Rušenje spomenikov
| Rušenje spomenikov | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Rušenje spomenikov |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Okrogla miza Rušenje spomenikov in pohod na spremembo zgodovine, MNSZ, Ljubljana 29. 1. 2026, 11.00 |
| Klasifikacija | |
Na zemljevidu partizanskih spomenikov Partizanstvo.si odstranjene in uničene spomenike označujemo z zelenimi zvezdicami, poškodovane, deponirane in premaknjene pa s črnimi. V evidenci je med trenutno 9560 spomeniki 124 takih, ki so bili spravljeni v muzej ali v klet, in 377 takih, ki so jih uničili vandali, skupaj 5 %. Najbolj so jih nasprotniki partizanstva odstranjevali po osamosvojitvi leta 1990 in jih vandalizirajo v zadnjem času. Potuho dajejo storilcem politične stranke, ki simpatizirajo s fašizmom in so zagovornice medvojne kolaboracije z okupatorjem, policija, ker jih ne najde, tožilstvo, ki ne sproži pregona, sodišče, ki jih ne kaznuje, ZVKD, ker ne uspe vzpostaviti prejšnjega stanja, in RKD, ki status spomeniške zaščite formalno priznava samo dobri tretjini javnih partizanskih spomenikov.
Že 13 let skupina zanesenjakov evidentira partizanske spomenike in jih postavlja na javni zemljevid, od lani na novo spletišče Partizanstvo.si. V Svobodni besedi imamo svojo rubriko, 200 sledilcev pa vsak mesec prejme po e-pošti okrožnico z novostmi v zbirki. Servisne strani tega občanskoraziskovalnega projekta vzdržujemo na Wikiverzi, tam je tudi zelo obilna knjižnica partizanike, npr. vsi letniki revije TV-15, ki smo jo ob finančni pomoči ZZB digitalizirali. V preteklem tednu je števec na zemljevidu pokazal preko 9500 obeležij, od tega je okroglo 7000 javnih spomenikov in 2500 grobov oz. družinskih partizanskih nagrobnikov; z vpisovanjem slednjih še zdaleč nismo pri koncu.
Spomenike na zemljevidu označujejo raznobarvne zvezdice: rdeče za obstoječe, modre za še ne obiskane, zelene za odstranjene in uničene in črne za poškodovane, deponirane in premaknjene. Pustimo ob strani družinske nagrobnike, ki spadajo v zasebno sfero, čeprav se tam ob prenovah tudi briše spomin na padle prednike, in poglejmo, kako je s stanjem javnih partizanskih obeležij. Ker nekaterih spomenikov še nismo utegnili obiskati in ker zbirka še ni šla skozi sklepno redakcijo, je številke treba jemati kot okvirne.
Poškodovanih spomenikov je trenutno označenih zgolj 5; po njihovi sanaciji črno zvezdico zamenjamo z rdečo. Majhna številka sporoča, da se poškodbe hitro odpravljajo.
Tudi premaknjeni spomeniki nas ne bi smeli skrbeti (takih je za zadnji čas 83), saj niso nikamor izginili, le na drugem mestu so se znašli. Kadar so razlog gradbena dela, je to razumljivo, nesprejemljivo pa je, kadar želijo posamezniki ali lokalne skupnosti spomenike premakniti z javnega mesta v kak čim bolj skrit kot. Premikov je bilo obilo že pred družbenim prevratom leta 1990.
Deponirani spomenik je posebna vrsta odstranjenih spomenikov, tudi olepševalni izraz za odstranjeni spomenik. Odstranitev se je zgodila, kot se rado poudari – strokovno, tako da spomenik po možnosti ni bil poškodovan. Obeležja deponirajo v kleti stavb, na katerih so se nahajala, ali v muzejske depoje. Zgodi se, da lastniki objektov iz sovraštva do vsega partizanskega ne dovolijo ogleda deponirane plošče (Tuhinjska dolina, Davča). V evidenci imamo 124 deponiranih spomenikov.
Odstranjeni spomeniki. Kadar na terenu ostane samo podstavek od spomenika, za obeležje sámo pa ne vemo, kje je in kdo ga je odstranil, takrat spomenik označimo kot uničen. Na našem zemljevidu odstranjena obeležja označuje 377 zelenih zvezdic.
Ker je s stališča spomeniške krajine vseeno, ali je spomenik končal na odpadu ali v muzejskem depoju, za potrebe statistike združimo ti dve vrsti odstranjenih obeležij, ki jih je skupaj 500 ali dobrih 5 % vseh. Če se omejimo samo na javne spomenike, je delež tako ali drugače odstranjenih spomenikov 7 %. V primerjavi s Hrvaško je to relativno malo, ker pa je barbarsko odstranjevanje spomenikov znak težav z lastno kulturno identiteto, je vsak odstotek preveč. Odstranjevanje spomenikov močno krni visoko slovensko kulturno samopodobo.
Fino bi bilo videti, kakšna je bila dinamika postavljanja in odstranjevanja spomenikov skozi čas, vendar bi za tako sliko morali prečesati zbirko in vanjo sistematično vpisati datume odkritij in uničenj – naj bo to delo za naslednjo generacijo. Po občutku pa lahko potrdim, da so se partizanska obeležja najbolj intenzivno uničevala v letih po osamosvojitvi, zlasti na simbolno izpostavljenih mestih, kot je Triglavski narodni park. Pozneje je do uničenj redno prihajalo v tradicionalno domobranskih krajih in v krajih, kjer delujejo vaške straže. Koncentracija zelenih zvezdic za uničene spomenike v posameznih krajih pove, da so bili na delu lokalni moteni posamezniki, ki jih sosedje gotovo poznajo, vendar jih iz bogvekakšne solidarnosti ne prijavijo policiji oziroma se ta ne potrudi do dokazov.
Če odmislimo kraje spomenikov zaradi barvnih kovin, so v 90. letih partizanske spomenike uničevali ljudje, ki bi želeli, da v drugi svetovni vojni zmagata nacizem in fašizem in ki so osamosvojitev razumeli kot pravi, zapozneli konec druge svetovne vojne in kot zmago nad groznim komunizmom. Ti in taki ljudje bodo kolaboranti z okupatorjem in izdajalci tudi v naslednji vojni.
Ne morem se izogniti še eni vrsti deformiranja partizanske spomeniške krajine, pri kateri sodelujejo državne inštitucije od Zavodov za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) do Ministrstva za kulturo (MK). ZVKD v vse preveč primerih ne uspe vrniti odstranjenega spomenika na javno mesto (npr. plošče s tržiške tovarne Peko ali spomenik na Nomenju). V Register nepremične kulturne dediščine (RKD) že dolgo ni bil vpisan noben partizanski spomenik. Če je komu to vendarle uspelo, bom zelo vesel poročila, kako. Uradni argument je, da obeležja ne izpolnjujejo umetniških kriterijev, niti nimajo dogodki, ki jih obeležujejo, dovoljšne zgodovinske teže. V resnici odloča stališče, da je 2700 partizanskih obeležij, kolikor jih vsebuje RKD (to je 8,7 % od vseh 31.147), čisto dovolj, če že ne preveč. Za povojno obdobje, ko je mesto v RKD dobilo domala vsako drobno partizansko obeležje, bi se s tem lahko celo strinjali, z odporom do partizanskih obeležij kar počez pa nikakor ne. S takim stališčem državne inštitucije prispevajo k praksi izogibanja NOB oz. sodelujejo pri prevrednotenju antifašističnega dela slovenske zgodovine med 1941 in 1945. Države (naj jo vodi leva ali desna oblastna garnitura) partizanski spomeniki ne brigajo dosti, dokaz je to, da naše zbirke skoraj 10.000 obeležij nobeno od ministrstev ni želelo vzeti pod streho, pa smo jim jo ponujali zastonj. Mogoče pa je ravno to, da za zbirko skrbimo prostovoljci, v turbulentnih političnih časih jamstvo za njen trajni obstoj.
Popisovalci za uničenje spomenikov izvemo slučajno, ko se peljemo mimo prenovljene fasade, na kateri plošče ni več (npr. Albinu in Julki Pibernik na Slovenskem Javorniku), in iz Facebooka (npr. o spomeniku v Ribčevem Lazu). Lepo prosim področne ZB, da nam sproti poročate o odstranitvah, obnovah in postavitvah novih obeležij. Da ne bomo samo jamrali: partizanskih obeležij je na terenu vedno več, še nikoli jih ni bilo toliko kot danes, kar je razlog za optimizem. Recept za ohranjanje partizanske spominske dediščine je: takoj nadomesti uničeni spomenik z repliko, vriši ga na javni zemljevid, opiši ga v enciklopediji! Partizanski spomeniki nam sporočajo, da je Slovencem na splošno preteklosti mar in da so ponosni na prednike, ki so narod hlapcev prekvasili v narod gospodarjev.
Nazaj na Objave: Miran Hladnik