O partizanski spomenikih za novinarko Nino Cijan
Partizanski spomeniki na zemljevidu, petek 20. 3. 2026 ob 10.00 za oddajo Oh ta leta?, novinarka Nina Cijan
Hobi ducata čilih upokojencev? Raje projekt občanske znanosti, ki opravlja delo, za kakršno bi v kaki drugi državi ustanovili inštitut in v njem zaposlili četo ljudi. Mi delamo vse zastonj, zastonj nam je napravil spletno platformo mladi robotik Mihael Simonič in jo vzdržuje iz Kitajske, kamor je šel za dve leti. Zastonj imamo prostor pri Arnesu, po zaslugi CTK, ki je promotorka občanske znanosti. Partizaski spomeniki so del naših dejavnosti, ki zajemajo še osamosvojitvena obeležja, partizanska poimenovanja in partizanske točke brez obeležij, zbiranje in skeniranje partizanske literature, objavljanje na to temo itd. Kogar zanima, si lahko z naslova partizanstvo.si ogleda naše servisne strani na Wikiverzi. Sploh bi lahko povzel, da se delo za partizanske spomenike zgleduje pri participativnem modelu družbe, kakor ga je pred 25 leti vzpostavila Wikipedija. Spomenikov smo od 2013, ko sem na Geopediji zasnoval vnosni obrazec, vrisali na zemljevid in jih kolikor mogoče natančno popisali blizu 10.000, kar je trikrat več od part. spomenikov v RKD. Lahko se pohvalim, da je lani ital. digitalni humanist iz Torina Maurizio Lanza dal naš projekt za zgled italijanskim antifašistom. Seveda so v zbirki še bele lise in neenotnost, ampak to nas samo spodbuja. Enkrat letno se družimo na pikniku, drugič na na delavnici v kateri od inštitucij, ki nas podpirajo (CTK, ZRC SAZU).
Stane Žagar in soborci, grobišče na Srednji Dobravi. Iz moje delovne sobe se lepo vidi na britof, kjer je spomenik narodnemu heroju Stanetu Žagarju in 16 soborcem iz teh krajev; arh. Boris Kobe 1957. Zraven je kubus z verzi Mateja Bora in 35 imeni drugih žrtev fašizma. Po Žagarju, ki je tu učil skoraj 20 let, se je imenovala najvišja slovenska pedagoška nagrada, pa so ji po 1990 spremenili ime, ker jim ni dišalo, da je bil ta zgledi učitelj in ljudski prosvetitelj tudi komunist in organizator oboroženega upora proti okupatorju na Gorenjskem. Po njem se še vedno imenujeta dve šoli, čeprav občudovalci okupatorja vsake toliko časa zaženejo akcijo za preimenovanje. Med partizani sta padla tudi dva od petih Žagarjevih otrok, na Okroglem pri Kranju Stanko ml., pri Kninu v prekomorski brigadi pa hči Nada, ki ima kip v Ilirski Bistrici. Ko so takoj po vojni prekopali Žagarja iz Planice nad Crngrobom, kjer je spomladi, prav ta čas, leta 1942 padel (tega leta je padla večina partizanskih vodij), ko so ga prekopali sem na Dobravo, je bil na parah poleg partizanske zvezde tudi križ z žegnano vodo; toliko o groznih brezbožnih komunistih.
Partizanska pot na Vodiško planino (infotabla v Kotlu). Jelovica je posuta s partizanskimi obeležji, tiste nad Kropo povezuje planinska obhodnica, za katero sva z ženo napravila informacijsko tablo na njenem začetku v Kropi in na koncu na Vodiški planini. V Partizanskem domu na Vodiški planini, ki enota registrirane kulturne dediščine, prav zdaj obnavljamo spominsko sobo, v kateri bo prikazana zgodovina jeloviške partizanščine, s slikami planin, spomenikov, seznamom več kot 300 žrtev (da, tudi tistih z nasprotne strani, večinoma izdajalcev, ki so vodili Nemce po gozdovih) itd. Nedaleč od tod je ena najbolj zanimivih in najbolj skritih spominskih plošč, okrogel bronast medaljon Blažu Ažmanu, ki je padel v hajki leta 1942 pod Partizanskim vrhom na Jelovici. Janez Lušina – Mali v spominih pretresljivo poroča, kako so naleteli na njegovo truplo. Brat ga je od tam čez celo Jelovico prinesel semle v bližino domače Krope in ga pokopal pod skalni spodmol. Niso ga prekopali, še zdaj leži tam.
Grobišče borcev v Radovljici. 72 jeloviških partizanov je pokopanih v grobnici, ki jo je zasnovala Janja Lap, pod spomenik pa se je podpisal še njen učitelj, znameniti Edvard Ravnikar; take so bile pač navade v stroki, tudi Plečnik je ravnal enako. Padle so po vojni prenesli iz grobov na Jelovici in jih leta 1949 pokopali tu v bližini, 1960 pa v tole grobnico. Pet velikih krst je pod kamnito ploščo, v vsaki po 14, 15 okostij, posmrtni ostanki so se pomešali, identificiranih je samo 29, njihova imena bodo zdaj končno vklesana v nagrobne kamne. Za imena drugih pokopanih pa je že zdaj na voljo le seznam, do katerega pridemo z wikipedijskega gesla o grobišču, nagrobnikov pa nimajo, kakor jih nima zelo velik del padlih partizanov.
MORS bo zaslužen tudi za informacijsko tablo na Grobišče talcev v Begunjah in v Dragi; za obe sestavljava besedilo z upokojeno novinarko Vlasto Felc. Na prvem kraju je pokopanih 471 ustreljenih in obešenih domoljubov, to je tistih domoljubov, ki so se uprli okupatorju, ne tistih, ki bi mu prepustili zemljo, kulturo, jezik, in za katere v vseh normalnih nacijah obstaja oznaka izdajalci. Na drugem kraju je na 111 nagrobnikih 161 imen talcev, ki so jih tam ustrelili, in še nekaj deset partizanov, ki so jih po vojni prekopali sem.
Da ne bo vse videti tako lepo, moram omeniti še nov val vandalizma nad partizanskimi spomeniki, ki ga netijo desne stranke. Janša kriminalcem, ki umetninam režejo glave, izreka javno priznanje. Nazadnje je bi tarča vandalov spomenik na Pristavi v Javorniškem Rovtu. Zelo lep je, s tridelnim reliefom kiparja Jaka Torkarja. Ko sva se zadnjič z ženo vračala s turne smuke na Struški, je bila ravno odlična svetloba in sem relief še enkrat fotografiral, skupaj z novo tablico ZVKD-ja, da gre za spomenik lokalnega pomena in enoto v RKD. Čez nekaj dni pa smo izvedeli, da je bil spomenik poškodovan. Nekdo (nenavadno, kako malokrat najdejo storilce!) je odstranil ploščo z imeni padlih. Šele doma sem na fotografijah videl, kako se je zlikovec trudil odstraniti tudi težki relief in ga je že premaknil iz ležišča. Nujno bi morala občina ali država, kdor koli je že zadolžen zanj, priskrbeti videonadzor, kakor obstajajo kamere za opazovanje divjih živali v pokljuških gozdovih. In pa take dragocene spomenike skenirati za lažjo obnovo pri porušenju. Saj ni tako težko in tako drago, samo zavzeti se je treba. In seveda še prej ceniti partizansko dediščino, ki je pomemben, po Kocbeku, Bartolu, Kmeclu idr. pa celo bistven element slovenske identitete. Partizansko uporništvo je namreč pomagalo Slovencem kulturno preživeti, iz naroda hlapcev ga je prekvasilo v zgodovinski subjekt, ki sam odloča o sebi. Zelo nespametno, naravnost samodestruktivno bi bilo zanemariti partizanske spomenike kot del slovenske kulturne krajine in partizansko uporništvo kot del naše identitete.
Nazaj na Objave ob projektu Partizanskih spomenikov na zemljevidu#Objave ob projektu