Pred tovarno

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Fran Ločniškar: Pred tovarno

(Ženski svet, let. 2, številka 7, 1924, str. 162)


Po sencah opoldan posedajo,
vsak borno kosilce v roci,
kraj njih sedé in gledajo
v daljave bledi otroci.

Očetom kosila nosijo
in zraven so sami gladni,
a vendar kruha ne prosijo. . .
uporni so v srcih in hladni. —

V prijetni opoldanski sen
zarezal glas se je siren.
Spet vrata se odpirajo
in množice požirajo
kot nenasiten velikan:
Tako nekoč jih spet na plan
pomečejo, ko v žilah kri
ob strojih se jim izsuši. . .


Vsebinska analiza[uredi]

Snov za to delo je vzeta iz vsakdanjega življenja delavcev v tovarni. V prvem verzu motiv senc lahko pomeni dve stvari: senca kot olajšanje v opoldanski vročini in senca kot znak teme, znak nezmožnosti orientiranja (v družbi). Drugi vidik izraža skrb nad »slepoto« naroda. Ta del pesmi lahko do neke mere povežemo s tematiko prve pesmi (Naša povest). V drugem verzu z okrasnim pridevkom »borno« pokaže na revščino delavcev v tovarni. Prav tako v naslednjih dveh verzih s pridevnikom »bledi« opozarja na ta problem. Z opisom strmljenja v daljavo tudi nakaže na brezciljno gledanje- s tem pa morda hoče poudariti fatalizem in sprejetje usode svojih staršev brez zastavljanja kakšnih svojih »višjih« ciljev. Gledanje v daljavo bi sicer bilo možno razlagati tudi kot gledanje v prihodnost, kovanje načrtov itd., a bom zaradi konteksta pesmi vztrajal pri svoji interpretaciji. Drugi in tretji verz naslednje kitice dodatno nakazujeta na vdanost otrok, ker kljub temu, da so sami lačni ne pojedo kosil namenjenih njihovim očetom. S tem verzom avtor še naprej poudarja motiv revščine. Zadnji verz druge kitice je pesnikova opazka, da slovenski narod (simbol »otroci«) sicer ima potencial za upor proti družbenemu sistemu izkoriščanja delavstva, a je obenem tudi hladen in nedovzeten za spremembe, torej vdan v usodo. V naslednji kitici, ki je za razliko od prviih dveh kvartin tokrat sestvljena iz osmih verzov in jo zatorej imenujemo oktava oz. stanca, avtor z nasprotjem prijetnega opoldanskega počitka in predirljivim zvokom siren pokaže na prekinjeni počitek in vnovično vrnitev na delo. Tretji in četrti verz tretje kitice pokažeta, da ima pesnik v mislih veliko število delavcev (»nenasiten velikan, ki požira množice«). Izkoriščanje torej ne pozna meja. Zanimiva je tudi raba nedovršnih glagolov (npr. posedajo, gledajo), ki nehote asociirajo na delavce, ki nepretrgoma garajo za tekočim trakom. Zadnji trije verzi v pesmi so zelo pesimistični. Avtor je prepričan, da se bomo slovenski delavci v tovarnah izgarali do smrti. Ti trije verzi imajo izrazito negativen prizvok, kar pomeni, da se avtor za razliko od prve pesmi v tej pesmi opredeli. Tematika pesmi je torej težko življenje delavca, konkretneje slovenskega delavca. Rima je v prvih dveh kiticah prestopna, nato pa v tretji, ko se spremeni tudi vsebina (nekakšen vsebinski preskok) pride tudi do zamenjave rime- govorimo o zaporedni rimi. Ta pesnikova poteza spremeni ritem pesmi in bralec dobesedno čuti cvileči glas siren v začetku tretje kitice. Za primerjavo s prvo pesmijo so pomembno stilno sredstvo zopet uporabljene tri pike, le da tu z drugačnim namenom. Tukaj avtor bolj kot svojo negotovost izraža nemoč nad obstoječim stanjem v družbi.


Lirski subjekt:

Pripovedovalec je tudi v tej pesmi pesnik. Za razliko od prve pesmi v tej pesmi ne ustvarja distance do realnosti in poda zgolj svoja občutja ob opazovanju okolice.


Namen objave v Ženskem svetu:

V prvem verzu druge kitice s samostalnikom »očetom« pesnik poudari, da gre predvsem za moško vlogo delavca v družbi. Kar sicer lahko pomeni dve stvari: najprej, da avtor izraža razočaranje nad nevključenostjo žensk v prostor delavstva v smislu, da so za nekaj prikrajšane, ali pa gre celo za kritiko žensk zaradi istega razloga, ampak tokrat v smislu pozitivne diskriminacije. To razložimo z dejstvom, da so prikrajšane zgolj za težko delo v tovarnah. Verjetnejša je sicer prva možnost.


Vir[uredi]

http://www.dlib.si/html.asp?database=casopisje&id=documents/casopisje/zenski_svet/pdf/URN_NBN_SI_doc-FLFNJC3M.pdf&find1=&find2=&find3=


Literatura[uredi]

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.

Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.

Zven in pomen. Študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005.