Razhod na gori

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Analiza[uredi]

Razhod na gori je črtica, toda v širšem smislu, saj se glede na formalno zgradbo ne naslanja na Cankarjev tip črtice (prav ta tip se je v slovenski terminologiji zasidral pod termin črtica). Tisto, kar preprečuje, da bi delo lahko uvrstil pod kakšno drugo oznako (na primer novela), ni le dolžina, pač pa tudi notranji slog. Čeprav to delo spada pod oznako pripovedna proza, saj je prevladujoči fokalizator ravno pripovedovalec so v njemu prisotne tudi dramske, sploh pa lirske prvine. Dramske prvine se kažejo npr. že z ljubezenskim trikotnikom, lirske pa predvsem z notranjima monologoma enega izmed junakov. V tem smislu je to prozno delo lirizirano. Če pogledamo kvantitativno, prevladujejo epske prvine, kvalitativno pa leži poudarek na Vladimirjevi izpovedi, tj. lirskem delu črtice. Skozi celotno pripoved se namreč le malo dogaja. Ne zdi se, da bi se pozornost bralca usmerjala na nek osrednji dogodek, ampak je osrednje prav melanholično vzdušje, ki pa je ob notranjem monologu dodobra opredeljeno in izraženo ravno z dogajanjem.

Razni dogodki, ki se pojavijo v črtici in prevzamejo vlogo gonil (ljubimkanje Danijela in Vlaste, prižig cigarete ipd.), ne vodijo v nek vrh dogajanja, pač pa povzročajo (posredno ali neposredno) nastanek Vladimirjeve melanholije ob nujnosti razhoda prijateljev, ravno na tej melanholiji pa leži poudarek. Ko Danijel lovi kresnice, da bi jih podaril Vlasti, to Vladimirja spomni na podoben dogodek, ko je kresnice lovil on, to pa mu že pričara občutek izgube ljubljene osebe, s tem pa tudi žalost.

Delo je opredeljeno pod oznako črtice, ker je pravzaprav oris (skica) nekakšnega občutja na podlagi enega dogodka.Tukaj je črtica torej razumljena kot tisti termin, s katerim se lahko prevaja angl. short storry, short short storry ipd.

V črtici se pojavljata dva fokalizatorja, in sicer fokalizator-pripovedovalec (način pripovedovanja je tretjeosebni) in fokalizator-Vladimir. Prvi je pretežno zunanji (skozi črtico vedno več stopa v notranjost Vladimirja), drugi pa je notranji.

Da je fokalizator-pripovedovalec zunanji, se lahko prepričamo že v drugem odstavku:

Sedli so na sveže obtesana debla na tleh, da se morda okopljejo v rosi zvezdâ, morda pa, da se v svetlem trenutku te vesoljne tišine zagledajo.

Razvidno je, da pripovedovalec ne vstopa v notranji svet junakov, saj ni prepričan čemu so se usedli. Naprej se zunanjost fokalizator-preipovedovalca kaže še v naslednjem primeru:

orda se je spomnila na vse davne večere.

Prva paralepsa, kjer pripovedovalec vstopi v notranje dogajanje Vladimirja, je v tretjem odstavku:

/B/esede je Vladimir že vnaprej slutil in je bil vesel v srcu, da se je oni-drugi vznejevoljil.

Naprej se kažejo takšni vstopi pripovedovalca v Vladimirjevo notranjost še v naslednjih primerih:

/I/n v njem se je zrastla bridka podoba; Ob poslednjih tihih besedah v svojem srcu je tako vzdrhtel; Vladimirju je bilo, kot da ga uspavajo pesmi; ga je prevzela /Vladimirja/ čudna, boleča tesnoba; ljubo (njemu se je zdelo, da usmiljeno).

V zadnjem delu črtice pride do nove paralepse, kjer avtor vstopi v notranjost vseh junakov. Na tem mestu se lahko pojmuje pripovedovalca kot vsevednega:

Šli so skupaj, toda njihove duše so bile daleč, daleč druga od druge.

Vse do zadnjega dela črtice je zaprtost Vlastine in Danijelove notranjosti dokaj strogo določena. Manjši odstop od te določitve se pojavi zgolj na enem mestu:

»Gospodična, bog ve, kako je nocoj v nas,« je nehote glasno spreletelo Danijela.

Občuten je ta trodelni prehod med: 1. zunanjim fokalizator-pripovedovalcem na začetku, za katerega se ne zdi, da je del pripovedi; 2. notranjim fokalizator-pripovedovalcem, ki ima vpogled v notranje dogajanje Vladimirja; in 3. notranjim fokalizator-pripovedovalcem v predzadnjem in zadnjem odstavku, ki brez omejitev razpozna občutke treh nekdanjih prijateljev. – V tem delu pride pravzaprav do razširitve Vladimirjevega mračnega vzdušja na kolektivno vzdušje.

Kvantitativno prevladuje 2. fokalizator-pripovedovalec, zaradi česar se vzpostavi med pripovedovalcem in junakom Vladimirjem poseben odnos. Zdi se, da se pripovedovalca lahko prepozna v pripovedi, kot da je celotna zgodba pripovedovana skozi oči Vladimirja, vendar ne Vladimirja v tistem trenutku.

Fokalizator-Vladimir se pojavlja v obliki notranjega monologa, in to dvakrat. Prvič se Vladimir spomni dogodka iz preteklosti, drugič pa gre za potek misli, ki so odraz pogleda na pokrajino, ki si jo s pobočja Vladimir ogleduje:

/Z/adnjič sem ji tudi jaz ponujal kresnice, a ona se mi je posmehnila, češ: lažeš… Da lagal sem, ker sva vedela vse, kako je med nama; Zemlja, zemlja… in nad njo nebo. V sredi pa stoji človek… človek vseh dob in vekov, vedno isti, človek, čudno bitje, postavljeno med kamen, drevo in žival, pa med duhove, ki se javljajo v skrivnostnih urah…

Po podrobnem opisu fokalizacije v črtici bom poskušal določiti njeno funkcijo. Čez celo črtico se prepletata predvsem dve tematiki: ljubezenska in bivanjska.

Tisto, kar utemeljuje sodbo o prisotnosti ljubezenske tematike, je najprej ljubezenski trikotnik, ki ga sestavljajo Vladimir ter partnerja Vlasta (Vladimirjevo nekdanje dekle) in Damjan (njegov prijatelj). Ker Vladimir Vlaste še ni prebolel, pride do ekspozicije dobro znane wertherske situacije – razpetost med ljubeznijo do prijatelja in instinktivnim odporom do njega. Seveda situacija ni popolnoma ista, saj Vladimirjeva ljubezen do Vlaste ni prikrita, poleg tega pa je Danijel Vlasto Vladimirju speljal. Ta ljubezenski trikotnih je najočitnejši motiv, kajti ravno to je tisto, kar pripelje do nujnosti njihovega razhoda.

Nasproti tej ljubezenski temi pa stoji bivanjska tematika – položaj pasivnega Vladimirja, ki se mora umakniti in izgubiti poleg ljubezni še prijatelja (motiv razhoda), in pa vprašanje krivde ter izdaje.

Če je nravstveno sporna ljubezenska situacija objektivno podana, se v bralcu čuti obveza po vrednotenju, tako bi bilo, če Vladimirjev notranji svet ne bi bil podan. Prav prikaz te Vladimirjeve melanholije pa povzroči prehod pozornosti od Danijelove krivde na posledice te krivde. Najpristnejši prikaz melanholije je pridobljen ravno z uvedbo fokalizator-Vladimirja, saj je ta prikazana z dveh stališč: skozi oči pripovedovalca, ki opisuje stvarnost glede na to, kar se kaže, in skozi oči Vladimirja, ki na vso situacijo gleda s stališča njegovega neprijetnega položaja.

Fokalizator-Vladimir z notranjim monologom v črtico prinaša ekspresionističen način izražanja. Ta se kaže že s tipičnim ekspresionističnim motivom iskanja življenjskega smisla, prepozna se ga pa tudi po liriziranemu načinu govora. V monologu se ponavljajo posamezne besede npr. človek, pojavljajo se geminacije (Zemlja, zemlja; dela, dela), veliko je zamolkov, pa tudi metaforike. S tem fokalizatorjem je zastopana predvsem eksistencialna tematika.

Na tem mestu se izlušči tudi ideja črtice, to je ideja, naj se človek ravna po svoji vesti in v volji do dobrega, čeprav mora za to tudi kaj izgubiti in utišati kakšno močno čustvo – ljubosumje ali voljo po maščevanju. Vladimir se ob pogledu na pokrajino znajde pred nekakšno dilemo, kaj naj stori. Naravo, ki se mu pokaže v noči in meglici vsa enotna, primerja z življenjem. Predstavlja si človeka v tej igri nasprotij, razpetega med razne dobre in zle sile. Gotovo je zla sila tukaj v povezavi z Danijelom in Vlasto in dobra sila v povezavi z njuno ljubeznijo. Nad tem človekom (pri čemer je ta človek on sam) bdi vesoljstvo, ki se kaže kot sveder, ki vrta v dušo (to je metafora za vest) ali pa ponihavajoči kazalec na tehtnici (metonimija za vprašanje o dobrem).

Skozi drugega fokalizatorja (pripovedovalca) je izraženo vso dogajanje, in to z nekakšno distanco – odnosi med posameznimi liki se pokažejo šele iz njihovih pogovorov in njihovega ravnanja. Ta fokalirator zastopa predvsem ljubezensko tematiko.

To nasprotje med distanciranim pripovedovanjem in močno subjektivno izpovedjo omogoča objektiven vpogled v dogajanje. Pripovedovalec nas ne sili, kako naj vrednotimo, zato pa tudi po tem ne čutimo potrebe in se lahko preusmerimo na motiv slovesa prijateljev.

Pri vsem tem pa je potrebno omeniti, da avtor vendarle pristavi nekaj vrednotenja Danijelovega dejanja, in to relativno zakrito in mimogrede.

In govoril je jima /Vladimir/ o – Mariji Magdaleni, o Jezusu in Judežu Iškarijotu.

Če pogledamo, kakšna je v religioznem stališču simbolna vrednost treh naštetih oseb, lahko opazimo, da je Vladimir pravzaprav povedal zgodbo o prostitutki in izdajalcu. Tako se izpostavi očitna povezava med izdajalcem in Danijelom, ki je prijatelju speljal dekle, in pa povezava med prostitutko in Vlasto, ki je morda po Vladimirjevem mnenju prehitro zamenjala partnerja. Najbolj pa je skozi to preznačevanje zanimivo pojmovanje Vladimirjeve lastne vloge, ki jo morda simbolizira z Jezusom. On je tisti torej, na katerem leži dolžnost, da se zavoljo odrešitve odreče maščevanju in jezi ter se preda usodi. Za to bo sicer moral trpeti izgubo prijatelja in dekleta, vendar pa bosta zaradi njegove pasivnosti lahko srečna vsaj Danijel in Vlasta. Na tem mestu Vladimir na simbolni ravni realizira svojo idejo.

Še dodatno kaže na simbolno vrednost Vladimirjeve svetopisemske pripovedi sprememba znaka za opredelitev Vlastine in Danijelove vloge v Vladimirjem življenju – pri Danijelu celo z zamolkom:

Ko se je spet ozrl na Vlasto (na nekdaj svoje dekle) in na Danijela – prijatelja, ga je prevzela,

proti:

Nato pa je stopil k onima dvema – k svoji nekdanji ljubici in k – njemu.

Sledni primer kaže tudi na spremembo v stopnji objektivnosti pripovedovalca, lahko pa ga razumemo kot izvršitev razhoda, ki je posledica Vladimirjeve odločitve. Če so bili ob prihodu na goro to trije prijatelji, so z gore odšli kot trije tujci (preobrat). Ravno na tem mestu pride do realizacije naslovnega motiva, ki je z metaforo še posebej poudarjen v zaključku:

Šli so vsak k svoji zvezdi na daljno pot… trije ljudje, ki so stopali za pogrebom svojih prijateljskih src…

Pokazalo se je, da izbira fokalizatorja v tem primeru odločilno vpliva na recepcijo podatkov, je tisti element v strukturi dela, ki prenaša pozornost po motivih, hkrati pa omogoča objektivnejši vpogled v problematiko. Poleg tega se je pokazalo, da je črtica pravzaprav dober zgled tega, kar je Dolgan zapisal o Jarčevi kratki prozi: ekspresionistična, s prvinami simbolizma in večerniške povesti.

Na prvi pogled se zdi, da med poslanstvom revije in idejo dela ni kakšnih posebnih povezav, ideja ustreza vodilu glasila toliko, kolikor mu ne nasprotuje. Če se zdi, da je edinemu ženskemu liku v črtici posvečena rahla kritika, mu ta ni posvečena zato, ker bi bil lik ženski, ampak zaradi sporne ljubezenske situacije.

Če poskušamo ugotoviti položaj ženskega lika neodvisno od konkretnih okoliščin, je mogoče razbrati, da položaj ženske v črtici ni potisnjen v ozadje. Vlasta je ženska, ki sama odloča o svojem življenju in je tako v črtici enakopravna moškim.

Čeprav se pozornost bralca nenehno usmerja stran od položaja ženske v črtici, je zato ravno zaradi te potisnjenosti v ozadje funkcija ideje ženske enakopravnosti še močnejša. Na kratko povedano: če bo bralec (glede na estetsko funkcijo ali pa idejno) sprejel delo pozitivno, ga bo sprejel pozitivno v celoti, kar pomeni, da se bo vrednota prikrito pojavila tudi na ta položaj ženske. Če je subjektu postavljeno vprašanje o neki nravstveni zadevi preveč neposredno – tako, da ga lahko zazna – bo o njem sodil ne glede na estetsko vrednost besedila, če pa je takšno vprašanje potisnjeno v ozadje do nerazpoznavnosti, bo ta nravstvena vrednostna sodba vedno enaka estetski vrednostni sodbi. Nenazadnje je estetska funkcija vedno protislovje drugim praktičnim.

Vir[uredi]

Literatura[uredi]

  • Marjan Dolgan, Tri ekspresionistične podobe sveta. Ljubljana ZRC SAZU, 1996.
  • Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešovič, 1996.
  • Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ur. Tončka Stanonik in Lan Brenk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008.