Pogovor z Marijo Stanonik o narečni književnosti
| Pogovor z Marijo Stanonik o narečni književnosti | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Slovenska narečna književnost. Pogovor z Marijo Stanonik |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | Visoko 3. aprila 2025 18.30, organizator Goran Šušnjar, Kulturno društvo Ivan Tavčar, Poljane |
| Klasifikacija | |
Kot je bilo razumeti iz napovedi, je protagonistka današnjega večera Marija Stanonik. 2007 je napisala je debelo knjigo z naslovom Slovenska narečna književnost, sam sem na to temo le priložnostno predaval in za Wikipedijo koncipiral geslo z naslovom narečna književnost. Najin dialog bo morda za publiko bolj zanimiv, kot če bi vsak zase pripovedovala, kar se nama zdi pomembno. Z Marijo se že dolgo poznava, na FF sva bila kolega, ukvarjala sva se s sorodnimi temami: ona s t. i. literarjenjem, neprofesionalnim ljudskim pisanjem, jaz pa s trivialno literaturo, kamor je vključeno tudi tako pisanje, torej s področjema, ki sta ju najini stroki, literarna zgodovina in folkloristika, odrivali na rob. Povezana sva tudi geografsko: Marija je iz Žirov, jaz pa se v Žiri vozim na obisk k svojim potomcem.
V napovedniku sta izpostavljeni vprašanji, kako zapisovati narečna besedila in kako potekajo raziskave narečne književnosti. Prvo vprašanje je sicer bolj za jezikoslovca kot za folklorista, vendar si tudi ti, Marija, pisala o tem. Lahko na kratko pojasniš zadrege in različne prakse zapisovanja narečnih besedil, ki si jih nekje označila kot iskanje poti med Scilo in Karibdo?
Na drugo vprašanje, kako potekajo raziskave narečne književnosti, je odgovor, da individualno. Posebnega predmeta o narečni književnosti na naših fakultetah ni, posvečena so ji le posamezna predavanja. Nič dosti drugače ni niti pri Nemcih in drugih večjih narodih.
Ko sem kolegico vprašal, kako zastaviti tale večer, je predlagala, da začnemo z Drabosnjakom, potem pa gremo kar po straneh neba, to je po pokrajinah: Koroška (Janko Messner) na severu, Porabje (Francek Mukič) na vzhodu, Rezija oz. Beneška Slovenija (Silvana Paletti, Viljem Černo) na zahodu, Gorski Kotar (Zlatko Pochobradsky) na jugu. V centru sta Zasavje (Vinko Hrovatič) in Vipavska dolina (Aldo Černigoj), na morju pa Aleksander Furlan.
Marijina knjiga pa je komponirana drugače, v njej si sledijo poglavja o dramatiki, poeziji in prozi, ki spominjajo na literarno zgodovino naših učiteljev, ki so govorili o liriki, epiki in dramatiki. Kaj se je v zadnjih 18 letih od izida knjige spremenilo, kar kliče po drugačni razporeditvi? Ali je pravzaprav vseeno, ali si poglavja sledijo po pokrajinah ali literarnih zvrsteh?
Ko človek pogleda v rabo izrazov, je najpogostejša sintagma narečna književnost (ne pa npr. sinonim dialektalna literatura), od zvrsti pa narečna poezija (ne pa npr. narečno pesništvo). Za razliko od običajne književnosti, kjer prevladuje proza, v narečni prevladujejo pesmi.
Za uvod bi bilo dobro povedati, kaj narečna književnost sploh je. Bom povzel, kar sem po zgledu drugih jezikov zapisal v enciklopedijo, tebe pa prosim, da me dopolniš ali popraviš, ko bo to potrebno. Narečna književnost je vrsta književnosti v tistih skupnostih, ki sicer uporabljajo knjižni jezik. Za narečje je značilno, da se le govori. Kadar se nekdo iz take skupnosti odloči, da bo napisal pesem, običajno preklopi v knjižni jezik. Nekateri pisatelji le obarvajo svoj tekst s posameznimi narečnimi besedami – takrat govorimo o pokrajinski književnosti. Tavčarjeva povest Cvetje v jeseni ima med drugimi žanrskimi oznakami tudi oznako pokrajinska povest, ker je v njej uporabil lokalne izraze jade, butarnik, blez, čerfa, hudičele.
Jezikov je na svetu okrog 7000, večina se samo govori, od jezikov, ki se pišejo, pa imajo nekateri narečja in v njih tudi književnost, drugi pač ne (npr. francoska, srbska, angleška). Nekatera narečja so tako močna, da so napravila svoj slovar in slovnico in pridobila status samostojnega jezika (npr. okcitanščina oz. provansalščina, ligurščina), marsikateri tudi s pomočjo Wikipedije, ki podpira jezikovno diferenciacijo. Sicer pa ni treba iskati takih primerov daleč po svetu: v naši neposredni bližini so iz »dialektov« srbohrvaščine nastali samostojni jeziki srbščina, hrvaščina, bosanščina, črnogorščina. Pred leti je prišlo je do predloga za standardizacijo prekmurščine in porabščine kot samostojnega jezika na Wikipediji, vendar predlog ni prodrl. Zunaj Wikipedije si za status samostojnega jezika prizadeva rezijanščina; polovica Rezijanov namreč noče imeti nič skupnega s Slovenci. Pobudo podpirajo, če sem prav razumel, zlasti nizozemski slavisti.
Kako gledaš na »avtonomistične« ali »separatistične« predloge, da določena narečna književnost, npr. rezijanska, dobi status samostojne književnosti?
List of Wikipedias našteva naslednje narečne Wikipedije: katalonsko, baskovsko, aromansko, galicijsko, bretonsko, piemontsko, valižansko, okcitansko, aragonsko, zahodnofrizijsko, lombardsko, Plattdütsch, valonsko, asturijsko, neapeljsko, beneško, sicilsko, alemansko, jidiš, limburščina, korziščina, škotsko, fersko, spodnjesaško, bavarščina, zahodna flamščina, izumrla in spet oživljena manska (irska, škotska) gelščina, furlanščina, romanš, malteščina, ligurščina, ladinščina, sardinščina, ripuarščina (renščina), šlezijščina, rusinščina, kašubščina, pennsylvanijska nemščina (deitsch), grenlandščina, pikardščina, severna frizijščina, 454 gesel je v stari cerkveni slovanščini, svoje variante imajo moldovščina, gotščina, pfalziščina ... Podobno razmerje med knjižnim jezikom in dialekti kot v Evropi obstaja tudi v arabskem svetu, kjer se od 19. stol. počasi uveljavlja tudi zapis lokalnih variant arabščine.
Za nezapisano, zgolj ustno književnost je v navadi izraz ljudsko slovstvo, za katero Marija uporablja in uveljavlja izraz slovstvena folklora. Bi na kratko pojasnila razmerje med slovstveno folkloro in bolj "ljudskim izrazom" ustna književnost?
Da narečna književnost ni splošno razširjen pojav, govori že dejstvo, da geslo o njej poleg slovenske pozna samo še nemška Wikipedija; znotraj nemške književnosti poznamo npr. bavarsko, šlezijsko in švicarsko narečno književnost, mi bi lahko dodali še kočevarščino.
Povejmo še to, da slovenska narečna književnost ni udeležena v slovenskem kulturnem in političnonazorskem boju, saj so njeni avtorji lahko levi, desni in kje vmes, čeprav se na prvi pogled zdi, da je zavzemanje za dialekt provincialno, tj. konservativno (prim. narečnega govora v slovenskem parlamentu).
Zakaj se nekateri avtorji odločajo za pisanje v narečju, čeprav vedo, da se zaradi tega odpovedujejo bralcem iz drugih delov Slovenije? Jaz bi rekel, da zato, ker so v svojem idiomu bolj pristni, in iz zavesti, da je njihov bralski krog itak zelo omejen. Nekateri najmlajši danes tako izberejo raje angleščino: za grafite, popevke in tudi za medosebni pogovor.
V splošnem lahko rečemo, da se etablirana književnost, tj. književnost v knjižnem jeziku, danes narečja ne boji več in ga ne preganja, kakor je bila praksa še ne dolgo nazaj, ko se je v šoli in na fakulteti zdelo, da dialekt ogroža prvenstvo in monopol knjižnega jezika in postavlja pod vprašaj pojem zedinjenega slovenstva. Posebej v pokrajinah na meji z romanskimi in germanskimi jeziki je veljalo, da je raba dialekta korak v smer asimilacije z Italijani/Nemci in izgube slovenstva.
Narečna besedila izhajajo v knjigah šele v zadnjih desetletjih, v največji meri po zaslugi Marije Stanonik, ki je spodbudila vznik zbirke Glasovi 1985 (58 knjig od 1988 do 2024, zadnja s pripovedmi iz Mirne Peči) in jo urejala. Prve knjige so predstavljale Trnovsko planoto, Istro, Posočje, Tolmin, Bohinj, Višnjo Goro, Kras, Pohorje, Prekmurje in Koroško. Prosim, kaj več o zbirki Glasovi, tudi o prvem uredniku Branku Gradišniku.
Narečne knjige veliko izhajajo v samozaložbi. Močno prevladujejo besedila v beneškoslovenskem narečju (38), sledita Istra in Prekmurje, drugih knjižnih izdaj je manj.
Zdaj pa končno h konkretnim slovenskim avtorjem, po straneh neba, kakor jih je predlagala sogovornica. Prvi je na vrsti koroški pesnik in dramatik, bukovnik ('književnik') Andrej Šuster – Drabosnjak, ki je klepal rajme v svojem narečju, ker pač drugačne slovenščine ni poznal.
Nekatere od novejših narečnih književnikov sva z Marijo poznala osebno, no, jaz samo prva dva, Messnerja, ki je učil na celovški gimnaziji, in Mukiča, ki je bil moj sošolec na FF.
- Janko Messner
- Francek Mukič
- Silvana Paletti
- Viljem Černo
- Zlatko Pochobradsky
- Vinko Hrovatič
- Aldo Černigoj
- Aleksander Furlan
Za druge avtorje in pokrajine glej geslo na Wikipediji. In ga dopolni, če vidiš, da kaj manjka.
Sklep: Narečna književnost v slovenščini (slovensko leposlovje v narečjih) ni za odmet.
Nazaj na Objave: Miran Hladnik.