Niko Grafenauer: Radoživa igrivost v pesniški obliki, spremna beseda v knjigi Hlačke za oblačke, Ljubljana, 2010

Spremna beseda Nika Grafenauerja v knjigi Hlačke za oblačke, Ljubljana, 2010

Analiza spremne besede

Radoživa igrivost v pesniški obliki

V uvodu Niko Grafenauer pojasni njegovo mnenje o tem, kaj je pomembna lastnost pesnika, ki piše za otroke. Zdi se mu, da ni bistveno, da je otroštvo tema ali smiselni cilj pesmi za otroke, ampak da je po njem umerjeno pesnikov doživljanje in duh, iz katerega se poraja, kar pomeni, da lahko govori o najbolj »odraslih rečeh«, če so le doživljajsko utemeljene v pesnikovem lastnem izvornem otroštvu, ki se v pisanju za otroke samogibno oglaša v njem in vtiskuje svoje sledi v pesem. Pravi, da se lahko le iz izkuešnj in spontanih neskeptičnih usedlin človekove narave porajajo pesmi, ki niso zasenčene z vnaprejšno vednostjo o tem, kaj je otroštvo, marveč je z njim zaznamovana že v svojem izvoru. Njegovo mnenje je, da tako piše tudi Tatjana Pregl Kobe.

Motivno so pesmi vezane na družinsko okolje in razmerja v njem. Pisatelj nato citira pesmi, kjer se pojavijo najzančilnejši igrivi prizori, ki jih sprečamo v pesmih. Navede so pesmi Prošnja iz dvorišča, Čuden dan in Joj, kaj takega!, ki imajo tipično družinsko motivno tematiko. Navede tudi pesem Dva dedka, za aktero se mu zdi, da izstopa po svoji dobrovoljni igrivosti.

Da bi nam predstavil 3 ključne točke, ki sestavljajo triangel, v katerem se kaže in utripa otroški svet, ki ga upodabljajo pesmi v tej zbirki je izbral 3 pesmi, ki so se med seboj sicer zelo različne: Mamice rabijo očke, Irena Ida Katarina in Kako se je rodila mama. V pesmi Mamice rabijo očke gre za otroke, ki jim sožitje in ljubezen med starši pomeni, da niso žrtev njunih razprtij, ampak najbolj zaželena bitja v družini in pa za to, da mati in oče spadata drug k drugemu in k otrokom, ki sta jih spočela na svet. V pesemi Irena Ida Katarina gre za ljubkovalno igro z imeni, v njej pa se prepletata igra z imeni in ljubezen do otroka. Kako se predaja otrokom in istoveti z njimi, hkrati pa ohranja tudi tisto držo in odnos do njih, ki ne dopušča, da bi kdaj koli pesniško zdrknila v infantilizem in otročjost pa se kaže v pesmi Kako se je rodila mama. To je po avtorjevem mnenju ena vsebinsko najzanimivejših pesmi v knjigi.

Avtor zaključi s trditvijo, da se v pesmih Tatjane Pregl Kobe igra ves čas prepleta z igrivostjo, ki vnaša vanjo radoživo lahkotnost družinske resničnosti in prividov.

Viri

Pregl Kobe, Tatjana: Predloga:Hlačke za oblačke. Založba Edina (s podporo JAK), Ljubljana, 2010.