Slovenska slovnica/Pisoslovje/Grafematika
 |
Ta vir vsebuje primarno in/ali sekundarno raziskovanje. Izvedite več o originalnem raziskovanju na Wikiverzi. |
Grafetične značilnosti predstavljajo splošne zakonitosti pisnega prenosnika. V tem poglavju pa so značilnosti še poglobljene in se preučujejo glede na nek jezik, v tem primeru slovenščino. Preučuje se torej, kakšno vlogo ima znamenje v slovenščini, kako se povezuje pisni prenosnik z izgovorjavo in morfemi ter v kakem zaporedju se lahko pojavljajo.
Ena izmed osnovnih konceptov grafematike je rekodabílnost znamenja. Znamenja se v jeziku delijo na dve veliki skupini, glede na to, ali se ob branju na glas znamenje izgovori ali ne. Prva znamenja so rekodabílna, druga pa nêrekodabílna. V teoriji ni potrebno, da se v vsakem jeziku pojavljata oba tipa znamenj, vendar se v vseh naravnih jezikih dandanes pojavljata oba. Razmerje, kako se neko znamenje izgovori oz. glas zapiše, se imenuje fonográfsko razmérje. Taka razmerja so lahko zelo kompleksna in jih kdaj niti ni možno točno določiti. Izgovorjava in zapis se kdaj zelo slabo ujemata, prim. |Cholmondeley|(?) ’angleško mesto’, ki ima poslovenjeno izgovorjavo IPA: /ˈt͡ʃamli/, ST: /čámli/. Določene črke, v tem primeru najočitneje |d|(?), so načeloma rekodabilne, kdaj pa se ne nanašajo na noben fonem. Zgodovinski pregled v takih primerih pogosto razkrije, da je taka črka ali imela v preteklosti neko jasno fonografsko razmerje ali se pojavila po analogiji na tako črko. Taka znamenja se obravnavajo kot nema in so dalje obravnavane pod rekodabilnimi znamenji. V takih primerih se rekodabilnosti črke ne more argumentirati sinhrono, velikokrat se niti povezav ne more točno določiti, saj so bile zakrite z mnogimi glasovnimi in pisnimi spremembami in jih je možno natančneje obravnavati le diahrono. Domače slovenske besede sicer imajo veliko lažje relacije, so pa tovrstni problemi še vedno aplikativni.
Poglavje je razdeljeno na štiri podpoglavja, ki natančneje obravnavajo vsako svoj del grafematike. Prvo opisuje razne znanstvene zapise, ki se uporabljajo primarno v jezikoslovju, kdaj tudi širše. Naslednja dva obravnavata segmente, tj. posamezna znamenja, zadnje pa združevanje znamenj v višje pisoslovne strukture.
Kazalo
[uredi]- Prikaz v zapisu – transkripcije, transliteracije, drugi zapisi pisnega in slušnega prenosnika, zapis rekonstrukcij
- Grafematika rekodabilnih znamenj – grafemi (črke, števke in simboli), alografija, fonografska razmerja
- Grafematika nerekodabilnih znamenj – ločila in ostala nerekodabilna znamenja, klitičnost
- Nadsegmentna grafematika – grafematični zlog, stopica, fraza, poved, grafotaktika (pravila nizanja znamenj)