O lastnostih alpinistične književnosti
Povzetek članka
[uredi]Članek z naslovom O alpinistični književnosti avtorja Aleksandra Bjelčeviča, ki je izšel v publikaciji Primerjalna književnost, govori o alpinistični književnosti, njenih značilnosti, kar avtor prikaže na primerih besedil. Sestavljen je bil v okviru raziskovalnega programa Literarno-primerjalne in literarno-teoretske raziskave, ki je bil sofinanciran s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
Ključni pojmi
[uredi]- literatura in alpinizem
- alpinistična literatura
- avtobiografija
- lepota
- sublimno
- metafora
Analiza članka
[uredi]Članek je sestavljen iz treh delov, in sicer definicija, razlogi za pisanje, slog alpinistične književnosti in tipologija alpinistične književnosti.
Definicija alpinistične književnosti
Alpinistično književnost Bjelčevič definira kot knjige in kratke zgodbe, ki jih za alpinistično književnost štejejo alpinisti in planinci, ki so naslovniki del. Med 20 prijatelji je naredil anketo, iz katere je poleg desetletij pogovorov, branja ter iz dela Strojina O alpski kulturi, razbral še naslednjo definicijo. Alpinistična književnost so pripovedi oziroma zgodbe o svojih, o tujih in o izmišljenih/fikcijskih alpinističnih dejanjih (plezalskih, smučarskih in gorsko-tekaških) in doživetjih. Glavni temi te sta dejanje in doživetje, izraža pa se preko zgodbe. Za alpinistično literaturo naj bi uporabljali štiri izraze, ki so literatura, književnost, leposlovje in fikcija. Med alpinistično literaturo vključuje tudi strokovno literaturo, med katero navaja plezalske vodnike, alpinistično zgodovinopisje, strokovne priročnike o plezalni tehniki ali o nevarnostih v gorah. Leposlovje v alpinistični književnosti avtor meri z napetostjo, dramatičnostjo, zabavnostjo in poetičnim slogom. Zaradi teh, pravi Bjelčevič, da nekateri štejejo med alpinistični književnost tudi opise v plezalskih vodnikih. Kot najredkejšo množico te književnosti označi fikcijo. Na vprašanje, kolikšen delež naj bo namenjen alpinizmu v vsakem delu, podaja odgovor, da toliko, da bralec dobi občutek, da je alpinizem ena glavnih tem knjige. Tako alpinistično književnost označi kot stopnjevalni pojem, in sicer po zgledu manj kot je alpinistične tematike, manj alpinistično je delo.
Zakaj alpinisti pišejo knjige?
Avtor na to vprašanje poda odgovor, ki naj bi izhajal iz razlogov, zakaj alpinisti plezajo. Ti razlogi izhajajo z ne samo športnega vidika, ampak tudi z lepotnega, prijateljskega, religioznega in čustvenega. Čustvenost je razvidna že iz naslovov del, ki jih štejemo med alpinistična. Druge teme alpinistične književnosti so doživetje presežnosti, prijateljstvo, ki se od navadnega prijateljstva razlikuje, saj se razvije v nevarnih situacijah, ki zahtevajo od ljudi usklajeno delovanje, potrpljenje, zaupanje, tovariškost in ljubezen, ter lepota in sublimnost, saj kot »lepe« avtor označi vse od travnikov, živali, gozdov do zaledenelih sten in ledenikov. Avtor izpostavi tudi angleškega dramatika Johna Dennisa, ki je leta 1688 opisoval občutke doživljanja lepote na potovanju čez Alpe. Sublimnost se izraža v metaforiki, za katero Bjelčevič pod veliko primerov iz alpinističnih del. Meni, da je alpinistična književnost tudi reklama za alpinizem in kot dokaz omeni Kugyja, ki je prvi uspešno reklamiral Julijske Alpe v prvi tretjini 20. stoletja.
Slogovne in kompozicijske lastnosti alpinistične književnosti
V tem delu članka se avtor omeji na alpinistične avtobiografije, ki so najbolj tipičen primer alpinistične književnosti ter jih primerja s fikcijskim leposlovjem. Podobna naj bi si bila v slogovnih in kompozicijskih postopkih, in sicer v sintetično-analitični zgradbi, kontrastiranju, izvirni metaforiki, menjavi pripovednega tempa, osebni izpovednosti in refleksijah, kritični distanci, različnih pripovedovalcih in pripovednih vidikih ter dialogih. Kot primere za te postopke si izbere dela Škamperleta, Mahkote, Kneza, Zaplotnika in Štremflja.
Vrste alpinistične literature
Avtor alpinistično literaturo deli po kriteriju fikcijskosti, biografskosti in dolžini glede na čas dogajanja.
1. Po kriteriju fikcijskosti:
- nefikcijske (avtobiografije in odpravarske knjige)
- semi-fikcijske
- fikcijske.
2. Po kriteriju biografskosti:
- avtobiografije
- biografije.
3. Po kriteriju dolžine glede na čas dogajanja:
- (avto)biografije (zapisane v enem kosu, dlje časa po opisanih dogodkih)
- odpravarske knjige (zapisane med odpravo samo)
- kratke zgodbe.
Kot posebno vrsto nefikcijske alpinistične književnost Bjelčevič uvršča fotomonografije s poetičnim komentarjem. Pri fikcijskih in pol-fikcijskih delih so osebe in dogodki izmišljeni ali sestavljeni iz več resničnih oseb ali pa se prepoznavnim osebam pripisujejo izmišljeni dogodki. Semi-fikcijska dela so tista dela, ki ohranjajo videz fikcije in govorijo (tudi) o resničnih osebah in dogodkih. Fikcijski videz je ohranjen z izmišljenimi imeni, junaki brez imen (on, ona), neimenovanimi hribi in planinskimi kočami, nedoločenim časom ter vsevednim in tretjeosebnim pripovedovalcem, s čimer se naredi vtis pričevanja o tipičnih alpinističnih dogodkih, ne pa o enem samem dogodku. Avtobiografije alpinistične literatura lahko beremo tudi kot ljubezenske zgodbe, razvojne romane, delo s prepletom osebne zgodovine in zgodovine himalajizma ipd.
Viri
[uredi]Aleksander Bjelčevič. O lastnostih alpinistične književnosti. Primerjalna književnost, 45/1. 2022. [1]