Pojdi na vsebino

Slovenska slovnica/Glasoslovje

Iz Wikiverza

Podobno kot se v pisoslovju obravnava trajne prenosnike, se tudi v glasoslovju obravnava netrajne prenosnike, za slovenščino je to slušni prenosnik. Veliko konceptov glasoslovja je analoških pisoslovnim konceptom in v bistvu so pisoslovni koncepti adaptacija glasoslovnih na pisni prenosnik. Ker se v slovnici opisuje značilnosti slušnega prenosnika preko zapisanega, to deloma oteži stvari. Potrebno je poznavanje glasoslovnih transkripcij, npr. IPE in slovenske transkripcije, s katerimi se natančno in čim bolj enoznačno zapiše glasove, foneme in ostale pojave v glasoslovju. Zgolj zapisovanje s črkami za strokovno analizo ni dovolj natančno. Veliko opisanih konceptov se laiku lahko zdi bolj neintuitivnih in neotipljivih zaradi vajenosti gledanja zapisa in ne izgovora; zaradi tega so, če le mogoče, dodani tudi zvočni posnetki, predvsem pri fonologiji pa je za lažje razumevanje vredno koncept primerjati s sorodnim konceptom v pisoslovju.

Poimenovanje veje, ki se ukvarja z vsemi aspekti netrajnih prenosnikov, je problematično. Redko uporabljeno prevzeto poimenovanje je fónolingvístika.[1] V slovenščini se pogosteje uporablja poimenovanje glasoslôvje, vendar se interpretacija njegovega poimenovanja razlikuje med različnimi viri. V SP 2001 je v slovarskem delu opisana kot sopomenka fonetiki, vendar v poglavju Glasoslovje opisuje tudi fonološke značilnosti slovenščine.[2] Tudi v SP 8.0 so v poglavju Glasoslovni oris obravnavani fonemi in njihovi alofoni, kar je spet vezano na fonologijo in ne zgolj fonetiko.[3]

Sklici in opombe

[uredi]
  1. Poslovenjeno iz angleškega izraza phonolinguistics, npr. v (Nerius 1986: 37), originalno prevod iz nemškega izraza Phonolinguistik. Gl. tudi (Barbarić 2023: 119).
  2. (SP 2001: 69–78), § 615–687
  3. (SP 8.0)

Literatura

[uredi]