Slovenska slovnica

Upamo, da bo to delo, ki je zaenkrat še v povojih, nekoč postala celostna slovnica slovenskega jezika – delo, v katerem bodo zbrane vse značilnosti in posebnosti slovenskega jezika. Cilj je, da bo to lahko vir podatkov tako za povprečno osebo, ki bo lahko intuitivno in brez pretiranega predznanja znanja uspela razumeti vse zapisano, kot tudi za profesionalnega jezikoslovca, ki išče že obravnavane značilnosti in obstoječe vire.

Kazalo

S klikom na naslednje podnaslove boste preusmerjeni na stran podpoglavja:

Pisoslovje – pisanje, pisna znamenja, grafemi, transkripcije, vrste črkopisov ipd.
Glasoslovje – govor, glasovi, fonemi, naglas, tonemi, poudarek ipd.
Morfologija – kaj je morfem, premene fonemov in grafemov, sklanjatev, spregatev, tvorba novih besed ipd.
Leksikalna semantika – kako beseda pridobi pomen, problem števila v jeziku, lastna imena, leksikalni vid ipd.
Skladnja – medsebojni odnosi besed, besedne vrste, kaj je stavek, zaporedje besed v stavu, medstavčni odnosi ipd.

O slovnici

V planu je, da bi delo pokrilo vse veje jezikoslovja, ki so tradicionalno v slovnici, od glasoslovja do skladnje, kasneje pa dodalo tudi druge veje teoretičnega jezikoslovja, ki bi se lahko podobno predstavile. Zaenkrat je v planu pet poglavij, kot je našteto v kazalu, načeloma naj bi se pisalo in dopolnjevalo od prvega poglavja proti petemu.

V posameznem poglavju se lahko najde vse jezikoslovne podatke o slovenščini, ki ustrezajo temi poglavja oz. podpoglavja. Če je smiselno, lahko vključuje tudi primere iz drugih jezikov, vključno s praslovanščino in praindoevropščino. Slovnica je deskriptivistično zasnovana, torej se v njej ne bo opredeljevalo, ali je neka značilnost dobra za jezik ali ne, ali bi smela biti dovoljena v knjižnem jeziku ali ne ipd. kot v preskriptično zasnovanih delih. Temu sta namenjena Slovenski pravopis in Slovar slovenskega knjižnega jezika.

V slovnici se noben materni govorec z dostojno sposobnostjo jezikovnega izražanja ne obravnava, kot da govori narobe, pač pa sledi pravilom druge zvrsti, ki ni knjižni jezik. Pridevnik napačen je torej rezerviran le za primere, ki jih materni govorci v nobeni zvrsti ne bi obravnavali kot ustrezne, se pa lahko pojavijo med učenjem slovenščine kot tujega jezika, npr. maternemu govorcu se zdi oblika bom grel kot prihodnjik glagola iti povsem neustrezna, čeprav bi lahko učenec slovenščine zaradi sedanjika grem mislil, da je pravilna. Poleg takih očitnih primerov obstajajo tudi prehodni primeri, npr. Ded gospi namesto gospe v pogovornem jeziku, ki jo nekateri (predvsem manj jezikovno zmožni) govorci uporabljajo, večina (predvsem bolj jezikovno zmožnih) govorcev iste zvrsti pa ne; v takih primerih se primer obravnava kot manj gramatikalen.

Slovnica se ne omejuje zgolj na knjižni jezik, pač pa vključuje vse zvrsti, tudi značilnosti narečij, slenga, nekdanjega in pogovornega jezika, če le lahko. Tako kot kemik ne vključuje v periodni sistem le tistih elementov, ki so mu všeč, ali računovodja ne knjiži le v dobro, tako se tudi neka splošna slovnica slovenskega jezika ne bi smela osredotočiti le na eno izmed njegovih zvrsti.

Slovnica je v prvem mestu opisna slovnica, torej slovnica, ki prikaže vse značilnosti slovenskega jezika, tako kot to počnejo srednješolske slovnice, pa tudi npr. Toporišičeva slovnica. Za razliko od običajne opisne slovnice pa se v tej ne opisuje zgolj značilnosti današnjega jezika, temveč se obravnava vse kronolekte in se zato navaja tudi značilnosti nekdanjega jezika. Opisovanje se podaja strukturalistično v smislu, da se poskuša najti temeljna znotrajjezikovna pravila in zakonitosti, ampak se vedno tudi poda izjeme in navede, kdaj oz. v katerih zvrsteh je pravilo drugačno. Poleg golega opisa se poskuša za vsak primer podati tudi razlago za nastanek teh pravil in izjem, tj. predstavljen je tudi razvoj jezika, podrobneje od praslovanščine do slovenščine, manj natančno od indoevropščine. Cilj je torej opisno-historična slovnica slovenskega jezika. Generativnih elementov je načeloma manj, večinoma omejenih na širše sociolingvistične značilnosti, npr. številni govorci se ne zavedajo več, da sta obliki otroci (Imn) in otroki (Omn) različni in uporabljajo za obe kar otroci ter koncept gramatikalnosti.

Načeloma je struktura razlage taka, da se najprej na splošno, brez osredotočanja na slovenščino predstavi koncept. Vsi na novo uporabljeni strokovni izrazi so napisani odebeljeno in opremljeni z naglasnimi znamenji, pri prevzetih in polprevzetih besedah je predstavljena tudi etimologija. Nato je predstavljeno stanje v knjižnem jeziku ter v drugih zvrsteh. Za tem je predstavljena rekonstrukcija v izhodiščni splošni slovenščini, razvoj iz praindoevropščine ter razvoj v obravnavane zvrsti z omembo vmesnih stadijev v starejših kronolektih. V pisoslovju se namesto razvoja iz izhodiščne splošne slovenščine gleda razvoj od Brižinskih spomenikov do danes. Poleg vsake predstavljene značilnosti se poskuša dodati tudi neizmišljeno ponazorjalno gradivo in navesti vire, katere priporočamo, da jih bralec tudi sam prebere in presodi.

Glede na to, da je projekt dokaj mlad, je vsebine izredno malo in nima še nikakršne podobe pravi slovnici. Količina dosegljivih podatkov je torej omejena, če ste pripravljeni, pa lahko pomagate dopolnjevati. Zaenkrat je vse besedilo še neprečiščeno in brez korekturnih popravkov, tako da ne jamčimo, da so vsi podatki pravilni.

Slogovni priročnik za urejevalce

Če želite napraviti spremembo priročnika, lahko to predlagate na pogovorni strani. Nekatere stvari so bile dodane ali spremenjene naknadno, tako da ni nujno, da že napisana poglavja sledijo tem pravilom, kar se bo popravilo med korekturami.

Plan je zelo ambiciozen, zato prisrčno dobrodošli, da pomagate. Zaenkrat je v planu pet poglavij, kot je našteto v kazalu, primarno naj bi se pisalo in dopolnjevalo od prvega poglavja proti petemu, če želi kdo urejati kasnejša poglavja, pa do korektur tudi lahko. Za zagotovitev uspeha pa je vseeno potrebnih nekaj pravil, ki omogočajo konherentnost in kvaliteto besedila. Če želite pomagati, vendar se vam zdi, da iskanje novih informacij za širjenje slovnice ni za vas, lahko vseeno pomagate. Besedilo lahko izboljšujete tako, da ga prečistite, dopolnjujete razlage, bolje povezujete odstavke, iščete dodatne primere, besedilo wikificirate itd. Tudi če ste popoln laik, lahko druge na pogovorni strani obvestite, da je neka tema nerazumljiva ali dvoumno razložena, da je med dvema deloma besedila neskladje ali da je kje potreben še kakšen primer več.

Prvič, to je znanstveno besedilo, torej naj vključuje le preverljive jezikoslovne (znanstvene) podatke, opremljene s primernimi viri in literaturo. Podatke se lahko povzame iz obstoječih slovnic, pravopisov in znanstvenih člankov, lahko pa se doda podatke direktno iz analize virov. Ne kopirajte celotnih povedi iz druge literature, pač pa s svojimi besedami opišite koncept.

Objava na Wikiverzi omogoča drugačen zapis kot v tiskanih knjigah. Delo se lahko wikificira (tj. doda hiperpovezave do člankov na Wikipediji, besed v Wikislovarju itd.) kot tudi doda druge povezave znotraj odstavkov. To je uporabno tudi ob navezovanju na drug del slovnice, saj se lahko doda povezavo do tistega dela slovnice.

Ker je delo objavljeno na Wikiverzi, je dovoljeno tudi originalno raziskovanje, tj. analiza virov, poimenovanje novih značilnosti in predrugačevanje obstoječih klasifikacij (pri tem seveda ni mišljeno, da se piše statistične analize posameznih govorcev v slovnico). To je sicer v pomoč, vendar omogoča tudi veliko zmešnjavo. Glede tovrstnih sprememb in dodatkov je treba biti pazljiv, da je še vedno korektna, in da celotna slovnica temu sledi. Pred spremembami ustaljenih konceptov je obvezno potrebno prej o zadevi razpravljati na pogovorni strani, v drugih primerih pa le, če je glavnina že zapisana.

Pri pisanju je močno zaželeno, da se ne osredotoča le na knjižni jezik in to, kar je zapisano v Slovenskem pravopisu in Toporišičevi Slovenski slovnici, pač pa je smiselno vključiti tudi narečne, zastarele in pogovorne pojave in raziskave iz kasnejših let. O smiselnem vključevanju tovrstnih podatkov v že napisano in strukturi poglavja se lahko razpravlja na pogovorni strani. V primeru večjih sprememb po tem, ko je glavnina podpoglavja že napisana, je to skoraj obvezno. Vsi, ki nameravajo sodelovati pri pisanju po vrsti, pa lahko sproti na pogovorni strani dodajajo relevantne vire in pripombe glede strukture trenutno pišočega se dela.

Sestava poglavij

Na začetku vsakega poglavja se predstavi podveje tako, da se bo bralec, ki podvej ne pozna, lažje orientiral po besedilu. Podpoglavja so predstavljene veje, znotraj katerih se podobno predstavi in razdeli snov. Predpostavi naj se le minimalno znanje bralca, katero se skozi poglavja dopolnjuje. Vsak odstavek naj se nanaša na prejšnjega, na novo predstavljene značilnosti pa naj bodo, če se le da, logični nasledek že predstavljenega. Slovnica naj bo torej pisana tako, da se bo tudi osebi, ki je dala besedilo prevesti v svoj jezik in nima pojma o slovenščini in splošnih jezikovnih značilnostih, besedilo jasno, pregledno in ga kot bralca ne bo izključevalo. K slednjemu spada tudi izogibanje uporabi prvi osebi množine pri pisanju (npr. namesto alofon [ŋ] izgovarjamo pred mehkonebniki se napiše alofon [ŋ] se izgovarja / govorci izgovarjajo pred mehkonebniki) in obravnavi slovenščine kot našega jezika.

Zaradi lažjega razumevanja je poleg formalne definicije priporočljivo tudi podati poenostavljeno razlago ali pojav primerjati z rečmi iz vsakdanjega življenja in drugih strok.

Primeri in ponazorjalno gradivo

Podajanje primerov je močno priporočljivo pri vsaki predstavljeni značilnosti, saj se tako dokaže, da značilnost zares obstaja v jeziku, hkrati pa omogoča bralcu lažje razumevanje pojava.

Navedene besede, ki se uporabljajo za ponazoritev značilnosti, omenjene kot izjeme, ali znotraj seznamov besed, ki sledijo nekemu vzorcu, naj bodo s predlogo {{Fran}} povezane na relevantno stran na Franu. Zaradi tega se zdi upravičeno izpuščati osnovno obliko besede; če je iz konteksta razvidno, v kateri obliki je, oz. so te naštete po vrstnem redu, npr. kup kupa kupu itd. se lahko izpusti tudi denotacija oblike, drugače se to označi v okroglih oklepajih po besedi, npr. kupa (ITdv). Besede naj bodo pisane ležeče.

Ponazorjalni primeri celih povedi, citirani iz virov, naj bodo od ostalega vedno ločeni in naj tvorijo svoj zamaknjeni odstavek znotraj <blockquote></blockquote>. Če je potrebno, se tako lahko doda tudi hipotetične primere povedi. Razen v pisoslovju se ne ohrani naslednjih značilnosti citata:

sloga (barve, velikosti, pisave, debeline, poševnosti itd.),
prelomov vrstic in deljajev,
presledki so vsi navadni, tanki pred ločili se izpustijo,
stare ligature in okrajšave se razvežejo, r rotunda → r, s z vejico spodaj → ş.

Morebitne napake, stari zapisi besed, uporaba ločil, velike začetnice ipd. se ohranijo; prav tako se ne transkribira iz bohoričice. V grafetiki se ohrani, če je kaj pisano ležeče ali debelo, kjer se opisuje barvo besedila, tudi barvo. V vseh primerih, ko se citat začenja ali končuje sredi (grafematične) povedi (vmes se ne odstranjuje delov), je to zaznamovano z […] (U+2026^(?) …), v grafetiki je prelom vrstice zaznamovan s / (deljaje se pred tem piše), drugje le za ločevanje verzov.

Viri in literatura

Vire se citira z uporabo funkcije vstavi citat oz. <ref></ref>. Razen kadar se navaja vir primera, se vanj napiše le kratki sklic, npr. (Toporišič: 1967), s povezavo na polno navedbo vira, ki je citiran v poglavju literatura. Pri virih, če ni citiran pod literaturo, se polno navedbo vira poda namesto kratkega sklica. Polna navedba vira naj bo narejena s pomočjo {{Navedi knjigo}} in {{Navedi splet}}. Znotraj <ref></ref> se lahko tudi doda kakšne opombe.

Dobri viri za pogovorne značilnosti so poleg bolj znanih družabnih omrežij Facebook, X in Instagram tudi r/Slovenia, komentarji pri člankih na 24 ur, Starševski čvek ipd. Če obstajajo kakšni (med)narodni standardi, npr. ISO, Nomotehnične smernice in Medinstitucionalni slogovni priročnik, se tudi te opiše. Nenazadnje je vredno poleg del Slovencev Slovenije pogledati še v dela slovenskih manjšin v Italiji, Avstriji in na Madžarskem kot tudi v časopise izseljencev (npr. Ameriška domovina), saj se lahko v določenih značilnostih spreminjajo od značilnosti slovenščine v Sloveniji.

Transkripcije

Trankripcije in transliteracije iz drugih jezikov naj bodo enake kot na Wiktionaryju.

Glede zapisovanja naglasnih znamenj na besedah tako:

naglašeni IPA: /i, e, a, o, u/ naj bodo opremljeni z ostrivcem (é),
široka IPA: /ɛ, ɔ/ naj bosta opremljena s strešico (ê),
IPA: /ə, ʌ/ naj bosta, razen kadar je naglasno znamenje na zvočniku, opremljena s krativcem (è). Na zvočniku se piše ostrivec.

Tako označevanje je po Fonetiki 1 (Tivadar, Horjak) razen distinkcije med a-jema in upošteva to, da danes ni več razlikovanja med dolžinami in kračinami (razen pri IPA: /a/ v tonemskih govorih).

Zapis izgovorjave naj bo dodan, če beseda ni zapisana po splošnih fonografskih pravilih slovenščine. Izgovorjave polglasnika v nenaglašenem položaju in izgovorjave ⟨l⟩^(?) pred soglasniki ni potrebno izpostavljati z dodajanjem zapisa izgovorjave. Izgovorjavo se zapiše v {{Izgovorjava}}. Prvo polje je zapis v IPA, drugo pa v slovenski transkripciji. Natančneje o zapisu v poglavjih o transkripciji, pomembnejše stvari pa so:

zapis v poševnicah in zapis le fonemov (brez alofonov),
brez označevanja dolžin in tonema, le naglasa,
ločevanje med a-jema,
ločevanje med IPA: /ʋ/ in IPA: /w/, ker se lahko med njima najde minimalne pare v knjižnem jeziku, npr. IPA: /ˈʋata/ in IPA: /ˈw‿ata/ (vata proti v ata),
v IPI se drsnika vedno pišeta kot IPA: /w/ in IPA: /j/ in ne kot IPA: /u̯/ in IPA: /i̯/, v slovenski transkripciji pa vedno za samoglasnikom in prevzetih dvoglasnikih,
*v v vzglasju pred soglasniki se piše kot IPA: /ʷ/, ST: /u̯/, med soglasnikoma tipa izvzeti kot IPA: /u/, ST: /u/, *v/*l za r tipa drv, trl pa kot IPA: /w/, ST: /u̯/,
zveneča zlitnika, da se uzavesti razliko med zlitnikom in zapornikom + pripornikom se zanju v slovenski transkripciji tako kot za nezveneča zlitnika rabi eno znamenje, ista kot v narečni transkripciji, torej IPA: /d͡z/, ST: /ʒ/ in IPA: /d͡ʒ/, ST: /ǯ/.

Zapis narečnega gradiva naj bo kot v viru; če ta ni zapisan, potem po logajevi transkripciji. Glede na to, kako uspešno bo pretvarjanje v sekciji, kjer so transkripcije predstavljene, bo mogoče dodana še transkripcija po IPA.

Glede zapisa rekonstrukcij gl. poglavje o zapisu rekonstrukcij (zaenkrat manjka, natančneje določeno, ko bo narejeno).

Stil pisanja

Ton pisanja naj bo znanstven, vendar ne preveč zahteven za razumevanje ali suhoparen. Drugače ima urejevalec z nekaj izjemami dokaj prosto izbiro oblikovanja povedi, ki pa jih lahko kdor koli brez predhodne najave spremeni in izboljša. Omejitve so naslednje:

Slovnica je deskriptivistično objektivno delo, torej naj se v takem duhu tudi piše. V slovnici naj ne bo obravnave, ali je nekaj prav ali narobe, temveč ali se v neki zvrtsi pogosto pojavlja, redko pojavlja ali se ne pojavlja. Pri tem se uporablja izraze, kot so v javnem govoru, v Italiji, se dojema kot pogovorno, pogosto med mladimi, zastarelo itd. Če je nekaj navedeno v normativnem delu, se napiše po [ime dela], npr. po SSKJ ali po SP 2001, izraz v knjižnem jeziku pa naj se uporablja, če se tako pojavlja v knjigah, formalnih dokumentih in v naprej pripravljenih govorih, ne glede na to, kaj piše v SSKJ ali SP 2001.
Izogibajte se opredeljevanju slovenščine kot naše ali od Slovenije. Veliko govorcev, katerim je slovenščina materni jezik, živi tudi izven Slovenije, slovnico pa lahko berejo tudi ljudje, katerim slovenščina ni materni jezik. Denotacijo v Sloveniji se uporablja le, kadar se nanaša na nek državni organ ali zakon ipd., ki to veleva ali priporoča, ali je pojav res značilen le za Slovenijo.
Izogibajte se podajanju lastnega mnenja. Če je neko mnenje enako po celotni skupnosti ali strok ali če je priporočilo neke organizacije (npr. Unicoda), se lahko zapiše, da je nekaj zaželeno ali odsvetovano. Tega se ne uporablja pri stiličnih izbirah, ki ne ovirajo jezika, ali je splošno mnenje razdvojeno (obema kriterijema sledi npr. zlogasni ne rabim namesto mi ni treba). V takih primerih je bolje ostati diplomatski.

Odsvetovano	Zamenjava
SP veli, da …	Po SP …
Se mora …	SP dovoljuje le … [organizacija] priporoča/odsvetuje … Zaradi [razlog] je priporčljivo, da …
Številni napačno delajo/pišejo …	Take oblike SSKJ/SP ne predvideva. Pojavlja se tudi oblika, v kateri ... Taka oblika je nastala po izravnavi/analogiji z … Taka oblika je neologizem, ki še ni uveljavljen v knjižnem jeziku. pridevnik napačen se uporablja le za oblike, ki sploh niso izpričane v slovenskem jeziku
V Sloveniji …, V našem jeziku …	V slovenščini … V slovenskem jeziku …
… še uporabljamo. … ne uporabljamo več.	… se še uporablja. … se (v knjižnem jeziku) ne uporablja več, pojavlja pa se v [narečja / druge zvrsti].
Jaz tega ne uporabljam. Jaz tega še nisem slišal. Menim, da je …	take lastne izkušnje in menja se izpusti
V [mojem kraju] se reče tako.	le če relevantno; za vsak pojav navajati posebnosti v lastnem in primerjati z okoliškimi kraji v večini primerov ni smiselno v vsakem primeru bolje najti članek, ki ta pojav opisuje če je pojav pogostejši, se ga opredeli bolj splošno, npr.: Pojavlja se oblika A, kje / na [smer neba] / redko pa tudi oblika B.

Nekaj konkretnih primerov:

Odsvetovano: Za orodnik množine je pravilna oblika z otroki in ne z otroci. → Zamenjava: Prvotna oblika in danes po SP in SSKJ edina dovoljena oblika orodnika množine je z otroki, saj se je končnica razvila iz praslovanske *-y, ki ni povzročila druge palatalizacije. Dandanes prihaja do mešanja z obliko imenovalnika množine, kjer je pišlo do druge palatalizacije in se tako uporablja tudi oblika z otroci.
Odsvetovano: V našem jeziku se simbol za valuto postavi za številom. → Zamenjava: V večini držav, vključno s Slovenijo in njenimi sosedami, se običajno simbol za valuto zapiše po številom. Po SP je med številom in valuto presledek, npr. 450 € ali 26 $, se pa pojavlja tudi pisanje brez vmesnega presledka. V anglofonskih državah in večini Južne Amerike pa tudi izseljenske skupnosti v slovenščini postavljajo simbol pred število, npr. $26. (primer, ko je značilnost bolj vezana na državo kot na jezik)
Odsvetovano: V kraju A se reče mačka, v kraju B se reče močka, v kraju C pa məčka. → Zamenjava: Izhodiščnosplošoslovenski dolgi naglašeni *ā, kot npr. v besedi máčka, se v večini krajevnih govorov, tako kot v knjižnem jeziku, ni dalje spreminjal. Predvsem v štajerskih narečjih in podjunskem narečju je lahko prišlo do labializacije v [ɒ] ali celo do [ɔ], v Solkanu in okolici pa je prišlo do redukcije v [ə].

Tehnične posebnosti

Pazite na pravilno izbiro znakov:

za tropičje se rabi U+2026^(?) … in ne tri pike
vejica je U+002C^(?) , (na tipkovnici), enojni spodnji narekovaj je U+201A^(?) ‚
izpuščaj (razen če drugače v citatu) je U+2019^(?) ’
narekovaji za pisanje pomena besed so U+2019^(?) ’ (’tako’)
splošni narekovaji so smečice (»tako«)
pazite na pravilno rabo deljivega in nedeljivega presledka/vezaja (gl. vstavljanje prelomov); za deljivi vezaj zadošča U+002D^(?) - (na tipkovnici), za minus se rabi U+2212^(?) − (drug znak kot za pomišljaj)
za ničti morfem (pripono, končnico …) se uporablja U+2205^(?) ∅ in ne U+00F8^(?) ø ali U+0030^(?) 0 + U+FE00^(?) (0︀)
za rimske številke se uporablja latinične črke in ne U+2160^(?)..U+217F^(?)
za stopinje se rabi U+00B0^(?) ° in ne U+02DA^(?) ˚, za kotne minute in sekunde pa U+2032^(?) ′ in U+2033^(?) ″
nič znakov iz PUA, tj. območja za zasebno uporabo (U+E000^(?)..U+F8FF^(?) in U+F0000^(?)..U+10FFFF^(?))

Besed se ne deli in prelomov se ne vstavlja na silo. V URL-je (ki se načeloma ne bi smeli kar tako pojavljati, ker se hiperpovezavo doda besedi, npr. tako) se vstavlja U+200B^(?), kjer se lahko napravi presledek.

Na vseh straneh mora biti zgoraj predloga {{Originalno raziskovanje}}, do korekture po vseh končanih poglavjih tudi {{V delu}}. Vsemu, kar ni slovenščina, določite tudi jezik, npr. Hello world.

Za vstavljanje posebnih znamenj se lahko uporablja tudi ZRCola, vendar mora biti namesto "ZRCola" v levem spustnem seznamu zgoraj biti izbrano "Unicode", da ne bodo uporabljeni znaki iz PUA, ki jih uporabnik brez ZRCole ne more prav videti. Kljub temu vseeno preglejte, če se katero še vedno pojavlja v PUA, tj. pod Unicode sestavljenega ne sme biti nič v razponu U+E000^(?)..U+F8FF^(?) ali U+F0000^(?)..U+10FFFF^(?). Zaradi dopuščanja možnosti uporabe je potrebno navesti naslednje:

Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss.

Faze izdelave

Pisanje slovnice naj bi potekalo po naslednjem vrstnem redu. Dokler se ne pride do prečiščevanja zapisanega, se lahko ureja katero koli poglavje, vendar se mora povsod postaviti na vrhu strani predlogo {{V delu}}.

Osnovno D
1. Uvodna stran (uvod) D
2. Navodila za bralca D
3. Navodila za urejevalca D
Osnutek – Vsa glavna poglavja se zapiše, vključno z viri.
1. Pisoslovje
  1. Uvod, kazalo D
  2. Delitev pisoslovja D
  3. Označevanje v pisoslovju D
  4. Grafetika – v delu
  5. Grafematika
2. Glasoslovje
  1. Uvod, kazalo
  2. Delitev glasoslovja
  3. Označevanje v glasoslovju
  4. Fonetika
  5. Fonologija
3. Oblikoslovje
  1. Uvod, kazalo
  2. Delitev oblikoslovja
  3. Morfematika
  4. Oblikoglasje
  5. Oblikopisje
  6. Oblikospreminjanje
  7. Oblikotvorje
  8. Besedotvorje
4. Leksikalna semantika
5. Skladnja
Prečiščevanje – Celotno besedilo se še enkrat pregleda in razširi, upoštevajoč morebitne komentarje in popravke. Poglavja se med seboj uskladi in wikificira. Poleg tega se tudi:
1. Posodobi in razširi uvod
2. Navodila za bralca se pretvori v predgovor
3. Posodobi in razširi navodila za urejanje
Dodatno – Ko je glavnina slovnice urejena, se lahko začne dodajati stranska poglavja:
1. Seznam okrajšav
2. Slovaček vseh uporabljenih izrazov, skupaj s kratko razlago in povezavo do dela, kjer je predstavljen.
3. Prevodi v druge jezike
4. Poglavja Formalna semantika, Pragmatika, Diahroni prikaz (kjer je prikazan celoten razvoj od praindoevropščine) ...