Primo Levi: Ali je to človek

UVOD

Ukvarjam se z romanom Ali je to človek, ki ga je napisal Primo Levi. Delo bo v novem učnem načrtu, zato v nadaljevanju poskušam predstaviti primer obravnave dela kot domačega branja. V začetnem delu predstavim avtorjevo življenje in delo, sledi kratek povzetek fabule in didaktična prognoza. V osrednjem delu se posvetim sami obravnavi, kjer opišem potek posamezne učne ure.

PRIMO LEVI

Primo Levi, italijanski kemik in pisatelj judovskega rodu, se je rodil leta 1919 v Torinu. Odraščal je v rojstnem kraju, v majhni judovski skupnosti. Kasneje je študiral kemijo na Univerzi v Torinu. Leto po vpisu na Univerzo so se v Italiji spremenili rasni zakoni, ki Judom niso dovoljevali obiskovanja javnih šol. Ker je Levi že končal prvi letnik, je lahko študij nadaljeval in tako tudi diplomiral leta 1941. Družbene razmere so se po nemški okupaciji leta 1943 že drastično poslabšale. Levi se je pridružil partizanskemu gibanju in istega leta bil aretiran. Zaradi judovskega porekla so ga deportirali najprej v taborišče Fassoli, kasneje pa v Auschwitz, kjer je bil od 26. februarja 1944 do 27. januarja 1945, ko so taborišče osvobodili vojaki Rdeče armade. Levi se vse do taboriščne izkušnje ni poistovetil z judovsko identiteto, temveč se je imel za običajnega italijanskega meščanskega fanta.

Taboriščno izkušnjo podrobneje opisuje v romanu Ali je to človek, ki je izšel leta 1947. Tovrstna tematika je za avtorja značilna, večina njegovih del pa vsebuje avtobiografske elemente. O ujetništvu v Auschwitzu pripoveduje tudi v kratkih zgodbah, esejih, člankih in intervjujih (Prosenc 2022: 117–118).

Po osvoboditvi se je Levi vrnil v svoj rojstni kraj, kjer se je še naprej ukvarjal s kemijo. Zaposlil se je v manjši kemični tovarni in čez čas postal njen direktor. Poročil se je in imel dva otroka. Poleg tega pa se je ukvarjal s pisanjem, saj je bilo to vseskozi njegovo poslanstvo (Zlobec 2004: 327–328). Čutil je potrebo, da poroča o tem, kar se je dogajalo v Auschwitzu.

Levi je umrl leta 1987, najverjetneje je šlo za samomor.

ETAPNO DOMAČE BRANJE

Obravnavo dela bi izvedla na gimnaziji, v 4. letniku. V gimnaziji so cilj kultivirani bralci. Predvidevamo, da so številni dijaki in dijakinje ob koncu gimnazijskega izobraževanja že na dobri poti. Delo je predvsem vsebinsko zahtevno, saj odpira vprašanja o kompleksnih temah, kot so razčlovečenje, moralna odgovornost, zlo, preživetje. Dijaki v 4. letniku obravnavajo sodobno zgodovino, tako da bodo med branjem lahko tudi povezovali znanje, ki so ga že pridobili. Sklepam, da dijaki in dijakinje ob koncu gimnazijskega izobraževanja zmorejo kritično presojati in razpravljati o tem, kaj pomeni biti človek – kar je tudi temeljno vprašanje Levijevega romana.

DIDAKTIČNA PROGNOZA

Preden se osredotočim na samo obravnavo, pa moram še odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj. Zakaj sploh brati Levijev roman Ali je to človek. Odgovor se bo v vsej svoji kompleksnosti razkril tekom seminarske naloge. Za začetek gre za delo, ki je neke vrste dokument o grozljivem obdobju človeške zgodovine. Roman temelji na resničnih izkušnjah avtorja, ki je preživel taborišče Auschwitz. Dijaki se z obravnavo tovrstne literature seznanijo s časom druge svetovne vojne, nazicmom in antisemitizmom. Soočijo se z vprašanji etike, dostojanstva in preživetja. Spoznajo pričevanjsko literaturo in njene posebnosti. Obravnava je smiselna tudi zato, ker bo delo v novem učnem načrtu. Predvidevam, da bo razumevanje težje na mestih, kjer se pojavljajo medbesedilni elementi, zato bo treba ta mesta dodatno razložiti. V romanu se pojavljajo tudi drugi jeziki, ki so večinoma prevedeni, toda ne povsem. Sklepam, da bo branje teh mest nekoliko počasnejše. Dodatno pa bo verjetno zahtevna sama tema, zato bo potrebna posebna pedagoška občutljivost. Opisovanje nasilja, trpljenja, lakote in ponižanja lahko na dijake deluje pretresljivo ali celo odbijajoče, zato bo potrebna razlaga in dobro vodenje.

1. ŠOLSKA URA (uvodna motivacija in zgodovinski kontekst)

Prva ura je namenjena uvodu in motiviranju dijakov in dijakinj za branje romana in sodelovanje v nadaljevanju. Za začetek bi prebrala uvodno pesem, ki nas vpelje v samo dogajanje. Pesem ponuja veliko možnosti za razpravo, zato se mi zdi odlična za uvod v obravnavo romana. Ustvari močno atmosfero in jasno zastavi tematski okvir. Pred branjem bi dijake in dijakinje usmerila, da bomo brali roman, ki opisuje življenje v taborišču med drugo svetovno vojno. Vprašam, kdaj se je omenjena vojna začela in kdaj končala. Preverim, ali so snov že obravnavali pri zgodovini. Nato povem, da bom prebrala pesem, ki se pojavi na samem začetku romana.

Dijake in dijakinje bi po branju najprej vprašala po začetnih vtisih in občutkih, ki so jih doživljali med poslušanjem. Lirski subjekt se neposredno obrača na bralca, ki živi varno življenje. Temu postavi v naprotje življenje taboriščnika, ki je brez počitka, hrane in dostojanstva. Že v pesmi se vzpostavlja vprašanje, kaj pomeni biti človek. Ali oseba, ki ji odvzamejo vse pravice, še vedno ostaja človek? V zadnjem delu pesmi lirski subjekt poziva, naj si bralec te besede vtisne v srce in jih ohrani v zavesti v vsakdanjem življenju. Na ta način že pesem nakaže vlogo bralca, ki ni zgolj pasiven poslušalec, temveč tudi aktiven prenašalec spomina.

Vprašanja v povezavi s pesmijo bi postavljala glede na razplet razprave. Možna vprašanja:

• Zakaj misliš, da lirski subjekt neposredno nagovarja bralca?

• Kako razumete kontrast med varnim, toplim domom in življenjem taboriščnikov, ki se pojavlja v pesmi?

• Ali se zavedamo svojega udobja? Kako se danes odzivamo na trpljenje drugih? • Kaj pomeni biti človek?

• Zakaj je na koncu pesmi izrečena »grožnja«?

Po uvodnem delu bi dijake in dijakinje seznanila z avtorjem in vsebino romana. Ker gre za delo, ki je nastalo na podlagi osebne izkušnje avtorja, je posebej pomembno, da to ustrezno izpostavim in predstavim. Dogajalni prostor v romanu je večinoma taborišče Buna Monowitz ali Auschwitz III. Napovem, da bomo natančeneje govorili o taboriščih naslednjo uro, danes pa bomo govorili o obdobju in okoliščinah, ki so vplivale na njihov nastanek.

Glede na predznanje dijakov in dijakinj, bi zgodovinski konktekst po potrebi dopolnjevala v nadaljevanju. Dijakom in dijakinjam bi ob koncu ure naročila naj preberejo prva tri poglavja (28 strani). Predlagala bi jim, da si med branjem izpisujejo zanimive besede, citate, dogodke. Med branjem lahko ustvarjajo tudi dnevnik branja.

2. ŠOLSKA URA (dogajalni prostor)

Druga šolska ura bi bila namenjena dogajalnemu prostoru. Najprej preverim, ali so dijaki med branjem naleteli na kakšna nerazumljiva mesta. Nato vprašam, kako pripovedovalec potuje in kako je v besedilu opisano potovanje. Postavim vprašanje, kam točno pride pripovedovalec v drugem poglavju in kateri napis vidi. Pokažem sliko napisa. Potem za začetek predstavim nekaj osnovnih značilnosti o taboriščih. Tretji rajh ali ozemlje, ki je pripadalo Nemčiji v času druge svetovne vojne, jih je namreč imelo na pretek. Dijake vprašam, ali poznajo še kakšno drugo taborišče poleg najbolj znanega in nato pokažem sliko, ki prikazuje vsa koncentracijska taborišča in jo pokomentiram.

Taborišča so imela različne vloge in funkcije. Nacistična oblast je z njihovo vzpostavitvijo želela uveljaviti popoln nadzor nad določenimi skupinami ljudi. Grožnjo so predstavljali predvsem Judi, Romi, Slovani, homoseksualci, ljudje s posebnimi potrebami. Čez čas je postal glavni cilj dokončno uničenje Judov. Taborišča je vodila nacistična paravojaška organizacija SS (Schutzstaffel), ki jo je Hitler leta 1925 ustanovil kot svojo osebno stražo (Luthar 2013: 8). Vsak sektor je imel vodjo taborišča, vodje delavnih skupin, vodje straže in stražarje. Esesovci so navadno izbrali nekaj jetnikov, pogostoma je šlo za nemške zločince, ki so potem imeli priviligiran položaj nadzornikov nad preostalimi zaporniki. Reklo se jim je kapo. Do zapornikov so se obnašali nasilno in zlobno. Najbolj znano taborišče je Auschwitz, ki se nahaja na Poljskem. Taborišče je bilo razdeljeno na tri glavna, to so Auschwitz I, Auschwitz II in Auschwitz III, ter mnoge podružnice (Kovač 2015: 6). Auschwitz II je bilo uničevalno taborišče, kjer so zapornike množično ubijali v plinskih celicah, trupla pa sežigali v krematorijih ali jih zakopali v množična grobišča (Luthar 2013: 8). Auschwitz III ali Monowitz je bilo delovno taborišče. Dijakom pokažem fotografije taborišča.

Monowitz je dogajalni prostor v romanu. To nam prvoosebni pripovedovalec pove, ko pravi:

Smo v Monowitzu blizu Auschwitza v Gornji Šleziji, deželi, ki jo mešano naseljujejo Nemci in Poljaki. Naše taborišče je delovno, po nemško Arbeitslager; vsi taboriščniki, kakih deset tisoč, delajo v tovarni gume Buna, zato se taborišču večkrat reče Buna (Levi 2004: 20).

Skupaj preberemo odlomek, ki opisuje postopke razčlovečenja, ki so čakali posameznike ob prihodu v taborišče.

Nekateri se čutijo opogumljene, a jaz ne; še vedno mislim, da se je tudi ta zobar, ta nerazumljiva pojava, hotel pozabavati na naš račun; zato mu ne bom verjel niti besedice tistega, kar je povedal. Ko je zazvonilo, je bilo čutiti, kako se prebuja mračno taborišče. Naenkrat je iz prh privrela vroča voda, pet minut blaženosti; potem vdre četverica (morda so to brivci), ki nas mokre in kadeče se s kriki in suvanjem naženejo v sosednjo ledeno mrzlo sobo; tu so drugi vpijoči ljudje, ki v nas zmečejo nekakšne cape in nam potisnejo v roke par čevljev z leseno peto; nismo se še dobro zavedli, pa smo že na prostem, na modrikastem in ledenem jutranjem snegu, goli in bosi in z našo opravo v rokah moramo teči v drugo, kakih sto metrov oddaljeno barako. Tu se smemo obleči. Ko opravimo, vsak ostane v svojem kotu in nihče si ne upa pogledati drugega. Nobenega zrcala ni, pa vendar vidimo svojo podobo v odsevu stotih modrikastih obrazov, v stotih bednih umazanih gnusnih možicljih. Tako smo se spremenili v duhove, ki smo jih videli sinoči. Tedaj smo se prvič ovedli, da naš jezik ne pozna besed, ki bi lahko izrazile to žalitev, to rušenje človeka. V trenutku se nam je s skorajda preroško slutnjo razkrila resnica: dosegli smo dno. Globlje ni mogoče, ni bolj bednega človeškega stanja in ga ni mogoče misliti. Nič več ni naše: vzeli so nam obleke, čevlje, celo lase; če bomo spregovorili, nas ne bodo poslušali; in četudi bi nas poslušali, nas ne bi razumeli. Vzeli nam bodo še imena; in če jih bomo hoteli obdržati, bomo v sebi morali najti moč za to in se truditi, da bo za imenom ostalo še kaj od nas, od nas, takšnih, kot smo bili. /.../ Häftling: naučil sem se, da sem häftling. Moje ime je 174 517; krstili so nas, dokler bomo živi, bo z nami znamenje, tetovirano na levi roki. (Levi 2004: 20–22)

Po branju odlomka dijaki najprej izrazijo doživljanje odlomka. Nato povzamemo, da zapornike najprej doleti fizična preobrazba, nato pa jim zamenjajo identiteto (dobijo številko, postanejo häftlingi).

Nato bi zastavila vprašanja: • Kako pripovedovalec opisuje telesne spremembe? Kakšen je način njegovega pripovedovanja v odlomku?

• Kaj pomeni trditev, da »naš jezik ne pozna besed, ki bi lahko izrazile to žalitev, to rušenje«? Kaj to razkrije o skrajnosti taboriščne izkušnje?

• Zakaj zaporniki drug drugega ne gledajo v oči?

• Kaj pomeni, da je ime zamenjano s številko in kako mislite, da to vpliva na posameznika?

Kakšno pa je bilo vsakdanje življenje v taborišču? Jetniki so že pred sončnim vzhodom morali vstati, urediti postelje in pozajtrkovati, največkrat je bila to kava ali juha. Potem so se odpravili na delo, ki je trajalo od 12 do 16 ur. Pripravljali so teren za nova taborišča, gradili, podirali drevesa, izdelovali orožje, kopali jarke, vlekli vozove. To je trajalo do večerje, zopet juha. Sledilo je spanje. Med delom so bili izpostavljeni trpinčenju, ki je največkrat bilo neutemeljeno.

Preberemo še en kratek, a izjemno pomenljiv odlomek, v katerem eden izmed jetnikov pripovedovalcu poda nasvet za preživetje v taborišču.

[P]rav zato, ker je lager velika mašinerija, ki naj iz nas naredi živali, mi to ne smemo postati; tudi tukaj lahko preživimo, a je treba to hoteti, zato da bomo nekoč povedali, pričali; da bomo preživeli, se moramo truditi, da rešimo vsaj okostje, ogrodje, podobo civilizacije. Mi smo sužnji, oropani vsakršnih pravic, izpostavljeni vsem mogočim udarcem, obsojeni na skoraj gotovo smrt /.../ Zato si, jasno, moramo umivati obraz brez mila, v umazani vodi in se brisati s suknjičem. Moramo mazati čevlje, a ne, ker predpisuje pravilnik, ampak iz dostojanstva in ker se spodobi. Stopati moramo zravnano, ne da bi podrsavali s coklami, ne iz spoštovanja /.../ da preživimo, da ne začnemo umirati. (Levi 2004: 34)

Ta odlomek na nek način tudi odgovarja na vprašanja, ki so bila nastavljena v prejšnjih poglavjih, zlasti po opisu prihoda v taborišče, kjer je bil posameznik razčlovečen. Pripovedovalec povzame, da ni dovolj, da preživi samo telo, temveč se mora posameznik zavestno odločiti, da bo ohranil, kar še lahko – dostojanstvo.

Po pogovoru dijakom dam navodila, naj doma preberejo 4., 5., 6., 7. in 8. poglavje (41 strani).

3. ŠOLSKA URA (govoriti in biti slišan)

Najprej dijake vprašam, ali so med branjem naleteli na kakšna nerazumljiva mesta. Razjasnimo morebitne nerazumljive besede in dejanja. Dijake razdelim v skupine. Nato vsaki skupini razdelim majhen listek, kjer so 'posebne' besede, ki se pojavljajo v romanu. Sedaj so prebrali že skoraj polovico romana. Namen vaje je, da se dijaki in dijakinje bolje seznanijo z besediščem, ki se pojavlja v romanu in skupaj raziščejo, kaj določene besede pomenijo. Besede, ki so na listku, so se pojavile v poglavjih, ki so jih dijaki in dijakinje že prebrali. To so lager, Buna, häftling, Apelplatz, Ka-Be, jidiš, Wstavać, kapo. Nato vsaka skupina pojasni, kaj so ugotovili glede besed. Povedano po potrebi dopolnim.

Po razlagi besed opozorimo, da se v romanu pojavljajo številni drugi jeziki, predvsem nemščina, pa tudi jidiš, italijanščina, poljščina, madžarščina itd. Jezikovna pestrost odraža resničnost taborišča, kjer so bili jetniki različnih narodnosti, posledično je bila komunikacija pogosto otežena. Poleg tega jezik lahko ponazarja tudi razmerje moči. Nemško so govorili predvsem tisti, ki so imeli moč. Nemščina je bila jezik ukazov, nadzora, nasilja. Uporabljali so jo pazniki, voditelji blokov, nadrejeni. Znanje nemščine je zato bilo skoraj nujno in posamezniki, ki niso razumeli nobenega jezika, so lahko bili popolnoma izključeni.

Vprašanja:

• Kako si kot bralec/bralka doživljal/a prisotnost tujih besed?

• Kako mislite, da bi vplivalo na pripoved, če bi bile vse te besede prevedene v slovenščino?

• Ali mislite, da jezik lahko odraža ali celo ustvarja hierarhijo med ljudmi?

Po pogovoru o jezikovni raznolikosti napovem odlomek. Če smo prej govorili o tem, da je bila komunikacija za številne otežena, zdaj prehajamo v intimni prostor posameznika, v sanje, kjer se razkrije globok osebni strah. V sanjah pripovedovalec ponovno sreča prijatelje in družino, a domači ga ne poslušajo in ga preslišijo. Tako je na nek način ilustrirano to, da ni težava zgolj v tem, da ljudje govorimo različne jezike, temveč tudi v tem, da pogosto drug drugega ne moremo/nočemo slišati. Odlomek se zdi ustrezen, saj nadgradi temo jezika in komunikacije. Izraža stisko ljudi, ki ne vedo, ali bodo njihova pričevanja sploh dosegla druge, ali bodo ostala neslišana in pozabljena.

Ob meni sedi moja sestra in ne vem kateri prijatelji in še veliko drugih ljudi. Vsi me poslušajo in jaz jim pripovedujem prav to: žvižg v treh tonih, trda postelja, sosed, ki bi ga rad premaknil, pa se ga bojim, ker je močnejši od mene. Na dolgo razpredam o naši lakoti, o kontroli uši, o kapoju, ki me je udaril po nosu in mi potem ukazal, naj si izmijem kri. Kako močan, telesen, neizrekljiv užitek je biti doma, med prijatelji in imeti povedati toliko zgodb. Vendar opazim, da mi poslušalci ne sledijo, celo povsem ravnodušni so: vseprek govorijo med sabo, kot bi mene ne bilo; sestra me pogleda, vstane in brez besed odide. /.../ Sen je pred menoj še živ in me, čeprav budnega, vsega zapolnjuje njegova tesnoba: tedaj se spomnim, da to ni sen kakor sto drugih, pač pa sem ga, odkar sem tu, sanjal ne enkrat, ampak ničkolikokrat z malenkost spremenjenimi podrobnostmi in okoljem. Zdaj ko sem povsem bister, se spomnim, da sem ga že pripovedoval Albertu in da mi je na moje veliko začudenje zaupal, da so to tudi njegove sanje in sanje mnogih drugih, morda vseh. Zakaj se to dogaja? Zakaj se vsakodnevna žalost v našem snu kar naprej spreminja v vedno isti prizor neslišne pripovedi? (Levi 2004: 51–52)

Vprašanja:

• Zakaj je pripovedovalcu pomembno, da lahko pripoveduje svojo zgodbo sestri in prijateljem?

• Kako razumeš to, da sestra brez besed odide?

• Zakaj mislite, da več taboriščnikov sanja o pripovedovanju?

• O čem pa še sanjajo poleg pripovedovanja? (O hrani.)

Na tem mestu dijake ponovno spomnim na prvo šolsko uro, ko smo poudarili, da gre za avtobiografsko delo, ki temelji na resničnih izkušnjah avtorja. Pojasnim, da bomo sedaj spoznali novo literarno oznako. Roman, ki ga beremo, spada v pričevanjsko literaturo. To je vrsta literature, v kateri prvoosebni pripovedovalec predstavi svojo življenjsko zgodbo, jo umesti v določen čas in prostor, vključi spomine in izkušnje, pogosto travmatične. Pri tem pa je vedno prisotna želja – ali celo nuja – po tem, da bi bilo pričevanje slišano. Nacisti so si namreč prizadevali, da nobena priča ne bi preživela in da ne bi ostala nobena sled obstoja taborišč (Prosenc 130). Odlomek, ki smo ga pravkar prebrali, zelo jasno pokaže to potrebo po pričevanju, ob enem pa izraža tudi strah, da pričevanje ne bo nikoli zares slišano. Z dijaki delim še Levijev zapis o pričevanju.

[M]oja naloga je, da pričam o stvareh, ki sem jih utrpel in videl. Moje knjige niso zgodovinske; pri pisanju sem se strogo omejil na poročanje o dejstvih, ki sem jih neposredno doživel, in izločil tista, za katera sem pozneje izvedel iz knjig ali časopisov. Na primer, /.../ nisem navedel števila umorjenih žrtev v Auschwitzu niti nisem opisal podrobnosti plinskih celic ali krematorijev, saj teh podatkov, ko sem bil v taborišču, še nisem poznal in sem zanje izvedel šele pozneje, takrat ko je zanje izvedel ves svet (Prosenc 2022: 121)

Dijakom naročim naj preberejo 9., 10., 11., 12. in 13. poglavje (40 strani).

4. ŠOLSKA URA (medbesedilnost in strategije preživetja)

Najprej preverim, ali so bila kakšna nerazumljiva mesta. Nato zastavim odprto vprašanje. Kateri dogodki so se vam med branjem najbolj vtisnili v spomin? Katere prizore bi označili kot bistvene? Dijaki najprej na vprašanje odgovarjajo v dvojicah. S to aktivnostjo želim, da si izmenjajo mnenja, poleg tega pa skozi izmenjavo tudi aktivno ponovijo vsebino. Nato na tablo zapišemo ključne besede, da imamo pred sabo vizualno strukturo prebranega.

Dijaki in dijakinje bodo verjetno izpostavili:

• Pripovedovalec predstavi nekaj taboriščnikov

• Pripovedovalec postane del Kemične skupine

• Izpit iz kemije

• Citiranje Božanske komedije

• Prijatelj Lorenzo, ki mu nosi ostanke hrane

• Približevanje zime

Omenim, da pa je res, kot so že prej opazili, da se med določenimi jetniki vzpostavijo neke (prijateljske) vezi. To je dobro razvidno iz pripovedovalčevega odnosa z Lorenzom, Albertom, pa tudi pikolom, najmlajšim članom Kemične skupine. S slednjim gre v poglavju Odisejev spev po juho. Med potjo se pogovarjata o domu, nato pa Jean pove, da bi se rad naučil italijansko. Pripovedovalec mu zato začne recitirati verze iz Dantejevega Pekla, ki jih nima v celoti v spominu. Posebej pomenljivi so verzi: »Premislite, čemu ste se rodili! / Ni vaš namen živeti kot živali, / kreposti, znanju naj bi vi služili!« (Levi 2004: 100). Tako se pripovedovalec s pomočjo Dantejevih verzov, ki so izrečeni sredi taborišča, kjer se dogajajo nepredstavljive stvari, znova dotakne človeškega v sebi in v drugem. V tem prizoru sredi lagerja Dante ni prisoten zgolj kot literarna referenca. Poskusimo pomisliti, zakaj ravno Dante? Ali vidite kakšne vzporednice med pripovedovalcem in Dantejem? Kako sta si podobna ali različna?

Z dijaki poiščemo možne vzporednice med Dantejevo in pripovedovalčevo potjo:

• Dante se v uvodnem spevu Božanske komedije znajde sredi temnega gozda, kjer sreča Vergila. Tudi Levi je na začetku romana v hosti, kjer ga prestreže fašistična milica.

• Dante se pelje s čolnom, Levi pa z vlakom. Poleg tega je poglavje naslovljeno Pot.

• Dante ob vstopu v pekel vidi napis »opustite vsak up, vi ki vstopate«, Levi pa ob prihodu v Auschwitz zagleda napis »delo osvobaja« (Kovač 20: 22).

• Zakaj so ljudje v Dantejevem peku? Zakaj pa so ljudje v Levijevem peklu, v taborišču?

Drugo prijateljstvo, ki ga bodo dijaki verjetno omenili, je z Lorenzom. Preberemo kratek odlomek.

Med mano in Lorenzom se ni zgodilo nič takega. Če ima sploj kaj smisla pojasniti, zakaj je prav moje življenje med tisočimi prav takimi moglo izdržati preizkušnjo, verujem, da prav Lorenzu dolgujem to, da sem danes živ, a ne toliko zaradi materialne pomoči, temveč zato, ker me je stalno s svojo prisotnostjo, s svojo tako enostavno in tiho dobroto opominjal, da je mimo našega še nek pravičen svet, nekaj in nekdo, ki je še čist in nenačet, nepokvarjen in nedivjaški, ki sta mu tuja sovraštvo in strah; /.../ Osebnosti te zgodbe niso ljudje. Njihova človeškost je zakopana ali so jo sami zakopali zaradi težke prejete ali drugim zadane rane. Zlobni in neumni esesovci, kapoji, politični zaporniki, kriminalci, veliki in mali pomembneži, do neizdiferenciranih sužnjev häftlingov, vse stopnje nore hierarhije, ki so jo postavili Nemci, vsi so paradoksalno združeni v eno samo bedo. A Lorenzo je bil človek. Njegova človeškost je bila čista in neomadeževana, on je bil zunaj tega sveta zanikovanja. Zaradi Lorenza nisem pozabil, da sem tudi sam človek. (Levi 2004: 108)

Vprašanja:

• Zakaj pripovedovalec pravi, da ni preživel (samo) zaradi hrane, ki mu jo je dajal Lorenzo?

• Zakaj je Lorenzo znak, da še obstaja nek pravičen svet?

Nato dijake in dijakinje spomnim, da smo govorili, da se približuje zima. Kaj pomeni zima v taborišču? Kako vpliva na telo, na preživetje? Preberemo odlomek o zimi.

Kajti »zima« pomeni še vse kaj drugega. /.../ Čutiti je, da prihajajo selekcije. »Selekcija«, ta hibridna latinska in poljska beseda, se zasliši enkrat, dvakrat, velikokrat, prepoznaš jo v tujih jezikih; najprej je ne razločiš, potem zbuja pozornost, slednjič te preganja. To jutro Poljaki šušljajo: »Selekcja.« /.../ V naslednjih dneh je ozračje v lagerju in na delovišču nasičeno s »Selekcjo«: nihče ne ve nič natančnega, vsi pa o tem govorijo /.../ Borba z lakoto, mrazom in delom pušča malo prostora za misli, celo tej misli. Vsakdo se odziva po svoje, vendar skoraj nihče na način, ki bi se zdel najbolj verjeten, najbolj realen, se pravi umik v resignacijo ali obup. /.../ nihče ni tako prepričan v svojo usodo, da bi drugega obsodil. Tudi sam sem se nesramno zlagal staremu Wertheimerju; rekel sem mu, da če ga vprašajo, naj pove, da ima petinštirideset let in naj se večer prej ne pozabi obriti, tudi za ceno četrt obroka kruha; in naj se ne boji, sicer pa kdo pravi, da gre zares za selekcijo za plinske komore /.../ (Levi 2004: 110–111)

Vprašanja:

• Zima kot motiv: fizična grožnja in napoved selekcij

• Kaj pomeni beseda selekcija in kako jo jetniki doživljajo?

• Zakaj se neobičajno odzovejo?

• Kaj pomeni, da »borba z lakoto, mrazom in delom pušča malo prostora za misli«? Kaj to pove o duševnem stanju jentikov?

• Pripovedovalec prizna, da je lagal Wertheimerju. Kaj mislite, zakaj? Je laž dobronamerna?

Dijakom naročim naj doma preberejo roman do konca (39 strani).

5. ŠOLSKA URA (zaključek romana in sporočilnost)

Preverimo, ali so bila kakšna nerazumljiva mesta. Do te ure bi morali dijaki v celoti prebrati roman, kar bi pomenilo, da bi se lahko pogovorili o koncu. Dijake opozorim, da je bil eden izmed zadnjih naslovov v nemščini. Preberem naslov »Die drei Leute vom Labor« in vprašam, ali so ga morda prevedli? Povem, da gre za tri osebe iz laboratorija. Poglavje ima tak naslov, ker je pripovedovalec izbran za delo v laboratoriju. Tako je med hudo poljsko zimo na varnem, kar ga deloma tudi reši. Dijake vprašam, če so morda kaj razmišljali o tem, zakaj je ravno ta naslov v nemščini. Vprašam še, če je katero poglavje morda izstopalo, so si ga bolj zapomnili. Predvidevam, da bo kdo omenil zadnje poglavje, ki je zapisano v obliki dnevnika.

Nato dijake razdelim v skupine po tri osebe in postavim štiri zelo odprta vprašanja. Dijaki imajo 10 minut za pogovor.

• Kako ste doživljali zadnja poglavja romana?

• Kaj vas je presenetilo?

• Ali ste pričakovali drugačen konec?

• Zakaj menite, da se roman konča z osvoboditvijo?

Po desetih minutah se vsi skupaj pogovorimo o njihovih odgovorih. Nato dijake vprašam, ali se jim je dozdevalo, da so se odnosi med jetniki proti koncu romana spremenili? Vprašam jih, ali lahko svoje mnenje utemeljijo s pomočjo teksta. Dijakom dam nekaj minut časa, da poiščejo argumente.

Predviden odlomek:

Ko smo popravili razbito okno in je peč začela oddajati toploto, se je zazdelo, kot bi v vsakem od nas nekaj popustilo in tedaj se je zgodilo, da je triindvajsetletni poljski tifusar Towarovski ostalim bolnikom predlagal, naj vsak da košček kruha nam trem, ki smo delali, in predlog je bil sprejet. Še dan poprej bi bilo kaj takega nedoumljivo. Lagerski zakon je veleval: »Jej svoj kruh, in če je mogoče, kruh bližnjega,« in ni dopuščal nikakršne hvaležnosti. To dejanje je pomenilo, da je lager umrl. To je bila prva človeška gesta med nami. Mislim, da lahko tisti trenutek opredelim kot začetek procesa, v katerem smo mi, ki nismo umrli, iz Haftlingov počasi spet postajali ljudje. (Levi 2004: 142)

Vprašanja:

• Zakaj pripovedovalec označi to dejanje kot »prvo človeško gesto«?

• Motiv kruha: kaj vse pa kruh pomeni? Je sredstvo preživetja, jetniki so bili pripravljeni žrtvovati vse za košček kruha, je tudi valuta in trgovsko sredstvo itd. Kaj pomeni deliti kruh v kontekstu lagerja?

Prej smo že izpostavili, da je zadnje poglavje, ki nosi naslov Zgodba desetih dni, zapisano v obliki dnevniških zapisov. Zakaj mislite, da se roman zaključi tako? Kaj se spremeni v načinu pripovedovanja?

Roman se zaključi 27. januarja 1945. Takrat je bilo osvobojeno taborišče Auschwitz. Čeprav so informacije o taboriščih že prej krožile, je bil to trenutek, ko je svet dobil vpogled v grozote, ki so se tam odvijale. Točnega števila žrtev najbrž ne bomo vedeli nikoli. Za mnoge osvoboditev ni pomenila takojšnjega miru ali vrnitve v normalnost. Danes je 27. januar Svetovni dan spomina na žrtve holokavsta.

6. ŠOLSKA URA (refleksija in aktualizacija)

Na tablo zapišem poved:

Spominjati se in govoriti ali pozabiti in molčati.

Dijake povabim k razmisleku. Pogovarjamo se o tem, ali pojma, ki nastopata v dvojicah, vzajemno vplivata drug na drugega. Se strinjajo s tem, da če ne govoriš, pozabiš in obratno. Vprašam, kaj pomeni ta poved v kontekstu Levijevega romana in zakaj je pomembno, da se o določenih stvareh govori, tudi če so boleče.

Nato povem, da je to v resnici avtorjeva misel. Njegovo mnenje je, da ima posameznik dve možnosti, lahko se spominja in govori ali pa pozabi in molči. Je mnenja, da [N]ekateri hočejo pozabiti, kar so doživeli, in nočejo govoriti o tem, ker je njihovo nelagodje premočno, drugi se spominjajo in pripovedujejo, oboji pa pri tem sledijo različnim vzgibom: govorijo zato, ker v jetništvu – tudi če je tega že dolgo – bolj ali manj zavestno vidijo središče svojega življenja, dogodek, ki je v dobrem in slabem zaznamoval vse njihovo življenje. Govorijo, ker vedo, da so priče procesa planetarnih in stoletnih razsežnosti (Prosenc 2022: 120)

Dijake spomnim, da smo na uvodni uri, ko smo govorili o avtorju, povedali, da je Levi mnenja, da je postalj pisatelj zaradi tega, kar je doživel.

Nato dijake razdelim v dvojice. Pogovorijo naj se o naslednjih vprašanjih. Ker so vprašanja nekoliko zahtevnejša, dijakom dam nekoliko več časa za razmislek (12 minut).

• Kaj pomeni, da je spominjanje tudi dolžnost?

• Kakšna pa je po vašem mnenju vloga literature?

• Zakaj mislite, da je Primo Levi svojo izkušnjo zapisal v obliki romana (in ne na primer v obliki poročila)?

• Ali lahko literatura pomaga razumeti nekaj, kar je sicer skoraj nepredstavljivo?

Nato skupaj pokomentiramo, kar so posamezni pari ugotovili.

V drugem delu ure pa se posvetimo aktualizaciji. Roman, ki smo ga obravnavali, ne govori zgolj o nekem preteklem obdobju, ampak naslavlja – že v naslovu – temeljno vprašanje: kaj pomeni biti človek.

Ponovim verze, ki smo jih prebrali prvo uro: zapovedujem vam te besede / vtisnite si jih v srca / ko ste doma, ko hodite po cesti / ko ležete ali vstajate / ponavljajte jih svoji deci. / Sicer naj se vam hiša zruši / bolezen naj vas prizadene / in naj vam otroci vaši obračajo hrbet.

Če je Primo Levi želel, da se to ne bi ponovilo, je danes ključno vprašanje: se to vendarle dogaja znova – v drugih oblikah? Se še kje dogaja sistematično kršenje človekovih pravic? Kako se nasilje, sovraštvo in izključevanje kažejo v današnjem svetu? Kako se posamezniki odzivamo nanje?

OCENJEVANJE

ESEJ

Dijaki se tekom gimnazijskega izobraževanja urijo v pisanju esejev. Pisanje eseja se mi zdi odlična ideja, saj spodbuja poglobljeno razumevanje romana, poleg tega dijaki razvijajo veščine pisanja in argumentacije.

Navodila za esej: Predstavite dogajalni prostor v romanu Ali je to človek in zakaj ga pripovedovalec doživlja kot »pekel«. Kako pripovedovalec ohranja človečnost znotraj sistema, katerega cilj je razčlovečenje?. Utemeljite s pomočjo izbranega dogodka. Kakšni so odnosi med jetniki? Kako ti odnosi vplivajo na preživetje? Izberite še eno literarno delo, ki obravnava vojne razmere in primerjajte glavna junaka ter jezik in slog. Na koncu razmislite, ali je branje literature na temo vojne danes še vedno pomembno. Svojo izbiro utemeljite.

USTVARJALNA NALOGA

Druga možnost je bolj ustvarjalna, pri kateri imajo dijaki nekoliko več svobode. Lahko pripravijo plakat ali zloženko, kjer na inovativen in vizualno privlačen način predstavijo literarno delo. Vključijo lahko citate, motive, sporočilo itd. Sledi tudi kratek zagovor izdelka.

VIRI IN LITERATURA

Kovač, Zinka, 2015: Izkušnja holokavsta in podoba taborišča v delih Prima Levija Ali je to človek in Imreja Kertesza Brezusodnost. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Levi, Primo, 2004: Ali je to človek. Premirje. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Luthar et al., 2013: Neznane sledi: Judovstvo, antisemitizem in holokavst v slovenski zgodovini. Ljubljana: Ministrstvo za zunanje zadeve.

Prosenc, Irena, 2022: Primo Levi allo specchio. Primo Levi v ogledalu. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Režek et al., 2023: Zgodovina 4: sodobnost: učbenik za zgodovino v 4. letniku gimnazij. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Vidmar, Ana, 2013. Taboriščna literatura med fikcijo in dokumentom. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Učni načrt za slovenščino za gimnazije 2008: chromeextension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2021/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_slovenscina_gimn.pdf (1. 4. 2025).