Polonamajdic

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

O Novi pisariji[uredi]

Na prvi pogled učbenik Nova pisarija, avtorja Mirana Hladnika ni zanimiv. Velikokrat tudi dobre knjige ne izgledajo zanimive, pa vendarle so. Avtor učbenika z zanimivim pristopom pritegne bralca, da učbenik bere naprej. V njem so razložena dejstva in termini, na način, ki jih lahko razume vsak. Poleg same zanimivosti pa je vse skupaj podkrepljeno s številnimi raziskavami, prav tako pa branje popestrijo slike ob besedilu.

Eno od zanimivejših poglavij iz Nove pisarije, mi je Informacijska družba. Res je zanimivo opazovati, kako vse bolj so popularne e-knjige, vendar tiskana knjiga še vedno ostaja. Sama rajše posežem po tiskani knjigi, saj je otipljiv predmet, ki ga imam lahko v rokah in vem, koliko strani mi še ostane do konca knjige.

Učbenik Nova pisarija bi priporočila vsakomur, ki ga zanima pismenost, kredibilnost, žanri, slog, iskanje in digitalna humanistika.

Pismenost[uredi]

"Biti pismen pomeni obvladati znakovni sistem za (pisno) komunikacijo." Pismenost ni bila samoumevna, vse do uvedbe obveznega šolanja v 18. stoletju. Pismenost je tako pomenila obvezo vsakega posameznika. V današnji družbi je že zelo malo ljudi nepismenih, saj je pojem nepismenosti sprejet kot nekaj sramotnega. Današnja percepcija pismenosti je drugačna kot je bila včasih. Naše babice in dedki so pisali s kredami, danes pa za pisanje vse bolj uporabljamo tehnologijo kot npr. računalnik. Danes se bolj uveljavlja bralna oz. funkcionalna pismenost, to pa pomeni, da pravilno razumevamo sporočila v kulturi v kateri živimo.

Informacijska družba[uredi]

Z izrazom informacijska družba, označujemo družbo, ki jo je močno zaznamovala tehnologija. Predvsem je vezana na družabna omrežja. Pojavlja pa se tudi stališče, ki zadeva informacijsko družbo in sicer ta, da je digitalna informacija bolj kompleksna od natisnjene, saj zanjo potrebujemo računalnik in elektriko, medtem ko vsega tega pri informaciji, ki živi na papirju, ne potrebujemo.

Wikiji[uredi]

Wikipedija je ena izmed neprofitnih organizacij Wikimedie. Zanjo velja, da je zelo priljubljena saj je lahko dostopna in ureja jo lahko vsakdo. Wikiji pa so žargonski izraz za vsa skupna spletišča. Njihov izvor sega v leto 2001 in predstavljajo sodobno pismenost. Na wikijih so nekateri oddelki in literarnovedni projekti:

  • English and Comparative Literature Department
  • Prostor slovenske literarne kulture

Problem Wikipedije je, da jo je treba stalno osveževati, saj podatki hitro postanejo zastareli. Kot sem že prej omenila lahko Wikipedijo ureja vsakdo, torej je na Wikipediji omogočena kreativnost in svoboda posameznika. Pojavlja pa se tudi vprašanje kredibilnosti ali verodostojnosti Wikipedije. Ker jo vsak lahko ureja, lahko pride do slabih in neverodostojnih podatkov. Wikipedija pa se razlikuje od drugih publikacijskih možnosti, ker nima zaposlenih, je samorefleksivna, vsakdo jo lahko ureja, uveljavlja sodelovanje...

Wikiji in šola[uredi]

Wikiji pa niso nadomestilo za spletno učilnico ampak jih lahko razumemo le kot neka oblika pomoči pri poučevanju.

Avtor[uredi]

V času interpretacijske šole v 60. letih 20. stoletja je bila veda usmerjena k avtorju. V času Matjaža Kmecla, Franca Zadravca in Helge Glušič pa se je pozornost z avtorja preusmerila k besedilu. Spet v 80. letih pa se obrne k bralcu in njegovim potrebam in kulturnem obzorju.

Motivacija za pisanje[uredi]

Motivacijo za pisanje ponavadi dobimo takrat ko nas neka snov ali predmet res zanima in smo se vanjo pripravljeni poglobiti. Včasih pa pride do obsesije s pisanjem, kar naslavljamo z imenom skrobomanija oziroma grafomanija. Po teoriji funkcijskih zvrsti jezika pa smo lahko pismeni na štirih področjih: za vsakdanje sporazumevanje, leposlovno, strokovno in znanstveno ter publicistično oziroma novinarsko.

Izbira jezika[uredi]

Včasih želimo, da bi nek članek postal mednaroden, zato ga moramo prevesti tudi v druge jezike, na primer v angleščino. Seveda, če želimo, da bi naš članek res dosegel to mednarodno območje je potrebno besedilo vpeti v kakšne revije, simpozije ali predavanja.

Izbira teme[uredi]

"Ni dobrih in slabih tem." Obstajajo preprosto tiste, ki nas bolj in tiste, ki nas manj zanimajo. V današnjem svetu se dogaja, sploh na spletnih straneh, da se pojavljajo ene in iste teme, ker se novinarji ne spomnijo noč novega. Stremeti pa bi morali k novim temam, ki odpirajo nova vprašanja in nov pogled na svet.

Vaje v pisanju[uredi]

"Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti." V osnovni šoli se učijo pisati s prepisovanjem črk, besed in stavkov. Danes pa nam še pretipkavati ni potrebno več stvari, ampak le popravljamo napake za strojem.

Usoda avtorstva[uredi]

Biti avtor je bilo včasih zelo cenjeno, saj si vedel nekaj, česar drugi niso. Danes pa prihaja do problema, da se nek avtor pojavi na večih spletiščih in lahko hitro izgubi svojo vrednost. Prav zaradi tega razloga nekateri avtorji ne želijo biti objavljeni na spletu.

Soavtorstvo[uredi]

Wikipedijo lahko ureja vsakdo. To pomeni, da lahko vsakdo spremeni informacije nekoga drugega, kar se pa ne sme dojemati, kot kritika, ampak kot sodelovanje.

Avtorske licence[uredi]

Besedilo je rezultat pisanje in je intelektualna lastnina. Copywright oziroma izraz za avtorske pravice pa je zakonodaja, ki varuje intelektualno lastnino.

Creative commons[uredi]

Creative commons je izraz, ki označuje ustvarjalno gmajno in je avtorska licenca, ki temelji na dodajanju tekstov in šele potem pove pod kakšnimi pogoji. Torej izhaja iz svobodne kulture.

Copyright[uredi]

Cpryright je avtorska zakondaja, ki ščiti avtorska dela v katerem koli mediju. Običajno je lastnina materialna danes pa je večina stvari digitaliziranih, kar pomeni, da ima na primer več bralcev dostop do ene knjige hkrati. Tisti, ki si lasti avtorske pravice je njihov avtor do takrat dokler jih ne proda ali odstopi.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

V poglavju "Bralec" spoznamo, kakšne vrste dostopnosti do gradiva so nam omogočene. Danes je najbolj poznana prosta ali odprta dostopnost, pri kateri moramo razlikovati med vsebino in prostim dostopom. Vsebino lahko kadarkoli spreminjamo, medtem ko prosti dostop tega ne dovoljuje. Pridevnik "odprti" pa asocira še na veliko več stvari. To so odprti podatki, odprti dostop, prosta vsebina, prosto znanje, prosto izobraževanje in odprta koda. Prav tako pa je potrebno razlikovati med izrazoma prost in odprt. Pri prostem dostopu lahko brezplačno dostopamo do besedil, vendar ima materialne pravice založba, medtem ko odprti dostop pomeni, da lahko prav tako brezplačno dostopamo do besedila na spletu, vendar pa ima avtor materialne pravice.

Založbe[uredi]

"Založbe so segment kulturne industrije." Bralca obravnavajo kot potrošnika kulturnih dobrin. založbe so predvsem kritične do knjižnic, saj je tam nakup knjig večji, zaradi nižje cene.

Repozitorij[uredi]

na vsaki spletni strani je možno izmeriti koliko brana je ta stran. In seveda bolj je brana, bolj zadovoljen je njen avtor. Prosta dostopnost pa je v današnjem času prispevala k večji branosti. Dandanes repozitoriji služijo za arhiviranje diplom, magisterijev in doktoratov.

Kredibilnost[uredi]

Kredibilnost pomeni zanesljivost. V današnjem času se moramo vsakič vprašati o kredibilnosti članka, saj nas lahko avtor nekega članka potegne za nos. Tako je naredil Alan Sokal, poznan fizik in matematik, ki se je odločil, da napiše lažne informacije v članku »Prekoračitev meja.« Njegovi kolegi v uredništvu so mu slepo zaupali zaradi njegovega slovesa. Po njem se danes imenuje Sokalova potegavščina, ki nas svari pred prenašanjem z enega področja na drugo.

Navajanje[uredi]

Citiranje je danes prisotno skoraj v vseh besedilih. S tem govorec ali strokovni pisec poveča svojo superiornost, tako da zveni bolj učeno in kredibilno. Problem pa se pojavi pri prepisovanju. To se velikokrat dogaja pri lenih študentih ki prekopirajo besedilo s spletne strani, ne da bi vsaj malo spremenili podatke. Hladnik pravi, da včasih kdo niti ne spremeni spola, ko bi bilo to nujno potrebno. Pri citiranju moramo biti pazljivi na različne citatne sloge. Primerjalna književnost je bolj naklonjena MLA-ju, medntem ko sta slovenistični revjiji bolj naklonjeni čikaškemu slogu.

Zgledi[uredi]

Cobiss ima tri oblike zapisov bibliogafskih enot:

  • polni
  • ISBD
  • COMARC

Vsi ti zapisi so zelo obširni, najbolj koristen pa je zapis v formatu ISBD, ki je tudi najkrajši in iz katerega najlažje naredimo seznam literature. MLA v svojih zapisih pri navajanju bibiografskih enot ponavadi navaja, da naj na koncu navedemo podatek ali gre za tisk, splet, CD, zvočno datoteko ipd. Tega ponavadi ne počnemo, saj je že iz samega vira razvidno za kaj gre. Samo kadar bi lahko podvomili o tipu objave navedemo vrsto medija.

Fotografija[uredi]

Pri fotografijah je za navajanje bibliografskih podatkov malo drugače kot pri drugi literaturi. Vire fotografij namreč navajamo neposredno pod fotografijo. Podobno kot pri fotografijah pa je tudi pri grafikonih in tabelah. Tudi bibliografskih podatkov teh ne navajamo v seznam literature, ampak neposredno pod grafikone ali tabele. Fotografije pa so večinoma v javni lasti na spletu. Kadar jih dajo avtorji v javno last spadajo med freeware ali brezplačne stvari. Take fotografije se objavljajo na Instagramu, Flickru, Panoramii in Wikimedijini Zbirki itd.

Napake pri citiranju[uredi]

  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku
  • vključevanje strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav niso za temo relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja

Žanri[uredi]

Razlikujemo lahko med publicističnimi, umetnostnimi in strokovnimi/znanstvenimi žanri. Včasih pride do kakšnih konfliktov, vendar meje med vrstami žanrov niso natančno začrtane. Najuglednejši status, v humanistiki, imajo monografske publikacije. Med te sodijo tudi diplome, magisteriji in disertacije.

Šolsko pisanje[uredi]

Pod žanre strokovnega pisanja spadajo:

  • referat
  • esej
  • diplomska naloga

Šolsko pisanje se od ostalega razlikuje po tem, da je pri šolskem pisanju namen izpolniti študijske obveznosti za oceno. Vsekakor pa lahko prepoznamo izkušenega pisca, ki bo imel bolj strokoven značaj. Za šolsko pisanje pa so potrebni tudi napotki, ki pripomorejo k ustreznemu usposabljanju pisanja.

Popravljanje[uredi]

Besedila vedno urejamo, ocenjujemo, jih prezentiramo. Včasih pa naredimo tudi kakšno napako, zato ločimo dve strokovni dejavnosti. To je korigiranje in lektoriranje. Lektoriranje pomeni popravljanje strokovnega besedila zaradi prenosa sporočila v tem besedilu. Korigiranje pa je odpravljanje napak, ki jih je v besedilu povzročil nekdo drug, ponavadi stavec ali strojno branje.

Komunikacija v stroki[uredi]

Poznamo klasično dopisovanje in elektronsko pošto, ki poteka prek računalnika oziroma s pomočjo rabe interneta. Bolj malo ljudi še danes uporablja in se sporazumeva s klasičnim načinom dopisovanja. Uveljavljena je bolj elektronska pošta. Poznamo pa tako kot v klasičnem dopisovanju tudi pri elektronski pošti določena pravila: nevljudno je, če se ne zahvalimo ali neodzivamo...

Literarna kritika[uredi]

Literarne kritike ponavadi najdemo v rubrikah dnevnega tiska, strokovne kritike pa najdemo v strokovnih revijah.

Enciklopedični članek[uredi]

Enciklopedični članki za razliko od drugih zahtevajo večjo jedrnatost.

Učbenik[uredi]

Poznamo različne specifike učbeniškega pisanja:

  • dialoškost
  • povzemanje in ponavljanje
  • poenostavljanje
  • privlačna tipografija
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje učbenikov v serije

Slog[uredi]

Sestavni deli[uredi]

Kompozicijski elementi strokovnih besedil:

  • avtorjevo ime
  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
    • uvod
    • teorija
    • gradivo
    • analiza
    • sklep
  • literatura
  • priloge

Izvleček[uredi]

"Izvleček v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo." Izvleček, ki je sestavljen in predmeta raziskav, metode, rezultatov in sklepa, mora avtor spraviti v največ 10 vrstic (100-150 besed).

Napake[uredi]

Pri pisanju moramo paziti na gostobesednosti, oziroma moramo črtati odvečne besede in besedne zveze, ki so v besedilu odveč. Poleg gostobesednosti pa moramo paziti tudi na:

  • nerazumljivost
  • pomanjkanje konteksta
  • pristranskost
  • nasilno terminologizacijo
  • slogovno puščobnost

Govorna prezentacija[uredi]

Strokovne informacije največkrat prezentiramo tako, da jih objavimo v časopisu, monografijah, redkeje pa na radiju ali televiziji.

=Prosojnice[uredi]

Prosojnice so kot nekakšno pomagalo, ki predavatelju pomaga, da alineje poveže v neko besedilo in ga razloži poslušalcu. Velikokrat pa te alineje na prosojnicah zavedejo predavatelja in jih lahko samo prebere, kar pa se lahko spremeni tudi v dolgočasno in nerazumljivo predavanje. Poznamo različne prezentacijske programe kot so Power Point, Google Slides, Prezi in drugi.

Iskanje[uredi]

Informacije so bile včasih težko dostopne, danes pa nam jih pomaga najti internet. Pri iskanju pa imamo na samem spletu številne klasifikacije, ki nam omogočajo hitro iskanje. Ena izmed takih je UDK oziroma univerzalna decimalna klasifikacija, ki spremlja objave in poskrbi za pravilno umeščenost teh na določeno strokovno področje. Za indentifikacijo publikacij v Sloveniji pa uporabljamo številko COBISS, pod katero je registrirana vsaka objava, ne glede na medij.

Digitalna huamnistika[uredi]

Prva omemba izraza digitalna humanistika se je pojavila leta 2001, leta 2005 pa so pod tem imenom začele nastajati številne organizacije.

Empirične metode[uredi]

Pod izrazom empirične metode razumemo:

  • pridobivanje dokazov z eksperimentiranjem
  • merjenje podatkov
  • preverljivost meritev

Neznane besede iz Nove pisarije[uredi]

  • impresum: podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
  • ad hoc: posebej za ta primer, v ta namen
  • postulat: zahteva, nujnost
  • uzurpacija: nezakonita, nasilna prilastitev
  • grafomanija: bolezensko nagnjenje k čezmernemu pisanju
  • hermetizem: lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
  • Penati: hišni bogovi starih Rimljanov
  • fantazma: privid
  • diseminacija: razširjenje bolezenskih klic po telesu
  • repozitorij: prostor na strežniku za shranjevanje in dostopanje do datotek
  • inercije: stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
  • vobče: sploh, nasploh
  • sintagma: besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena
  • diletant: kdor se iz veselja, nepoklicno ukvarja s čim
  • manihejski: nanašajoč se na manihejce ali maniheizem
  • altruizem: ravnanje, nazor, pri katerem človek upošteva koristi drugih, nesebičnost
  • apoliničen: skladen, umerjen
  • arbiter: razsodnik v nesodnih sporih, ki ga izbereta stranki
  • renome: ugled, sloves
  • nepotizem: dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom
  • lamentacija: tožba, tarnanje
  • famulus: služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku
  • analfabetizem: neznanje branja in pisanja; nepismenost
  • kolofon: podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu
  • emblem: likovno znamenje, ki simbolizira kako pripadnost, dejavnost, idejo
  • paginiran: oštevilčen
  • renome: ugled, sloves
  • nivelizirati: izenačevati
  • aforízem: zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek
  • obskuren: mračnjaški, nejasen


Slavistična revija[uredi]

Slavistične revije nebi ocenila kot revije, ampak prej kot učbenik, saj so revije ponavadi krajše. Prvo kar sem opazila je to, da so članki napisani v različnih jezikih, med drugim tudi v cirilici. Članki v njej so na mestu, saj govorijo predvsem o slovenščini in njeni rabi in razvoju.

Revija je zanimiva, saj jo lahko berejo tisti, ki se učijo slovenščine, prav tako pa tudi tujci in si s tem popestrijo študij.

Sodobna slovenska poezija v Italiji[uredi]

Slovensko pesništvo v Italiji delimo na 4 različna obdobja:

  1. prvo povojno desetletje slovenskega pesništva v Italiji
  2. drugo obdobje, ki se začne leta 1961
  3. sedemdeseta in osemdeseta leta
  4. najsodobnejša slovenska poezija v Italiji

V prvem obdobju ustvarjajo Vinko Beličič, Ljubka Šorli in drugi. V pesmih opisujejo fašistične travme in pretekle vojne izkušnje. Zaradi totalitaristične oblasti se pesniki ne prepustijo toku svojega razmišljanja in previdno izbirajo besede.

Drugo obdobje se začne z letom 1961, zaznamuje pa ga izid pesniške zbirke Brune Marije Pertot z naslovom Moja pomlad. Tukaj se pesniki osredotočijo predvsem bolj na intimno življenje in ne več na kolektivno zavest. Zaradi nekaterih pesmi so morali pesniki v tem obdobju poskrbeti za kretnjo molka, da so lahko preživeli.

V sedemdesetih in osemdesetih letih se pojavi tudi nova generacija pesnikov med katere spadajo Alenka Rebula, Boris Pangerc, Marij Čuk ipd. Za njihove pesmi je značilno, da se subjekt umika v svojo notranjost, med ljudmi pa je ujet v vrtinec negativnih emocij.

Najsodobnejšo slovensko poezijo v Italiji pa sestavljajo pesniki, ki so rojeni po letu šestdeset. To so Vesna Primožič, Nadja Švara, David Bandelj, Tatjana Rojc ipd. Pesniki se v odmikajo od zunanje stvarnosti, vendar iščejo osebno resnico.

1. julij[uredi]

Dogodki[uredi]

  • 1811 - v Celovcu prične izhajati revija Carinthia
  • 1848 - izhajati začno Celjske slovenske politične novine, prvi slovenski politični list

Rojstva[uredi]

  • 1796 - Miha Kastelic, slovenski pisatelj, knjižničar, urednik († 1868)

Smrti[uredi]

  • 1944 - Josip Vandot, slovenski pisatelj (* 1884)

SlovLit[uredi]

1. julija 2016 je bil objavljen članek Disertacija o književnosti v gimnaziji -- Gigafida na Portalu jezikovnih virov -- Elektronska literatura, ki je dejansko vabilo na zagovor doktorske disertacije Jožice Jožef Beg, Razvijanje ključnih zmožnosti pri pouku književnosti v gimnazijah.

1. julija 2013 pa je bil objavljen skupek tem Interferenca -- Anketa -- Wikivir, ki je prav tako vabilo na predavanje na temo Češko-slovaška-slovenska homonimija, ki ga je vodila lektorica slovenščine v Bratislavi, dr. Saška Poklač.

Literarni zgodovinarji[uredi]

  • Ivan Prijatelj: starejša književnost
  • France Kidrič: Prešeren
  • Anton Ocvirk: Teorija primerjalne literarne zgodovine
  • Marja Boršnik: Ivan Tavčar, ženske teme, Gradnik, Aškerc, literatura 19. stoletja
  • Anton Slodnjak: literarna zgodovina
  • Boris Paternu: slovenska sodobna poezija
  • France Bernik: Jenko, Cankar
  • Franc Zadravec: romanopisje, Gradnik, Cankar
  • Matjaž Kmecl: Pripovedna proza 19. stol., Levstik
  • Helga Glušič: izseljenska literatura, sodobni slovenski roman, mladinska literatura, Kosmač
  • Jože Koruza: starejša književnost, dramatika
  • Tone Pretnar: starejša književnost, verzologija
  • Irena Novak Popov: sodobna slovenska poezija
  • Marko Juvan: literarna teorija, medliterarnost, prešernoslovje
  • Mateja Pezdirc Bartol: dramatika, mladinska književnost
  • Alojzija Zupan Sosič: sodobni slovenski roman, potopisi, avtobiografije, ženska problematika
  • Igor Saksida: mladinska književnost, dramatika
  • Ivo Svetina: mladinska literatura
  • Alenka Žbogar: didaktika, slovenska kratka proza
  • Darja Pavlič: slovenska kratka proza
  • Urška Perenič: literarna teorija, književnost 19. stoletja