Scherzo.

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Scherzo.[uredi]

(Ljudmila Prunk - Utva, Ženski svet, let. 1, številka 9, september 1923, str. 194)


Njegove oči –
dva čmrlja,
ko vanjo sta se
ozrla.
A njena ?
Strupena sršena.
Šel Amor je s poti obema.

Analiza[uredi]

Pesem Scherzo, ravno tako nastala izpod peresa Ljudmile Prunk, se za razliko od prejšnje pesmi Večerna bolj približa tematiki, ki je bila v Ženskem svetu najbolj razširjena, odnosu, največkrat nesrečnemu, med moškim in žensko. Pesem je izšla pozneje kot Večerna, septembra 1923 v prvem letniku revije.

Vsebinsko pesem pomeni nasprotje z naslovom, ki v svojem prvotnem pomenu pomeni živahno, humorno glasbeno delo, ki je običajno del simfonije. Pesem se namreč vsebinsko osredotoča na tragičen konec ljubezenske zveze dveh ljubimcev. Neskladje med naslovom, ki zaznamuje nekaj živahnega, veselega in humornega ter med vsebino, ki je ravno nasprotje tega, saj označuje nepreklicen konec, jezo, zmedenost in nemir, izvira iz ljubimkinega olajšanja nad koncem nesrečne ljubezenske zveze, po drugi strani pa lahko predstavlja tudi njeno pretvarjanje srečnosti zaradi lažjega spopadanja z razhodom. Ta obrat se kaže tudi v formi, zadnji verz je namreč daljši in kaže na nov začetek, ki bo dolgotrajen in uspešnejši.

Pesem opiše odnos sprtih moškega in ženske do konca njune ljubezenske zveze. Moški ljubimec je predstavljen kot nemiren, nestrpen, neučakan. Oris moškega, ki se je zazrl v svojo bivšo ljubezen bralcu dopušča interpretacijo, da je negotov in zmeden in da obenem še vedno upa, da bosta razrešila problem ter da je zanju še vedno upanje. Iz tona pesmi pa lahko bralec zaključi tudi, da ima zadnjo besedo ženska od katere je odvisno ali bo njuna ljubezen ponovno uresničena. Srečen konec se izmuzne v zadnjih dveh vrsticah, ko je predstavljen še ženski odnos do konca te zveze, saj se bivša ljubimka pokaže kot jezna, srdita, besna, ker mu je dopustila, da jo rani in prizadene s svojimi dejanji. Primera ženske kot jezne in tiste, ki ima glavno vlogo je presenetljiva, saj so običajno junakinje mile, nežne in odpuščajoče. Žalostno vsebinsko zgodbo podpira tudi žalostno vzdušje, ki ga zbuja pridevnik strupen, podoba odhajajočega Amorja, njena jeza, ki dajejo pesmi občutje nepreklicnega konca.

Iz pesmi je razvidno vsebinsko nasprotje med čmrljem kot moškim, ki še pričakuje srečen konec in sršenom kot žensko, ki se počuti preveč prizadeto, da bi še dopustila njuno spravo.

Tema končane ljubezni med dvema ljubimcema se v pesmi izraža z motivom čmrlja in sršena, ki zaznamujeta sprta bivša ljubimca, z motivom umikajočega se Amorja, ki vsebinsko še stopnjuje konec te zveze ter z motivom oči kot zrcala duše, saj ne morejo skriti pravih čustev osebe, ki si ta čustva želi skriti, v pesmi namreč tudi iz oči veje samo še sovraštvo med njima.

Ljubezenski odnos je opisan ironično in z rahlim humornim podtonom, ni pa prisotne nič tragike ali patetike zaradi razhoda.

V pesmi je skozi vsebino izpostavljena ideja ženske kot razgledane, samostojne, neodvisne ženske, ki odloča sama zase, ki zavrne moškega, ki jo želi nazaj, saj se počuti dovolj samozavestno in neodvisno, da bo lahko krmarila skozi življenje brez njega, poveličevanje ženske in njenega razmišljanja se v pesmi kaže tudi v tem, da je ona tista, ki bo odločila, ali bo njuna zveza ponovno zaživela ali ne, ne pa več moški, ki je imel v preteklosti vedno glavno vlogo.

Tudi tu je lirski subjekt v pesmi neoseben, se ne razkriva, deluje vsevedno, saj zbuja občutek, da se noče vmešavati v žalostno zgodbo, da ne bi še povečal njune stiske in s tem daje pesmi nepatetičen, rahlo ironičen ton. V pesmi lirski subjekt ne opisuje svojih čustev, iz nje vejejo le hlad in sovraštvo dveh ljubimcev.

Avtor poudarja vsebinski konec tudi s stilno podobo besedila, saj je s primero čmrlja, ki zaznamuje moškega in sršena, ki je prispodoba za žensko, razočarano v ljubezni, ki je zato jezna, poustvaril njune občutke, lastnosti in vedenja, ki sta jih občutila ob koncu zveze. Moški se je obnašal, kot se običajno obnaša čmrlj, bil je nestrpen in nemiren, medtem ko se je ženska obnašala kot sršen, jezno, zaletavo in napadalno. Čmrlj in sršen v pesmi predstavljata tudi spretno rabo primere iz narave. Pesem temelji na metonimiji, ki je ustvarjena z motivom oči, s katerimi ustvarjamo prvi stik s svetom. S sinekdoho njune oči sicer zaznamujejo moškega oz. žensko v celoti, a je avtorica namenoma izbrala le oči, ki predstavljajo zrcalo duše, saj se je zavedala, da je le v njih resnica in da so naši nameni in pravi občutki razpoznavni iz oči. Pesem je zgrajena na 2 osrednjih primerah oči moškega in ženske. Simbol ljubezni, Amor, ki odhaja iz njunega življenja obenem zaznamuje tudi konec ljubezni za njiju.

Od ponavljalnih figur izstopa zlasti retorično vprašanje, ki za trenutek upočasni dogajanje, saj se bralec sprašuje, ali bo njuna ljubezen še mogoča, z rabo retoričnega vprašanja, na katerega odgovor naj bi že sklepali, pa se zave, da je te ljubezni nepreklicno konec, kar se še potrdi z nadaljnjo navedbo njenega razpoloženja.

Pesem je sestavljena iz ene same kitice iz sedmih verzov, saj je želela avtorica prikazati s kratkostjo pesmi kratek in nepričakovan konec njune ljubezenske zveze in s formo še poudariti nasprotje med vedrim naslovom in žalostno vsebino.

Do vsebine se opredeljuje tudi zvočna podoba, ki v zadnjih dveh verzih s kopičenjem s-jev in š-jev ustvarja onomatopoetski vtis jeze in s tem zvočnim učinkom še stopnjuje njeno občutje jeze in na tak način stopnjuje pomen pesmi.

Viri[uredi]

- Utva (Ljudmila Prunk): »Zapuščena«. Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Trst, september 1923 (stran 194).


Literatura[uredi]

- Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.