenijo ničesar; načeloma se pojavljajo kot v zapisu za lažje branje. Če se nek zlog razteza čez več grafematičnih besed, se namesto presledka zapiše lok spodaj |‿|^(?), ki označuje zložno povezanost.

Brajična IPA

Obstaja tudi brajična različica IPE, ki temelji na ameriški brajici in je zlahka pretvorljiva iz IPE v vizualnem prenosniku. Standardizirana je v (Engelbretson 2008), nadaljevanje je povzetek tega dokumenta.

Simboli za soglasnike v brajični IPI

Mesto →	Ustnični				Koronalni									Dorsalni					Grlni
Način ↓	Dvo­ustnični		Zobno­ustnični		Zobni		Dlesnični		Za­dlesnični		Zavihnjeni		Trdo­nebni		Mehko­nebni		Uvularni		Žrelni		Glasilčni
Zapornik	⠏	⠃					⠞	⠙			⠲⠞	⠲⠙	⠉	⠔⠚	⠅	⠛	⠟	⠔⠛			⠆
Nosnik		⠍		⠖⠍				⠝				⠲⠝		⠿		⠫		⠔⠝
Vibrant		⠔⠃						⠗										⠔⠗
Tap/flap				⠖⠧				⠖⠗				⠲⠗
Pripornik	⠨⠋	⠨⠃	⠋	⠧	⠨⠹	⠻	⠎	⠵	⠱	⠮	⠲⠎	⠲⠵	⠖⠉	⠦⠚	⠭	⠨⠛	⠨⠯	⠔⠼	⠖⠓	⠖⠆	⠓	⠦⠓
Obstranski pripornik							⠦⠇	⠇⠐⠮
Drsnik				⠦⠧				⠼				⠲⠼		⠚		⠦⠍
Obstranski drsnik								⠇				⠲⠇		⠦⠽		⠔⠇
Tlesk/klik	⠯⠏				⠯⠹		⠯⠞						⠯⠱
Obstranski tlesk/klik							⠯⠇
Imploziv		⠦⠃		⠦⠙										⠦⠔⠚		⠦⠛		⠦⠔⠛

Simboli za samoglasnike v brajični IPI

Mesto →	Sprednji		Srednji		Zadnji
Način ↓
Visoki	⠊	⠽	⠴⠊	⠴⠥	⠖⠥	⠥
Zelo ozki sredinski	⠌	⠔⠽				⠷
Ozki sredinski	⠑	⠳	⠖⠑	⠴⠕	⠖⠕	⠕
Nevtalni sredinski			⠢
Široki sredinski	⠜	⠪	⠖⠜	⠦⠜	⠬	⠣
Zelo široki sredinski	⠩		⠖⠁
Nizki	⠁	⠔⠪			⠡	⠖⠡

Dodatno za mesto izgovorjave

Poleg teh znamenj imajo svoja znamenja še nekateri poklopični soglasniki in nekateri soglasniki z dvojnim mestom izgovorjave:

• ⟨⠔⠓⟩^(?) za nezveneči poklopični pripornik
• ⟨⠔⠆⟩^(?) za zveneči poklopični pripornik
• ⟨⠦⠆⟩^(?) za nezveneči poklopični zapornik
• ⟨⠦⠉⟩^(?) za nezveneči dlesnično-trdonebni pripornik
• ⟨⠦⠵⟩^(?) za zveneči dlesnično-trdonebni pripornik
• ⟨⠖⠺⟩^(?) za nezveneči ustnično-mehkonebni pripornik
• ⟨⠺⟩^(?) za zveneči ustnično-mehkonebni drsnik
• ⟨⠲⠓⟩^(?) za zveneči ustnično-trdonebni drsnik
• ⟨⠦⠫⟩^(?) za hkratni IPA: [ʃ] in IPA: [x] (natančni opis se razlikuje)

V ostalih primerih se dvojno artikulacijo zapiše s kombinacijo dveh obstoječih simbolov, ki imata enak način izgovorjave, in se ju poveže s ::5::^(?) |⠐|^(?), npr. ::45 12356 13 5 1234 23456 45::^(?) |⠘⠷⠨⠐⠏⠾⠘|^(?) predstavlja nezveneči ustnično-mehkonebni zapornik. Poleg tega se uporablja tudi številna znamenja, ki zaznamujejo mesto izgovorjave:

• ⟨⠠⠯⟩^(?) predstavlja ustničnojezično izgovorjavo in se piše z simboli za dlesnične soglasnike, npr. ⟨⠞⠠⠯⟩^(?) in ⟨⠎⠠⠯⟩^(?).
• ⟨⠠⠹⟩^(?) predstavlja zobno izgovorjavo. Lahko se pojavlja za simboli za ustnične soglasnike (npr. ⟨⠞⠠⠹⟩^(?)), pri čemer pomeni zobno izgovorjavo, lahko pa za simboli za ustnično izgovorjavo (npr. ⟨⠃⠠⠹⟩^(?)), pri čemer pomeni zobnoustnično izgovorjavo.
• ⟨⠠⠖⠹⟩^(?) predstavlja apikalno izgovorjavo in se piše za simboli za koronalne soglasnike, npr. ⟨⠞⠠⠖⠹⟩^(?).
• ⟨⠠⠶⟩^(?) predstavlja laminalno izgovorjavo in se piše za simboli za koronalne soglasnike, npr. ⟨⠞⠠⠶⟩^(?).
• ⟨⠲⟩^(?) predstavlja zavihnjeno izgovorjavo in se piše pred simboli za dlesnične soglasnike. Večina primerov je že vključenih v tabelo zgoraj, prim. še ⟨⠲⠯⠞⟩^(?), ⟨⠲⠇⠐⠮⟩^(?) itd.
• ⟨⠈⠒⟩^(?) predstavlja izgovorjavo soglasnika proti sredini, npr. ⟨⠑⠈⠒⟩^(?) predstavlja izgovorjavo malo bolj nazaj v ustih, ⟨⠕⠈⠒⟩^(?) pa malo bolj naprej – v obeh primerih bolj proti sredini.

Poleg teh pa se pojavljata še dve splošnejši ločevalni znamenji, ki določata mesto izgovorjave glede na uporabljeni simbol. Uporabljata se tako na soglasnikih kot samoglasnikih. ⟨⠠⠬⟩^(?) predstavlja izgovorjavo bližje ustnicam, ⟨⠠⠤⟩^(?) pa izgovorjavo bližje ustnicam. Najbolj spredaj se torej izgovarja ⟨⠢⠠⠬⟩^(?), nato ⟨⠢⟩^(?) in najbolj zadaj ⟨⠢⠠⠤⟩^(?). Mesto izgovorjave je še vedno precej blizu, koliko se razlikuje pa je odvisno od primera, zato je običajno zraven potrebna tudi razlaga.

Dodatno za način izgovorjave

Svoj simbol ima še zveneči dlesnični obstranski flap, in sicer ⟨⠦⠼⟩^(?). Zlitnike se zapisuje s simboloma za zapornik in pripornik, ki zastopata njegova dela, povezanima s ::5::^(?) |⠐|^(?), npr. ::45 12356 2345 5 234 23456 45::^(?) |⠘⠷⠞⠐⠎⠾⠘|^(?) za nezveneči dlensični zlitnik. Načeloma imata oba dela enako ali zelo bližnje mesto izgovorjave.

Poleg tega se uporablja tudi številna ločevalna znamenja, ki zaznamujejo način izgovorjave:

• ⟨⠐⠄⟩^(?) se uporablja za označevanje ejektivov, npr. ⟨⠏⠐⠄⟩^(?), ⟨⠅⠐⠄⟩^(?) ipd.
• ⟨⠈⠝⟩^(?) se uporablja za označevanje nosnega izpusta zraka, npr. ⟨⠞⠈⠝⟩^(?)
• ⟨⠈⠇⟩^(?) se uporablja za označevanje obstranskega izpusta zraka, npr. ⟨⠞⠈⠇⟩^(?).
• ⟨⠈⠙⟩^(?) se uporablja za označevanje neslišnega izpusta zraka, npr. ⟨⠞⠈⠙⟩^(?)
• ⟨⠈⠭⟩^(?) se uporablja za označevanje reduciranega samoglasnika, tj. takega, ki je po načinu in mestu bližje polglasniku, npr. ⟨⠑⠈⠭⟩^(?).
• ⟨⠐⠗⟩^(?) se uporablja za označevanje rotičnosti samoglasnika, npr. ⟨⠢⠐⠗⟩^(?).

Uporabljata se tudi dve splošnejši ločevalni znamenji, ki določata način izgovorjave glede na uporabljeni simbol. Uporabljata se tako na soglasnikih kot samoglasnikih. ⟨⠠⠜⟩^(?) predstavlja izgovorjavo z bolj pibližanimi govorili, ⟨⠠⠣⟩^(?) pa z bolj oddaljenimi govorili; ⟨⠑⠠⠜⟩^(?) pomeni ožjo izgovorjavo kot ⟨⠑⟩^(?), ⟨⠑⠠⠣⟩^(?) pa širšo. Pri soglasnikih se najpogosteje ⟨⠠⠜⟩^(?) stavi za simboli za drsnike, da se tvori pripornik, ⟨⠠⠣⟩^(?) pa za simboli za pripornike, da se tvori drsnike.

Ostala diakritična znamenja za opis segmentov

Poleg tega obstaja še več drugih diakritičnih in modifikacijskih znamenj, ki dopomorejo k opisu:

• nezvenečnost se označi s ⟨⠠⠫⟩^(?) ali ⟨⠈⠫⟩^(?), npr. ⟨⠝⠠⠫⟩^(?)
• zvenečnost se označi s ⟨⠠⠦⟩^(?), npr. ⟨⠎⠠⠦⟩^(?)
• večjo zaokroženost se označi s ⟨⠠⠕⟩^(?), npr. ⟨⠑⠠⠕⟩^(?)
• manjšo zaokroženost se označi s ⟨⠠⠪⟩^(?), npr. ⟨⠕⠠⠪⟩^(?)
• zamolklo izgovorjavo se označi s ⟨⠠⠒⟩^(?), npr. ⟨⠁⠠⠒⟩^(?) ali ⟨⠃⠠⠒⟩^(?)
• hripavo izgovorjavo se označi s ⟨⠠⠻⟩^(?), npr. ⟨⠁⠠⠻⟩^(?) ali ⟨⠃⠠⠻⟩^(?)
• pomaknjen koren jezika se označi s ⟨⠠⠱⟩^(?), npr. ⟨⠑⠠⠱⟩^(?)
• umaknjen koren jezika se označi s ⟨⠠⠎⟩^(?), npr. ⟨⠑⠠⠎⟩^(?)
• nazalizacijo se označi s ⟨⠈⠻⟩^(?), npr. ⟨⠕⠈⠻⟩^(?)
• labializacijo z zaokrožanjem in velarizacijo se označi s ⟨⠈⠺⟩^(?), npr. ⟨⠅⠈⠺⟩^(?)
• palatalizacijo se označi s ⟨⠈⠚⟩^(?), npr. ⟨⠇⠈⠚⟩^(?)
• velarizacijo se označi s ⟨⠈⠨⠛⟩^(?), npr. ⟨⠞⠈⠨⠛⟩^(?)
• faringalizacijo se označi s ⟨⠈⠖⠆⟩^(?), npr. ⟨⠑⠈⠖⠆⟩^(?)
• velarizacijo ali faringalizacijo se lahko označi tudi s ⟨⠐⠻⟩^(?), npr. ⟨⠇⠐⠻⟩^(?)
• aspiracijo se označi s ⟨⠈⠓⟩^(?), npr. ⟨⠅⠈⠓⟩^(?)

V praksi se uporablja še veliko drugih ad hoc simbolov s predznakom ::4::^(?) |⠈|^(?), ki predstavljajo razna skundarna mesta izgovorjave in ostale izgovorjave, ki niso samostojni segmenti. Za slovenščino je najpomembnejša tu predlabializacija, ki se zapiše s ⟨⠈⠺⟩^(?) pred simbolom, npr. ⟨⠈⠺⠎⟩^(?). Ker drugače slovnščina nima labializiranih segmentov ne prihaja do dvoumnosti, tudi če se pojavlja med dvema segmentoma.

Znamenja za suprasegmentalne značilnosti

Naglas se v IPI označuje na začetku zloga. Primarni naglas se označi s ⟨⠸⠃⟩^(?), sekundarnega pa s ⟨⠸⠆⟩^(?). ⟨⠸⠃⟩^(?) se lahko podvoji za še dodatno poudarjeni naglas. V primeru ::34 12356 345 12 1234 1 134 345 23 2345 15 134 345 12 345 12 2345 24 134 23456 34::^(?) |⠘⠷⠇⠃⠞⠁⠍⠇⠆⠞⠑⠍⠇⠃⠇⠃⠞⠊⠍⠾⠘|^(?) je zlog ::34 12356 1234 1 134 23456 34::^(?) |⠘⠷⠞⠁⠍⠾⠘|^(?) označen kot primarno naglašen, ::34 12356 2345 15 134 23456 34::^(?) |⠘⠷⠞⠑⠍⠾⠘|^(?) kot sekundarno naglašen, ::34 12356 2345 24 134 23456 34::^(?) |⠘⠷⠞⠊⠍⠾⠘|^(?) pa kot še dodatno poudarjen zlog.

Za zapis tona nekega zloga se ali za samoglasnik doda znamenja, predvsem v jezikih s kompleksnejšimi tonskimi poteki pa se uporablja znamenja, ki se zapišejo na koncu zloga. To je prikazano v naslednji tabeli:

Označevanje tonskega poteka v brajični IPI

⠈⠠⠌	⠸⠈⠉	zelo visok		⠈⠦	⠸⠌	rastoč
⠈⠌	⠸⠉	visok		⠈⠩	⠸⠡	padajoč
⠈⠉	⠇⠒	srednji		⠈⠊	⠸⠊	visok rastoč
⠈⠡	⠸⠤	nizki		⠈⠔	⠸⠔	nizek rastoč
⠈⠠⠡	⠸⠠⠤	zelo nizki		⠈⠲	⠸⠲	rastoče-padajoč

Če se zaradi tonskega sandhija ton zviša ali zniža, se to označi s ⟨⠸⠫⟩^(?) za višji ton oz. ⟨⠸⠮⟩^(?) za nižji ton, tj. kot ::45 12356 345 1246 1234 15 4 34 23456 45::^(?) |⠘⠷⠸⠫⠞⠑⠈⠌⠾⠘|^(?) oz. ::45 12356 345 2346 1234 15 4 34 23456 45::^(?) |⠘⠷⠸⠮⠞⠑⠈⠌⠾⠘|^(?). Rastočo intonacijo se lahko označi s ⟨⠸⠙⟩^(?), padajočo pa s ⟨⠸⠴⟩^(?), napisano pred zadnjo besedo, za katero velja ta intonacija.

Če je določen glas dolg, se uporabi ⟨⠒⟩^(?) za segmentom, če je poldolg |⠐⠂|^(?), če je ekstra kratek pa |⠈⠷|^(?), torej ::45 12356 15 25 23456 45::^(?) |⠘⠷⠑⠒⠾⠘|^(?) proti ::45 12356 15 5 2 23456 45::^(?) |⠘⠷⠑⠐⠂⠾⠘|^(?) proti ::45 12356 15 4 12356 23456 45::^(?) |⠘⠷⠑⠈⠷⠾⠘|^(?). Še daljše segmente se prikaže s podvojevanjem znamenja za dolžino, tj. ::45 12356 15 25 25 23456 45::^(?) |⠘⠷⠑⠒⠒⠾⠘|^(?). |⠸⠳|^(?) se uporablja za označevanje konca manjše intonacijske enote (polkadence/polantikadnce), |⠸⠿|^(?) pa za konec večje intonacijske enote (kadence/antikadence). |⠄|^(?) označuje mejo med dvema zlogoma, če je to potrebno. Presledki v transkripciji ne pomenijo ničesar; načeloma se pojavljajo kot v zapisu za lažje branje. Če se nek zlog razteza čez več grafematičnih besed, se namesto presledka zapiše lok spodaj |⠸⠇|^(?), ki označuje zložno povezanost.

Ostala znamenja

Poleg že predstavljenih znamenj je v standardu definiranih še nekaj pretvorb drugih znamenj:

• kljukica ◌̌ se pretvori v ::4 236::^(?) |⠈⠦|^(?), npr. |⠉⠈⠦|^(?) za |č|^(?)
• pika |.|^(?) se pretvori v ::3::^(?) |⠄|^(?)
• vejica |,|^(?) se pretvori v ::2::^(?) |⠂|^(?)
• vezaj |-|^(?) se pretvori v ::36::^(?) |⠤|^(?)
• puščica v desno |→|^(?) se pretvori v ::456 135::^(?) |⠸⠕|^(?)

Definiranih je tudi 10 zaporedij, ki se lahko uporabijo kot ad hoc simboli, in sicer ::46 2::^(?) |⠨⠂|^(?), ::46 23::^(?) |⠨⠆|^(?), ::46 25::^(?) |⠨⠒|^(?), ::46 256::^(?) |⠨⠲|^(?), ::46 26::^(?) |⠨⠠|^(?), ::46 235::^(?) |⠨⠖|^(?), ::46 2356::^(?) |⠨⠶|^(?), ::46 236::^(?) |⠨⠦|^(?), ::46 35::^(?) |⠨⠔|^(?), ::46 356::^(?) |⠨⠴|^(?). Če se želi dodati druge simbole, se pred njimi postavi znamenje za začasno menjavo zapisa. Znamenje ::56::^(?) |⠰|^(?), pomeni, da je naslednja brajeva celica zapisana v brajici jezika dokumenta (tj. slovenski brajici), znamenji ::56 56::^(?) |⠰⠰|^(?) pa pomenita, da so vse celice do znamenj ::56 23::^(?) |⠰⠆|^(?) zapisane v brajici jezika.

Riglerjeva transkripcija

V slovenskem jezikoslovju se za zapisovanje izgovorjave poleg IPE uporablja tudi slovenska transkripcija, ki bolj posnema zapis besed in je zato tudi lažja za razumevanje. Zaradi tega se pogosto pojavlja v poljudnoznanstvenih delih, pravopisih, slovarjih in poljudnoznanstvenih slovnicah. Ta transkripcija se imenuje Ríglerjeva transkrípcija in v slovenski literaturi še vedno prevladuje.

Za razliko od IPE je ta transkripcija prilagojena slovenskemu knjižnemu jeziku. Zaradi tega ne vsebuje simbolov za glasove, ki se v knjižnem jeziku ne pojavljajo, prav tako pa razlikuje tudi po manj dimenzijah in kategorijah. Ne razlikuje se na primer med zobnim in dlesničnim soglasnikom – IPA: [l] in IPA: [l̪] sta oba transkribirana kot [l]. Zaradi tega se, seveda odvisno od tega, kako natančno se želi razlikovati po IPI, enaka simbola v slovenski transkripciji ne pretvorita nujno v enaka simbola v IPI.

Prednost omejevanja zgolj na knjižni jezik pa je, da se lahko bolje prilagodi transkripcijo potrebam jezika. Eno razločevalno znamenje lahko zaradi tega pomeni več stvari hkrati; strešica ◌̂ npr. hkrati nakazuje, da je ta samoglasnik naglašen, širok in je bil tradicionalno dolg. V IPI se vsaka izmed teh stvari – kvaliteta (širokost), naglas in dolžino – vsako označi s svojim znamenjem, kar pa omogoča popolno neodvisnost v zapisu teh značilnosti. S slovensko transkripcijo za knjižni jezik se ne more na primer označiti, da je samoglasnik dolg, ampak nenaglašen. To je povsem brezpredmetno za zapis knjižnega jezika, saj takih primerov ni. Pomeni pa, da se govorov, kjer se to pojavlja, ne da zapisati brez vpeljevanja novih simbolov.

V naslednjih tabelah je prikazan nabor simbolov za transkribiranje. Glavni viri so (SS 2000), (SP 2001), (SSKJ 2015) in (SP 8.0), gl. tudi dopolnitev v podpoglavju po tabelah.

Simboli za soglasnike v Riglerjevi transkripciji

Mesto →	Ustnični				Koronalni					Dorsalni			Grlni
Način ↓	Dvo­ustnični		Zobno­ustnični		Zobni/dlesnični		Za­dlesnični		Trdo­nebni		Mehko­nebni		Glasilčni
Zapornik	p	b			t	d					k	ɡ
Nosnik		m		ɱ		n						ŋ
Vibrant/ tap/flap						r
Zlitnik					ts/c	dz/ʒ	č	dž/ǯ
Pripornik			f	v	s	z	š	ž			h	ɣ
Drsnik										j
Obstranski drsnik						l

Simboli za samoglasnike v Riglerjevi transkripciji

Mesto →	Sprednji	Srednji	Zadnji
Način ↓
Visoki	i		u
Zelo ozki sredinski	ɪ		ᴜ
Sredinski	e	ə	o
Zelo široki sredinski		ʌ
Nizki		a

Dodatno o simbolih

Simbola ⟨e⟩^(?) in ⟨o⟩^(?) načeloma zgolj predstavljata sprednji oz. zadnji sredinski samoglasnik in ne razlikujeta med širokim in ozkim, saj se to stori z ločevalnimi znamenji. V tabelah, ko ni poleg napisanih ločevalnih znamenj, pa zastopata ozko sredinsko izgovorjavo, široko pa enaka simbola kot v IPI, torej ⟨ɛ⟩^(?) in ⟨ɔ⟩^(?).

Najbolj problematična za zapis je predlabializacija. Po Toporišiču se zapisuje z ⟨w⟩^(?) pred zvenečim predlabializiranim glasom, npr. ⟨wz⟩^(?) za IPA: [ʷz], pred nezvenečim pa z ⟨ʍ⟩^(?), npr. ⟨ʍs⟩^(?) za IPA: [ʷs]. Novejša dela, npr. Pravopis 8.0 in eSSKJ namesto uporabljajo ⟨u̯⟩^(?), npr. ⟨u̯z⟩^(?) za IPA: [ʷz] in ⟨u̯s⟩^(?) za IPA: [ʷs]. Za zveneči ustnično-mehkonebni drsnik se uporablja ⟨u̯⟩^(?). Isti simbol se v novejših delih uporablja tudi za alofon IPA: /ʋ/, ST: /v/ za IPA: /ɾ/, ST: /r/ in ne pred samoglasnikom (npr. v obrv), po Toporišiču pa se zapisuje z ⟨w⟩^(?).

Nekoliko posebna je tudi transkripcija zlitnikov. Nezveneča zlitnika se načeloma trankribirata kot ⟨c⟩^(?) in ⟨č⟩^(?). Če pa se nezveneči dlesnični zlitnik zapisuje z dvočrkjem ⟨t⟩^(?) ali ⟨d⟩^(?) + ⟨s⟩^(?) (npr. v Yeats, Woods ali AIDS), se v SP 2001 in ePravopisu nedosledno transkribira bodisi kot ⟨ts⟩^(?) bodisi kot ⟨c⟩^(?) (slednje npr. v Keats). V SSKJ je tu dosledno ⟨c⟩^(?). Za nezveneči zadlesnični zlitnik primerov z zapisom kot ⟨tš⟩^(?) ni. To velja le za zlitnike, medtem ko so sklopi IPA: /t/, ST: /t/ + IPA: /s/, ST: /s/ (npr. v petsedežen ali odsopihati) vedno zapisani z dvočrkjem. V nasprotju s tem pa so zveneči zlitniki (npr. v dzeta, džez) vedno zapisani z dvočrkjem in tako neločljivi od zvez IPA: /d/, ST: /d/ + IPA: /z/, ST: /z/ (npr. v odzivati odžagati). Zaradi tega in zato, da se bolje uzavesti, da je to en glas in ne dva, se za zveneča zlitnika v tem delu uporablja enaka simbola kot v narečnih transkripcijah, ⟨ʒ⟩^(?) namesto ⟨dz⟩^(?) in ⟨ǯ⟩^(?) namesto ⟨dž⟩^(?).

Simbol za zveneči zobnoustnični nosnik, tu zapisan z ⟨ɱ⟩^(?), v resnici ni takšne oblike niti v (SP 2001), niti v (SS 2000). V slovnici se pojavlja oblika, ki ima kjukico na levi navpični potezi, v SP pa sploh posebna oblika. Nobena oblika nima posebej dodeljenega znaka v Unicodu, v ZRColi se nahaja oblika s kljukico na levi navpični potezi pod U+E133^(?)  (Alt + N, Shift + M).

V SP 2001 in SS 2000 se pojavljajo še naslednja znamenja za označevanje alofonov zapornikov:

• Alofone z nosnim izpustom zraka IPA: [pⁿ, bⁿ, tⁿ, dⁿ] se označuje z velikimi črkami ⟨P⟩^(?), ⟨B⟩^(?), ⟨T⟩^(?) oz. ⟨D⟩^(?).
• Alofone z obstranskim izpustom zraka IPA: [tˡ, dˡ] se označuje z majhno nadpisano črko ⟨ᵗ⟩^(?) oz. ⟨ᵈ⟩^(?).
• Zobnoustnična alofona IPA: [p̪, b̪] se označuje po SP 2001 z veliko črko, ki zaseda srednji in spodnji črkovni prostor ⟨_P⟩^(?) oz. ⟨_B⟩^(?). Po SS 2000 se uporablja posebna simbola, ki se ju v Unicodu najbolje aproksimira kot ⟨p̗⟩^(?)oz. ⟨b̗⟩^(?), vendar ločevalno znamenje n tvori svojega segmenta.

Presledki v transkripciji ne pomenijo ničesar; načeloma se pojavljajo kot v zapisu za lažje branje. Če se nek zlog razteza čez več grafematičnih besed, se namesto presledka zapiše lok spodaj |‿|^(?), ki označuje zložno povezanost.

Ločevalna znamenja

V Riglerjevi transkripciji se pojavljajo tudi številna naglasna znamenja, predvsem za označevanje suprasegmentalnih značilnosti (naglasa, tona, dolžine) in širine sredinskih samoglasnikov (ozki, srednji, široki). Za razliko od IPE, kjer je vsako ločevalno znamenje za svojo značilnost, pa v Riglerjevi transkripciji posamezno znamenje predstavlja več značilnosti hkrati. Zaradi tega pa se pojavi več različic glede na to, med čim vsem se želi razlikovati. Tako obstajajo tonemske in netonemske trankripcije (glede na to, ali razlikujejo med tonskimi poteki) ter take, ki razlikujejo tradicionalno dolge (nereducirane) in kratke (reducirane) samoglasnike (še vedno prevladujoče), in take, ki ne (npr. v Fonetiki 1).

Vsem štirim možnim kombinacijam so skupna ta ločevalna znamenja:

• Kljukica zgoraj ◌̌ nakazuje zadlesnično izgovorjavo in se pojavlja na znamenjih za zobne/dlesnične glasove, npr. ⟨š⟩^(?), ⟨ž⟩^(?), ⟨č⟩^(?), ⟨ǯ⟩^(?). Ti simboli so že prikazani v preglednici.
• Črtica zgoraj U+0304^(?) ◌̄ combining macron nad soglasnikom nakazuje daljšo izgovorjavo, npr. ⟨z̄⟩^(?) v brezzob. Znamenje se piše nad kljukico, npr. ⟨č̄⟩^(?).
• Opuščaj ◌ʼ (po možnosti U+02BC^(?) ʼ modifier letter apostrophe) nakazuje palatalizirano (mehčano) izgovorjavo. Pojavlja se v kombinacijah ⟨lʼ⟩^(?) in ⟨nʼ⟩^(?).
• Strešica spodaj ◌̭ nakazuje nevtralno sredinsko izgovorjavo, torej ne široko in ne ozko. Pojavlja se le v kombinacijah ⟨ḙ⟩^(?) in ⟨o̭⟩^(?). Velikokrat se tudi ne razlikuje med širokimi in nevtralnimi samoglasniki, v (SP 8.0) se sploh ne pojavlja več.
• Polkrožec spodaj ◌̯ nakazuje nezložnost segmenta, tj. da samoglasnik ne tvori svojega zloga. V Riglerjevi transkripciji se načeloma poljavlja le v kombinaciji ⟨u̯⟩^(?) (namesto ⟨i̯⟩^(?) kot v narečnih transkripcijah se načeloma uporablja ⟨j⟩^(?)).
• Pika spodaj ◌̣ nakazuje ozko izgovorjavo. Pojavlja se le v kombinacijah ⟨ẹ⟩^(?) in ⟨ọ⟩^(?). Piko se piše, če iz ostalih ločevalnih znamenj ni mogoče ugotoviti širine sredinskih samoglasnikov, torej vedno na nenaglašenih ozkih samoglasnikih in v tonemskih transkripcijah.

Razločevanje tradicionalne dolžine (reduciranosti) in tonskega poteka

Taka transkripcija je najpodrobnejša, zaradi česar se najpogosteje uporablja pri raziskovanju naglasnih značilnosti, v splošni rabi pa ni tako pogosta, saj je razlikovanje tonemov v upadu in veliko govorcev slovenščine ne razlikuje več med tonemoma. Taki govorci zaradi tega ne morejo iz svoje govorice predvideti tonema in je pisanje v taki transkripciji bistveno težje kot v netonemski.

Čeprav dandanes ni več razlike v dolžini med nekdaj dolgimi in nekdaj kratkimi samoglasniki, se še vedno uporablja zaradi uveljavljenosti v obdobju, ko je še bila razlika v dolžini. Sodobnejši poskusi, da se z znamenji ne bi označevalo dolžine, so še vedno slabo razširjeni. Za današnje stanje slovenščine se lahko razmerje med dolgim in kratkrim načeloma obravnava kot pogovorno nereducirano proti reducirano, namreč v pogovornem jeziku in številnih narečjih so se kratki samoglasniki reducirali ali onemeli.

V transkripciji se pojavljajo štiri ločevalna znamenja, ki poleg mesta naglasa določajo kombinacijo tradicionalne dolžine, ki se danes odraža v redukciji v pogovornem jeziku, in tona:

	Tradicionalno dolg (nereduciran)	Tradicionalno kratek (reduciran)
Akut (nizki/rastoči)	akut ◌́ (U+0301(?))	gravis ◌̀ (U+0300(?))
Cirkumfleks (visoki/padajoči)	cirkumfleks ◌̑ (U+0311(?))	dvojni gravis ◌̏ (U+030F(?))

Po SS 2000 se gravis in dvojni gravis imenujeta brevis oz. dvojni brevis. Nobeno izmed teh znamenj ne razlikuje širine sredinskih samoglasnikov, zato se pod nevtralne vedno zapiše strešico spodaj, pod ozke pa piko. Široki so zaznamovani s tem, da nimajo ne strešice ne pike – ⟨ẹ́⟩^(?) in ⟨ẹ̑⟩^(?) sta torej ozka, ⟨é⟩^(?) in ⟨ȇ⟩^(?) pa široka. Pojavlja se tudi črtica zgoraj ◌̄, ki nakazuje, da se lahko pojavljata oba tonema, tako na dolgem (npr. [pọ̄t] pomeni [pọ́t] ali [pọ̑t]) kot na kratkem (npr. [də̄ska] pomeni [də̀ska] ali [də̏ska]) samoglasniku. V SP 2001 se črtica zgoraj ne uporablja in so vse možnosti zapisane posebej.

Razločevanje tradicionalne dolžine (reduciranosti)

To je najpogostejša različica transkripcije, ki se dandanes uporablja. Čeprav dandanes ni več razlike v dolžini med nekdaj dolgimi in nekdaj kratkimi samoglasniki, se še vedno uporablja zaradi uveljavljenosti v obdobju, ko je še bila razlika v dolžini. Sodobnejši poskusi, da se z znamenji ne bi označevalo dolžine, so še vedno slabo razširjeni. Za današnje stanje slovenščine se lahko razmerje med dolgim in kratkrim načeloma obravnava kot pogovorno nereducirano proti reducirano, namreč v pogovornem jeziku in številnih narečjih so se kratki samoglasniki reducirali ali onemeli.

Pojavljajo se tri ločevalna znamenja, ki poleg mesta naglasa določajo tako širino kot dolžino samoglasnika:

	Tradicionalno dolg (nereduciran)	Tradicionalno kratek (reduciran)
IPA: /i, a, ɐ, u, ə/	ostrivec ◌́ (U+0301(?))	krativec ◌̀ (U+0300(?))
Ozki (IPA: /e, o/)		/ (se ne pojavlja v knjižnem jeziku)
Nevtralni (IPA: [ɛ̝, ɔ̝])	črtica zgoraj in strešica spodaj ◌̭̄ (U+0304(?) + U+032D(?))	krativec in strešica spodaj ◌̭̀ (U+0300(?) + U+032D(?))
Široki (IPA: /ɛ, ɔ/)	strešica ◌̂ (U+0302(?))	krativec ◌̀ (U+0300(?))

Razločevanje tonskega poteka

Transkripcija, ki bi razločevala med tonskima potekoma, razlik v dolžini pa ne, je v teoriji možna, v praksi pa se ne pojavlja. Načeloma bi lahko izgledala tako, da bi se posplošilo znamenja za tradicionalno dolge samoglasnike na vse samoglasnike razen morebiti polglasnika.

Brez razločevanja tradicionalne dolžine (reduciranosti) in tonskega poteka

Taka vrsta transkripcije je najenostavnejša, saj ne razlikuje niti med tradicionalno dolgimi in kratkimi (reduciranimi in nereduciranimi) niti med tonskima potekoma. Zaradi tega je primerna še posebej za poljudnoznanstvena dela, pa tudi za ljudi, ki se slovenščine učijo kot tujega jezika. Ločevalna znamenja torej poleg mesta naglasa označujejo le širino sredinskih samoglasnikov. Tak način se pojavlja npr. v Fonetiki 1, kjer pa nevtralna sredinska samoglasnika nista posebej obravnavana.

	Znamenje
IPA: /i, a, ɐ, u/	ostrivec ◌́ (U+0301(?))
Ozki (IPA: /e, o/)
Široki (IPA: /ɛ, ɔ/)	strešica ◌̂ (U+0302(?))
IPA: /ə/	krativec ◌̀ (U+0300(?))

Primerjalna tabela ločevalnih znamenj

V naslednji tabeli so prikazane vse možne kombnacije naglašenih samoglasnikov, dolžine/reduciranosti in tonskega poteka v knjižnem jeziku, prikazanih v IPI in treh načinih Riglerjeve transkripcije (brez razločevanja dolžine ali tonskega poteka, zgolj dolžino ali dolžino in tonski potek). Primeri so zaradi boljše vidljivosti pisani brez kakršnih koli oklepajev, ki bi se v transkripciji vedno uporabljali.

Samoglasnik	Dolžina (reduciranost)	Tonski potek	IPA	Riglerjeva transkripcija
				Brez	Dolžina	Dolžina in ton
IPA: /i/, ST: /i/	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈíː	í	í	ȋ
		Akut	ˈìː			í
	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈí		ì	ȉ
IPA: /e/, ST: /e/	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈéː	é	é	ẹ̑
		Akut	ˈèː			ẹ́
IPA: [ɛ̝], ST: [ḙ]	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈɛ̝́ː	ê	ḙ̄	ḙ̑
		Akut	ˈɛ̝̀ː			ḙ́
	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈɛ̝́		ḙ̀	ḙ̏
IPA: /ɛ/, ST: /ɛ/	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈɛ́ː		ê	ȇ
		Akut	ˈɛ̀ː			é
	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈɛ̀		è	ȅ
IPA: /a/, ST: /a/	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈáː	á	á	ȃ
		Akut	ˈàː			á
	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈá		à	ȁ
IPA: /ɐ/, ST: /ʌ/	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈɐ́		ʌ̀	ʌ̏
IPA: /ə/, ST: /ə/	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈə́	ə̀ (è)	ə̀	ə̏
		Akut	ˈə̀			ə̀
IPA: /ɔ/, ST: /ɔ/	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈɔ́ː	ô	ô	ȏ
		Akut	ˈɔ̀ː			ó
	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈɔ́		ò	ȍ
IPA: [ɔ̝], ST: [o̭]	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈɔ̝́ː		ō̭	ȏ̭
		Akut	ˈɔ̝̀ː			ó̭
	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈɔ̝́		ò̭	ȍ̭
IPA: /o/, ST: /o/	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈóː	ó	ó	ọ̑
		Akut	ˈòː			ọ́
IPA: /u/, ST: /u/	Dolg/nereduciran	Cirkumfleks	ˈúː	ú	ú	ȗ
		Akut	ˈùː			ú
	Kratek/reduciran	Cirkumfleks	ˈú		ù	ȕ

Za zapis nad zvočniki gl. glasovno prečrkovanje.

Brajična Riglerjeva transkripcija

Brajična transkripcija, ki je definirana v sklopu slovenske brajice v (Gregorc in drugi 2016), temelji na Riglerjevi transkripciji, vendar poleg pogostejšh črk, rabljenih tudi izven zapisa izgovorjave, dodatno definira le še simbole, ki zastopajo polglasnik in u s polkrožcem ter ostriveec, krativec in strešico. V brajici se torej ne more zapisati izgovorjave tako natančno kot v latinici. Simbolom, ki po standardu nimajo definirane pretvorbe, se tudi tu ne poskuša dodeliti pretvorb.

V naslednjih tabelah je prikazan nabor simbolov za transkribiranje. Gl. tudi dopolnitev v podpoglavju po tabelah.

Simboli za soglasnike v brajični Riglerjevi transkripciji

Mesto →	Ustnični				Koronalni					Dorsalni			Grlni
Način ↓	Dvo­ustnični		Zobno­ustnični		Zobni/dlesnični		Za­dlesnični		Trdo­nebni		Mehko­nebni		Glasilčni
Zapornik	⠏	⠃			⠞	⠙					⠅	⠛
Nosnik		⠍				⠝
Vibrant/ tap/flap						⠗
Zlitnik					⠞⠎/⠉	⠙⠵	⠡	⠙⠮
Pripornik			⠋	⠧	⠎	⠵	⠱	⠮			⠓	⠰⠛
Drsnik										⠚
Obstranski drsnik						⠇

Simboli za samoglasnike v brajični Riglerjevi transkripciji

Mesto →	Sprednji	Srednji	Zadnji
Način ↓
Visoki	⠊		⠥
Sredinski	⠑	::4 26::(?) |⠈⠢|(?)	⠕
Nizki		::1::(?) |⠁|(?)

Dodatna znamenja in pojasnila

Za podrobnejšo razlago, kaj vsako izmed znamenj pomeni, gl. Riglrjevo transkripcijo, saj se pomenj znamenj in ločevalnih znamenj lahko razlikuje. Od preostalih znamenj imajo standardizirano pretvorbo ⟨w⟩^(?) kot ::2456::^(?) |⠺|^(?), ⟨u̯⟩^(?) kot ::4 2456::^(?) |⠈⠺|^(?) in vsaj v teoriji vsa znamenja za alofone zapornikov, čeprav glede na pomanjkanje drugih simbolov za alofone taka raba najbrž ni bila predvidena. Simbol ⟨ʍ⟩^(?) nima standardizirane pretvorbe.

Presledki v transkripciji ne pomenijo ničesar; načeloma se pojavljajo kot v zapisu za lažje branje. Lok spodaj |‿|^(?), ki označuje zložno povezanost, nima standardizirane pretvorbe.

Ostrivec ◌́ se zapiše kot ::34::^(?) |⠌|^(?), krativec ◌̀ kot ::4::^(?) |⠈|^(?), strešico ◌̂ pa kot ::45::^(?) |⠘|^(?) pred simbolom samoglasnika, ⟨é⟩^(?) je torej zapisan kot ::34 15::^(?) |⠌⠑|^(?), ⟨è⟩^(?) kot ::4 15::^(?) |⠈⠑|^(?), ⟨ê⟩^(?) kot ::45 15::^(?) |⠘⠑|^(?), ⟨ə̀⟩^(?) pa kot ::4 4 26::^(?) |⠈⠈⠢|^(?). Ločevalna znamenja za razločevanje tonskega poteka nimajo standardizirane pretvorbe.

Ramovševa in Logarjeva transkripcija

Ramôvševa transkrípcija (s kratico RT) in mlajša Lógarjeva transkrípcija (s kratico LT) se uporabljata za zapis izgovorjave v slovenskih narečjih. Zaradi tega vsebujeta veliko več različnih simbolov in ločevalnih znamenj, ki pa po večini niso bila dodana z uporabo fonetične teorije, ampak ko je zapisovalec v nekem govoru opazil rahlo drugačno izgovorjavo oz. so govorci opozorili, da čutijo razliko do podobne izgovorjave v sosednjih krajih. Zaradi tega je nemogoče natančno razporediti vse simbole v tabelo glede na zgolj dve značilnosti, predvsem pri samoglasnikih. Natančneje in s primeri sta Ramovševa in Logarjeva transkripcija predstavljena v (SLA 1), (SLA 2) in (SLA 3), iz katerih je tudi povzeto to poglavje. Pretvorba v brajico je v obeh transkripcijah standardizirana le za simbole, ki se pogosto pojavljajo tudi izven teh transkripcij.

Simboli za soglasnike v Ramovševi in Logarjevi transkripciji

Mesto →	Ustnični				Koronalni								Dorsalni					Grlni
Način ↓	Dvo­ustnični		Zobno­ustnični		Medzobni		Zobni/dlesnični			Za­dlesnični		Trdo­nebni		Mehko­nebni		Uvularni		Žrelni		Glasilčni
Zapornik	p	b					t		d					k	ɡ					q
Nosnik		m							n						ŋ
Vibrant/ tap/flap									r								ṙ
Zlitnik							c		ʒ	č	ǯ	ć	ʒ́
Pripornik			f	v	θ	þ	s		z	š	ž	ś	ź	x	γ		ṙ			h
Drsnik													j
Obstranski drsnik									l						ł

Simboli za samoglasnike v Ramovševi in Logarjevi transkripciji

Mesto →	Sprednji		Sprednje -srednji		Srednji		Zadnji
Način ↓
Visoki	i	ü	y					u
Sredinski	e	ö			ə			o
Nizki	ȧ				a

Dodatno o simbolih

Večina simbolov se ujema med Ramovševo in Logarjevo transkripcijo, zato so tudi skupaj podani v zgornji tabeli. Simbola ⟨e⟩^(?) in ⟨o⟩^(?) imata običajno dodano še razlikovalno znamenje; kot sama v Ramovševi transkripciji vedno predstavljata nevtralni sredinski samoglasnik, v Logarjevi pa bodisi nevtralni bodisi široki sredinski samoglasnik. Nekateri zapisovalci v Logarjevi transkripciji uporabljajo za nezaokroženi široki sredinski sprednji samoglasnik ⟨ɛ⟩^(?), za zaokroženi široki sredinski zadnji samoglasnik pa ⟨ɔ⟩^(?). V Ramovševi transkripciji se pojavlja še obrnjeni i ⟨ᴉ⟩^(?), ki prestavlja napeti nezaokroženi visoki sprednji samoglasnik.

Pri drsnikih se razlikuje med t. i. drsniškima, ki se ju označuje kot ⟨j⟩^(?) in ⟨w⟩^(?) (slednji je opisan kot ustnični, vendar je tako kot v IPI to zveneči ustnično-mehkonebni drsnik), in nepriporniškima, ki se ju označuje kot ⟨i̯⟩^(?) in ⟨u̯⟩^(?). Predlabializacija se označuje z ⟨u̯⟩^(?).

Vsi simboli se lahko zapišejo tudi nadpisano (redko tudi podpisano), kar nakazuje šibko in kratko izgovorjavo segmenta.

Pri soglasnikih je v Logarjevi transkripciji nekoliko variacije glede zapisa. Zveneči uvularni vibrant/tap/flap/pripornik se poleg ⟨ṙ⟩^(?) zapisuje tudi kot ⟨ʀ⟩^(?), nezveneči glasilčni zapornik pa poleg ⟨q⟩^(?) tudi kot ⟨ʔ⟩^(?) ali ⟨ꝗ⟩^(?). Zaporedje ⟨ɣx⟩^(?) predstavlja ɣ z oslabljeno zvenečnostjo, glas med ɣ in h. Tak opis je nenatančen in točna izgovorjava ne more biti določena. Prvi del bi nakazoval na extIPA: [ɣ̥᪽], drugi pa najverjetneje na extIPA: [ʕ̥᪽].

Ločevalna znamenja za soglasnike

Tako Ramovševa kot Logarjeva transkripcija vsebujeta veliko število razlikovalnih znamenj, ki natančneje določajo izgovorjavo soglasnikov in samoglasnikov, kot tudi suprasegmentalne lastnosti (naglas, dolžino, tonski potek). V prvem primeru sta si transkripciji precej sorodni, medtem ko se precej razlikujeta v zapisu suprasegmentalnih lastnosti.

Ločevalna znamenja, ki natančneje določajo izgovorjavo soglasnikov, so:

• Po mestu izgovorjave:
  • V Ramovševi transkripciji polkrožec spodaj ◌̯, v Logarjevi pa črtica spodaj ◌̱, označuje medzobno izgovorjavo. Zaenkrat je edino v kombinaciji ⟨l̯⟩^(?) oz. ⟨ḻ⟩^(?).
  • Pika spodaj ◌̣, v Logarjevi trankripciji opcijsko tudi zgoraj ◌̇, na simbolih za zobne/dlesnične sibilante (sičnike) označuje izgovorjavo med sičnikom in šumnikom, npr. ⟨ṣ⟩^(?) oz. ⟨ṡ⟩^(?) predstavlja glas nekje vmes med tem, ki ga predstavlja ⟨s⟩^(?) in tem, ki ga predstavlja ⟨š⟩^(?) (v IPI najbližje [s̠]).
  • Kljukica zgoraj ◌̌ označuje zadlesnično izgovorjavo in se pojavlja na simbolih za zobne/dlesnične glasove, npr. ⟨š⟩^(?), ⟨ž⟩^(?), ⟨č⟩^(?), ⟨ǯ⟩^(?). Ti simboli so že prikazani v preglednici.
  • Ostrivec zgoraj ◌́ označuje trdonebno (palatalno) izgovorjavo. Najpogosteje se pojavlja na simbolih za zobne/dlesnične soglasnike. Specifično pri sibilantih (sičnikih) označuje dlesnično-trdonebno izgovorjavo, npr. ⟨ś⟩^(?), ⟨ź⟩^(?), ⟨ć⟩^(?), ⟨ʒ́⟩^(?) (= IPA ⟨ɕ⟩^(?), ⟨ʑ⟩^(?), ⟨t͡ɕ⟩^(?), ⟨d͡ʑ⟩^(?)). Na simbolih za zadlesnične sibilante (šumnike) se tudi pojavlja, npr. ⟨š́⟩^(?), ⟨ž́⟩^(?), ⟨č́⟩^(?), ⟨ǯ́⟩^(?), pri čemer pa ni točno znano, kakšno izgovorjavo je hotel pisec zapisati. V SLA se opisujejo kot mehčane variante, torej isto kot ⟨š’⟩^(?), ⟨ž’⟩^(?), ⟨č’⟩^(?), ⟨ǯ’⟩^(?). Redko se pojavlja tudi na simbolih za mehkonebne (velarne) soglasnike, npr. ⟨x́⟩^(?), pri čemer je na simbolih za pripornike (npr. ⟨ś⟩^(?) in ⟨x́⟩^(?)) razlika v tem, da je prvi sibilant, drugi pa ne, pri zapornikih (npr. ⟨d́⟩^(?) in ⟨ǵ⟩^(?)) le v tem, da je slednji izgovorjen malo bolj zadaj (možna transkripcija v IPO torej ⟨ɟ̟⟩^(?) proti ⟨ɟ̠⟩^(?)), če razlika sploh obstaja in ni to razlikovanje nastalo zgolj zaradi izvora glasu.
  • Poševnica skozi ◌̷̷ označuje mehkonebno (velarno) izgovorjavo (in ne velarizirano). Simbol ⟨ł⟩^(?) predstavlja isti glas kot IPA ⟨ʟ⟩^(?) (in ne ⟨ɫ⟩^(?)).
  • Pika zgoraj na simbolu, ki ne predstavlja zobnega/dlesničnega sibilanta (sičnika) označuje uvularno izgovorjavo. Zaenkrat je edino v kombinaciji ⟨ṙ⟩^(?).
• Po načinu izgovorjave se uporablja le vodoravnico skozi ◌̵ na simbolih za zveneče zapornike, ki predstavlja razrahljano zaporo. Vodoravnica seka simbole na različnih višinah: ⟨ƀ⟩^(?) in ⟨đ⟩^(?) v zgornjem črkovnem pasu, ⟨ǥ⟩^(?) pa v spodnjem.
• Ostale značilnosti:
  • Kljukica spodaj ◌̬ na simbolih za zveneče soglasnike označuje, da je soglasnik deloma onezvenečen proti koncu izgovorjave, npr. ⟨d̬⟩^(?) (=extIPA ⟨d̥᫄⟩^(?)).
  • Krožec spodaj ◌̥ (načeloma le na simbolih za zvočnike) označuje, da je soglasnik zlogotvoren, npr. ⟨r̥⟩^(?) (=IPA ⟨r̩⟩^(?)/⟨ɾ̩⟩^(?)).
  • Opuščaj ◌’ označuje, da je soglasnik palataliziran, torej isto kot ◌ʲ v IPI, npr. ⟨v’⟩^(?), ⟨s’⟩^(?), ⟨k’⟩^(?).
  • Prezrcaljeni opuščaj ◌‛ označuje aspiracijo, torej isto kot ◌ʰ v IPI, npr. ⟨t‛⟩^(?).
  • Strešica zgoraj ◌̂ označuje nezvenečo izgovorjavo. Zaenkrat je edino v kombinaciji ⟨ĥ⟩^(?).
  • Tilda zgoraj ◌̃ ali repek ◌̨ označuje nazalizirano izgovorjavo. Zaenkrat je edino v kombinaciji ⟨ĩ̯⟩^(?) (Ramovševa), ⟨j̃⟩^(?) oz. ⟨j̨⟩^(?) (Logarjeva).

Ločevalna znamenja za samoglasnike

Poleg ločevalnih znamenj za naglas, dolžino in tonski potek se na simbolih za samoglasnike pojavljajo tudi druga, ki natančneje opisujejo značilnosti samoglasnikov:

• Po mestu izgovorjave:
  • Dve piki zgoraj ◌̈ označujeta, da je samoglasnik sprednji. Pri ⟨ü⟩^(?) in ⟨ö⟩^(?) se spremeni zgolj mesto izgovorjave, medtem ko je ⟨ä⟩^(?) nezaokroženi zelo široki sredinski spednji samoglasnik.
• Po načinu izgovorjave (odprtosti):
  • Pika spodaj ◌̣ na simbolih za sredinske samoglasnik predstavlja ozki sredinski samoglasnik, npr. ⟨ẹ⟩^(?) in ⟨ọ⟩^(?).
  • Pika zgoraj ◌̇ na simbolih za sredinske samoglasnike predstavlja napet zelo ozki sredinski samoglasnik, npr. ⟨ė⟩^(?) in ⟨ȯ⟩^(?). Pojavlja se tudi v kombinaciji ⟨u̇⟩^(?), pri čemer predstavlja nekoliko bolj zadaj izgovorjeni zaokoženi visoki sprednji samoglasnik. V kombinaciji ⟨ȧ⟩^(?) predstavlja nezaokroženi nizki sprednji samoglasnik.
  • Strešica spodaj ◌̭ na simbolih za sredinske samoglasnike označuje nevtralno sredinsko izgovorjavo, torej ne široko in ne ozko, npr. ⟨ḙ⟩^(?) in ⟨o̭⟩^(?).
  • Vejica spodaj ◌̦ predstavlja nekoliko širši samoglasnik, npr. ⟨u̦⟩^(?), ⟨e̦⟩^(?).
• Ostale značilnosti:
  • Dve piki spodaj ◌̤ označujeta, da je samoglasnik sredinski in zasopel, npr. ⟨i̤⟩^(?) ali ⟨o̤⟩^(?).
  • Krožec spodaj ◌̥ označuje, da je samoglasnik reduciran, torej isto kot ◌̽ v IPI, npr. ⟨i̥⟩^(?) ali ⟨ḁ⟩^(?).
  • Krožec zgoraj ◌̊ se pojavlja le v kombinaciji ⟨å⟩^(?) in predstavlja zelo široki sredinski zadnji samoglasnik z različno mero zaokroženosti.
  • Polkrožec spodaj ◌̯ označuje, da samoglasnik ni zlogotvoren. Najpogosteje se pojavlja kot del dvoglasnikov, ⟨i̯⟩^(?) ali ⟨u̯⟩^(?) pogosto tudi izven (gl. poglavje dodatno o simbolih).
  • Tilda zgoraj ◌̃ v Ramovševi transkripciji, v Logarjevi pa repek ◌̨ (redkej se pojavlja tudi v Ramovševi) označuje nazaliziran samoglasnik, npr. ⟨õ⟩^(?) in ⟨ã⟩^(?) v Ramovševi oz. ⟨ǫ⟩^(?) ali ⟨ą⟩^(?) v Logarjevi transkripciji.
  • Vodoravnica skozi ◌̶ označuje, da je samoglasnik nižji in temnejši. Pojavlja se le v kombinaciji ⟨ɨ⟩^(?), pri čemer označuje glas, značilen za Kropo.

Označevanje naglasa, dolžine in tonskega poteka

Poglavitna razlika med Ramovševo in Logarjevo transkripcijo je ravno v označevanju suprasegmentalnih značilnosti, torej mesta naglasa, dolžine glasu in tonskega poteka (akut in cirkumfleks). V Ramovševi transkripciji se uporablja sistem, zelo soroden tistemu v Riglerjevi transkripciji za označevanje tonskega poteka in dolžine/reduciranosti. To pa pomeni, da tudi tu eno ločevalno znamenje zaznamuje več stvari naenkrat, kar pa ni tako privlačno za raznolike sisteme slovenskih narečij. Zaradi tega se je tudi izoblikovala Logarjeva transkripcija, v kateri podobno kot v IPI vsako znamenje označuje le eno izmed suprasegmentalnih značilnosti.

V Ramovševi transkripciji pomenijo ločevalna znamenja naslednje skupine lastnosti, poleg označevanja naglasnega mesta:

Ločevalna znamenja v Ramovševi transkripciji

Ločevalno znamenje	Dolžina	Tonski potek
◌̑	dolg	cirkumfleks
◌́	dolg	akut
◌̏	kratek	cirkumfleks
◌̀	kratek	akut
◌̔	nadkratek	akut
◌̃	naddolg	(drugotni) akut

V netonemskih govorih se uporabljajo ločevalna znamenja, ki v tonemskih govorih označujejo cirkumfleks. Tilda zgoraj ◌̃ ima torej dva pomena: lahko predstavlja nazalizirani samoglasnik, lahko pa drugotni akut. V drugem pomenu se uporablja le v briškem narečju za govore v okolici Kojskega, ki imajo drugotni akut. Znamenji ◌̏ in ◌̀ v določenih primerih tudi ne predstavljata naglasnega mesta, pač pa zgolj tonski višek. To je v primerih, ko se v isti fonološki besedi v nezadnjem zlogu pojavlja še eno izmed teh znamenj. V takem primeru je naglas na prvem, dolžina kakor bi drugače znamenja nakazovala, drugi zlog z ločevalnim znamenjem pa nosi melodični (tonski) višek. Taki primeri so npr. sánė̏ (’sani’, ziljsko narečje), qopícà (’kopica’, rožansko narečje) ali zahràjanə̏ (’zagrajen (Ied sr. sp.)’, rožansko narečje), redkeje se pojavljata ◌̏ in ◌̀ v nezadnjem zlogu, npr. sèqȁtə (’sekati’, rožansko narečje). Tak zapis je značilen predvsem za ziljsko, rožansko in obsoško narečje. Kljub temu pa ima Ramovševa transkripcija tudi ločevalni znamenji, zgolj za označevanj dolžine; črtica zgoraj ◌̄ označuje dolg samoglasnik ali soglasnik, polkrožec zgoraj ◌̆ pa kratki samoglasnik. Slednji je izredno redek, saj se pojavlja le, ko je privzeta dolžina, npr. v dvoglasniku kot v primeru sĭẹ́c (’seči (sečem)’, nadiško narečje).

V Logarjevi transkripciji vsako značilnost predstavlja svoje znamenje. Naglas označuje modifikacijska navpična črta |ˈ|^(?) en soglasnik pred jedrom zloga oz. takoj pred jedrom zloga, če zlog nima onseta, npr. |ˈiːn|^(?) |ˈsiːn|^(?), |sˈpiːn|^(?). To se razlikuje od IPE, kjer je črta vedno na začetku zloga. Če je na samoglasniku že zapisano ločevalno znamenje za tonem, se črte ne piše in jo zaznamuje že ločevalno znamenje. Enako kot pri IPI pa trikotno dvopičje |ː|^(?) za segmentom predstavlja dolg glas, poldolgega pa polovično trikotno dvopičje |ˑ|^(?). Akut (nizki/rastoči tonem) se označuje z akutom ◌́ nad samoglasnikom, cirkumfleks (visoki/padajoči tonem) pa z brevisom ◌̀ nad samoglasnikom. Če je opisani govor netonemski ali je tonem v določenih primerih fonološko predvidljiv (npr. so vsi kratki zlogi v nekem govoru cirkumflektirani), se teh dveh ločevalnih znamenj takrat ne piše. Presledki v transkripciji ne pomenijo ničesar; načeloma se pojavljajo kot v zapisu za lažje branje. Če se nek zlog razteza čez več grafematičnih besed, se namesto presledka zapiše vezaj |-|^(?), ki označuje zložno povezanost, kot v spodnjem primeru (napisano krepko):

Ene ˈbaːjte so jˈmiėle zˈγoːrej še ˈiːzba za sˈpaːt, ˈγu̯oːr pa-j bla ˈtut ˈkəšna ˈraːu̯fˈkaːmra, kˈjiėr se je məˈsuː ˈsušu. ˈΓu̯oːr se-j pərˈšəl kar po šˈtiėnγax.

Primerjava označevanja suprasegmentalnih lastnosti v Ramovševi in Logarjevi transkripciji

Potrebno razlikovati tonema		Ni potrebno razlikovati tonemov
RT	LT	RT	LT
V̑	V̀ː	V̑	ˈVː
V́	V́ː
V̏	V̀	V̏	ˈV
V̀	V́
V̔	V́	(se ne pojavlja v takem primeru)
Ṽ	V́ː	(se ne pojavlja v takem primeru)
V̄, C̄	Vː, Cː	V̄, C̄	Vː, Cː
/	Vˑ	/	Vˑ
V̆	V	V̆	V

Fonološka transkripcija

Za razliko od fonetične transkripcije v fonološki transkripciji v fonološki posamezni grafem predstavlja svoj fonem v jeziku in ne katerega koli glasu. V transkripciji so torej prikazane zgolj nepredvidljive značilnosti izgovorjave, ne pa tudi predvidljivih alofonov posameznega fonema. Taka transkripcija je pogosto lažje razumljiva, vendar pa tudi predpostavlja, da bralec pozna alofone posameznega fonema, kar je za naravnega govorca povsem običajno, kdor se uči jezika pa ima lahko pri tem veliko težav. Število fonemov in kateri so je odvisno od jezika, torej je tudi fonološka transkripcija drugačna za vsak jezik posebej.

Fonološke transkripcije se zapisuje znotraj poševnih oklepajev |/|^(?), torej /a/ pomeni, da se simbol ⟨a⟩^(?) nanaša na nek fonem; na katerega se nanaša, je odvisno od jezika in od tega, kako se definira relacijo. Simbol za reprezentacijo fonema je načeloma enak simbolu enega izmed alofonov v fonetični transkripciji, npr. fonem, ki ima alofone [a, b, c], se običajno transkribira ali kot /a/ ali kot /b/ ali kot /c/. Načeloma je izbran simbol tistega alofona, ki se najpogosteje pojavlja oz. pri soglasnikih takega, ki se pojavlja pred samoglasnikom. Reprezentacija fonemov je torej odvisna od izbire notacije za fonetično transkripcijo.

Za pregled simbolov za prikaz fonemov v slovenščini in s fonemi povezano problematiko gl. segmentno fonologijo.

Viri in literatura

• Constable, Peter (2003). Proposal to Encode Additional Phonetic Symbols in the UCS. https://www.unicode.org/L2/L2003/03190r-add-phon-syms.pdf. 
• Di Carlo, Pierpaolo (2016). "Retroflex vowels? Phonetics, phonology, and history of unusual sounds in Kalasha and other languages of the Hindu Kush region". Archivio per l’Antropologia e la Etnologia. CXLVI. Firence: Società Italiana di Antropologia e Etnologia. https://www.researchgate.net/publication/375408692_Retroflex_vowels_Phonetics_phonology_and_history_of_unusual_sounds_in_Kalasha_and_other_languages_of_the_Hindu_Kush_region. 
• Engelbretson, Robert (2008). IPA Braille: An Updated Tactile Representation of the International Phonetic Alphabet. https://web.archive.org/web/20200801232500/http://www.brailleauthority.org/ipa/ipa-braille-final.pdf. 
• Gregorc, Jožef; Jenčič, Mateja; Jeraša, Marija; Repe Kocman, Marija; Murn, Tatjana; Pavlin, Blaž; Wraber, Tomaž (2016). Standard slovenske brajice: Posodobitev slovenske 6-točkovne brajice. Ljubljana: Komisija za slovensko brajico. https://brajica.splet.arnes.si/files/2015/02/Brajica-3.0.pdf. 
• Heselwood, Barry (2013). Phonetic Transcription in Theory and Practice. Edinburgh: Edinburgh University Press. Predloga:Citat/identifikator. 
• IPA 1999 = International Phonetic Association (1999). Handbook of the International Phonetic Association: A guide to the use of International Phonetic Alphabet. Cambridge: Cambridge University Press. Predloga:Citat/identifikator. 
• Miller, Kirk (2020). Unicode request for a ligature, expected IPA retroflex letters and similar hooks & tails. https://www.unicode.org/L2/L2020/20125-lig-and-old-ipa-tails.pdf. 
• Ramovš, Fran (1935). Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. Ljubljana: Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani. 
• SLA 1 = Gostenčnik, Januška; Horvat, Mojca; Jakop, Tjaša; Kenda-Jež, Karmen; Kostelec, Petra; Nartnik, Vlado; Petek, Urška; Smole, Vera; Škofic, Jožica; Šekli, Matej; Zuljan Kumar, Danila (2014). Škofic, Jožica. ur. Slovenski lingvistični atlas 1. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskvalni center SAZU. https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=204&View=1&Query=%2A. 
• SLA 2 = Škofic, Jožica; Gostenčnik, Januška; Hazler, Vito; Horvat, Mojca; Jakop, Tjaša; Ježovnik, Janoš; Kenda-Jež, Karmen; Nartnik, Vlado; Smole, Vera; Šekli, Matej; Zuljan Kumar, Danila (2016). Škofic, Jožica; Šekli, Matej. urs. Slovenski lingvistični atlas 2. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskvalni center SAZU. https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=204&View=1&Query=%2A. 
• SLA 3 = Škofic, Jožica; Gostenčnik, Januška; Hazler, Vito; Jakop, Tjaša; Kenda-Jež, Karmen; Kumin Horvat, Mojca; Nartnik, Vlado; Pahor, Nina; Smole, Vera; Šekli, Matej; Zuljan Kumar, Danila (2025). Škofic, Jožica; Kenda-Jež, Karmen; Kumin Horvat, Mojca; Pahor, Nina; Šekli, Matej. ur. Slovenski lingvistični atlas 3. Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskvalni center SAZU. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=204&View=1&Query=%2A. 
• SP 2001 = Ahlin, Martin; Dular, Janez; Gantan, Kajetan; Jakopin, Franc; Menart, Janez; Moder, Janko; Pogorelc, Breda; Suhadolnik, Stane; Toporišič, Jože, ur (2003). "I Pravila". Slovenski pravopis. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC. Predloga:Citat/identifikator. https://fran.si/134/slovenski-pravopis/datoteke/Pravopis_Pravila.pdf. 
• SP 8.0 = Pravopis 8.0: Pravila novega slovenskega pravopisa za javno razpravo.. Pridobljeno dne 18. 1. 2025.
• SS 2000 = Toporišič, Jože (2000). Slovenska slovnica - 4., prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. 
• SSKJ 2015 = Bajec, Anton, in drugi (2015). Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Predloga:Citat/identifikator. https://www.fran.si/133/. 
• Tivadar, Hotimir; Batista, Urban (2019). Fonetika 1. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Predloga:Citat/identifikator. Predloga:Citat/identifikator. https://centerslo.si/knjige/ucbeniki-in-prirocniki/osnovna-stopnja/fonetika-1-listanje/.