Pastirica
Ivan Robida: Pastirica
Jagnjeta bela,
Moja vesela,
Dajte, krenimo
Na cesto belo!
Tam za borovi,
Tam za lesovi
Pada že solnce zlato,
Za goro.
Hoj, hoj, hoj hojó!
Ptičke vtihnile so,
Glavice skrile so,
Plahe pod mehko perot.
Rožice snivajo,
V rosi umivajo
Ličeca drobna povsod.
Zvezdice vrh neba,
Iz srebra in zlata,
Že pogledavajo v noč.
Ko pa posveti še
Mesec čez vrh gore,
On bo privriskal gredoč.
Cvetja nabrala sem,
V šopek zvezala sem,
Nageljni 'ž njega dehte.
Rosa na njih blešči...
Morda pa rosa ni,
Morda so moje solze.
Jagnjeta bela,
Moja vesela,
Dajte, krenimo
Na cesto belo!
Tam za borovi,
Tam za lesovi
Pada že solnce zlato
Za goró!
Hoj, hoj, hojo!
Analiza besedila[uredi]
Zunanja analiza Zunanja zgradba Pesem je razdeljena na šest kitic. Prva in zadnja sta devet vrstični, vmesne štiri pa so šestvrstične. V prvi in zadnji kitici je opazna zaporedna rima (ujemanje dveh zaporednih verzov – a a, b b). V vmesnih štirih kiticah pa se ujemata prvi verz z drugim, tretji s šestim in četrti s petim (a a, b, c c, b). Verz je silabični ali zlogovni, ki za glavno ritmično načelo priznava število zlogov v posamezni verzni kitici.
Zunanji stil Analiza zunanjega stila umetniškega besedila nam kaže način, kako se že oblikovana vsebina realizira s pomočjo izbora besed, besednih zvez, stavčnih oblik; gre torej za jezikovno oblikovanje besedne umetnine.
Tropi v besedilu Nagovor ali apostrofa: pastirica na začetku prve in zadnje kitice nagovarja svoja jagnjeta: Jagnjeta bela, moja vesela, dajte krenimo, na cesto belo! Kje si ti, ljubček moj, srca edinec moj, da te ne vidi oko? Anafora: ... tam za borovi, tam za lesovi ... Epifora: ... ptičke vtihnile so, glavice skrile so ...
... cvetja nabrala sem, v šopek zvezala sem ...
Kje si ti, ljubček moj, srca edinec moj ...
Klimaks (geminacija?): Hoj, hoj, hojo! Pri tem tropu se bolj nagibam k klimaksu, kot pa k geminaciji, saj se mi zdi, da to nizanje besed povzroča tudi pomensko stopnjevanje, ima poleg tega še pomenski učinek – pastirica žene svoje ovčice iz paše domov, vzklika za njimi, da ji ne bi ušle.
Epiteton: Jagnjeta bela, moja vesela ...
... na cesto belo!
... solnce zlato ...
Stilna analiza[uredi]
Raba sintakse v besedilu je nevtralna, preprosta, na videz dokaj estetsko brezbarvna. Pesnik je skop z rabo tropov in ostalih stilnih sredstev, vendar se ravno ta stilska nevtralnost, brezbarvnost ujame z vsebino pesmi. Gre namreč tudi za preprostega pripovedovalca, za pastirico, ki nagovarja svoje ovčice in sanja o svojem dragem.
Vsebinska analiza[uredi]
Motiv = odsotnost njenega dragega
Tema = ljubezenska
Tip lirskega subjekta Tisti, ki govori, t.i. nosilec govora v besedni umetnini, ne gre za pravo osebo v psihološkem smislu. Oseba lirskega subjekta Lirski subjekt v pesmi Pastirica je oseben, lahko ga začutimo kot živo osebo, z vsemi lastnostmi, ki jih le-ta ima. Lahko bi bil tudi fiktiven, t.j. umeten, izmišljen, saj gre za neko namišljeno pastirico.
Kontaktna smer Pokaže nam, komu lirski subjekt govoru, h komu je usmerjen njegov govor. V Pastirici nagovarja drugo osebo (lahko tudi predmet, abstrakcijo, ki obstaja znotraj lirske realnosti).
Čas in kraj lirskega subjekta Gre za to, kje in kdaj govori subjekt lirskega teksta. V pesmi, ki jo analiziram, čas lahko razumemo kot dokaj konkreten – pozno popoldne ali zgodaj zvečer, ko zahaja sonce, prav tako pa tudi prostor – pašnik ali travnik, kjer pastirica pase svoje ovčice.
Izvir govora lirskega subjekta Pastirica govori iz svojih neposrednih doživetij, čustev, zaznav, spomina, razmišljanja ali sklepanja.
Način govora lirskega subjekta V prvi in zadnji kitici pastirica naverjetneje glasno nagovarja svojo čredo, ki jo žene iz paše nazaj domov, torej je to govor pred občinstvom, v ostalih kiticah pa gre po vseh verjetnosti za notranji, lahko tudi glasni monolog, saj se ne pogovarja z nikomer, niti nima nikogar, ki bi razumel, kar pripoveduje, lahko sicer razmišlja na glas, morda celo prepeva svojim jagnjetom.
Perspektiva subjektovega govora Pri perspektivi subjektovega govora preučujemo stališče, s katerega se subjektu odpira poseben pogled na realnost, o kateri govori. V Pastirici je perspektiva notranja, saj o svoji realnosti in načinu občutenja resničnosti govori popolnoma neposredno in razumsko, v kiticah, kjer pride do izraza njen samogovor, pa zunanja, saj nam predstavi svoja lastna čustva, predstave, misli idr.