Revmatizem

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Revija Ženski svet je tretja slovenska ženska revija, ki je izhajala med leti 1923 in 1941. Pričela je izhajati v Trstu na pobudo Ženskega Dobrodelnega Udruženja. V kasnejših letih se je uredništvo preselilo v Ljubljano. Revija je bila namenjena najširšemu krogu bralk, ne zgolj izobraženim. Uvodnik prve številke revije, v katerem je tudi v nadaljevanju obravnavano besedilo Revmatizem, govori o vojni, ki je prizadela naše kraje, malo deželo po kateri mnogi posegajo. Uredništvo (kot avtor uvodnika) je kritično do feministk (Sufažetk), ki se pretirano postavljajo v moško vlogo. Uredništvu daje zgled Češkoslovaška, kot država, kje ženske dvigujejo nivo kulture in gospodarstva s prosvetnim izobraževanjem in socialnimi idejami. Prav tako hvalijo ženske, ki se delavsko in politično udejstvujejo za njihove politične pravice po celem svetu. Svoje bralke, ki so pravkar preživele najhujšo preizkušnjo za žensko – vojno – prepričuje naj stopi v njihov krog, ki se bori za napredek lastnega naroda in blagostanje človeštva s pomočjo prosvetnega ženskega izobraževanja in žensko nagovarja, kot nosilko resnične naloge: podpirati tri vogale skupni hiši človeštva. Besedilo Revmatizem, ki ga je napisal Fran Milčinski, je objavljeno ravno v tej številki, ker je humorna pripoved za razvedrilo, ki se obenem konča s tem, da ženska reši zaplet zgodbe. In ravno na poudarku pomembnosti ženske sloni revija Ženski svet.


Povzetek[uredi]

Pripovedovalec na začetku pripoveduje o prijatelju Tomu, ki je imel revmatizem in kakšne težave mu je povzročal – nikoli mu ni bilo dovolj toplo ter vedno je tarnal zaradi svoje bolezni. Nadaljuje s tem, da je tudi njega nekoč začelo boleti v stopalu. Prepričan je bil, da je to revmatizem. Začel se je zdraviti z vročimi kopelmi, ki mu jih je pripravljala žena. Po zgledu prijatelja Toma se je odločil, da bo revmatizem zdravil tudi s črnim vinom. S Tomom sta se dobila v kleti, kjer sta pila vino, zraven pa mu je Tomo razlagal o življenju z revmatizmom. Trdil je, da se revmatizem pojavi vedno, ko imaš največ dela in se sčasoma preseli tudi v druge dele telesa. V kleti sta se dolgo zadržala – ob vinu in pogovoru. Naslednje jutro je pripovedovalca bolela glava in sklepal je, da se mu je revmatizem preselil v glavo. Žena mu je očitala, da njegova bolezen zaudarja po vinu. Ko se je odpravil po svojih opravkih, ga je zopet pričelo boleti v stopalu in zato v svojo bolezen ni dvomil. Žena mu je predlagala naj se odpravi k zdravniku, pa ni hotel. Nakar si je sama ogledala njegovo nogo, nato pa je pregledala še njegove čevlje. Našla je v čevelj zapičen žebelj, ki ga je bodel v meso in povzročal pripovedovalčev revmatizem. Pripovedovalec je svetoval Tomu, naj tudi njemu žena pregleda čevelj, pa mu ni bilo do tega, rekoč da so na njegov revmatizem že vsi preveč navajeni.


Analiza[uredi]

Revmatizem je humorna pripoved. Glede na vsebino in formo besedila ne morem opredeliti kot črtico, ker v pripovedi ni nič liričnega, torej gre za kratko zgodbo, kratko pripoved pisano v prozi. Besedilo je epsko, preprosto, zgodba pa je omejena na droben dogodek v življenju pripovedovalca. Imamo tudi, za kratko zgodbo značilen, nepričakovani razplet.

Motivika besedila je sodobna za tisti čas, povežemo pa jo lahko s snovnim ozadjem uradniškega sveta, ki je preprosto, monotono in ponavljajoče. Motiviko lahko povežemo torej tudi z avtorjevim delovanjem v zasebnem življenju – bil je namreč uradnik (pravnik) in v času, ko je bilo besedilo objavljeno je služboval kot svetnik v Zagrebu.

Pripovedovalec je prvooseben, saj epski subjekt pripoveduje o svojem doživetju. Gre za zunanjo fokalizacijo – pripovedovalec v obravnavanem besedilu je sicer skrajno objektiven do doživete zgodbe, je ne komentira z lastnega vidika in ne podaja svojih čustvenih občutenj ob dogodku, ki ga opisuje.

V besedilu imamo je dialog, in sicer med pripovedovalcem in njegovo ženo ter pripovedovalcem in njegovim prijateljem Tomom. Dialog nam razodane osebnosti likov v zgodbi, oz. njihovo mišljenje, ki je neodvisno od pripovedovalčevega subjektivnega mnenja. V obravnavanem besedilu je dialog podan tako z dobesednim navedkom, kakor s poročanim govorom. Iz njega lahko razberemo ženino mnenje ob osrednjem dogodku v zgodbi. Kaže nam, na začetku žensko sočustvovanje in kasneje modrost, razmišljanje ter povezovanje. Prav tako preko dialoga spoznamo Toma, prijatelja, ki boleha za revmatizmom, čeprav nas pripovedovalec na koncu zgodbe pusti v dvomih ali je njegova bolezen resnična ali zgolj služi, kot iskanje pozornosti.

Kar se tiče zunanje zgradbe, je besedilo deljeno zgolj na odstavke, kar je tudi logično glede na kračino besedila. Stilno, besedilo ni zaznamovano z retoričnimi figurami, je pa opazna za današnji čas jezikovna slogovna zaznamovanost z arhaizmi in hrvatizmi, sicer pa je jezik knjižni.