Odrezana Titova glava v Velenju

Ko sem danes bral, da je nekdo splezal na ogromen Titov spomenik v središču Velenja in mu odrezal glavo, sem občutil nekaj, česar ne čutim pogosto: globoko žalost, sram in ogorčenje.

Ne zaradi brona.

Ne zaradi simbola.

Ampak zaradi človeka — zaradi nas kot naroda.

Tisti, ki danes pljuvajo po Titu, po zgodovini, po preteklosti, po sistemu, v katerem smo se rodili in odraščali, nimajo pojma, kaj to dejanje resnično pove o njih samih. To ni upor proti totalitarizmu. To ni iskanje pravice. To je izraz notranje praznine, strupa, ki ga današnji kapitalistični duh tako rad cepi v duše ljudi: sovraži, če ne razumeš; uniči, če ne znaš zgraditi; zaničuj, če nisi sposoben preseči.

Velenje ni padlo z neba.

Ceste niso padle z neba.

Šole, parki, tovarne, zdravstveni dom, bloki — nič od tega ni ustvaril kapital ali novi »osvoboditelji«. To smo ustvarili mi. Naši starši. Naši učitelji. Naše roke. Prostovoljno. Skupno. Ponosno.

Tisti, ki danes sovražijo Tita, še hodijo po cestah, ki so jih zgradile roke ljudi, ki so ga spoštovali.

Še živijo v blokih, ki jih je financirala družbena solidarnost.

Še delajo v tovarnah, ki so bile nekoč v lasti vseh nas.

Nihče od teh kričačev nikoli ne vpraša:

Zakaj ne podrejo šol, v katerih so študirali?

Zakaj ne porušijo cest, ki jih vozijo?

Zakaj ne odstranijo električnih vodov, ki so jih zgradili prostovoljci?

Zakaj ne zgradijo nove države, pa da vidimo, kako izgleda njihov "boljši sistem"?

Ker je lahko rušiti, ko stojiš na temeljih, ki jih je dvignil nekdo drug.

Ta kapitalistični način razmišljanja, ki nam ga prodajajo 30 let, je zelo preprost:

razdeli narod, zaneti sovraštvo, uniči preteklost in vladaj nad praznimi ljudmi.

In prazni ljudje so najbolj hvaležen material. Ker ne vedo, kdo so, zato jim lahko prodaš karkoli: ideologijo, strah, sovraštvo, lažno identiteto.

In potem nekdo — star skoraj 50 let — spleza na bron in odreže glavo simbolu mesta.

Ne Titu.

Nám.

Udari po nas, ki nosimo to zgodovino v kosteh.

Po naši časti, po našem delu, po naši vrednoti.

Po celotni generaciji, ki je ustvarila družbo, v kateri je ta človek sploh lahko odrasel, se šolal, imel zdravstveno oskrbo, stanovanje, ceste, službo.

In potem se sprašujem:

Kako lahko nekdo, ki živi v blokih, zgrajenih iz solidarnosti, sovraži solidarnost?

Kako lahko nekdo, ki uporablja infrastrukturo nekega sistema, sovraži prav tisti sistem?

Kako lahko nekdo, ki živi zaradi žuljev drugih, pljuva po njihovem spominu?

To ni ideologija.

To je čista moralna degeneracija.

Vem tudi nekaj drugega:

V tistih letih, ko je prišla tranzicija, so k nam prišli najhujši ljudje.

Pohlepni, prazni, oportunistični.

Ljudje brez hrbtenice in brez sramu.

In v par letih so pobrali to, kar je generacija gradila desetletja.

Videli smo, kako so profesorji brez premoženja kupovali tovarne.

Videli smo, kako je nastala kasta novih gospodov, ki niso nikoli nič ustvarili, a so takoj vse imeli.

Videli smo, kako hitro so postali bogati tisti, ki so še včeraj prosili za pomoč.

In danes so to isti ljudje, ki predavajo o demokraciji, o svobodi, o Evropi, o napredku.

Na cestah, ki smo jih mi zgradili.

Jaz pravim takole:

No, če že tako sovražite našo zgodovino,

potem porušite vse, kar ste podedovali.

Vse ceste, vse bloke, vse tovarne, vse parke.

Začnite iz nič.

Pokažite, kako deluje vaš sistem.

Ampak tega ne bodo naredili.

Ker brez socialističnih temeljev — preprosto ne obstajajo.

Zato moj zaključek:

Tisti človek ni odrezal glave spomeniku.

Odrezal je glavo lastni identiteti.

Lastnemu narodu.

Lastni prihodnosti.

In mi, ki smo še ostali trezni, bomo morali nekoč to rano zaceliti.

Ne z vandalizmom.

Ne s sovraštvom.

Ampak s spominom, resnico in dostojanstvom.

(avtor neznan)