Pojdi na vsebino

Slovenska slovnica/Pisoslovje

Dodaj povezave
Iz Wikiverza
 Ta vir vsebuje primarno in/ali sekundarno raziskovanje. Izvedite več o originalnem raziskovanju na Wikiverzi.

Pred začetkom obravnave, kakšne so vse značilnosti pisnega prenosnika in slovenske slovnice nasploh, je smotrno najprej opredeliti, katera veda preučuje pisni prenosnik in katere veje se osredotočajo na kateri del prenosnika.

Veja jezikoslovja, ki se osredotoča na raziskovanje pisnega prenosnika, se imenuje grafolingvístika[1] (iz stgr. γράφω (gráphō) ’pisati’ + lat. linguisticus). To je skupno ime za vse (pod)veje, ki se osredotočajo na raziskovanje pisnega prenosnika in tako obravnava prav vse, kar zadeva pisanje in njegovo vlogo v jeziku. Kar koli jezikoslovnega, kar je povezano s pisnim prenosnikom, je torej tudi del grafolingvistike, tudi če le površinsko in z manjšim poudarkom.

Slovenščina nima nekega domačega izraza, ki bi opredeljeval to vejo. V SP 2001 je veja poimenovana kot náuk o písnih známenjih[2], kar pa je bolj opis veje kot pa strokovni izraz. V Pleteršnikovem slovarju se pojavlja tudi izraz črkoslôvje[3] (iz črka + stcsl. слово), vendar ta izraz ni povsem enak grafolingvistiki. Izraz namreč poimenuje vejo, ki preučuje črke, ne pa pisnega prenosnika nasploh, ki je veliko več kot le črke. Zaradi tega ta izraz predstavlja kvečjemu podvejo grafolingvistike, kot pa da je sopomenka.

Slovenščina torej nima neke domače ustreznice, ki bi imela enak pomen kot grafolingvistika. Tu se kot vzporednica glasoslovju predlaga nov izraz, pisoslôvje (iz pisati + stcsl. слово), ki se uporablja v tem delu. To pomeni, da je izraz zgolj predlog in ni uveljavljen v jezikoslovni skupnosti. Seveda se ga lahko kdor koli poslužuje, lahko pa se ne uveljavi, kar pomeni, da ne pride v splošno uporabo; zaradi tega je priporočljivo podati definicijo oz. sopomenko, če se ta izraz uporabi.

Kazalo

[uredi]
  • Delitev pisoslovja – predstavitev področij raziskovanja
  • Označevanje v pisoslovju – predstavitev rabe oklepajev, označevanja znakov v Unicodu in označevanje brajevih kombinacij
  • Grafetika – definicija in splošne značilnosti pisnega prenosnika, pisanje in branje, pisna znamenja, grafetični nizi, presledek, smer pisanja, kaj je pisava ipd.
  • Grafematika – kaj je grafem, tipi znamenj, uporaba črk, ločil in drugih znamenj v slovenščini, slovenski čkopisi, tipi grafije ipd.

Delitev pisoslovja

[uredi]

Teoretično pisoslovje se deli na več podvej: grafetiko, grafematiko, paleografijo, epigrafiko, pravopis in diahrono pisoslovje.[4] Vsaka izmed teh vej se osredotoča le na nek del pisnega prenosnika in imajo vsaka svoje pristope do raziskovanja pisanja.

Raziskovanje pisnega prenosnika je zelo podobno raziskovanju slušnemga prenosnika in se da potegniti veliko vzporednic med pisoslovjem in glasoslovjem. Grafetika je analogna fonetiki, grefematika je analogna fonologiji in pravopis je analogen pravorečju. Veliko značilnosti in ravni v hierearhiji je pisoslovje prevzelo iz bolj uveljaveljenega glasoslovja in so tudi tu obravnavani koncepti, kot so grafematični zlog, grafematična beseda in grafematični onset, ki so pisoslovna različica (fonološkega) zloga, fonološke besede oz. (fonološkega) onseta. Ker je bistveno bolj uveljavljeno obravnavanje fonoloških enot, še posebej v slovenskem jezikoslovju, se v teh primerih redko dodaja pridevnik fonološki, vendar je to v dvoumnih primerih gotovo zaželeno. Ravno obratno pa se pri grafematičnih enotah skoraj vedno dodaja pridevnik grafematični, saj se drugače predpostavi fonološke različice. Večina se z govorcem ne bi strinjala, da je izjava »Cambridge ima tri zloge.« pravilna, saj ima zgolj dva fonološka zloga, tj. [kém.brič], čeprav je grafematično gledano izjava pravilna, saj ima tri grafematične zloge, tj. ⟨cam-brid-ge⟩.

Glasoslovne podveje ne raziskujejo zgolj slušnega prenosnika, temveč tudi znakovni prenosnik, tj. kretanje, kjer je izraz fonologija izpodrinil nekdanje poimenovanje herologija (iz stgr. χείρ (kheír) ’roka’ + stgr. λογία (logíā) ’veda’) in fonem je izpodrinil herem, ker se oba prenosnika lahko opiše s podobno analizo.[5] Zelo veliko konceptov je tudi enakih med glasoslovjem in pisoslovjem, zaradi česar bi lahko nekdo predlagal, da se pisoslovje tudi raziskuje z glasoslovnimi vedami in so tako izrazi, kot so grafematika in grafem nepotrebni in prav tako nadomestljivi z fonologijo in fonemom. Problem s takim obravnavanjem je, da bi zaradi tega bilo veliko težje nedvoumno razlagati povezave med pisnim in slušnim prenosnikom, npr. povezave med grafemi in fonemi (fonografske relacije), zaradi česar bi vseeno morala biti neka razlika med poimenovanji, npr. pisni fonem in slušni fonem ali kaj podobnega. Brez vrstnega pridevnika bi pojem fonem v jezikih s pisnim in slušnim oz. pisnim in znakovnim jezikom tako bil dvoumen, zaradi česar se še vedno ohranja posebna poimenovanja za pisoslovne vede. Razen mogoče kakega umetnega jezika pa ni jezika, ki bi vsaj približno enakovredno uporabljal tako slušni kot pisni prenosnik, zaradi česar tega problema pri razlikovanju med fonologijo in herologijo ni bilo.

Razlika med pisoslovjem in glasoslovjem je utemeljena tudi jezikoslovno. Slušni in znakovni prenosnik nista trajna prenosnika. Da lahko nekdo sliši nekoga, ki govori, ali vidi nekoda, ki kreta, se mora nahajati ob času govora oziroma kretanja na dokaj kratki razdalji, da lahko drugo osebo sliši oziroma vidi. Seveda se lahko osebo posname in nato ponovno predvaja, vendar je za to potrebno posebno shranjevanje, npr. na magnetni trak ali v elektronski obliki (tj. v nekem drugem prenosniku). Ravno nasprotno pa se zapisani jezik lahko ohrani za tisoče let in je zaradi tega zmožen ohraniti informacije za več časa. Zaradi te značilnosti ima pisni prenosnik precej drugačno vlogo v jeziku od netrajnih prenosnikov, saj se uporablja za dolgotrajnejše beleženje, netrajni prenosniki pa se večinoma uporabljajo za hitro komunikacijo. Zgodovinsko se tudi precej razlikujeta; pisni prenosnik je nastal sekundarno in veliko pozneje kot jezik, ki je do takrat uporabljal le netrajno obliko komunikacije. Pisoslovje tako preučuje trajne prenosnike (tj. pisnega), glasoslovje pa netrajne (tj. slušnega in znakovnega).

Grafetika

[uredi]

Grafétika (iz stgr. γράφω (gráphō) ’pisati’ + stgr. -τικός (-tikós) ’pripona za tvorbo pridevnika’, analoško po besedi fonetika) je etična podveja pisoslovja, kar pomeni, da se ne omejuje zgolj na raziskovanje pojavov enega jezika, temveč raziskuje pisni prenosnik brez ozira na specifičen jezik. Tako raziskovanje omogoča raziskovanje splošnih značilnosti, omejitev in posebnosti pisnega prenosnika. Ukvarja se z definiranjem, kaj sploh je pisni prenosnik, kakšni so pogoji za obravnavanje nekih znamenj kot del jezika (vsako znamenje, ki se lahko nariše, namreč še ni del jezika) ter kako se piše in bere.[6]

Zaradi tega je analogna fonetiki, ki je prav tako etična veda in preiskuje splošne značilnosti slušnega oz. znakovnega prenosnika. V enakem razmerju kot je fonetika fonologiji je tudi grafetika grafematiki. Grafetika ponuja splošne značilnosti grafematiki, ki potem ugotavlja, katere značilnosti v jeziku spreminjajo pomen zapisanega in kakšne značilnosti na splošno imajo grafemi. Tako predstavlja osnovo, na kateri grafematika gradi in dopolnjuje poznavanje pisnega prenosnika z apliciranjem znanja grafetike na določen jezik.[6]

V slovenski in tuji literaturi se grafetika pogosto, še pogosteje kot grafematika, izpušča iz jezikoslovnih obravnav, češ da je nepomembna za jezikoslovne raziskave.[7] Čeprav nekatera področja raziskovanja grafetike kot npr. barva besedila imajo bolj splošno semiotično vlogo kot pa jezikovno,[8] prav tako določena področja fonetike kot npr. vokalni registri nimajo neposredne vloge v jeziku. Druga področja grafetike pa prav tako kot fonetika imajo povezavo z jezikom in so uporabni za grafematiko, še posebej višinska lestvica, po kateri se določa meje grafematičnih zlogov. Grafematično raziskovanje brez opiranja na grafetiko je nemogoče, saj grafematika sama ne določa značilnosti, ki jih grafem lahko ima, npr. kakšne značilnosti vse ima ⟨a⟩. Tako kot fonologija sama ne določa, da je [i] nezaokrožen, visok in sprednji samoglasnik – določa le, ali je ta glas fonem ali alofon v jeziku – tako tudi grafematika določa le, ali se pisno znamenje |a| v pojavlja kot grafem ali alograf v jeziku.

Grafetika se tako kot fonetika dalje deli še na tri dele: produkcijsko grafetiko, deskriptivno grafetiko in percepcijsko grafetiko. Deskriptívna grafétika oz. grafétika písav preučuje splošne značilnosti pisnega prenosnika, brez ozira na to, kako se ustvarja in dojema zapisano. Prodúkcijska grafétika raziskuje, kako se oblikuje in predaja informacije v pisnem prenosniku, tj. kako se zapisuje in kakšni so kognitivni procesi med pisanjem. Percépcijska grafétika ugotavlja, kako se zaznava informacije, predane s pisnim prenosnikom, tj. kako se bere in kako bralec razume zapisano.[9]

Obstaja še eno področje grafetike, paragrafétika (iz stgr. παρα- (para-) ’poleg’ + grafetika), ki preučuje, kar se »nahaja poleg« pisnih znamenj, tj. kar še poleg samih pisnih znamenj vpliva na branje in berljivost. To se nanaša primarno na izbiro podlage, na katero se piše, npr. njeno barvo, kontrast glede na pisna znamenja in prosojnost, osredotoča pa se tudi na druge značilnosti, kot je npr. osvetljenost, ki tudi pomembno vpliva na zmožnost branja v neki situaciji. Meletis uvršča paragrafetiko kot del grafetike[10] in se v tem delu tudi tako obravnava.

Grafematika

[uredi]

Grafemátika ali grafémika (iz grafem + -atika oz. -ika) je podveja, ki se ukvarja s povezovanjem pisnega prenosnika z nekim določenim jezikom.[11] Zaradi tega je veda emična in se njene lastnosti, za razliko od grafetičnih, razlikujejo med jeziki. Veja slovenskemu prostoru ni povsem neznana,[12] vendar vseeno ni uveljavljena ali dobro poznana in se obravnava veliko redkeje kot ekvivalent slušnega prenosnika, fonologija.

Grafematika načeloma preučuje enake značilnosti pisnega prenosnika kot fonologija slušnega oz. znakovnega. Preučuje, katera pisna znamenja spreminjajo pomen zapisanemu, tj. določa in definira grafeme, prav tako pa opazuje, kako se lahko ti grafemi vrstijo znotraj grafematičnega zloga (grafotaktika) ter višje strukture prenosnika, kot so grafematične besede in povedi. Kljub temu določanje grafemov poteka drugače kot določanje fonemov v fonologiji in je nekoliko težje določiti merila, ki bi veljala za vse črkopise. V pisavi se namreč grafemi lahko nanašajo na različne stvari. V slovenščini se en grafem npr. nanaša na posamezni fonem, npr. črka ⟨i⟩ predstavlja fonem /i/, vendar v kitajščini se npr. ⟨小⟩ nanaša na celoten morfem, tj. 小 (xiǎo) ’majhen’. To se pojavlja tudi v slovenščini, npr. ⟨%⟩ se nanaša na morfem odstotek. Neke take vzporednice pri določanju fonemov enostavno ni.

Paleografija in epigrafika

[uredi]

Paleografíja (iz stgr. παλαιός (palaiós) ’star’ + stgr. -γραφία (-graphíā) ’pisanje’) in epigrafíka (iz stgr. ἐπιγραφή (epigraphḗ) ’napis’ + stgr. -ικός (-ikós) ’pripona za tvorbo pridevnika’), Pleteršnik navaja še domači imeni staropísemstvo in napisoznánstvo,[3] ki pa se ne pojavljata v SSKJ ali SP 2001, sta podveji pisoslovja, ki se ukvarjata izkjučno s starinskimi zapisi. Njuna naloga je razumeti, kar je zapisano, in določiti jezik, kot tudi tedanje njegove značilnosti ter besedilo časovno in prostorsko umestiti.[13] Za določanje teh značilnosti se opirata na poznanja in metode grafetike in grafematike. Poleg tega raziskujeta tudi povsem grafetične oz. grafematične značilnosti, kot so povezava med grafemi in fonemi in doslednost pisanja, oblika grafemov in alografi ter tip zapisa, tj. ali se grafemi navezujejo na morfeme, zloge ali foneme ter ali so zapisani samoglasniki. Paleografija se posveča raziskovanju rokopisov, medtem ko se epigrafija posveča raziskovanju vklesanega oz. odtisnjenega besedila.[13]

Pravopis

[uredi]

Za razliko od teoretičnih ved, naštetih do sedaj, ki so deskriptivne, torej zgolj opisujejo dejansko stanje v različnih zvrsteh jezika, je pravopís (iz prav + pisati), pravopísje ali ortografíja (iz stgr. ὀρθός (orthós) ’pravilen’ + stgr. -γραφία (-graphíā) ’pisanje’) preskriptivno, kar pomeni, da zapoveduje določene značilnosti zapisa in prepoveduje druge. Pravopis ne določa tega vsaki zvrsti jezika, temveč ustvari novo zvrst, ki je standardizirana, tj. ima s kodifikacijo določene značilnosti. V slovenščini je to knjižni jezik. Pravopis kodificira in spreminja pravilno rabo pisnega prenosnika v knjižnem jeziku,[14] kar je lahko sprejeto v splošni javnosti, lahko pa tudi ne in se uporablja drugačen de facto standard brez eksplicitne kodifikacije. Velikokrat so le nekatera pravila dosledno upoštevana v knjižnem jeziku, pri drugih pa pride do odstopanj.

Pojem pravopis ima v resnici več pomenov. Lahko se nanaša na (pod)vejo jezikoslovja, lahko se nanaša na pravila sama, lahko pa se nanaša na jezikovni priročnik, kjer so ta pravila zapisana.[15] Slovenski pravopisi v resnici vsebujejo še veliko drugega, česar ne preiskuje pisoslovje, zaradi česar lahko prihaja do pomote, kaj vse v resnici preučuje pravopis.

Pravopis slovenskega knjižnega jezika je podrobno predstavljen v Slovenskem pravopisu 2001 in novonastajajočem Pravopisu 8.0, tu pa se kot preskriptivistična (pod)veja ne bo predstavljal posebej.

Diahrono pisoslovje

[uredi]

Podveje pisoslovja, ki so bile predstavljene do sedaj, raziskujejo značilnosti pisnega prenosnika v sedanjosti ali v neki točki v preteklosti. Raziskujejo različne značilnosti jezika na eni točki v času in so zato sinhrone podveje. Jezik pa se lahko raziskuje tudi diahrono, tj. da se opazuje, kako so se značilnosti jezika razvijale skozi čas in do kakšnih sprememb je prišlo. V pisoslovju se večinoma obravnava razvoj pisav in njihovo spreminjanje povezav med fonemi in grafemi.

Primerjalno raziskovanje pisoslovja, kot je znano v drugih vedah jezikoslovja, je zelo redko,[16] saj za razliko od drugih vej jezikoslovja se zaradi trajnosti pisnega prenosnika lahko pisoslovne spremembe neposredno opazuje že od pojava pisanja, ki pa je veliko kasnejše od pojava jezika. Primerjanje odrazov v različnih jezikih za rekonstrukcijo preteklih oblik tako ni potrebno.

Poleg tega se pri opisih razvoja ne uporablja pisoslovnega izrazoslovja, temveč zgolj navaja spremembe in oblike na določeni stopnji razvoja. V tej knjigi se torej povsem na novo definira vrste grafetičnih in grafematičnih sprememb z uporabo pisoslovnega izrazoslovja ter tako poskuša izboljšati metode diahronega pisolovja in popularizirati raziskovanje te podveje.

Druge vede, povezane s pisoslovjem

[uredi]

Poleg jezikoslovja se s pisanjem in pisnimi znamenji ukvarjajo tudi druge vede ali njihove podveje, ki imajo svoje cilje, metodologijo in raziskovalce. Te vede so med seboj povezane in med seboj komunicirajo in si delijo koncepte ali deloma opirajo na teorijo druge. Zaradi tega je tu smiselno na kratko predstaviti tudi druge vede.

Najbrž najpomembnejša izmed teh ved je semiótika. Ta namreč preučuje, kako kateri koli znak,[17] ne nujno pisno znamenje, vzbuja določeno misel in ustvarja določen pomen.[18] Pisna znamenja so podmnožica znakov, torej je pisoslovje, ki pisna znamenja povezuje z jezikom in jim tako določa nek pomen, tudi del semiotike, ki se ukvarja s posebnim primerom, ko se pomen prenaša preko jezika.

Grafetiki sorodni sta tudi tipografíja in kaligrafíja oz. lepopís, ki sta umetnosti oblikovanja pisnih znamenj, in sicer je kaligrafija umetnost pisanja z roko,[19] tipografija pa pri tisku, npr. v tiskarnah in na tipkarskih strojih, ter na elektronskih napravah.[20] Velik del grafetike, ki nima poudarka na jeziku, se popolnoma prekriva z umetnostma, saj se vse ukvarjajo z značilnostmi oblik pisnih znamenj.

Grafetiki precej sorodna je tudi grafonómika, ki preučuje pisanje na roke in zmožnosti risanja.[21] Zaradi tega se njeno preučevanje prekriva s produkcijsko grafetiko, ki tudi raziskuje procese pri pisanju na roke. Priznavanje in poznavanje dela grafonomike je pomembno za razvoj grafetike in natančnejše ugotavljanje motoričnih sposobnosti, potrebnih za pisanje.

Označevanje v pisoslovju

[uredi]

Tako kot pri glasoslovju se tudi v pisoslovju uporablja različne oklepaje za nakazovanje različnega zapisa. Poleg oglatih oklepajev za zapis glasov, npr. [a], in poševnih oklepajev za zapis fonemov, npr. /a/, ki sta bolj glasoslovne narave, se pogosto uporabljata tudi dva druga tipa, bolj specifična za pisoslovje, čeprav se nekoliko uporabljata tudi v glasoslovju in drugih vejah jezikoslovja. To so pokončni oklepaji, npr. |a| in lomljeni oklepaji, npr. ⟨a⟩.[22]

Pokončni oklepaji – |a|

[uredi]

Pokončni oklepaji, tj. U+007C(?) | vertical line (navpična črta, ki se jo lahko napiše tudi na tipkovnici), zaznamujejo zapis osnovne oblike znamenja.[23] Pokončni oklepaji tako označujejo zapis brez ozira na to, ali je neka osnovna oblika grafem v  nekem jeziku ali ne. Uporaba pokončnih oklepajev je tako čisto grafetična, brez poseganja v grafematiko, in je pisoslovni analog zapisu glasov v oglatih oklepajih. Pri obravnavi se lahko v pokončne oklepaje zapiše tudi ločila in presledke, ki niso grafemi, npr. |.| ali | | (presledek), tako kot tudi znamenja, ki se v jeziku načeloma ne pojavljajo, npr. |ж| ali |⣱| za slovenščino. Poleg tega se uporablja tudi za zapis alografov, npr. |g| in |g| sta različni osnovni obliki, vendar sta v slovenščini alografa enega grafema, tj. ⟨g⟩, tako kot sta [n] in [ŋ] v slovenščini alofona /n/.

Uklepaj in zaklepaj sta isti znak, ki levo- oz. desnostično zaznamujeta eno ali več osnovnih oblik, npr. |a|, |.|, |6| itd. Nestični zapis, npr. | a | se obravnava kot zaporedje treh osnovnih oblik, tj. | |, |a| in | | (dveh presledkov in |a|). Kadar se našteva osnovne oblike, se vsako posebej vstavlja v oklepaje, npr. |a|, |b|, |c| in ne skupaj, npr. |a, b, c|, saj slednje pomeni sosleden zapis sedmih osnovnih oblik.

Pri navajanju daljših sklopov se zapisujejo vsa znamenja, vključno z morebitnimi ločili, izpostavnimi znamenji, emojiji in presledki. V to skupino spadajo tudi deljaji na enakih mestih kot v originalu, ki se drugače izpuščajo pri citiranju. Glede vstavljanja prelomov vrstic se priporoča, da se tudi te ohranja kot v izvirniku, saj popolnoma grafetično ni možno določiti, ali naj bi na kocu vrstice bil tam kakšen presledek. Tako je tudi veliko lažje razbrati, ali je kakšno znamenje vezano na začetek ali konec vrstice, kot so deljaji v slovenščini (pojavljajo se le na koncu vrstice). V primeru pisanja več vrstic znotraj pokončnih oklepajev je najpregledneje napraviti nov odstavek in v njem napraviti enake prelome kot v originalu, ki se ga zapisuje.

Problem lahko nastane tudi, če se znotraj pokončnih oklepajev želi zapisati navpično črto. V preprostih primerih, npr. ||| to ni tako težavno, saj je možno razbrati, da je znotraj pokončnih oklepajev navpična črta. Pri daljšemu navajanju znotraj pokončnih oklepajev, je lahko težje razbrati, kje se navajanje začne in kje konča, kar je tudi po zaslugi tega, da sta uklepaj in zaklepaj isto znamenje. Če se pojavijo taki dvoumni primeri (še posebej če se navedki začnejo ali končajo s presledkom), je tudi v takih primerih manj dvoumno, če se vse zapiše v svoj odstavek.

Dvojni pokončni oklepaj – ‖a‖

[uredi]

Poleg navadnega enojnega pokončnega oklepaja se lahko uporablja tudi dvojnega. Ta se uporablja za še natančnejši zapis osnovnih oblik. Kadar se zapisuje v enojnih oklepajih, se striktnost, kaj spada pod eno osnovno obliko, kaj je pa že druga, prilagodi po potrebi. Kaj se še šteje kot ena osnovna oblika je pogosto odvisno od obravnavanega jezika oz. samega primera, tako kot pri zapisu glasov. V slovenščini se /kit/ običajno izgovori kot [kʰit],[24] vendar se pogosto zapisuje le kot [kit], medtem ko bi se v jeziku, ki ima tako fonem /k/ kot fonem /kʰ/, to ločevalo. Rdečo barvo, ki rahlo vleče na oranžno, se tudi v večini primerov poimenuje kot rdeča, če pa jo je potrebno ločiti med tremi drugimi odtenki rdeče, pa bi se jo poimenovalo npr. škrlatna. Zelo podobno je z osnovnimi oblikami. Slovenščina npr. ne ločuje med U+0094(?) I in U+A7AE(?) Ɪ; obliki |I| in |Ɪ| sta si vizualno podobni, zato se ju lahko povsem upravičeno skupaj združi pod eno osnovno obliko, tj. |I|. V Nekaterih drugih jezikih, npr. bondokujski kulangščini, pa sta ti dve obliki svoja grafema,[25] zato ju pri obravnavi tega jezika ni smotrno združevati pod eno obliko.

Dvojni pokončni oklepaj se uporabi, kadar je podan zapis veliko bolj podrobno, kot je običajno podano. V pisoslovju to načeloma pomeni, da se ujemata tudi pisava in font (razen velikosti), česar zapis z enojnimi oklepaji ne, npr. |in| lahko predstavlja ‖in‖, ‖in‖ ali ‖in‖. Pri tem je potrebno paziti, da druga pisava ne vsebuje drugačne osnovne oblike. Meletis te različice znotraj dvojnih oklepajev imenuje známenjski rázred.[26]

V slovnici se za zapis dvojnega pokončnega oklepaja uporablja U+2016(?) ‖ double vertical line. Meletis uporablja dve navpični črti (||a||), vendar to zavzame več prostora, prav tako pa je dvoumno; tak zapis bi lahko tudi predstavljal tri znamenja |||, |a| in ||| znotraj enojnih oklepajev. Sam uporablja tudi trojne pokončne oklepaje, ki jih uporablja za označevanje konkretne realizacije znamenja, tj. vsako zapisano znamenje je ločeno od drugega, čeprav povsem enakega, znotraj takega zapisa.[26]

Lomljeni oklepaji – ⟨a⟩

[uredi]

Lomljeni oklepaji se uporabljajo za zapis grafemov. To pomeni, da se znotraj njih zapisujejo enote, ki spreminjajo pomen zapisanemu. Medtem ko sta |g| in |g| različni osnovni obliki, saj izgledata različno, predstavljata isti grafem v slovenščini, tj. ⟨g⟩, saj zamenjava enega z drugim ne spremeni pomena zapisanemu. To je analoško fonemskemu zapisu znotraj poševnic.

Za označevanje grafema se izbere neko osnovno obliko. V primeru pisav, ki imajo velike in male črke (vključno z latinico), so to male črke, torej ⟨a⟩ in ne ⟨A⟩, v primeru pozicijskih alografov pa se zapisuje oblika, ki se pojavlja znotraj grafematične besede, npr. grško ⟨σ⟩ in ne ⟨ς⟩, pri pisanih pisavah, kjer se grafemi povezujejo, pa se navaja izolirano obliko, tj. kakor bi se pojavila, če je zapisana sama, npr. ⟨ب⟩ v arabščini ali ⟨ܐ⟩ v sirski pisavi. V primeru prostih alografov, kot sta |g| in |g|, se običajno uporabi kar tistega, ki se pojavlja v pisavi, v kateri se piše, v navadnem slogu, tj. ni kurzivno ali odebeljeno zapisan. Izbrana osnovna oblika grafema v različnih publikacijah je zaradi tega lahko različna. Od teh pravil se kdaj tudi odstopa. Kadar se uporablja zgolj velike črke se zapiše grafem tudi z veliko črko, npr. ⟨L⟩ namesto ⟨l⟩,[27] v SP 8.0 pa navajajo znotraj lomljenih oklepajev kar obe obliki, ločeni s presledkom, npr. ⟨w W⟩.[28]

Glede na to, da se znotraj lomljenih oklepajev zapisovalo grafeme, je pričakovano, da znamenja, ki niso grafemi, ne bi bila zapisana znotraj takih oklepajev, vendar temu pogosto ni tako. To je med drugim tudi posledica pomanjkanja splošno sprejete definicije grafema, poleg tega pa tudi zato, ker se je v preteklosti lomljene oklepaje uporabljalo za oznako zapisa in ne specifično grafemov.[29] Znotraj lomljenih oklepajev se tako pogosto pojavljajo tudi ločila in velike začetnice.[30] To je lažje za prikaz vseh želenih posebnosti zapisa, vendar jezikoslovno ne zadovoljuje pravil zapisovanja zgolj grafemov. Tako, kot se v poševne oklepaje običajno ne zapisuje pojavov, kot so premori, stavčna intonacija, stalno naglasno mesto ter dolžino in ton, ki ne spreminjata pomena, tako tudi pri zapisu, če se želi po enakem principu uporabljati lomljene oklepaje za označevanje grafemov, se potem izogiba zapisovanju negrafemskih znamenj (npr. ločil, izpostavnih znamenj, prelomov vrstic, tujih znamenj ipd.) in več različnih alografov istega grafema (velikih in malih črk, pisanje v več pisavah ali slogih ipd.).

Glede zapisa negrafemskega gradiva znotraj lomljenih oklepajev so edine izjeme, ki ne bi bile problematične, presledki. Ti se namreč ne pojavljajo v katerem koli jeziku kot grafemi[31] in zato ni dvoumno, če se pojavljajo v zapisu v lomljenih oklepajih. Dovoljevanje presledkov lajša branje, poleg tega pa je tako tudi bolj pregledno za ugotavljanje stičnosti in grafotaktičnih pravil. Ravno zaradi slednjega bi se v takih primerih lahko uporabljalo presledek, mogoče drugačne širine, za označevanje izpuščenih stičnih negrafemskih znamenj, saj tudi ti med seboj striktno ločujejo grafematične zloge, besed pa ne, brez posebnega označevanja tega izpusta pa to ni več opazno v grafemskem zapisu. Za zapis znotraj lomljenih oklepajev je torej najpomembneje, da se označi, kje je meja med zlogi, ampak ne med besedami, in kje je meja med besedami in zlogi.

V tej slovnici je meja med besedmi znotraj lomljenih oklepajev zaznamovana z navadnim presledkom | |, meja med zlogi, med besedami pa ne, pa s tankim presledkom, tj. | |. Tak zapis izloči tudi negrafemska znamenja, ki so del večjih struktur, npr. grafematičnih besed in povedi, kot so vezaji in končna ločila, vendar so taki primeri povsem enaki pojavu stavčne intonacije v intonacijskih frazah, ki se ne zapisuje znotraj poševnih oklepajev, zato je povsem utemeljeno, da se ne zapisujejo znotraj lomljenih oklepajev.

Poved »Jan je opazil rumeno-črnega navadnega močerada (Salamandra salamandra).« bi se tako po prej navedenih pravilih znotraj lomljenih oklepajev zapisala kot ⟨jan je opazil rumeno črnega navadnega močerada salamandra salamandra⟩.

Potrebno je še omeniti, da se pojavlja variacija v tem, katero znamenje se uporabi za zapis lomljenih oklepajev. Na Wikipediji (med drugim angleški in slovenski različici) ter v SP 8.0[32] se uporabljata U+27E8(?) ⟨ mathematical left angle bracket in U+27E9(?) ⟩ mathematical right angle bracket, ki ju Unicode obravnava kot oklepaja. V znanstveni literaturi se večinoma uporablja U+003C(?) < less-than sign in U+003E(?) > greater-than sign (znamenji za manjše in večje),[33] saj se ju hitreje zapiše in se pojavljata v večini pisav na računalniku za razliko od matematičnih lomljenih oklepajev. To, da znaka nimata pravilne splošne kategorije pa ne pomeni, da je uporaba napačna ali površna; znak za pokončni oklepaj (U+007C(?) |) in znak za poševni oklepaj (U+002F(?) /) za zapis fonemov tudi nista obravnavana kot oklepaja.[34] Edina večja težava je lahko, da program zapis prepozna kot kodo. Znaka U+2329(?) left-pointing angle bracket in U+232A(?) right-pointing angle bracket sta deprecirana in je njuna uporaba odsvetovana.[34] Poleg tega se pojavljata tudi U+3008(?) 〈 left angle bracket in U+3009(?) 〉 right angle bracket, ki pa se uporabljata kot ločili v jezikih, ki uporabljajo simbole KJKV, in sta zato pogosto celoširinska. Zaradi tega je bolje uporabljati ali matematične lomljene oklepaje ali ASCII znamenji za večje in manjše.

Označevanje znakov v Unicodu

[uredi]

Označevanje znakov v Unicodu, tj. označevanje, kateri znak naj se vnese v elektronsko napravo, ima tudi svoj način označevanja. Vsak znak, ki se ga lahko vnese na elektronski napravi, ima dodeljeno svojo kodo, tj. številko, pod katero naprava znak shrani. Včasih se zgodi, da je potrebno označiti, kateri znak točno uporabiti za zapisovanje nekega znamenja na elektronskih napravah oz. v nekem točno določenem primeru. Določeni znaki lahko izgledajo zelo podobno ali celo enako, npr. Ð, Đ in Ɖ. Samo po izgledu se tako ne more nedvoumno določiti znaka, medtem ko se s zapisovanjem kode lahko – v tem primeru U+00D0(?) Ð, U+0110(?) Đ in U+0189(?) Ɖ.

Povsem jezikoslovno gledano je čisto vseeno, kateri znak se uporabi, če je prikazana enaka osnovna oblika. Zaradi tega tudi SP 2001 ne navaja kod znakov. Problem je, če sta dva znaka podobna, a vseeno malo različna, pri čemer lahko pride do pomot, npr. U+002D(?) - (vezaj - minus), U+2013(?) – (kratki pomišljaj) in U+2014(?) — (dolgi pomišljaj), poleg tega pa so še druga znamenja, ki jih SP ne predvideva, npr. U+2015(?) ― in U+2012(?) ‒. Drugi razlog za podajanje kode je enotnost. Če vsi uporabljajo isto kodo za neko znamenje, je manj težav pri iskanju na spletu, saj je za elektronsko napravo neka nekonvencionalna zamenjava znaka, tudi če izgleda enako, predstavljala nekaj povsem drugega in zato uporabnik ne bi dobil pravilnih zadetkov pri iskanju.

Tretji razlog pa je avtomatizacija. Elektronske naprave samodejno opravljajo določene stvari, vezane na zapisovanje, kot je določanje smeri pisanja, vstavljanje prelomov vrstic, spreminjanje izgleda znakom (npr. napravljanje ligatur), prepoznava jezika, menjava velikih črk v male itd. Da se lahko vse te stvari pravilno izvedejo, je za vsak znak posebej določena vsaka značilnost in te se običajno razlikujejo med enako izgledajočimi znaki. (Običajno je to vzrok, da sploh obstaja več znakov z enakim izgledom.) V prejšnjem primeru treh |Đ|, bi program, če bi mu ukazali spremeniti črko v malo tiskano, za prvi primer podal |ð| (kot npr. v islandščini), za drugega |đ| (kot npr. v hrvaščini), za tretjega pa |ɖ| (kot npr. v evejščini). Iz tega logično sledi, da je najbolj primeren za zapis hrvaščine drugi Đ, tj. U+0110(?) Đ.

Kadar se torej želi podati kodo v Unicodu za označevanje, kateri znak uporabiti, se to zapiše na poseben način. Kodo se zapiše kot U+xxxx, kjer je vsak x števka v šestnajstiškem sistemu, tj. števke se vrstijo 0, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, A, B, C, D, E in F (in šele po F sledi 10). V slovnici se uporablja predlogo {{Unicode}}. Nekaj primerov:

  • U+004C(?) L
  • U+044A(?) ъ
  • U+283C(?) ⠼

To velja za osnovno večjezično raven (BMP). V ostalih ravneh so števila večja in je potrebnih več mest za zapis, zato je število potem petmestno oz. v primeru dodatne ravni območja za zasebno uporabo B (SPUA-B), šestmestno število. Nekaj primerov:

  • U+1DF01(?) 𝼁
  • U+12125(?) 𒄥
  • U+1FAE8(?) 🫨
  • U+10ABCD(?)

To je povsem možen zapis za nedvoumno določitev znaka. Ampak koda sama je človeku zelo tuja in brez pogleda v kodno tabelo se ne more vedeti nič o izgledu znaka. Zaradi tega zraven pogosto doda še sam znak ter njegovo ime v Unicodu v kapitelkah brez velikih črk.[35] Primeri:

  • U+0263(?) ɣ latin small letter gamma
  • U+2827(?) ⠧ braille pattern dots-1236
  • U+201E(?) „ double low-9 quotation mark
  • U+0308(?) ◌̈ combining diaeresis

Znakov, ki nimajo vidnega izgleda, so zgolj presledki, so deprecirani so v območju za zasebno uporabo ali pa drugače formatirajo, v slovnici ni prikazanih, ker lahko vodi do napačnega prikaza. Če je znak združljiv, se vstavi tudi U+25CC(?) ◌ dotted circle, s katerim se znak združi, kot je to narejeno v zadnjem primeru.

Kadar se podaja nek obseg kod, se najnižjo in najvišjo kodo loči ali z dvema pikama ali s kratkim pomišljajem (U+2012(?) ‒ en dash),[35] npr.:

  • U+0041..U+0043 oz. U+0041–U+0043 (tj. U+0041(?) A, U+0042(?) B, U+0043(?) C)
  • U+0061..U+007A oz. U+0061–U+007A
  • U+2000..U+200A oz. U+2000–U+200A

Običajno se ne navaja poleg vsake kode in imena še vira; povezavo med izgledom in kodo se lahko vidi v kodnih tabelah (v angleščini), splošne informacije na Core Specification (v angleščini), dodatne informacije za vsak znak posebej pa v podatkovni bazi Unicodnih znakov (UCD, prav tako v angleščini).

Zapis brajevih kombinacij

[uredi]
Oštevilčenje brajevih pik v šest- in osemtočkovni brajici.[36]

Za zapis, katere pike sestavljajo neko znamenje, se lahko v zapisu v črnem tisku (latinici) ali zapiše izgled celotne celice, npr. |⠟|(?) ali pa zapiše brajevo kombinacijo, ki se zapisuje znotraj dvojnih dvopičnih oklepajev, npr. ::12345::(?). S kombinacijo se zapiše, katere pike so v brajevi celici izbočene. Vse števke, zapisane brez presledka, se nanašajo na eno brajevo celico in vedno naraščajo po velikosti. Znotraj oklepajev se lahko zapiše kombinacije več celic in se v takem primeru kombinacije loči s presledki. Presledek v brajičnem zapisu se označi kot ::0::(?) (števka nič).[37]

V šesttočkovni brajici je z 1 oštevilčena zgornja leva pika in nato naraščajoče po stolpcu navzdol. Zgornja desna pika je oštevičena s 4 in nato naraščajoče navzdol. V osemtočkovni brajici je zaporedje enako. S 7 se označuje spodnja leva pika in z 8 spodnja desna pika.

V tej slovnici se uporablja predlogo {{Brajica}} , ki izpiše kombinacijo, znotraj pokončnih oklepajev pa še znamenje. Nekaj primerov zapisa kombinacije in znamenja:

  • ::1345::(?) |⠝|(?)
  • ::16::(?) |⠡|(?)
  • ::134578::(?) |⣝|(?)
  • ::347::(?) |⡌|(?)

Sklici in opombe

[uredi]
  1. ↑ Poslovenjeno iz angleškega izraza grapholinguistics, npr. v (Meletis 2020: 3) ali (Neef 2015: 711), originalno prevod iz nemškega izraza Schriftlinguistik.
  2. ↑ (SP 2001: 3), § 4
  3. ↑ 3,0 3,1 (Pleteršnik 2014)
  4. ↑ Prirejeno po (Meletis 2020: 8). Paleografije in epigrafike sicer ne omenja posebej, saj se osredotočata na analizo starih dokumentov. Diahrono pisoslovje kot samostojna podveja je v tem delu dodano.
  5. ↑ (Pavlič 2021)
  6. ↑ 6,0 6,1 (Meletis 2020: 31–32)
  7. ↑ (Meletis 2020: 31)
  8. ↑ V semiotiki se kdaj uporablja izraz grafetika brez kakršne koli povezave z jezikom, prim. (Mosbæk Johannessen 2010: 117).
  9. ↑ (Meletis 2020: 35–37)
  10. ↑ (Meletis 2020: 53)
  11. ↑ (Meletis 2020: 61)
  12. ↑ Grafematika je omenjena npr. v (Horjak 2021).
  13. ↑ 13,0 13,1 (Griffin 2023: 78)
  14. ↑ gl. »Nauk o pisnih znamenjih« v (SP 2001) ali »Pisna znamenja« v (SP 8.0)
  15. ↑ gl. npr. definicijo v (SSKJ 2015)
  16. ↑ Primer za to je npr. (Llamas-Pombo 2020).
  17. ↑ Pomen besede znak je v semiotiki drugačno kot definicija, podana v tem delu.
  18. ↑ gl. npr. (Justin 1989)
  19. ↑ (Huiqin 2000: 26)
  20. ↑ (Baines in Haslam 2005: 7, 10)
  21. ↑ (Van Gemmert 2019: 1)
  22. ↑ Poimenovanji sta izvzeti iz (SP 2001: 49), §438.
  23. ↑ (Meletis 2020: 41), (Haralambous in Dürst 2018: 129)
  24. ↑ (Jurgec 2007: 95–96)
  25. ↑ (Ager 2024)
  26. ↑ 26,0 26,1 (Meletis 2020: 109)
  27. ↑ npr. v naslovu v (Horjak 2021: 73)
  28. ↑ (SP 8.0), poglavje O prevzemanju iz posameznih jezikov
  29. ↑ prim. (Rezec 2009)
  30. ↑ Tudi v (Meletis 2020: 134) se pojavljajo primeri npr. <words?>, </>, <etc.> in <Er fängt morgen an.>.
  31. ↑ Teoretično se lahko ustvari pisavo, v kateri presledek zaznamuje en fonem ali morfem, kar bi pomenilo, da je grafem, vendar nobena pisava, ki se pogosteje uporablja za zapis nekega jezika, nima presledka kot grafema.
  32. ↑ (SP 8.0)
  33. ↑ Tako je tako v tuji, npr. (Rezec 2009), (Haralambous in Dürst 2018), (Evertz 2018) in (Meletis 2020), kot tudi v slovenski literaturi, npr. (Horjak 2021).
  34. ↑ 34,0 34,1 (UCD 2024)
  35. ↑ 35,0 35,1 (Unicode 2025), poglavje A1
  36. ↑ (Gregorc in drugi 2016: 5, 7)
  37. ↑ (Gregorc in drugi 2016: 9)

Viri in literatura

[uredi]
Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Slovenska_slovnica/Pisoslovje&oldid=83163«