Primerjalno branje drame Naše skladišče Tjaše Mislej in novele Boj na požiralniku Prežihovega Voranca

1. UVOD

Obravavali bomo književni deli Boj na požiralniku Prežihovega Voranca in Naše skladišče Tjaše Mislej. Prežihovo delo nam ponudi vpogled na čase, ko so bili kmetje odvisni od pridelka in posledično od narave, da so preživeli. Ob prebranem sočustvujemo s celotno rodbino Dihurjevih, predvsem nas presuni, kakšno otroštvo so imeli mali Dihurji, kako so morali delati na zemlji, kako jim je primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin ... Težko predstavljivi, pretresljivi prizori, ki so časovno (pa niti ne tako zelo) oddaljeni, a hkrati vemo, da se v podobni oblikah, tudi hujših, dogajajo tudi zdaj mnogim ljudem po vsem svetu. En delček ujetosti v današnji kapitalistični svet sodobnega suženjstva nam prikaže Tjaša Mislej v svojem dramskem delu Naše skladišče. Občutek žalosti, empatije, nemoči in zavedanja »hvalabogu, da to nisem jaz« nas preplavi ob koncu branja obeh del. Obe deli, Boj na požiralniku in Naše skladišče, izpostavljata socialne probleme, probleme družbe, materialne preskrbljenosti, revščine, človekove stiske, brezizhodni položaj v svetu. Ujetost v mali svet likov, iz katerega po eni strani ne morejo pobegniti, po drugi pa nočejo, ker ne znajo živeti drugače. Čeprav sta deli napisani s skoraj stoletnim razmakom in sta postavljeni vsaka v svoj čas, sta si v osnovi idejno precej podobni, kar bomo videli v nadaljevanju ob primerjalni analizi.

2. OBNOVI DEL

2.1. Tjaša Mislej: Naše skladišče

Skladiščne delavke Vera, Suzi, Evelin in Maria so »ujete« v skladišče velike trgovine, kjer delajo. Tam so cele dneve, tam celo spijo. Podpisale so pogodbo, da imajo proste le nedelje, zraven dela dobijo še zastonj postelje, hrano, bivanje. Škatel je na tisoče, ko pa zložijo vse, vedno pride nova roba. Nikoli se ne znebijo dela. Vera je najstarejša, komaj časa na upokojitev, ki sledi čez tri leta. Ker dela že toliko časa, je najbolj ujeta v sistem, zdi se ji skoraj normalen in se mu ne upira več. Živi v iluziji, da mora skrbeti za svojega moža, ki je že več let pokojen. Suzi je v tridesetih letih, ima otroka, ki tako rekoč živita pri tašči, je ločena, dela zanju, da bi bila materialno preskrbljena, vendar ju skoraj nikoli ne vidi. Evelin je 27-letno dekle, ki sanjari o tem, da bi postala igralka, pevka, znana osebnost. Maria je magistra književnosti in literature, ki si želi biti pisateljica in eskapistično piše o ženskah, ki so v izjemnimi dosežki dohajale oziroma presegale moške. Včasih v skladišče zatava starejši kupec, ki v zunanjem svetu občuti osamljenost in išče smisel. Dekleta ves čas dela čakajo le na zvonec za malico in takrat vsaka izkoristi čas za svoje drobne užitke – televizijski šov, knjigo ... Vsi imajo podobno življenje, vsi so ujeti v globalni kapitalizem. Šofer tovornjaka Bigi, ki dela prvi dan in mora poleg prevoza zlagati še robo, ki mora že prvi dan narediti ogromno nadur. Poslovodkinja Grebovič, brez zasebnega življenja, ki se s celodnevnim delom zateka v beg pred sabo, pride vsake toliko in nameni skladiščnim delavkam par nespodbudnih besed; da bodo odpuščali, da se morajo potruditi, da bo prišel direktor regije in mora biti vse popolno zloženo. En dan v skladišče spet zatava kupec, ki nekaj išče, da bi bil izpopolnjen in ne ve, kaj. Delavke mu absurdno ponujajo kup nepotrebnih reči, nazadnje se spomnijo na prašiča iz ocvirkov, a ugotovijo, da ta ni naprodaj, saj je le okras na oddelku za delikateso. Vendar se je ta ideja tako usidrala v kupčevi glavi, da se odloči, da ga bo na vsak način kupil, četudi ga trikrat preplača. Takrat vstopi poslovodkinja, ki delavkam sporoči, da je direktor na poti in ga zanima, kdo je najšibkejši člen. Prišel naj bi tudi novinar, ob tem jim zabiča, naj pazijo, kaj bodo govorile. Vmes se Evelin spomni, da bi se lahko prijavile na televizijski šov talentov, kjer bi pele, se zasmilile gledalcem in zmagale. To bi lahko bila njihova iztočnica, da bi se rešile iz skladišča, v katero Evelin zares verjame, a druge ne tako. V skladišče spet pride kupec, tokrat s kupljenim prašičem iz ocvirkov in na vsak način prepričuje delavke, da bi ga pojedli skupaj, saj nima nikogar, s komer bi ga delil. Takrat se kupec zaduši in umre, ravno v tem času prideta poslovodkinja in direktor. Ta deluje predvsem nezainteresirano, tudi mrliča, preoblečenega v novega zaposlenega, ne opazi. Le sprehodi se mimo in potem mora na stranišče. Truplo nato skrijejo prazno škatlo, kasneje ga naložijo na tovornjak. Skladišče obišče tudi novinar, ki želi posneti zgodbo o izkoriščanju malih ljudi. Pričakuje dobre zgodbe, da bi se lahko jezili na kapitalistični sistem, a ne dobi nobenih izjav. Delo se nadaljuje, veselijo se proste nedelje, a izvedo, da je dela dosti, da zaenkrat ne bodo odpuščali, a je dela toliko, da bodo morale delati spet to nedeljo. Delavke začnejo razmišljati o stavki, da bi šle na kavo in zapustile skladišče, a se hkrati zavedajo, da so v brezupni situaciji in da in tako lahko samo oditi. V zadnjem prizoru se vrnemo tja, kjer smo začeli. Spet nova roba, spet polno dela, spet morebiten direktorski obisk – v skladišču hipermegamarketa se nikoli nič ne spremeni. 2.2. O avtorici Tjaša Mislej se je rodila 4. marca 1985. Je slovenska dramaturginja in dramatičarka. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in filozofije, študij pa nadaljevala na slovenistiki in na AGRFT, smer praktična dramaturgija in dramsko pisanje. Delovala je kot mentorica mladinskih dramskih skupin in kot asistentka dramaturgije v SNG Drama Ljubljana ter Prešernovem gledališču Kranj. Od leta 2014 piše članke za gledališke liste. Leta 2014 je prejela nagrado za mladega dramatika za delo Panj, leta 2020 pa nagrado Slavka Gruma za delo Naše skladišče. Njene drame so bile uprizorjene ali bralno predstavljene v SNG Drama Ljubljana, PG Kranj, Mini teatru in drugod. Sodeluje pri gledaliških in radijskih projektih, deluje pa tudi kot pedagoška delavka na področju medkulturnega vključevanja. Trenutno se v SNG Drama Ljubljana igra njena predstava Prva beseda je mama, ki je bila 2024 nominirana za nagrado Slavka Gruma in je premiero doživela pred tremi meseci.

2.3. Prežihov Voranc: Boj na požiralniku

Družina Dihurjev je živela na slabi zemlji, zaradi požiralnikov je niso mogli nikoli dodobra osušiti. Ob vsakem močnejšem deževju so jim požiralniki uničili skoraj ves pridelek, zato dostikrat niso imeli kaj jesti in so starši otroke pošiljali služit na Osojnikovo kmetijo, kjer so delali kot pastirji. Tam z otroki niso lepo ravnali, zato se je mali Dihur nekega dne odločil, da pobegne domov. Doma ga ni pričakal prijazen sprejem, temveč še hujši oče, pred katerim se je tri dni skrival. Ko ga je oče našel, ga je tako pretepel, da je Dihur zbolel za božjastjo. Po očetovi smrti je bajto podedoval Dihur, a skupaj z visokimi dolgovi. Kasneje si je našel žensko in se z njo poročil. Ker je bila njihova zemlja preveč mokra, se je Dihur včlanil v kmetijsko zadrugo, ki naj bi pomagala izboljšati pridelek. Po treh letih je iz nje izstopil, saj je ugotovil, da od njega zahtevajo le plačevanje članarine, koristi pa ni bilo. Zemlja je bila ilovnata in težka za obdelovanje, zato so orali s kravami, ker volov niso imeli. Po šestih deževnih letih je končno prišla suša. A naslednje leto je bilo spet obratno. Ker Dihur doma ni mogel zaslužiti dovolj denarja za poplačilo dolga, se je s kolegom odpravil na Savinjsko goro, kjer je pomagal kmetom. S tem je zmanjšal dolg in kupil volička, ki pa je kmalu poginil, ker ga je Dihur pri oranju pretepel. Ob žetvi so Dihurjevi spet hodili služit na tuje njive. Nekoč je Dihurka zaradi izčrpanosti, ker je delala cele noči in dneve, zaspala v brazdi in splavila. Nezavestno so jo pripeljali domov, kjer je čez nekaj dni umrla. Dihur ni hotel prodati bajte, čeprav je dobival veliko ponudb, in se je trmasto boril proti požiralnikom. Otroke je poslal v šolo, vendar so jih drugi otroci zaničevali zaradi uši. Ko je njegov sin Neč nekega fanta zadel s kamnom, ker ga je žalil, Dihur otrok ni več pošiljal v šolo. Družina si je močno prizadevala pridelati vsaj krompir zase. Po dolgem trudu so našli primerno seme in imeli približno dobro letino. Naslednje leto je bila letina spet slaba, zato sta sinova Neč in Pungr ukradla krompir botru Jaromilu. Kmalu so prišli sodnik, žandar in Jaromil, vendar sta fanta namesto sodbe dobila batine, saj je bil Jaromil njun boter. Nekega dne so se požiralniki znova pojavili in ogrozili pridelek. Dihur je skopal globoko jamo, da bi voda odtekla, a se je zemlja vsula in ga hudo poškodovala. Čez nekaj dni je umrl. Otroci sprva niso vedeli, kaj storiti, zato so najprej pisali Sušniku, s katerim je Dihur delal na Savinjski gori. Ta je prišel na domačijo, kmalu zatem pa tudi vaščani. Priredili so pogreb, po katerem so se otroci razkropili po službah, domačijo pa je prevzel bogat sosed.

2.4. O avtorju Lovro Kuhar, bolj znan pod psevdonimom Prežihov Voranc, se je rodil 10. avgusta 1893 na Ravnah na Koroškem, ki so spadale pod takratno Avstro-Ogrsko. Bil je slovenski pisatelj, politik in revolucionar. Odraščal je v revni kmečki družini in se večinoma izobraževal sam. Med prvo svetovno vojno je sodeloval na soški fronti, kasneje pa deloval kot delavec in uradnik. Zaradi dejavnosti v Komunistični partiji Jugoslavije je živel v emigraciji in bil večkrat zaprt. Do aprila 1941, začetka druge svetovne vojne v Jugoslaviji, se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju. Prežihov Voranc je osrednji predstavnik socialnega realizma, znan po delih o kmečkem in delavskem človeku ter usodi malih ljudi. Njegova dela, kot so Samorastniki, Boj na požiralniku in Doberdob, sodijo v temeljni kanon slovenske književnosti. Umrl je leta 1950 v Mariboru.

3. OBRAVNAVA PRIMERJALNEGA BRANJA PRI POUKU KNJIŽEVNOSTI V GIMNAZIJI

3.1. Način in čas obravnave

Kot izhodiščno delo bi vzela delo Tjaše Mislej Naše skladišče, saj v 4. letniku gimnazije obravnavamo slovensko književnost 21. stoletja, med literaturo pa lahko izberemo omenjeno delo. V 4. letniku tudi že poznajo Prežihovega Voranca, ki so ga spoznali leto prej v sklopu slovenske književnosti v 1. polovici 20. stoletja. Prejšnji učni načrt za gimnazijo (2008) je predvideval, da dijaki spoznajo Prežihovo delo Boj na požiralniku v sklopu slovenske književnosti v prvi polovici 20. stoletja kot obvezno literaturo (oziroma se je izbiralo med Bojem na požiralniku in Samorastniki), v novem učnem načrtu (2025) pa se izbira sicer med deli Cirila Kosmača: Sreča ali Pomladni dan ter med Prežihovimi Samorastniki in Lepo Vido prekmursko Miška Kranjca. Obe deli (Prežih in Mislej) sta po učnem načrtu predlagani za primerjalno branje. Zraven sodobnejše drame Naše skladišče lahko torej kot primerjalno branje obravnavamo delo Boj na požiralniku v 4. letniku. Če bi bila predstava Naše skladišče še na voljo, bi si jo lahko z dijaki ogledali, vendar je bila uprizorjena 2020, tako da verjetno te možnosti ne bi več dobili. Bi si pa lahko ogledali kratek videoposnetek, ki ga je pripravil kulturni program na RTV Slovenija, v katerem je na kratko obnovil in nam podal drobce iz predstave, da bi si vsaj malo predstavljali, kako je uprizoritev izgledala.

3.2. Učni cilji obravnave

Obvezni učni cilji, ki bi jih dijaki dosegli s prebranima deloma in z bralno primerjavo, so: - dijak časovno in prostorsko umešča prevodno in slovensko književnost prve polovice 20. stoletja in sodobno književnost 21. stoletja; - dijak medpredmetno spoznava temeljne družbeno-kulturne in duhovnozgodovinske značilnosti obdobja ter to prepoznava v literarnih delih; s tem razvija zmožnost širjenja spoznanj o književnosti in njihovega uvrščanja v širši kulturni kontekst, hkrati pa se uči konstruktivnega sodelovanja sodelujočih z različnih področij; - dijak razume vpliv družbenih okoliščin na vsebino obravnavanih književnih besedil; - dijak bere in interpretira književna besedila slovenske književnosti prve polovice 20. stoletja in sodobnejša besedila 21. stoletja; - dijak primerja obravnavana književna besedila prve polovice 20. stoletja in 21. stoletja; - dijak o obravnavanem besedilu argumentirano razpravlja, ob tem se uči spretnosti aktivnega poslušanja ter nenasilne in asertivne komunikacije; - dijak v primerjavi z besedilom Tjaše Mislej Naše skladišče aktualizira besedilo Prežihovega Voranca Boj na požiralniku; - dijak na podlagi prebranih besedil oblikuje književne probleme in trditve, pri tem uporablja strokovne izraze; vprimeru težav zna sam poiskati ustrezne podatke in/ali pomoč - dijak obravnavana besedila primerja z drugimi besedili.

3.3. Metode in oblike dela Pri primerjalnem branju bi uporabili obliko dela z besedilom, ker bomo prebrali odlomka del Boj na požiralniku in Naše skladišče (v prilogi). Odlomka preberemo, da se dijaki spomnijo obeh del, da jih interpretativno doživijo, da občutijo moč literature in se nanjo odzovejo ter da nam dasta iztočnico za pogovor. Prav tako bi uporabili obliko pogovora, ker se bomo ves čas pogovarjali o delih, si skupaj zastavljali vprašanja, nanje odgovarjali, primerjali bralne in življenjske izkušnje, razumevanje besedil, ju primerjali, iskali vzporednice … Ker bi dijakom razložila nekaj o avtorjih, obdobju, temah, primerjavi itd., bi uporabila še razlago in morda še metodo ustvarjalne dejavnosti, saj bi lahko za domačo nalogo napisali problemski esej, pri katerem bi si izbrali tezo Raje bi živel v času socializma kot liki Prežihovega Voranca ali Raje bi živel v času kapitalista kot liki Tjaše Mislej. Dijaki bi tako vadili esej za maturo, hkrati bi morali dobro poznati obe deli, obdobji, sistema, vse to kritično vrednotiti in izražati svoje mnenje s primeri iz besedil. Za metodo bi izbrala metodo reševanja književnih problemov, saj bi si dijaki s pomočjo učitelja izbrali temo nasilja, ki je skupna obema besediloma, in jo problematizirali. Dijake bi na začetku spodbudila, da sami izpostavijo vzporednice oziroma podobnosti, po katerih bi obe deli lahko primerjali (npr. pri obeh je izpostaljeno nasilje, nemoč posamezikov, ki sanjarijo o boljšem življenju, ujetost v delo …), in iz njih izpostavijo problemsko vprašanje. Če ne bi prišli do ugotovitev sami ali se ne bi mogli odločiti za eno problematiko, pa bi jim ponudila iztočnice, predstavljene v naslednjem podpoglavju. Nato bi si iz iztočnih izbrali določeno vzporednico in postavili hipotezo (npr. Nasilje pri delu je prisotno še dandanes, a se kaže na drugačen način), za katero bi dijaki poiskali tri argumente, ki bi zastavljeno hipotezo podprli, in en argument, ki bi ji nasprotoval. Dijake bi za iskanje hipotez iz konkretnih primerov razdelila v skupine in jih po potrebi usmerjala z vprašanji, tako da bi večinoma z lastnim raziskovanjem prišli do argumentov. Na koncu bi jim pomagala s končno sintezo in razlago, vendar ne bi posredovala ključnih spoznanj.

3.4. Primerjava del Obe deli se ukvarjata s podobnimi tematikami: ujetost v sistem, borba za preživetje, socialna neenakost in hkrati posredno kritizirata družbo oziroma družbeni sistem. Boj na požiralniku uvrščamo v socialni realizem. Prežih je delo napisal med obema svetovnima vojnama, ves svet je takrat še vedno čutil posledice velike gospodarske krize v Ameriki, ki se je začela leta 1929, z njo pa brezposelnost in revščina. V Evropi so se ta čas krepili avtoritarni režimi, mednarodne napetosti so rasle, Slovenija je bila takrat del Kraljevine Jugoslavije. Socialne razmere so bile težke, večina prebivalstva je živela na manjših, samooskrbnih kmetijah in delo Boj na požiralniku zelo dobro odraža takratne socialne razmere. Tudi Tjaša Mislej v svoji socialni drami z elementi satirične komedije opisuje in kritizira ujetost v globalni kapitalizem, v katerem se dandanes, četudi nevede, znajde vsak izmed nas. Čeprav je besedilo sodobno in nas postavi v sodoben čas in prostor, v skladišče ogromne trgovine, kjer ne primanjkuje materialnih dobrin in dela, primanjkuje pa človeškega odnosa, delavke v skladišču fizično in psihično garajo, da bi preživele sebe in svoje najbližje, in zanemarjajo svoje dostojanstvo, preživljajo nemogoče razmere in sanjarijo o boljšem življenju, o boljši prihodnosti, ki se – tako kot pri Prežihovih likih – nikoli ne uresniči. Primerjava obeh del razkriva nekaj zanimivih vzporednic. V obeh primerih je delo povezano s preživetjem; fizično in psihično izčrpava posameznika, hkrati pa ga opredeljuje. Revščina ali socialna negotovost narekuje življenje likov, pri čemer so možnosti za napredek močno omejene. Pri Prežihovem Vorancu so omejitve predvsem družinske, geografske in zgodovinske, pri Tjaši Mislej pa so delavke ujete v sodobni ekonomski sistem. Obe deli torej opisujeta nesrečna življenja ljudi, ki ves čas delajo in so ujeti v brezizhodni situaciji, čeprav vedno znova upajo, da se bodo iz nje rešili in da bodo zaživeli lažja in boljša življenja. Oba avtorja kažeta, da se te želje in sanje pogosto podrejajo socialnim okoliščinam, da jih sistem drži v šahu in se pogosto ne uresničijo. Sistem producira tudi socialne neenakosti med ljudmi, ki se pri Prežihu kažejo skozi različne družbene razrede (manjši revni kmetje, veliki gruntarji, župan …), pri Mislejevi pa skozi položaj, ki ga imajo pri delu (skladiščne delavke, vodja poslovalnice, direktor …). Kljub podobnim temam je forma precej drugačna. Prežihov Voranc v realistični noveli opisuje naravo in vsakdanje življenje, Tjaša Mislej pa v svoji drami s satiričnimi komičnimi elementi poudarja tudi absurdnost. Boj na požiralniku je predvsem pripovedna, socialno angažirana novela, na koncu katere si nedvoumno, realistično predstavljamo takratno življenje večino prebivalstva na današnjih tleh, medtem ko je Naše skladišče socialna drama, ki skozi prizore in dialoge prikazuje trenutno človekovo ujetost v sistem, in sicer na način, da v nas zbudi sočutje, zavedanje, da se te stvari dogajajo med nami in nam, ampak hkrati zaradi komične absurdnosti in pretiravanja ustvarjajo neko distanco. Oba avtorja prikazujeta tudi človečnost in solidarnost kot kratkotrajni, a dragoceni trenutek olajšanja. Pri Prežihovem Vorancu se solidarnost med sosedi ali družino kaže v skupnem premagovanju stiske, ko gresta npr. Dihur in Sušnik skupaj služit, pri Tjaši Mislej pa v kratkih trenutkih medsebojne pomoči, razumevanja in podpore med sodelavkami. Deli poudarjata, da človečnost še obstaja, vendar ne more premagati strukturnih omejitev. Tako Boj na požiralniku kot Naše skladišče prikazujeta vztrajno prisotnost socialne neenakosti in brezizhodnosti posameznika, le da v različnih zgodovinskih in ekonomskih kontekstih. Prežihov Voranc opisuje težave revnega kmečkega prebivalstva v 30. letih, medtem ko avtorica kritično osvetljuje sodobno delavsko izkoriščanje v kapitalističnem sistemu. Pri Tjaši Mislej je zaključek izrazito cikličen, zadnji prizor je skoraj prekriven s prvim, bralcu da vedeti, da so vsi upi potihnili, da delavke začenjajo običajen dan, ki ga bodo verjetno ponavljale do konca življenja. Tudi pri Prežihovem Vorancu je čez celotno zgodbo nakazano, kako se iz roda v rod dogajajo iste reči, kako se borijo s požiralnimi in zemljo za preživetje in nič nam ne da misliti, da bo v prihodnosti po smrti Dihurja kaj drugače. Pri obeh delih imamo tudi motiv otroštva; pri Prežihu bolj izrazit, saj se ves čas rojevajo novi otroci, ki jih starši potem težko preživijo in morajo od doma, da si zaslužijo kruh, ali pa cele dneve garati na domači zemlji. Vzgoja je tako rekoč nepoznan pojem, otroštva, kot ga poznamo danes, ni, otroci so delovna sila, sami si morajo priboriti hrano, pravzaprav se sami preživeti. Kljub temu, da ves čas delajo, živijo v pomanjkanju. Medtem pa v drami Tjaše Mislej otroštvo ni eden izmed glavnih motivov, vendar vseeno zajema del zgodbe. Ena izmed delavk, Suzi, ima doma namreč dva majhna otroka, ki sta materialno preskrbljena, ker njuna mati ves čas dela, živita pa v skorajšnji odsotnosti matere, materinske vzgoje, ki jo je prevzela njuna babica. V drami izvemo, da mater kličeta celo po imenu, saj sta tako čustveno oddaljena od nje. Način vzgoje se torej v delih precej razlikuje, vendar je pri obeh omejena – nekje otroci odraščajo v pomanjkanju materialnih, nekje čustvenih potreb.

Dijakom bi za primerjavo ponudila naslednje iztočnice: ujetost in brezizhodnost položaja, čas dogajanja in okoliščine, sanje o boljšem življenju, nasilje.

Boj na požiralniku Naše skladišče Ujetost, breizhodnost položaja Družinske, geografske, zgodovinske omejitve Ujetost v sodobni kapitalistični sistem Čas 1934 (med vojnama) 2020 (sodobnost) Sanje o boljšem življenju Razlog za trdo delo; poleg primarno golega preživetja Razlog za trdo delo; eskapizem Nasilje Fizično Psihično

- Ujetost, breizhodnost položaja: V delu Naše skladišče nam novinarjev epilog na koncu nakaže, da vse skladiščne delavke in vsi “navadni” ljudje končamo isto – kot 58- letna Vera, ki je v skladišču delala vse do upokojitve, čeprav si je rekla, da ne bo, da bo šla prej v penzijo, a je ta bila prenizka, da bi si to lahko privoščila …

Novinar: Tako je Suzanina zgodba v bistvu Verina zgodba. In je tudi zgodba od Evelin. Je tudi Marijina zgodba. In Marijina zgodba je tudi zgodba od Tanje in Nataše in od Aleša in Roka in Nine in Eve in Dejana in Tjaše in …

Vse delavke so ujete v sodobni kapitalistični sistem, ki ga lahko razumemo kot nekakšno sodobno obliko suženjstva, in se tolažijo, da je to le začasna, kratkotrajna rešitev, da bodo odšle, ko najdejo kaj boljšega, ko uspejo na drugih področjih. Hkrati pa jih vse veže zavedanje, čeprav nekje globoko spodaj, da to govorijo že odkar so prišle – in da morda ne bo tako enostavno iti. Vse se morajo preživeti, nekatere preživeti celo svojo družino, in težko je pustiti dobro plačano delo, sploh z zavedanjem, da si še kako lahko zamenljiv, da ni ničesar več zagotovljenega, da so stroški življenja visoki … Četudi zato prodaš svojo dušo in življenje, ko delaš dan in noč, vse dni v tednu. Tako te izkoriščevalni kapitalistični sistem tudi “dobi v svoje kremplje” – ne moreš ostati, a ne moreš iti. Tudi v delu Boj na požiralniku imamo nazorno nakazano ujetost družine v mizerno, siromašno kmečko življenje, kjer se bojuje z zemljo in za preživetje. Priča smo neizmerni krutosti geografskih, družinskih in zgodovinskih omejitev; socialni stiski, nemoči. Stiska, frustracija, krutost, ki je posledica vzgoje, se prenaša iz roda v rod. Vidimo malega Dihurja, ki ga starši pošljejo od doma, da bi si zaslužil za kruh, in ker se do njega nečloveško obnašajo, pobegne nazaj domov, kjer je še trikrat huje kaznovan s strani očeta. Ta deček se spremeni v istega nasilneža, svoje otroke ne vzgaja zares, cele dneve morajo delati ne zemlji, ne hodijo v šolo, kaznuje jih na enak način, kot je oče kaznoval njega.

- Čas: Deli je zanimivo pogledati tudi s časovnega vidika, ker sta bili napisani 86 let narazen in vsaka zelo dobro prikazuje svoj čas. Čeprav gre za zelo podobno tematiko, podobne probleme, jih oba avtorja osvetlita z malo drugačne perspektive, z drugačne pozicije. Prežihovo dogajanje je medvojno, ko je bila velika kriza, ko so kmetje propadali, vladala je brezposelnost … Vse to je rezultiralo tudi v takratni lakoti in borbi malega kmeta za golo preživetje. Osnovne materialne dobrine so predstavljale razkošje, vsi so cele dneve delali in si prizadevali, da bi jim uspela – za današji dan zelo banalna surovina – krompir. Trdo delo je zadevalo tako starejše kot mlajše, otroci niso bili izvzeti. Imeli so drugačne prioritete; izobraževanje, šola nista bila na prvem mestu, pač pa delo na zemlji. Kar je povsem obratno od današnjega časa, 84 let kasneje, ko je Tjaša Mislej napisala Naše skladišče. Zaposlitev je dovolj, vendar nič ni več zagotovljeno. Iz danes na jutri se lahko znajdeš na cesti brez kančka premoženja. Materialnih dobrin je v izobilju, so prenasičene, ljudje ne vedo več, kaj hočejo; vse imajo, pa še kar iščejo (primer starejšega kupca, ki nikakor ne ve, kaj bi ga še izpolnilo).

KUPEC: … kje imate ta nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin … EVELIN: Na svidenje! KUPEC: … z marmelado iz švedskih godži jagod … SUZI: Ne vemo. Pejte vprašat prodajalce. KUPEC: … s semeni španskega sezama iz Andaluzije? Nobenega prodajalca ni nikjer! Nobenega! Čisto sam sem, izgubljen!

Čas, ko nam kapitalizem vsiljuje vse, kar nam lahko ponudi. Ko z materialnimi dobrinami zapolnjujemo čustvene in druge praznine in nismo zares nikoli siti. Ker vedno pride za najboljšim izdelkom še en boljši … Avtorica nam da občutek, da če ne bomo imeli vsega, ne bomo imeli dovolj. To lahko vidimo tudi na primeru Suzi, ki je mati dveh otrok, a ju skoraj nikoli ne vidi, ker ves čas dela. Otroka hodita v šolo, imata topel dom, hrano, vse najnovejše šolske potrebščine, a Suzi dela nadure, da bi ju peljala v Disneyland. In želita si tablice in dobrega računalnika za igranje igric. Ker vse to imajo vsi sošolci … Avtorica to pretirano željo po materialu pokaže na malo komičen, ironičen način, a “udari” precej zares, saj so to stvari, ki se dogajajo v tem času v resničnem življenju.

- Sanje o boljšem življenju: Vsi liki v obeh delih sanjajo o boljšem življenju. Vsem je skupno to, da so njihove sanje precej prizemljene (morda z izjemo Evelin, ki želi postati slavna igralka), skoraj nekakšni osnovni pogoji za dostojno življenje in preživetje. Sanje Dihurjevih so usmerjene v lastno zemljo. Zemlja jim pomeni svobodo in preživetje. Sanjajo o tem, da bi se nasitili in da jih požiralnik na njihovi njivi ne bi več ogrožal. “Dihur se je vdajal lepim sanjam. Ako pojde vse tako po sreči, bi z leti mogoče vendarle dokupil kje kako suho njivo, ki bi bila za krompir in za rž. Potem bi bila bajta dobra.” Sanje delavk v skladišču so usmerjene v izhod iz sistema. Vera sanja o morju, o potovanjih, Suzi o tem, da bi imela dovolj denarja za normalno življenje, brez da z otrokoma živi pri tašči, da bi imela svojo cvetličarno, Maria si želi postati pisateljica, Evelin pa pevka, plesalka, igralka. Tudi ostali liki sanjajo, da bi se iztrgali iz sistema, vsi imajo nad sabo namreč nekoga nadrejenega, ki drži v rokah njihove niti.

EVELIN: Ker sem se prva javila. Jaz sem Evelin. Evelin mi je ime in sem pevka. (Vera se zareži.) Ja, pevka sem, a prav? Zraven tega sem tudi plesalka in lahko sem tudi igralka, če hočem. (Vera se še bolj reži.) Ja, v redu! Trenutno delam v skladišču! Ampak samo začasno, dokler ne najdem boljšega! - Nasilje: Motiv nasilja v obeh delih deluje kot nekakšen mehanizem razčlovečenja, ki posameznika podredi bodisi zemlji bodisi kapitalu, pri čemer se oblika nasilja kaže pri Prežihu kot surova fizična sila, pri Mislej pa kot psihično nasilje v obliki prefinjenega sistemskega nadzora. V Prežihovem Boju na požiralniku je nasilje precej realistično in neposredno; izvira iz obupanega boja za preživetje, kjer Dihur uporablja fizično silo nad otroki in živalmi, saj jih v svoji otopelosti ter obupu vidi le kot delovna orodja. To bi lahko razumeli kot nasilje pomanjkanja, kjer človek postane zver. “Nato je Dihur začel udrihati s prizemnikovcem po Nečevem zadnjem delu. Ni tepel vihravo ali razburjeno, temveč počasi, preudarno in žilavo, mah na mah. Vsak udarec je spremljal grozeč žvižg prizemnikovca skozi zrak, in ta žvižg je huje odmeval kakor zamolkli udarci, ki so drug za drugim grizli v fantovo meso. Pri tem so bile njegove oči zvesto uprte tja, kamor je mahal.” Nasprotno pa je v drami Naše skladišče Tjaše Mislej nasilje strukturno in psihično, utelešeno v neizprosnih normah in nenehnem delu ter nadzoru skladiščnih delavk. Vse to jim počasi, a zanesljivo odvzema dostojanstvo in svobodo. MARIA: Ob nedeljah nas včasih spustijo domov. Če ni ravno kak praznik ali poseben dogodek, kot na primer teden jesenskih popustov ali veliki črni petek.

BIGI: Nisem si mislu, da bo tko. Jaz sem mislu, da bom šofer. Mi smo familija šoferjev. V resnici je pa tuki furanja bolj malo. Največ se dela v centralnem skladišču. Fizikala – nakladanje in razkladanje. Če nisem dons dvejst ton premaknu z lastnimi rokami. Pa stalno je treba hitet. Majster hodi okol in nadzira. Če si pod normo, baje trgajo od plače. Štejejo, kok naložiš. Pa kako boš tok hitro zložil v tovornjak vse tiste pakete? Pa kašne škatle majo po trideset kil. Sej ne rečem, plača je kar dobra. Ampak da bi si za ta dnar zlomil hrbet, se pa ne splača, ne.

BIGI: Kok je ura? Dons bi moral že zdavnej končat izmeno. Šef mi je rekel, da moram podaljšat zarad povečanega obsega dela. Dokler bo treba. Jutri sem pa napisan za zjutri, mater. Ob petih začnemo. Kdaj bom pa spal?

3.5. Potek učne ure po metodi reševanja književnih problemov

FAZA DELO UČITELJICE DELO UČENCEV (predvideni odgovori; cilji, ki se dosežejo s posamezno dejavnostjo) IZVEDBA UČNEGA PROCESA (oblike, metode, diferenciacija, prilagoditve) UVODNA MOTIVACIJA (čustveni, kognitivni konflikt) Dijakom postavim vprašanje, kdaj mislijo, da so ljudje boljše živeli – pred stotimi leti oziroma med svetovnima vojnama ali sedaj? Spodbudim jih, da svoja razmišljanja in mnenja argumentirajo. Napovem, da bomo obravnavali oziroma primerjali dve deli, ki so ju že prebrali oziroma bomo odlomka prebrali še skupaj, ki govorita o brezizhodnih situacijah ljudi, pomanjkanju, ki sta bili napisani 84 let narazen in odsevata takratne socialne razmere. Dijaki razmišljajo o preteklosti, o pomanjkanju materialnih dobrin, trdem delu, trdi vzgoji in o sedanjosti, ko smo ujeti v delo, v hiter življenjski tempo, doživljamo spreminjanje vrednot … Frontalna oblika IZHODIŠČA ZA LITERARNO RAZISKOVANJE (napoved učnih ciljev, raz. metode) Dijakom povem, da bodo spoznali in primerjali socialne razmere včasih in danes, različne vrste nasilja, ki jih doživljamo, različen opis razmer v dveh zvrsteh in kritično razmišljali o primerjavi. Dijaki ob poslušanju ciljev razmišljajo o podanih pojmih in skušajo v mislih oblikovati problemsko vprašanje, ki zadeva obe deli in na katerega bi lahko ob premišljeni obravnavi na koncu odgovorili oziroma ga argumentirali. Frontalna oblika KONKRETIZIRANJE KNJIŽEVNEGA PROBLEMA OZ. RAZISKOVALNEGA VPRAŠANJA (oblikovanje hipotez) Dijake spodbudim k razmisleku o problemu z vprašanjem, kako se v obeh delih kažeta nemoč, ujetost, kaj muči posameznike, kakšna je splošna atmosfera del ... Dijakom ponudim štiri iztočnice za primerjavo del, in sicer brezizhodnost situacije, čas, nasilje in sanjarjenje o boljšem življenju. Skupaj se pogovorimo in odločimo za eno, ki se jo bomo podrobneje dotaknili, nasilje. Zastavimo si hipotezo: Nasilje pri delu je prisotno tudi danes, le da se kaže na drugačen način. Dijaki sodelujejo v pogovoru in razmišljajo o problemu nemoči, ujetosti ... Skupaj z učiteljem se odločijo za najbolj zanimivo iztočnico, ki jo bodo podrobneje problematizirali. Frontalna oblika RAZVIJANJE HIPOTEZ (utemeljevanje, iskanje argumentov za in proti iz besedila) Dijake razdelim v manjše skupine. Vsaka skupina v besedilih poišče konkretne primere (dogodke, opise, like, citate), ki potrjujejo ali ovržejo zastavljeni hipotezi. Usmerjam jih z vprašanji: Kdo je žrtev nasilja? Kakšne oblike nasilja so prisotne? Kako je prikazan socialni položaj? Skupine svoje ugotovitve predstavijo, skupaj nato presojamo utemeljenost argumentov. Dijaki po skupinah poiščejo konkretne primere v besedilu, ki podprejo ali ovržejo postavljeni hipotezi. Ugotovijo, da je danes nasilje predvsem sistemsko, da ga izvajajo nadrejeni nad podrejenimi, vendar je veriga podrejenih in nadrejenih zelo dolga, tako da so po navadi “izvajalci” nasilja le-tega deležni tudi sami. Izpostavijo, da je nasilje večinoma psihično. Svoje ugotovitve predstavijo. Frontalna, skupinska oblika POVEZOVANJE HIPOTEZ S KNJIŽEVNIM ZNANJEM (teorija, zgodovina) Dijake usmerim, da ugotovitve povežejo z literarno zvrstjo (npr. pri dramatiki ne bo neposrednih opisov nasilja, prepoznati jih bodo morali iz dialogov), z literarnim obdobjem in družbenozgodovinskim kontekstom ter značilnostmi socialnega realizma. Dijaki navedejo značilnosti drame, da je sestavljena iz didaskalij in dialogov, da so v tem delu dialogi bolj povedni, obsežbejši kot didaskalije. Navedejo tudi značilnosti socialnega realizma; da realistično opisuje malega človeka, odklanja subjektivizem … Frontalna, skupinska oblika PRIMERJANJE besedila z drugim besedilom, obravnavanim pri pouku slovenščine (iskanje podobnosti in razlik v dveh do treh določilnicah, oblikovanje sklepa) Dijake spodbudim, da ob delih razmišljajo ne samo o podobnostih, ki so jih predhodno našteli, ampak tudi o razlikah, ali obratno. Dijaki podobnosti oziroma razlike, ki so jih našli v besedilih, skušajo dopolniti še z obratnega vidika. Če so prej govorili o podobnostih obeh besedil (npr. nasilje, slabe socialne razmere, nemoč posameznika), sedaj poiščejo tudi razlike (npr. dogajalni čas, trajanje dogajanja – pri Prežihu vidimo celoten potek življenja lika, od vzgoje do smrti, medtem ko imamo pri Mislej le en del življenja likov, nekaj tednov; različne potrebe likov …). Frontalna, skupinska oblika VREDNOTENJE (aktualizacija, komentar) Dijaki razmišljajo o hipotezah in jih potrdijo/ovržejo, komentirajo. Razmišljajo tudi o tem, ali se s prikazom sodobne družbe v Našem skladišču lahko poistovetijo, ali je današnja družba do posameznika res pravičnejša, se strinjajo z dejanji oseb v delih, kako bi sami reagirali v podobnih situacijah ipd. Dijaki z iskanjem konkretnih primerov v besedilih, analizo le-the, vrednotenjem in kritičnim razmislekom rešijo problem, ki smo si ga zastavili na začetku, in širše razmišljajo o situacijah v delih, tako da vključijo svoje mnenje, se postavijo v vlogo likov. Ugotovijo, da je tudi današnja družba nasilna in izjemno nepravična do malega človeka, čeprav se to kaže na precej bolj prikrit način, kot se je včasih. Z liki do neke mere sočutvujejo, razumejo njihova dejanja, vseeno pa poskušajo podati odgovore, kako bi se lahko uspešneje poskusili izviti iz sistema, ki jih dela nesrečne (npr. upor). Frontalna oblika METAGONITIVNA REFLEKSIJA (katere bralne strategije so bile uspešne, so bili uporabljeni zanesljivi viri in literatura ipd.) Z dijaki ovrednotimo, katere strategije so bile uspešne za primerjavo, na kakšen način so našli podobnosti in razlike, kako so medsebojno sodelovali pri oblikovanju hipotez, kako so določili potek dela, je imel kdo vlogo vodje, ali so argumente utemeljevali z dovolj reprezentativnimi primeri iz besedila, ali bi jih lahko navedli še več … Pogovorili bi se tudi, ali so pričakovali takšen rezultat, ali so z raziskovalnim delom zadovoljni, se vsi strinjajo z ugotovitvami (če se ne, ustvarimo varen in prijeten prostor, v katerem dijaki brez težav spregovorijo). Dijaki kritično razmislijo o strategijah, uporabljenih pri primerjavi, se pogovorijo, kaj bi lahko pri sodelovanju izboljšali, ali so prišli do končnih ugotovitev, kot so si jih zamislili ... Če se kakšno mnenje ne sklada z večino v razredu, to tudi povejo. Frontalna, skupinska oblika

4. SKLEPNE UGOTOVITVE Pri izvedbi primerjalne analize med novelo Boj na požiralniku in dramo Naše skladišče se soočamo s precej kompleksnim prepletom literarnih in pedagoških izzivov. Ena osrednjih težav pri interpretaciji sodobnega dela Naše skladišče bi lahko izhajala iz njegove specifične žanrske narave; komični elementi in mestoma absurda bi lahko pri dijaku ustvarili napačen vtis “lahkotnosti”, zato bi morali biti na to še posebej pozorni, ko bi jim delo predali v branje. Pozorni moramo biti na to, da dijaki prepoznajo komike ne prepoznajo kot samo del komedije, temveč v delu prepoznajo idejo drame, torej sodobnega izkoriščanja kapitalističnega sistema. Nadaljnji izziv predstavlja primerjava dveh različnih literarnih vrst – epike in dramatike, saj morajo dijaki v delih prepoznati različne forme in slogovna sredstva. Pri Prežihu vso dogajanje spremljamo eksplicitno iz pripovedi tretjeosebnega pripovedovalca, pri Tjaši Mislej pa probleme osvetljuje skozi dialog, komunikacijske šume in tudi tisto, kar v besedilu ostane neizrečeno. Na koncu sem dobila občutek, da bi bilo v praksi morda dala preveč vzporednic za primerjavo, da bi se bilo bolje osredotočiti na dve ali tri stvari oziroma motive in si zanje vzeti več časa ter jih bolj poglobljeno analizirati. Kljub navedenim omejitvam takšna primerjava prinaša dosti didaktičnih prednosti, predvsem na področju aktualizacije književnosti. Brez vključitve sodobnega dela bi dijakom Prežihov svet morda ostal oddaljen in arhaičen; s povezavo obeh del pa literatura postane živa in relevantna. Z metodo reševanja književnih problemov prav tako dijake spodbujamo k kritičnemu mišljenju, vrednotenju, argumentiranju, izražanju mnenja. Ko dijaki primerjajo usodo Dihurjevih z usodo skladiščnih delavk, niso več le pasivni sprejemniki besedil, temveč postanejo kritični presojevalci in reševalci problema – primerjalna analiza jih spodbudi k razmišljanju o vzporednicah; o človekovem dostojanstvu, nasilju, vrednotah, družbenem sistemu “nekoč” in danes.

5. ZAKLJUČEK Primerjalna analiza del Boj na požiralniku in Naše skladišče presega samo faktografsko spoznavanje literarnih obdobij. Dijaki prek sodobne drame Tjaše Mislej lažje razumejo njim bolj oddaljena socialna vprašanja, ki jih v 20. stoletju odpira Prežihov Voranc. Z vidika učnih ciljev primerjalna analiza omogoča sintezo znanja, saj dijaki povezujejo literarno obdobje socialnega realizma s sodobno dramatiko in prepoznavajo skupne iztočnice, kot so motiv ujetosti, socialna nepravičnost, determiniranost okolja. Dijaki ob obravnavi prav tako razvijajo kritično mišljenje, saj vrednotijo deli, ju povezujejo ter argumentirajo svoje poglede ali izkušnje v sodobnem času. Tema omogoča tudi neposreden stik z drugimi predmeti, npr. z zgodovino (gospodarska kriza leta 1929) in psihologijo (meje človekovega dostojanstva). Takšna metoda dela pri dijakih najverjetneje povečuje motivacijo, saj literatura postane nekako relevantna za razumevanje lastnega položaja v svetu.

5. VIRI IN LITERATURA

Mislej, T. 2020. Naše skladišče. Dostopno na: https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-MDN5S741/6ef77a95-25be-47d4-bd5d-22dd9d6d1bda/PDF

Učni načrt z didaktičnimi priporočili: slovenščina. 2025. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Zavod RS za šolstvo. Dostopno na povezavi: https://eportal.mss.edus.si/msswww/datoteke/ucni_nacrti/2026/un-dp-slovenscina_gim-si-dv-kl-ek-ek_si-teh-teh_si-um-um_si.pdf

Voranc, P. 1934. Boj na požiralniku. Dostopno na: https://sl.wikisource.org/wiki/Boj_na_požiralniku

Žbogar, A. (2013). Iz didaktike slovenščine. Slavistična knjižnica, št. 18. Slavistično društvo Slovenije.

Žbogar, A. (2023). Metoda reševanja književnih problemov in problemski šolski esej v gimnaziji. Slavia Centralis, 16(2), 308–325. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-ZX05PPUT

6. PRILOGE 6.1. Odlomek Prežihov Voranc: Boj na požiralniku Slednjič se je Dihurjem izpolnila želja, volička sta dorasla. Bližala sta se tretji vigredi in postala sta godna za jarem. Bila sta sicer še zelo šibka, ker sta rasla ob pičli hrani in kislem zelenju, toda Dihur ju je zgodaj napregel. Prvo preskušnjo sta dobro prestala. Ko sta pripeljala prve gare stelje na dvorišče, je devetletni Neč, ki jima je bil za varuha, tako prešerno mahal z velikansko šibo okrog vprege, da je zadel petletnega brata Pungreja v levo oko in mu je izteklo. Dihur je Neča do nezavesti premlatil in kakor nekdaj njegova mati, je tudi zdaj bila Dihurka tista, ki je izdrla nezavestnega dečka iz očetovih klešč: "Ali bi rad imel dva pohabljenca?" Pungri je mesec dni tekla sokrvica iz očesa, potem je prerasla mrena in kmalu se je stvar spet pozabila. Oves je bil v zemlji, zdaj so orali za ječmen na njivi "bradavici". Prvi dan se je zlomil lemež. Zvečer je Dihur oprtal celega merjasca na pleče in nesel breme, ki je tehtalo skoraj sto kil, uro hoda h kovaču, kjer sta ga ponoči zvarila. Drugi dan je Dihur spet oral. Voliča nista bila enakomerno zraščena. Bavšej, katerega je dokupil, je bil nekoliko višji in močnejši, zato je imel tudi pol goži več naloženo kakor doma zrejeni ramp. Komaj in komaj sta bila kos težki brazdi. Dihur je preteče bobnal z oričko po lemežu. Zraven je sanjal o zaslužkih pozimi z vožnjami iz grofovskih gozdov, o prodaji, ko bosta približno deset metrskih stotov težka, in o nakupu novega, lažjega para. Enakomerno hrstanje mastne zemlje ga je tako omamilo, da je pozabljal na počitek. Zato je včasih, kadar sta volička zaradi utrujenosti počasneje otepala po brazdi ali pa sploh ustavila korak, zbesnel, začel vpiti in ju neusmiljeno pretepavati. Mali Neč, ki ju je vodil, je s strahom opazoval očeta. Ko se je umiril, je spet zapadel enakomernosti kretenj in sanj. Načela sta pravkar zadnji ogon "bradavice". Mahoma je začel bavšej opletati in se je ustavil. "Hej, skidaj se, dremuh!" je bodril na pol zdramljeni Dihur. Neč je hlastno vlekel za vrv in spet je začelo migljati. Toda čez dva, tri korake je bavšej spet obstal. "Kako goniš!" Dihur je tresnil z oričko po lemežu, da je zadonelo čez globel. Spet je šlo dva koraka, spet je obstalo. "Potuha!" Dihur je planil k bavšeju in ga z oričko oplazil po stegnu, da je dlaka v šopih odletela. Volička sta se zagnala v jarem, a videlo se je, da bi ramp rad potegnil, bavšej pa se jarmu odmiče. "Čakaj, hudič!" Dihur ga je začel sekati z oričko po trebuhu, po stegnih in plečih, da so se vidno redile klobase.

6.2. Odlomek Tjaša Mislej: Naše skladišče EVELIN: Ker sem se prva javila. Jaz sem Evelin. Evelin mi je ime in sem pevka. (Vera se zareži.) Ja, pevka sem, a prav? Zraven tega sem tudi plesalka in lahko sem tudi igralka, če hočem. (Vera se še bolj reži.) Ja, v redu! Trenutno delam v skladišču! Ampak samo začasno, dokler ne najdem boljšega! VERA: Kar sanjej, punči. Ampak veste, kako gre … Sanja svinja kukuruz! Haha. EVELIN: Nesramnice. Ne pustijo mi, da povem … Ja, okej. Delam v skladišču trgovine. In to ni kar ena navadna trgovina. To je ogromna trgovina. Res huge trgovina! SUZI: Ogromna! EVELIN: Ne prekinjaj. Kje sem bila? Ta trgovina je tako ogromna, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega. Tako je velika, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, sicer ne najdeš več poti ven. SUZI: Supermegatrgovina! EVELIN: Tako je ogromna, da ženske v njej rojevajo otroke, medtem ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na oni svet … SUZI: Ne, tista boljša beseda … Kako že gre? Tista beseda … MARIA: Hipermegamarket? SUZI: To, ja! EVELIN: Sem Evelin in delam v skladišču. Ampak ne bom več dolgo. Ne bom se zataknila tukaj kot nekatere, a ne? VERA: Si končala? Začni zlagat, konzerve se ne bodo same zložile gor. SUZI: Petdeset škatel rdečega fižola za zložit! MARIA: Država uvoza: Čile. SUZI: Ta fižol je videl več sveta kot jaz. EVELIN: Vsaka peška je vidla več sveta kot ti. SUZI: Ko bom odprla svojo cvetličarno, bom pa hodila na razstave cvetja. VERA: Boš, boš. Seveda boš. To je Suzi in že osem let dela v skladišču trgovine. EVELIN, MARIA, SUZI: Hipermegamarketa! EVELIN: Suzi špara denar za cvetličarno. Sovražim vrt in zemljo in polže. VERA: Jaz sem Vera. Samo še par let do penzije, pa moram premetavat te preklete škatle. Križ me bo fental! SUZI: Na komisiji so ji zavrnil prošnjo za invalidsko. EVELIN: Saj ji nič ni. VERA: Pritožila se bom. Celo življenje plačujem zavarovanje, zdaj se pa na stara leta matram s temi škatlami … EVELIN: Eh, stara je najbolj živahna. In najbolj glasna. VERA: A bejž. MARIA: Vsak dan enako. Zlaganje, pakiranje, deklariranje. Odpiramo, režemo, premetavamo škatle gor in dol, gor in dol, gooor in doool. Nikoli konca. Ko že misliš, da je vse zloženo, ko si že skoraj oddahneš – bam! Ti že vozijo nove in nove in nove škatle. EVELIN: Tale tukaj je pa ta fina! No, kar sama povej. MARIA: Kaj naj povem? Da v resnici nimam pojma, kdo sem, kaj hočem in kaj bom delala čez pet let? VERA: Isto kot zdaj boš delala, dragica. Kaj pa misliš. Maria je študentka. EVELIN: O, ne. Je že diplomirala. SUZI: Visoko študirana … Kako že? Magistra književnosti in literature? EVELIN: Koza! Primerjalne književnosti in literarne teorije! SUZI: Oprost. MARIA: Želim si pisat. Rada bi pisala. SUZI: Pisateljica! Kako nobel se to sliši. EVELIN: Jaz ne rabim nobenga faksa, da delam tu. Ne rabim diplome, da znam gnile paradajze ven zbrat. Pa na vsak artikel eno nalepko stisnit – plok, plok, plok! Pa kimat šefici, ko nam pride težit.