Partizanski spomeniki za FDV

Partizanski spomeniki za FDV
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Kultura pomnjenja/spominjanja
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Predavanje v okviru Šole demokracije/EU projekt Vloga in položaj žrtve, 24. 3. 2025 ob 14.30 na Fakulteti za družbene vede; Kardeljeva ploščad 5, # 13
Klasifikacija

Pod naslovom Kultura pomnjenja vam bom predstavil projekt partizanskih spomenikov na spletnem zemljevidu, pri katerem sodelujem. Pogled v zbirko na Geopediji. Kdo od prisotnih jo je že uporabljal?

Za tiste, ki je ne poznate, nekaj pojasnil: rdeče/modre/zelene zvezdice, križci ipd. simboli označujejo druge spomenike (osamosvojitvene, domobranske, prve svetovne vojne …), ki smo jih izločili iz partizanskih. Klik na zvezdico odpre podatke o spomeniku: vrsta, besedilo, slike, opis, dogodki/ljudje, lokacija, stanje, spremembe, ime in datum popisovalca. Če smo prijavljeni, imamo možnost filtriranja zadetkov, izpis cele zbirke itd. Maja Geopedije ne bo več, nadomestila jo bo nova platforma. Zgodovina slovenskega spletnega zemljevida: Atlas Slovenije pri Geodetski upravi > Sinergise > Planet, Grega Milčinski, Sergej Maršnjak)

Poglavja servisnih strani projekta na Wikiverzi: zlasti skupine spomenikov (tigrovskih, judovskih spotikavcev, ženskih, po občinah, XIV. diviziji, radiu Kričač, izgnancem, bolnicam, tiskarnam, narodnim herojem, kurirskim prehodom in javkam, družinske nagrobnike itd.), objave, literatura.

Razlogi za nastanek zbirke

ker česa takega začuda še ni bilo in ker se nam zdi, da je zbirka nujna za skupnost; gre za pomemben element slovenske kulturne krajine, primerljiv kozolcem, znamenjem, cerkvicam ipd.
ker je bilo na voljo simpatično javno interaktivno orodje zanjo (Geopedija)
ker smo zagovorniki odprte družbe, kamor spada tudi odprto raziskovanje (open …) in v njegovem okviru občansko raziskovanje (citizen science), ki skupaj z wikiprojekti vzbuja pozitivna pričakovanja o prihodnosti civilizacije
ker brez spominjanja ni zgodovine in brez zgodovine ni identitete in brez identitete ni smisla ("Še pomnite, tovariši?")
ker je osmišljanje skupnosti izpostavljeno fantazmam in škodljivim manipulacijam (o venetskem/skandinavskem … izvoru, o domobranstvu kot pravi zgodovinski opciji itd.)

Osnovna dejstva

Geopedija, od maja naprej pa svoje spletišče (zastonj)
servisne strani na Wikiverzi (zastonj)
več kot 100 prostovoljcev je od 2013 dalje vneslo v zbirko 8700 obeležij (brez honorarjev in tudi brez povračila potnih stroškov)
nismo formalno organizirani kot društvo ali kaj podobnega, nimamo svojega računa, prostorov, statuta, tajnice, fikusa itd., in vendar nas večinoma jemljejo resno:
- za MORS smo izdelali elaborat spomenikov v vojašnicah
- INZ je tudi zaradi našega dela osvežil in odprl zbirko žrtev 2. svetovne vojne Sistory
- za MNZ smo digitalizirali njihovo kartoteko partizanskih točk iz 1960. let, študentsko delo sta plačala MNZ in ZB NOB
- poleti bomo vključeni s plakatom na razstavi slovenske občanske znanosti na Krakovskem nasipu
- ker ukinjajo Geopedijo, smo dobili nov prostor na javnem akademskem omrežju Arnes, formalni patronat nad nami pa je prevzela CTK; pomagajte pri izbiri nove, čim krajše domene: //nob-map.si; nob-map.org?
sodelujemo mednarodno in doma (Italija, Avstrija, Hrvaška), imamo svojo rubriko v časopisu Svobodna beseda, imamo tudi delavnice in piknike
naša zbirka (slike in opisi) je javno prosto dostopna in uporabna pod licenco CC
širitve projekta: osamosvojitveni spomeniki, digitalizacija partizanske literature, dopolnjevanje OSM (OpenStreetMap), Wikipodatkov, pisanje in dopolnjevanje gesel na Wikipediji, digitalizacija zbirke NOB-pesništva (12.000 pesmi), partizanskeobhodnice, obnova spomenikov, nudimo podporo pri izdelavi lokalnih zemljevidov, brošur in informacijskih tabel), raziskave posamičnih žrtev … zato kličemo po novih vitalnih sodelavcih!

Kritika gre na račun državnih inštitucij ZVKD, RKD in MK, ki niso »prepoznale« pomembnosti našega dela za državo in nacijo, kar se tiče digitalizacije literature, pa tudi na ZB NOB; ki sem jo deset let zastonj prosil, naj omogoči Digitalni knjižnici digitalizacijo hišne periodike (TV-15 in revija Borec). Ker delamo zastonj, kar bi morali delati ljudje v plačanih službah, in se s tem še hvalimo, nas ima kdo za nekakšne koristne idiote. Mi pa se raje vidimo kot znanilci nove, boljše organizacije družbe. Od države plačani servisi usahnejo, ko ni več denarja, ko se projekt izteče ali ko se zamenja sistem, prostovoljsko delo, ki nastaja iz gole ljubezni, pa ostane.

Ker danes od vrat do vrat sumljivi ljudje ponujajo razno sumljivo robo, moram povedati več o sodelavcih in sebi. Trdo jedro smo sveži upokojenci različnih poklicev (elektro, ekonomija, humanistika, prosveta, jezik, biologija, zgodovina, informatika, vojska, policija …). Vendar ne gre za enega od upokojenskih hobijev, ki nam krajšajo čas pred odhodom v večna lovišča. Sam sem se ga lotil leta 2013, deset let pred upokojitvijo, veliko je bilo med sodelavci študentov zgodovine, kar nekaj sodelavcev je v aktivnem življenjskem obdobju (mentorji na UL, računalničarji). Večinoma smo člani ZB, ne pa vsi. Za koga kdo od nas voli, ne vem, domnevam pa, da med sodelavci ni janšistov, ker so ti do partizanstva povečini negativno nastrojeni. Nekateri smo aktivni državljani in hodimo na proteste, drugi pač ne. Mene družbeno najbolj vidno opredeljujeta dva dogodka: upor proti gibanju MSU in študentski okupaciji FF leta 2011 ("rekonkvista") in soorganizacija pohoda Glasu ljudstva na Triglav, kjer smo po naključju trčili na JJ. galerije hladnik. In tri leta bivanja v tujini. Publicistični ognjeni krst sem doživel v časopisni polemiki o nekem romanu ravno s člani ZB! Prijatelj Tone Pretnar jo je komentiral z verzi v Književnih listih Dela okrog leta 1980: "Bora zburkane krvi tudi Hladnik ne ohladi."

Pieteta (96 %) : vandalizem (4 %)

Na Slovenskem je v primerjavi z drugimi državami na Balkanu partizanska spomeniška dediščina zgledno ohranjena. Zelenih zvezdic za uničene ali prestavljene spomenike je manj kot 5 %. Kljub temu se posvetimo najprej tem 4 %. Nelagodje, na katerega naleti popisovalec spomenikov med ljudmi:

hočemo pozabiti, da bomo imeli mir (če ne bomo dražili gorečnih nasprotnikov partizanstva s spomeniki in komemoracijami, bomo živeli v sožitju); taki pozabi rečemo potlačenje, to pa je bolezenska diagnoza. Dva primera iz Tuhinjske doline (atmosfera je odvisna od lokalnih aktivistov; ponekod že delujejo vaške straže!)
naša hiša je dala tri partizane, po vojni pa nismo imeli nič od tega (koristolovsko stališče, hvalabogu, da zmagovalci niso bili deležni preveč privilegijev)

Protipartizanski narativi (govorice, zgodbice)

partizanske žrtve so bile nepotrebne, počakali bi, da nas drugi osvobodijo … v tem primeru bi ostali brez Primorske; da ne govorimo o negativni samopodobi skupnosti, ki vedno skloni glavi
partizani so bili nesposobna zločinska vojska, banditi/nesocialne osebe … to je stališče okupatorjev, ki so se imeli za nadljudi
partizani so se pobijali med sabo ali so tako reševali čisto privatne konflikte … farški narativ, po statistiki žrtev Sistory je bilo ubitih partizanskih dezerterjev 207 (proti 27.988 padlim partizanom); izdajalcem je sodilo hitro vojaško sodišče, tako kot v drugih vojskah
partizani so krivi za teror okupatorja nad prebivalstvom … perverzna razlaga, podobna tisti, da je glavni krivec pri posilstvu žrtev, ker je izzivala napadalca
partizani in OF sta bila trojanski konj komunizma (teorija zarote) … za posamezne akterje to celo velja, večinoma pa ne; sicer partizani ne bi mogli biti del zavezniške koalicije in ne bi imeli tako široke ljudske podpore

Proti govoricam naj postavim samo stališče Edvarda Kocbeka, da gre za veličastno transformacijo naroda hlapcev v narod junakov, v zgodovinski subjekt. Z uspomeničenim spominom se ukvarjam zato, ker imam podobno stališče kot Kocbek (pa tudi Cankar, Bartol, Kmecl ...). Vse drugo so bedne alternative. Najbolj noro pa je razlagati, da je šele osamosvojitev 1991 končala drugo svetovno vojno, saj bi to pomenilo, da so po 80 letih končno zmagali domobranci in Nemci nad partizani in zavezniki.

Seveda je pri vsaki posplošitvi na delu tudi mitologiziranje: raje smo junaki kot hlapci. Ampak tudi če se odpovemo patosu, ki obdaja podobo naroda junaka, če se odpovemo pretiravanjem, še vedno ostane dejstvo, da so se Slovenci 1941 uprli, in to množično, kar ne bi bilo mogoče, če bi šlo le za komunizem; komunistov je bilo ob začetku vojne za eno prgišče, pa še tiste so v veliki meri polovili, pozaprli ali ubili. Po zatrtju upora so se Slovenci leta 1943 ponovno uprli. Premalo se zavedamo, da se je ljudski upor proti silam osi, ki je prerasel v organizirano vojsko, zgodil samo na Balkanu. V drugih okupiranih predelih Evrope so po kapitulaciji sklonili glave ali sodelovali z okupatorjem. Če pritegnemo še tradicijo kmečkih uporov in rokovnjačev, moramo skleniti, da je le nekaj na mitu Slovencev kot upornikov. Tako različni ljudje, kot so kantavtor in filozof Jani Kovačič in pisatelj ter enciklopedik Branko Gradišnik, vidijo v upornosti posameznika in skupnosti jamstvo za preživetje. Upornost je znak vitalnosti. Sam sem bil še ne dolgo nazaj skeptičen do upornosti, češ da je družba dozorela tako zelo, da je treba oblastnikom zaupati, jim pomagati namesto upirati. Očitno še nismo tam.

Pedagoški namen tega početja sledi maksimi Nikoli več! Če se bomo spominjali grozot vojne, bomo trikrat premislili, preden se bomo spustili v naslednjo. Cela Evropa se je 80 let zaklinjala podobno, vse do nedavne nore izjave Von der Leynove, da se je treba pripraviti na najhujše, tj. na vojno, in sicer z enormnim oboroževanjem. Brez analize stanja, brez razprave: Rusi prihajajo! Bomo spet nasedli »obveščevalnim podatkom« kot pred bombardiranjem Iraka, češ da ima Irak orožje za množično uničevanje, čeprav ga ni imel? Hudo je gledati, kako v določenem trenutku civilizacija izklopi pamet in tišči v propast. Ker pa nismo ovce, ki gredo pridno v zakol, ampak uporniki, dvigamo svoj glas, pa naj bo to v obliki spominjanja na drugo vojno prek spomenikov ali pa tudi, kot počnem sam, z opozarjanjem na zdrse civilizacije in na potlačene alternativne razlage dogajanja – na Wikiverzi pod naslovom Kako rešiti civilizacijo.

Lani sem ameriškim obiskovalcem razlagal, kako so Nemci leta 1941 izpraznili celo našo vas in ljudi poslali na prisilno delo v Nemčijo, in da je moj stari oče preživel koncentracijsko taborišče Dachau. Sicer izobraženi gostje so se čudili, ker so bili prepričani, da je Hitler preganjal samo Žide. Židje znajo zelo poskrbeti, da spomin na holokavst ne zamre, v tem pogledu bi se morali zgledovali pri njih.

Spotikavci

Zadnja leta radi postavljajo nove spomenike strmoglavljenim zavezniškim pilotom in zaveznikom sploh (obhodnica vranov let) in bolnicam, spomenikov je skratka vedno več! Veliko k naraščanju spomeniške dediščine prispevajo judovski spotikavci. V zamejstvu postavljajo spotikavce tudi Slovencem, ki so jih odpeljali v smrt, ne le Židom.

K naraščanju antifašističnih obeležij po Evropi veliko prispeva projekt umetnika Gunterja Demniga iz Berlina, ki od leta 1992 v tlak pred hišami, od koder so ljudi odpeljali v koncentracijska taborišča, vgrajuje spominske kocke velikosti 10 x 10 x 10 cm z medeninasto lično stranjo, kamor so vklesani podatki vsake posamezne žrtve. Največ jih je posvečeno Židom (6 mio žrtev), manjši del pa ciganom, jehovcem, komunistom, duševnim bolnikom, homoseksualcem, Poljakom, črncem, antifašistom, kristjanom, prostozidarjem, španskim borcem, dezerterjem, ugovornikom vesti itd. Poimenoval jih je Stolpersteine, čemur v slovenščini ustreza izraz spotikavci oz. tlakovci spomina. Ker so poravnani z nivojem tlaka, se obnje fizično sicer ni mogoče spotakniti, spotakniti nas želijo le na naših vsakdanjih potih s spominom in opominom na grozote nacizma. Doslej jih je s sodelavci vgradil po 31 evropskih državah že 100.000, od tega na Slovenskem in v slovenščini v zamejskem prostoru okrog osemdeset.

Prvi slovenski spotikavci so bili vgrajeni v Mariboru leta 2012, v Ljubljani leta 2018, obakrat ob podpori in prisotnosti predsednika republike, obstajajo tudi v Lendavi, Murski Soboti, Trstu, Gorici, Gradcu in Celovcu ter po krajih okrog teh mest. Na Slovenskem so evidentirali 558 žrtev holokavsta, to so bili domači Židje ali pa Židje, ki so k nam pribežali med vojno v upanju, da bodo tu ušli preganjalcem. Pa niso. Večinoma so jih polovili in pomorili v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau, med njimi 69 otrok. Ni mogoče razumeti, da izraelski sorodniki žrtev danes podobno morijo palestinske otroki v Gazi! Na Geopedijin zemljevid vpišemo spotikavce takoj, ko izvemo zanje. Prve sezname je posredoval Vuk Ćosić, sicer pa izvemo zanje iz nemške Wikipedije, kjer so izčrpno predstavljeni in poslikani. Stika z ljudmi, ki jih postavljajo, še nismo uspeli vzpostaviti, ne morem jih ravno pohvaliti, da so kooperativni. Njihove izkušnje bi lahko olajšale birokratske ovire, na katere naletimo pri umeščanju novih obeležij v prostor.

Po velikosti na spotikavce spominjajo okrogli kovinski stebrički z ovalno prirezano napisno stranico na Poti spominov in tovarištva, ki pa večinoma niso neposredno povezani z NOB. Oboji so lep zgled za obeleževanje druge svetovne vojne tam, kjer za kak večji spomenik ni prostora, denarja ali interesa. V koncentracijskih in delovnih taboriščih ter v izgnanstvu je umrlo 11.000 Slovencev, ki so jih tja zaprli zato, ker so bili izobraženci, duhovniki, komunisti, homoseksualci, Cigani, partizani ali sorodniki in simpatizerji partizanov. Obeležje, podobno Demnigovim spotikavcem, bi zaslužil vsak od njih.

Na slovenskem spomeniškem zemljevidu imamo spotikavce v italijanskem Doberdobu, Mirnu, Poljanah, Palčišah ..., posvečene Jožefu Bonetiju, Mariu Pahorju, Brunu Šuligoju, Jožefu Ferfolji, Stanku Devetaku, očetu in sinu Rudolfu Lavrenčiču ... Prenekaterega v Furlaniji - Julijski krajini bo treba še obiskati in fotografirati. Na nekaterih zemljevidih na mobiju so že vrisani, kar močno poenostavi njihovo iskanje.

Sistory

Zadnje mesece smo se spomeničarji precej posvečali zbirki žrtev druge svetovne vojne na portalu INZ Sistory, ki pomaga pri identifikaciji mrtvih na družinskih nagrobnikih. Težko bi uporabili milejšo besedo kot malomarnost, ko gre za podatke o umrlih med vojno. Padli so bili prekopani večkrat, najprej z mesta, kjer so padli, v grobnico takoj po vojni. Do prekopov iz skupinskih grobnic v družinske grobove je prihajalo v 60. letih, vendar so prekopi slabo dokumentirani. Nekateri partizani še vedno ležijo v gozdu, drugi pa v grobnicah, veliko pokopanih ni identificiranih.

Statistika žrtev:

partizani so s smrtjo kaznovali 372 soborcev (disciplinsko, zaradi izdaje ali suma izdaje ipd.)
13.000 mrtvih domobrancev (v glavnem po vojni) : 27.000 mrtvih partizanov + 5000 aktivistov OF
10.359 mrtvih mobilizirancev v nemško vojsko
1370 antikomunističnih borcev je padlo v boju med vojno
11.000 ljudi je umrlo v taboriščih ali v izgnanstvu
3200 je bilo pobitih talcev
371 ljudi je umrlo zaradi mučenja v zaporih
6000 civilnega prebivalstva so pokončali okupatorji v ofenzivah
1467 civilistov so pobili domobranci sami, skupaj z okupatorjem pa še 370
3340 civilistov (pravih in domnevnih nasprotnikov in izdajalcev) so pobili partizani
1500 je padlo italijanskih vojakov
6000 je padlo nemških vojakov
24 % vseh žrtev so bili kolaboranti (vojni in civilni)

Povzročitelji smrti:

Nemci 31.700
neznano (npr. na ruski fronti) 20.000
Rdeča armada 5.000
partizani 24.000 (med vojno in po njej)
Italijani 6.400
vaške straže, četniki in domobranci (brez nemškega sodelovanja) 4.400 ljudi
zavezniško bombardiranje 1900 žrtev
nesreče - pri čiščenju orožja in podobno 900
ustaši 800 žrtev

V našo zbirko iz Sistory vnašamo podatke o osebah na spomenikih, v zahvalo pa opozarjamo na številne podvojene vpise in dodajamo v Sistory podatke z nagrobnikov, iz literature in iz pričevanj potomcev. Krute zgodbe, ki pričajo o osebnih in družinskih stiskah in o boju skupnosti za preživetje. Pogled od blizu z enim zamahom odpravi vse omalovaževanje vojnih žrtev na partizanski strani. Edini trezen sklep, ki ga človek lahko naredi po soočenju z uspomeničenimi grozotami druge svetovne vojne je: Nikoli več! Obnoreli evropski voditelji spet kličejo na korajžo in zgledujoč se pri Napoleonu in pri Hitlerjevi politiki Drang-nach-Osten brezglavo rinejo proti vzhodu, demonizirajo Ruse in Kitajce, namesto da bi se z njimi dogovarjali. Da nam ne bo treba odpreti novega sloja spomenikov tretje svetovne vojne, vabim na mirovni shod v četrtek 27. marca ob 18.00 na Prešernovem trgu! Ne bo ne vodnega ne zvočnega topa niti solzivca, ozaveščeni aktivni državljani moramo oblastnikom jasno sporočiti, da nočemo na fronto za interese vojnih hujskačev in dobičkarjev!

Nazaj na Partizanski spomeniki na zemljevidu ali na Objave: Miran Hladnik.