Ob 130-letnici Planinskega vestnika
Rojstva Planinskega vestnika ni mogoče razumeti zunaj boja za emancipacijo slovenskega planinstva. Vzpostaviti se je moralo ob nemškem in ob dominantni nemški pobudi, zato se je slovensko planinstvo moralo vzpostaviti proti nemškemu. Nemci so bili gospodarsko močnejši, njihova je bila planinska infrastruktura (koče in poti), planinske oznake so bile vse v nemščini. Zato je prišlo do ustanovitve slovenskega planinskega društva leta 1893 in Planinskega vestnika. Konkurenčni slovenska in nemška organizacija sta se vzajemno ignorirali. Nemški slavnostni zbornik leta 1901 (Deutscher und österreichischer Alpenverein, "Section Krain" in Laibach, 1874 bis 1901: Festschrift zur Feier des zwanzigjährigen Bestehens seit der Neugründung im Jahre 1881, 1901) Slovence omenja le enkrat in še to negativno, kot rušitelje nemških smerokazov. Pa tudi prva številka PV Nemcev ne omenja, kot da jih ni. Treba je poudariti, da je polovica članov kranjske podružnice nemškega planinskega društva imela slovenske priimke; ker so hoteli biti Nemci, so jih zapisovali po nemško, npr. eden od njegovih predsednikov Rudolf Roschnik.
Dokler ni leta 1895 začel izhajati Planinski vestnik, so pisci to, kar so se namenili povedati o hribih, objavljali, kjer so pač dobili prostor. Podjetnejši od Slovencev so bili domači Nemci, ki so v Laibacher Zeitung in drugje dokumentirali planinsko in gorniško dejavnost, npr. o prvem ženskem vzponu na Triglav 1870 v Laibacher Tagblatt. Najvišja gora v deželi je že skraja imela simbolno težo, sicer ne bi naslov Triglav (Zeitschrift für vaterländische Interessen, 1866–68) dali časopisu, ki je v nemščini poročal o slovenskih rečeh.
Najznamenitejše besedilo o naših hribih je bila pesnitev Zlatorog Rudolfa Baumbacha, izšla je 1877 v Leipzigu, slovenski prevod Antona Funtka pa v ljubljanski založbi Kleinmayr & Bamberg 1886. Planinske spise so prinašali literarni časopisi dunajski Zvon, celovški Kres (Viženčar Antona Kodra 1881), Ljubljanski zvon, med založbami Slovenska matica (Pavlina Pajk Planinska idila, 1895, vendar osebe hribe le gledajo z gorske kmetije, na pot nanje pa se ne podajo).
Slovenski (kranjski) Nemci svojega planinskega časopisa niso imeli, je bil pa v Ljubljani naprodaj Zeitschrift des deutschen und oesterreichischen Alpenvereins 1870-1942, izdajala ga je založba J. Lindauer'schen Buchhandlung. Pri nas je časopis dostopen v kar nekaj knjižnicah, gotovo je imel več rednih slovenskih naročnikov. V 19. stoletju so bili dominantni medij prav časopisi, zato je bila ustanovitev PV za emancipacijo slovenskega planinstva zelo pomembno dejanje.
Nobena pomembna slovenska reč ne more brez sklicevanja na domačo literaturo. Uvodnik v prvo št. PV se tako konča z verznim pozivom Simona Gregorčiča, »sinu planin«. V naslednjih številkah so literarnega značaja mota na začetku spisov. Revija kondicije planinskih piscev ni pretirano preizkušala. Planinskih povesti, ki bi izhajale v nadaljevanjih skozi celo leto in se na koncu v knjižnem ponatisu ponosno podnaslovile roman, v PV ni bilo, pač pa je objavljala pesmi in kratko prozo.
Sicer pa uredniki in bralci niso togo razločevali med leposlovjem in potopisnimi poročili. Izbran jezik in slog so pričakovali pri vseh vrstah objav. Že prvi potopis, objavljen v prvi številki prvega letnika 1895, Josipa Serneca Spomini na Skuto, je spretno oblikovan in avtorju ni težko priznati literarnih sposobnosti. PV ni ponujal prostora le pohodnikom, ki so jih k peresu poklicala planinska doživetja, ampak so v njem objavljali tudi poznani književniki. V drugi številki je začel objavljati Fran S. Finžgar in postal redni sodelavec revije, v tretji Kristina Šuler in Janko Mlakar, ki je postal blagovna znamka humornega planinskega pripovedovanja, potem Anton Medved, Josip Lavtižar, Radivoj Peterlin Petruška. PV je spodbujal pisanje in objavljanje vseh planinskih žanrov.
PV je ob obletnicah posvečal članke slovenskim književnikom. Ob stoletnici vzpona Valentina Vodnika na Triglav 1795 je v PV izšla vrsta prispevkov o njem. Na Prešerna se sklicuje 47 številk, na Cankarja v 99 številkah, na Janeza Mencingerja 101-krat, na Simona Gregorčiča celo 522-krat. Tu so objavljali tudi pisatelji, za katere bi človek od daleč mislil, da nimajo s planinstvom nič skupnega, npr. pesnik Alojz Gradnik. 1935 je objavil pesmi Na Grintovcu in 1936 Smučarjeva jutranja molitev, 1954 pa v spomin Klementa Juga Zadnja stena in Luci-peter na Triglavu ter 1984 iz rokopisa Smučarska, ki sva jo na PV poslala urednika Tone Pretnar in jaz. Gradnik je bil namreč eden prvi goriških smučarjev. Eden najmanj planinskih literatov je bil Ivan Cankar, pa še tega so nekoč odvlekli na Vršič in vzpon popisali v PV.
Pričakovanja glede izbranega jezika in sloga so bila v slovenski planinski literaturi nasploh in tudi v PV visoka. Močna planinska doživetja so klicala po uporabi močnega jezika, kar je nekatere avtorje zavedlo v pretirano cvetličenje, duhovnost ali duhovičenje.
Planinski vestnik je dostopen v digitalni obliki v revijinem arhivu in v Digitalni knjižnici Slovenije, kazalo prvih letnikov in posamezna besedila so pred leti na Wikivir postavili študentje bibliotekarstva pod vodstvom Alenke Šauperl. Naj projekt pripeljejo do konca, da bomo lahko delež leposlovja v PV tudi statistično pregledali.
Nazaj na Objave: Miran Hladnik.