Naša povest

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Fran Ločniškar: Naša povest

(Ženski svet, let. 2, številka 9, 1924, str. 209)


Solnce za goré zapada,
dolge sence riše nam;
kot iz daljnega prepada
hladen veter piše nam. —

A vse daljša, vse temnejša
v naših dušah je bolest,
ker iznova se ponavlja
našega rodu povest . . .


Vsebinska analiza[uredi]

Tematika pesmi je po mojem mnenju domovinska, kar se nam jasno pokaže v zadnjem verzu pesmi. Snov je vzeta v prvi kitici iz narave oziroma iz stvari, ki nas obkrožajo, v drugi kitici tudi iz notranjosti posameznika (najverjetneje avtorja). Pesnik torej na nek način ustvarja enakovredno razmerje med človekom (posameznikom) in stvarmi, ki ga obkrožajo. Zanimivi so motivi. V prvi kitici z motivom sonca, ki je ponavadi simbol-znanilec nečesa veselega, tudi znanilec novega začetka, postavi nasprotje. Sonce je označeno kot umirajoče upanje. A vendar, ker vemo, da sonce po zahodu tudi vedno znova vzide, ta simbol tudi ni nujno tako temačen. Kar bralca pušča v negotovosti…To negotovost v prvi kitici stopnjuje z okrasnim pridevkom »daljnega«. Navidezno temačnost ustvarja z motivom senc in motivom hladnega vetra. Besedo »navidezno« uporabljam zgolj zaradi tega, ker se mi zdi, da se avtor v celotni pesmi ni hotel izrazito opredeliti in bralca namenoma pušča (zopet) v negotovosti. V drugi kitici se snov in s tem tudi zanimanje prestavi na posameznikovo dušo. Z okrasnimi pridevki in stopnjevanjem spet nakazuje na problem negotovosti v posamezniku, ki tega posameznika uničujejo (»bolest«). Z uporabo 1. osebe množine naredi dve stvari: izkaže svojo narodno zavednost in razširi problem negotovosti v posamezniku na širšo populacijo (konkretno na slovenski narod). Najzanimivejša sta zadnja dva verza. Z njima po mojem mnenju Ločniškar nakaže na problem Slovencev po 1. svetovni vojni. Po tej vojni so namreč primorski Slovenci, zahvaljujoč Rappalski pogodbi večinoma ostali zunaj meja matične Jugoslavije in tako padli pod italijansko oblast. S prihodom Mussolinija in fašističnega sistema so doživljali stalne napade zaradi njihove narodne pripadnosti. Z besedo »znova« ima v mislih stoletja slovenstva pod avstro-ogrsko krono. Na koncu z ločilom treh pik dokončno izrazi negotovost nad prihodnostjo- posameznika in naroda. Ideja dela je po mojem mnenju moč posameznika, da spremeni obstoječe stanje. Tu je glavni motiv že omenjeno razmerje med človekom in tistim kar ga obkroža. Posameznik sicer ima moč, a jo zavrača, saj se boji, da ga mogočno solnce in daljni prepad (fašistična oblast) premagata. Skrb za domovino naj bo s posameznikova prioriteta. Že sam naslov pesmi nam nakaže, da se teme, snov in motivi v pesmi gibljejo ciklično. Izpostavljeni problemi so torej že dolgo problem, ki ga moramo enkrat vendarle rešiti.


Analiza zunanje zgradbe:

Pesem je polna okrasnih pridevkov, ki imajo tudi vsebinski pomen. Podoben sklep velja tudi za metafore (gl. Vsebinska analiza). Pojavi se tudi primera (»kot iz daljnega prepada«). Rima je prestopna (abab, cdcd). Stopica je trohej (—U), ki pomeni padajoč ritem, ki bralcu podzavestno na nek način vceplja tudi vsebino pesmi (vodi ga v občutja negotovosti). Takšno vlogo ima tudi stopnjevanje v prvem verzu druge kitice. Poosebitev bolesti v prvem in drugem verzu taiste kitice omogoči učinek, ki zagotavlja, da bralcu skrb za domovino pomeni najpomembnejšo stvar v njegovem življenju. Bolest, ki jo doživimo ob zatiranju naj nam bo torej hujši sovražnik kot zatiranje samo. In ob teh občutkih bomo lahko premagali tudi zatiranje. V prvem verzu druge kitice pride do spremembe ritma v pesmi, kar ima tudi vsebinsko pomembnost.


Lirski subjekt:

Po mojem mnenju se v pesmi jasno pokaže pesnikovo poznavanje Otta Walzla in njegovo »Usodo lirskega subjekta«. Tako imenovana »čista lirika« je najboljša oznaka dela »Naša povest«. »Jaz« je v pesmi zelo odtrgan od pesnikove duše, kar vpliva na to, da je pesem zgolj odsev realnega stanja oziroma stanja, ki je v družbi potrebno, ne pa rezultat pesnikovega doživljanja stvari. Z motivom negotovosti ustvarja razdaljo med njim in resničnostjo.


Namen objave v Ženskem svetu:

Avtor najbrž hoče opozoriti na svoje razočaranje nad nevključenostjo žensk v družbo, ki jo razjeda fašistično nasilje. Večinska populacija je bila v letih po vojni (delo je bilo objavljeno 1924) je bila ženska. S tem pa se nam odpre tudi drugi namen objave. Sklepamo namreč lahko, da je avtor želel, da bi se to delo čimbolj razširilo na celotno populacijo in tako imelo karseda velik učinek.


Vir[uredi]

http://www.dlib.si/html.asp?database=casopisje&id=documents/casopisje/zenski_svet/pdf/URN_NBN_SI_doc-0OPH5JX9.pdf&find1=&find2=&find3=


Literatura[uredi]

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.

Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.

Zven in pomen. Študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005.