Nikoli več

Nikoli več
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Nikoli več?
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	govor za 32. Pohod prijateljstva in spomina Udin boršt 2025, Kokrica 27. aprila 2025 ob 12.30
Klasifikacija

Pred 200 leti so se po Udin borštu potikali rokovnjači. Rekli so jim še malharji, rokomavhi, rokomavharji, štekljači, štekljačarji, gorjačarji, plašarji, roparji, razbojniki, banditi. Bili so povečini dezerterji ali vojni ubežniki (v Bohinju so jim pravili flihtlingarji), ki jih je doletelo izobčenje, ker so se uprli rekrutiranju v vojsko, ker so se uprli umiranju za imperialne apetite svojega cesarja. Umirati za tuje koristi je pač proti zdravi pameti.

Sto let pozneje je Udin boršt spet nudil zavetje upornikom, tokrat partizanskim. Berem nemške plakate z imeni v Begunjah ustreljenih ali obešenih upornikov. Nikjer niso zapisali besede partizani, namesto nje piše, da gre za člane bande (komunistične, boljševiške, terorske, zločinske, morilske, roparske, razbojniške), tolpe, drhali, sodrge ali svojati. Pišejo, da so pobili nasilne komunistične kriminalce (kommunistische Gewaltverbrecher), zločince, roparske bandite (Mordbanditen), navadne cestne razbojnike (gemeine Wegelagerer), zločinske nasilnike, z eno besedo – pobijali so podljudi (Untermenschen). Podobno zaničljiva je oznaka »nekaj partizanov, ki so se podili tu leta 1942« iz ust današnjega desničarskega politika.

Marsikdo je šel v partizane iz podobnih razlogov kot pred njim rokovnjači, da se je izognil mobilizaciji v nemško vojsko in smrti na ruski fronti. Na Gorenjskem se je nemško rekrutiranje začelo po podelitvi nemškega državljanstva 20. oktobra 1942 in do konca maja 1943 je zato v partizane pribegnilo 1000 vojnih obveznikov. Odločitev za partizane je bila naravna, na tujih bojiščih je namreč v nemški uniformi umrlo več kot 10.000 slovenskih mobilizirancev.

Kaj so pravzaprav počeli Nemci v teh krajih? Širili so meje imperija, Tretjega rajha pod okriljem firerja Adolfa Hitlerja in uvajali nov evropski red, ki naj bi pometel s tremi globalnimi nasprotniki (z ameriškim imperializmom, ruskim boljševizmom in Židi) ter z lokalnimi partizanskimi, pardon, razbojniškimi pomagači. To so počeli, poslušajte, ni za verjeti: »iz tisočletne nemške skrbi za obrambo Gorenjcev« in iz prizadevanja za, citiram »srečo dežele«.

Gauleiter (vodja civilne uprave) Friedrich Rainer je pisal, da hoče »ustvariti okop nemških ljudi v tej deželi«, tj. uresničiti Hitlerjev načrt napraviti to deželo nemško. Gorenjci bodo srečni, ko bodo Nemci, Gorenjska bo zadovoljna, ko bo nemška. S tem namenom je začel z izseljevanjem ljudi, ki bi lahko ovirali ponemčevalne načrte, najprej izobražence. 26. 2. 1942 je sprejel zakon o ponemčenju osebnih imen; imena slovenskih krajev pa so že skraja zapisovali po nemško: Kokritz (Kokrica), Feistritz (Bistrica), Krainburg (Kranj), Naklas (Naklo), Haußenstein (Mlaka), Strochein (Strahinj), Unter- und Oberduplach (Duplje), Neumarktl (Tržič), Gallenfels (Golnik), Siegersdorf (Žiganja vas), Goritschach (Goriče), Ziegelhütten (Cegelnica) ... – imenitno, kajne? Marsikomu danes nemška okupacijska imena zvenijo strašno nobel, z njimi potiskajo majice in čepice (Sairach za Žiri, Veldes za Bled) in s tem izkazujejo občudovanje okupatorja.

Kar se je uprlo, so Nemci pobili. Družine partizanov so zaprli v taborišča. Poleti 1942 so požgali 11 vasi, kjer naj bi prebivalci podpirali partizane, med njimi 25. julija 1942 Bistrico pri Podbrezjah. Samo julija 1942 so postrelili 330 talcev. V operaciji Enzian poleti 1942 so Nemci pobili tretjino vseh borcev, drugo tretjino so ujeli ali so se borci sami predali pod nemško obljubo, da se jim ne bo nič zgodilo; 50 takih so kljub obljubi pokončali v Mauthausnu. 27. septembra 1942 so Nemci v Kranju priredili veliko proslavo ob uničenju partizanov. Rainer je pohvalil prebivalstvo, ki se je, navajam, »odločilo za red in zakon nemškega Reicha« in pokazalo, spet dobesedno, »sodelovanje pri ugotavljanju sovražnih skrivališč in pripravljenost za aktivno obrambo«, izkazali se bodo z »vestnim delom v proizvodnji za vojno«. Ni podatkov o tem, ali je ta vojna proizvodnja pokrivala 2 % BDP ali kaj več.

Stresel sem se ob besedi, ki so jo Nemci uporabili za lojalne Gorenjce, to so bili »Slovenci, ki so bili voljni sodelovati pri obnovi in ki so bili za Führerja«, z drugimi besedami: »ki ostanejo na svojih kmetijah, ki obdelujejo svoja polja, ki gredo po svojih opravkih«. Te Nemcem zveste voljne Slovence so, spet citiram, partizanski »razbojniški morilci na najostudnejši način morili«, zaradi česar so potem Nemci morali postreliti stotine talcev. Zakaj sem se stresel ob besedi voljni? Ker to isto besedo izrekajo izvrševalci novega evropskega reda tudi danes za sodelovanje v mednarodni kriminalni raboti, saj se še spomnimo »koalicije voljnih« v iraški vojni, danes pa pri projektu izzivanja ruskega medveda tam na vzhodu in pri neomajni podpori genocidni izraelski politiki.

Na področju Udin boršta je posejanih deset partizanskih spomenikov, na njegovih robovih pa še precej več. Odlok o ustanovitvi spominskega parka Udin boršt leta 1985 našteva 13 partizanskih točk, načrt spomeniške ureditve pa je vključno z osrednjim spomenikom med Strahinjem in Cegelnico predvideval 33 obeležij. Nekaj od tega so postavili, po osamosvojitvi pa je partizanska dediščina nenadoma postala moteča in novih spomenikov ni bilo več, tudi osrednjega spomenika po načrtu arhitekta Edvarda Ravnikarja ne.

Večina od 8700 doslej popisanih partizanskih spomenikov na Slovenskem obeležuje kraje, kjer so borci padli, mesta streljanja talcev, požigov vasi in grobove. Posamična obeležja imajo tod okoli Mirko Zagrajšek, Ivan Šparovec, Katarina in Rudi Mede, petero obeležij je skupinskih. Od 60 borcev Kokrškega odreda, ki so se 13. septembra 1942 znašli v nemškem obroču, se jih je rešilo samo pet, 22 jih je padlo v boju, ostale so ujeli in postrelili pozneje v Begunjah ali so umrli v taborišču.

Vsaka žalostna smrt je bila drugačna, vsaka zasluži, da se je spominjamo. Tule bom izpostavil samo dve, in sicer smrt dveh prijateljev iz moje vasi Dobrave pri Kropi. Prvi je bil enaindvajsetletni Stanko Žagar, sin učitelja Staneta Žagarja (šolski Stane so mu rekli), drugi je bil leto starejši Pavel Kern, najboljši nogometaš v okolici. Oba sta bila skojevca, komunistična mladinca, Stanko se je po razpadu jugoslovanske vojske, kamor je odšel kot prostovoljec branit domovino, pridružil Kokrškemu odredu, Pavel pa Cankarjevemu bataljonu.

Stanko je bil 16. aprila v Udin borštu ranjen v nogo. S skupino tovarišev se je skril v jamo nad Savo pri Okroglem in poklical na pomoč prijatelja Pavleta. Tega so pred tem Nemci imeli dvakrat zapored v zaporu v Begunjah in ga s pretepanjem zlomili, da je postal nemški ovaduh. Skupino štirinajstih borcev v jami je izdal Nemcem. Nemci so dva dni oblegali partizane v jami in dva ubili. Drugi dan (22. aprila 1942) se je šest borcev ustrelilo, da ne bi padli Nemcem v roke, med njimi tudi Stanko. Pet preživelih, ki so jih omamili s plinom, je umrlo pozneje, večinoma so jih ustrelili v Begunjah, vojno je preživel s skokom čez pečino na začetku obleganja samo eden, Vladimir Peraič. Spomnim se, kako nam je šolarjem pripovedoval o tem. Stankov oče, narodni heroj Stane Žagar, je padel slab mesec prej nad Crngrobom, oče in sin sta pokopana v grobnici na Srednji Dobravi.

Kaj se je zgodilo s Pavlom Kernom? To, kar se pri vseh narodih zgodi izdajalcem. To, kar se je med vojno zgodilo še 3340 domačinom, ki so jih partizani sumili izdajstva. Da, to so tisti voljni domačini, ki jih pohvalil gaulajter. Ne, žal ni bilo malo Slovencev, ki so voljno sodelovali z okupatorjem in bili pripravljeni izdati brata Slovenca. Nekateri so to storili pod hudim pritiskom, ko niso več zdržali, nekateri pa kar sami od sebe, iz sovraštva do gošarjev, ki so jih povrsti imeli za komunajzarje, čeprav so bili komunisti med partizani v manjšini. Julija istega leta so partizani Pavleta Kerna zaslišali. Jokal je in prosil, naj mu prizanesejo, obljubljal je, da bo popravil, kar je zagrešil, samo če ga pustijo živega, vendar mu niso mogli več zaupati in so ga obsodili na smrt. Kje je njegov grob, se ne ve.

Nimamo pravice zgražati se nad Kernom, saj nihče od nas ne ve, kako bi sam prestal mučenje. Bil je tragična žrtev, storil je tisto, česar v mirnem času nikakor ne bi storil, vojna je bila kriva za žalostno smrt obeh prijateljev. Krivično je dejanja v vojni presojati v mirnem času in iz domačega udobja. Lahko pa si prizadevamo, da do vojne, ki povzroča tako gorje, ne pride. 80 let po koncu druge svetovne vojne se je zato cela Evropa zaklinjala Nikoli več! Tako rekoč do včeraj je izrekala to zakletev.

Da, do nedavne nore izjave vojne hujskačice von der Leynove, da se je treba pripraviti na vojno, in sicer z enormnim oboroževanjem in zalogami hrane. Brez analize stanja, brez razprave, brez informacije, kdo nas bo sploh napadel. Bodo to Rusi, ki so bili tu samo leta 1945, ko so osvobodili Mursko Soboto? Si bo mogoče Trump po Grenlandiji želel prisvojiti še Sevnico? Bomo spet nasedli lažnim »obveščevalnim podatkom« kot pred bombardiranjem Iraka? Hudo je, kadar civilizacija izklopi pamet in slepo tišči v vojno histerijo in v vojno kataklizmo. Obnoreli zahodni voditelji po Napoleonu in Hitlerju ponovno sanjajo o prodoru na vzhod (Drang-nach-Osten). Bodo morali vojaški obvezniki, ki ne bodo želeli umirati zaradi njihovih blodenj, spet v ilegalo, tako kot nekoč rokovnjači in partizani?

Uporniki imajo povsod po svetu status narodnih junakov: Robin Hood pri Angležih, Andrej Hofer za Tirolce, slovaški in poljski Janošik, srbski hajduki, Italijani jih imajo celo vrsto, v Ameriki ima vsak ropar svoj muzej in film. Pri nas ni nič drugače: začelo se je z Erazmom Predjamskim, sledili so znameniti rokovnjači Veliki Groga, Kljukec, Dimež, štajerski ropar Guzaj ... O njihovih junaštvih govorijo knjige, prav v teh krajih se dogaja rokovnjaška povest Pod krivo jelko Petra Bohinjca (1923). Fran Levec je že pred 150 leti (1871) predaval o rokovnjačih kot o »pravih komunistih«.

Čeprav rokovnjači niso le kradli bogatim in cerkvi, da bi dajali revnim, in čeprav so se jih ljudje bali, so danes turistična blagovna znamka tega prostora, občina Lukovica je rokovnjača postavila celo v občinski grb. Slovenci smo kot narod preživeli, ker so se naši predniki znali upreti vsakokratnemu nasilniku, domačemu in tujemu. Če bomo sposobnost upiranja ohranili, se nam prihodnosti ni bati. Ohranili pa bomo upornost, če se bomo še pred rokovnjači spominjali partizanskega upora. Turistične brošure se omembi partizanov prav patološko izogibajo. Pa je v imenu našega preživetja nujno, da se partizanom vrne ugled in ponovno postanejo znamenitost tega prostora: Udin boršta in Slovenije v celoti. Brez partizanov bi bili namreč Slovenci res samo en navaden, z besedami pokojnega pesnika, »prehlajeni predmet zgodovine«.

---

Nazaj na Objave: Miran Hladnik.