Raznovrstnost poetik slovenskih dramatičark v zadnjem desetletju

Iz Wikiverza
Skoči na: navigacija, iskanje

Mateja Pezdirc Bartol je slovenska literarna zgodovinarka in univerzitetna profesorica.

Predava slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Osredotoča se zlasti na sodobno slovensko dramatiko, to je najmlajše avtorje (pa tudi slovenske dramatičarke skozi zgodovino); s tega področja je tudi doktorirala. Sodeluje pri slovenskem gledališkem portalu SiGledal.[1]

Povzetek članka[uredi]

Članek je izšel v zborniku Četrto slovensko- hrvaško slavistično srečanje, ki je bilo v Jeruzalemu v Slovenskih goricah 13.–14. junija 2008.

Analizirana so dramska besedila treh avtoric različnih generacij in raznolikih dramskih pisav. To so Za naše mlade dame Dragice Potočnjak, Žrelo Žanine Mirčevske in Jaz, žrtev, Simone Semenič.

Ključni pojmi[uredi]

  • izpraznjeni medsebojni odnosi
  • disfunkcionalnost
  • tabuji

Analiza[uredi]

Na podlagi bibliografije izvemo, da slovenske dramatičarke so, še več, da je opaziti njihov prodor, zlasti po letu 2000. Razmerje med moškimi in ženskami v slovenski literarni dramatiki se spreminja, o čemer lepo priča zgodnejša razprava Silvije Borovnik, ki v pregledu med 23 obravnavanimi dramatiki zadnjih 50 let zasledi le 2 dramatičarki, Miro Mihelič in Drago Potočnjak. Spremembe pa so opazne tudi pri deležu besedil slovenskih avtoric na natečaju za Grumovo nagrado v zadnjih letih (nagrada za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo), ki se je od nekaj imen v začetku 90. let povečalo skoraj na polovico. Leta 2007 pa je prvič v zgodovini podeljevanja, katerega začetki segajo nekje v leto 1979, nagrado dobila dramatičarka, in sicer Dragica Potočnjak. Opazen je tudi premik v udeležbi na delavnicah dramskega pisanja, dramatičarke pa so, iz leta v leto aktivnejše tudi znotraj Preglejevih dejavnosti (PreGlej je namenjen promociji novonastalih del manj uveljavljenih oz. neuveljavljenih dramskih avtorjev in se izvaja znotraj gledališča Glej). V zadnjem desetletju so se uspešno predstavile Dragica Potočnjak (tudi Draga Potočnjak), Saša Pavček, Desa Muck, Žanina Mirčevska, Saša Rakef, Simona Semenič, Zalka Grabnar Kogoj, Martina Šiler, Kim Komljanec, Tina Kosi, Špela Stres, Jera Ivanc, Andreja Inkret, Ana Lasić idr.

Za sodobne slovenske dramatičarke je značilno, da so večinoma vse povezane z gledališčem — kot igralke, režiserke ali prevajalke, zlasti pa kot dramaturginje. Njihovo dramsko pisavo zaznamujejo najrazličnejše poetike, v središču zanimanja so medsebojni odnosi v sodobnem svetu. Odnos med starši in otroki (v ospredju je odnos med materjo in hčerjo, npr. v delu Za naše mlade dame, ki ga bom v nadaljevanju predstavila), odnos med moškim in žensko ali med ženskami različnih generacij.

Avtorica pravi, da dramska besedila razpirajo pogled v čustveno pohabljenost dramskih oseb, prikazujejo disfunkcionalnost družine, vztrajnost v brezperspektivnih zvezah, prešuštvo, osamljenost, izpraznjenost odnosov, karierizem, vse to vpeto v družbeno stvarnost sodobnega sveta. Torej lahko iz tega sklepam, da so zelo družbeno kritične, se dotikajo zelo ranljivih tem, celo tabujev, in so odziv na obstoječe stanje sodobnega sveta. Ali kot je zapisala Mateja Pezdirc Bartol, "[k]ličejo po družbeni refleksiji".

Za naše mlade dame, dramsko besedilo Dragice Potočnjak je tragična družinska drama, v kateri osebe zaradi svoje preteklosti ne morejo polno živeti v sedanjosti, kjer je težišče drame. Glavna oseba je Brina, ki je zaznamovana, saj je žrtev spolne zlorabe svojega očeta Borisa. Medsebojni odnosi v tej drami so zelo boleči, zapleteni in disfunkcionalni. V ospredju ni prikaz spolnega zlorabljanja, ampak posledice, ki jih to dejanje povzroči glavni junakinji. Zgodba je zelo temačna, družinsko spolno nasilje je občutljiva tema (tabu tema), ki pa ga avtorica prikaže brez moraliziranja. Umor na začetku je tako potisnjen nekoliko v ozadje, saj se razkrivajo motivi zanj. Prepletajo se dogodki iz preteklosti in sedanjost. Bolj kot se nam pred očmi razkriva zgodba, bolj je umor potisnjen na stranski tir, saj doživimo številne stiske ob življenju glavne junakinje. Osnova drame je družina kot osnovna življenjska celica, ki razkrije svoje temne plati. Stranske osebe v delu so predstavniki cerkvene, izvršne in sodne oblasti (policist, inšpektor, prečastiti in državni tožilec), ki se izkažejo za popolnoma neučinkovite pri pomoči, odkrivanju in reševanju žrtev nasilja. S tem izborom oseb menim, da avtorica ne opozarja le "na stiske, ki ostajajo skrite" (Pezdirc Bartol 2007: 35), ampak na celoten družbeni sistem, ki očitno ne deluje popolnoma pravilno. Tema je torej zelo občutljiva, hkrati pa mislim, da je to delo ne le kritika družbenega sistema, temveč tudi celotne družbe, ter poziv k spremembam.


Jaz, žrtev, monološko besedilo Simone Semenič, govori o intimnosti, bolezenskih izkušnjah, tegobah, o temah, ki so v družbi stigmatizirane. Njeno življenje se pred očmi bralca odvije kot serija bolezenskih stanj, ki pa jih avtorica pripoveduje z distanco. Mateja Pezdirc Bartol omenja Blaža Lukana, ki pravi: "Priklicevanje spomina, ki ni v nobenem pogledu travmatičen [...] temveč skoraj prijeten, pa čeprav je njegovo jedro bolečina" (2008: 197). V intimni pripovedi se ponavlja stavek: Moraš potrpeti in čeprav Simona Semenič na več mestih zapiše, da se ne spomni bolečine, se spominja joka, bolnišnic, tuljenja, torej dejanj s katerimi ponavadi izražamo svojo bolečino oz. v katerih se ponavadi naša bolečina odraža. Posredno spregovori tudi o reagiranju ljudi ob pogledu na bolnega človeka, ki se odzovejo različno, vse od sočutja, pomilovanja, buljenja, zadrege, do nelagodja in gnusa. V delu je v ospredju vloga žrtve, ki pa se je avtorica navadi, v njej vidi celo nekatere prednosti, ki jih predstavi iz mladostniške perspektive. Do samopomilovanja avtorica celo nastopi cinično in ne išče pomoči ali sočutja. Iz tega lahko sklepam, da gre za nekakšno družbenokritično ironijo, kot je napisala tudi Mateja Pezdirc Bartol, saj Slovenci največkrat radi sebe vidimo kot žrtev. Zanimivo se mi zdi, da o svojih bolezenskih stanjih in o sebi kot žrtvi pripoveduje na lahkoten, humoren način, čeprav izpovedovanje mnogokrat deluje skoraj nespodobno in na trenutke vzbuja nelagodje, tukaj pa se po mojem mnenju skriva tudi največja ironija. Delo je bilo uprizorjeno v produkciji festivala Mesto žensk, Simona Semenič pa se je podpisala kot avtorica besedila, režiserka, scenografka in izvajalka.

Žrelo Žanine Mirčevske govori o globalnem stanju duha, globalni pogoltnosti, temeljno idejo drame pa predstavlja glavna oseba, ki v besedilu nima niti svojega imena, ampak je označena samo s tremi pikami: "saj je tisti [...], ki je pojedel svoje ime". Osebe, ki nastopajo, so del družinske posesti in so nosilci pravljičnih lastnosti. Njihovi pogovori se vrtijo okoli hrane, poglavitna značilnost glavne osebe je namreč požrešnost, nenehen glad. Zelo zanimive se mi zdijo prispodobe najrazličnejših znamk in dobrin našega časa (Lindt, solarne lučke, Barbi punče, jumbo plakati za dietno margarino ...), ki odražajo oz. se izražajo v glagolih želeti, obogateti, imeti, vzeti, kupiti, posedovati, s tem pa bralca nenehno opozarjajo na njegov položaj v družbi, ki je potrošniški.

Eden izmed junakov — čuvaj Tine pravi takole: "Vsak ima svojo lakoto, gospod. Ljudje pa niso pravični, gospod. Lakoti po denarju pravijo podjetnost. Lakoti po uspehu ambicioznost. Lakoti po seksu strast. Lakoti po oblasti moč. Lakoti po alkoholu alkoholizem." Lakota po materialnih dobrinah in hrani se vedno bolj kaže kot kompenzacija nečesa, kar manjka, nečesa, kar bi potešilo človekov eksistencialni glad. Konec dela izzveni zelo ironično, saj je požeruhu medvedu, ki ponuja zavetje in toplino svojega kožuha, celo zapoje uspavanko, ime Haribo.

Delo tako lahko opredelimo kot dramsko grotesko, ki krši klasično dramsko formo in duhovno stanje človeka poda vse prej kot optimistično. Imena oseb so omenjena le na začetku vsakega prizora, kar zahteva večjo pozornost in sodelovanje bralca, besedilo pa bi lahko brali tudi kot monološko. Uporablja številna ritmično-zvočna sredstva (npr. vsaka sinička prašička), rimano pesniško strukturo (npr. Ta ptiček, zanima ga le dobiček), gesla (npr. nekomu moraš vzeti, če hočeš imeti), citirana so reklamna sporočila (npr. za dietno margarino, ki se maže fino), ljudske pesmi in reki (npr. enci, menci, na kamenci), vzpostavljen pa je tudi dialog s svetovno literaturo (npr. konju je ime Dorian, deklici zapeljivki Lolita, parafrazirana pa je tudi Hamletova izjava v to eat or not to eat) ipd.

Zaključek[uredi]

Vse tri dramatičarke se skozi pisanje odzivajo na dogajanje v svetu, prva se odziva v okviru družine, kjer zasebno raven povezuje z družbeno, druga obračuna s svetom in s sabo preko intimne pripovedi, ko svoje bolezenske izkušnje predstavi kot igro, spregovori pa tudi o temah, ki so v družbi tabuji ali pa so vsaj stigmatizirane, tretja pa prikazuje globalno stanje duha, zato vzame širšo družbeno perspektivo.

Vsa tri besedila so tako reakcija na stanje sodobnega sveta.

Izpraznjeni medsebojni odnosi, karierizem, nasilje, potrošništvo, čustvena pohabljenost, iskanje identitete, so ključna problemska jedra. Sodobno slovensko dramatiko v prvi vrsti zanima intimni svet posameznika in njegove vsakodnevne zgodbe. Besedila najpogosteje prikazujejo sodobni, dandanašnji svet in stiske ljudi, ujetih v najrazličnejše mehanizme sodobne civilizacije. Po letu 2000 je opaziti velik porast dramatičark, ki vnašajo v svoja dela tudi nekatere motivne poudarke, kot so prikazi različnih partnerskih odnosov, odnosov znotraj družine, odnosov med ženskami, nasilje za zaprtimi vrati, nemoč deprivilegiranih ipd.

Vir[uredi]

Mateja Pezdirc Bartol: Raznovrstnost poetik slovenskih dramatičark v zadnjem desetletju. Četrto slovensko-hrvaško slavistično srečanje. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. 193–201.

Literatura[uredi]

Katja Sturm-Schnabl: Ženska kot avtorica in lik v novejši slovenski književnosti. JiS XLIII (1997/98).