Mladost v jeseni

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Besedilo *Mladost v jeseni je bilo objavljeno objavljenih v II. letniku (1924) revije Ženski svet. Le-to je izdajalo Žensko dobrodelno udruženje v Trstu med leti 1923-41.


Avtorstvo[uredi]

Avtor je besedilo objavil pod psevdonimom Igor. Iskali sva ga v Slovenskem biografskem leksikonu in v Primorskem biografskem leksikonu, vendar nisva imeli uspeha. Psevdonim ravno tako ni razvozlan v Osebnem kazalu, zato sva se obrnili na Martina Gruma (ZRC SAZU), ki ima gradivo za SBL. Njegovega odgovora nisva prejeli. Tako lahko le po imenu sklepava, da je avtor moški, čeprav to ni nujno res. Ker o avtorju ne vemo ničesar, je besedilo težko povezati z zunanjo snovjo besedila in vzroki za njegov nastanek. Avtor, ki je podpisan z moškim imenom, je prav lahko tudi ženska in zato je besedilo tudi težko umestiti v programski okvir revije.

Analiza[uredi]

Morfologija in zunanja forma[uredi]

Morfologija se ukvarja s sestavo besedne umetnine (J. Kos). Spis je kratek, a v njem se vseeno pojavlja nekaj večjih motivov, ki se tudi večkrat ponovijo. To je sta predvsem jesen in mir, pridružujeta pa se jima zaljubljenca in luč. Jesen je v besedilu glavni motiv in tako se celotna zgodba pravzaprav prepleta okrog njega. Prav tako pa kasneje dobi simboličen pomen, saj ponazarja mir in se tako dva motiva združita v en sam simboličen pomen, ob koncu besedila pa se jima pridruži še luč izza rdečega okna, ki pripovedovalcu prav tako simbolizira mir. In čeprav je opisana zasnežena pokrajina, kar nakazuje zimo, vsa spokojnost opisana v zgodbi napeljuje na jesen in mirno jesensko misel. Poleg simbola se pojavljajo tudi druge figure, med njimi so najbolj opazne primere: "jesenska misel [...] kot pobožna pot želja nedolžnega dekleta je ali odprt pogled otroka na materinih prsih", "udana je ta misel in sladka, kot je udana in dobra ljubica v naročju junaka svojega", "stopil [je] bliže k njej [...] kot bi ji nesel lučko, skrito med prsti", "Majhna je bila [izba] in čisto vsa nova in nanovo urejena; kot kletka", "bodo žarele jablane v bregu kot rdeče misli tvoje v večernem solncu" ter poosebitve: "ljubezen je gledala z vseh krajev in iz vsakega predmeta", "oči so se pogreznile v njeno lepoto" in "je pela ljubezen". Tu opazimo, da je ljubezen večkrat poosebljena, kar lahko pripišemo temu, da je pripovedovalec želel izpostaviti ljubezen in jo narediti nekoliko bolj resnično, materialno. Ob koncu spisa pa izstopa metafora "stopil sem na led z zavezanimi očmi in nisem padel", kjer led lahko razumemo kot prihodnost, hojo pa kot drzno odločitev spremeniti življenjske nazore, ne da bi vedel, kaj ga čaka. Hoja po ledu je tako tveganje, zlasti z zavezanimi očmi in to, da na ledu ni padel, je uspeh in pokazatelj prave poti.

Vsebinska analiza[uredi]

Besedilo je močno lirizirano. Snov pripovedovalec črpa iz prizora, ki ga opazuje skozi okno izbe. Ker so sestavine predvsem emotivno-afektivne, je dogajanje bolj statično in pripovedovalec predvsem opisuje svoja občutenja ob tem prizoru. Opisuje svoja čustva ob pogledu na pristno ljubezen in umirjeno življenje ter premišljuje o prihodnosti. V mladem paru vidi sebe in se zamisli nad tem, kako bi lahko bilo ter to razmišljanje nadaljuje tudi kasneje, ko gre mimo pijanih in razigranih fantov. Prizor v izbi je pravzaprav vzpodbuda za premislek in končno ustalitev. Trenutek, ko se odloči zavreči brezglavo zabavanje in mladostniško razigranost ter se posveti sebi in svojemu notranjemu miru. In čeprav mu izba z zaljubljencema najprej predstavlja kletko, torej nekaj kar ga drži nazaj in mu ne dovoli početi, kar si želi, kasneje vidi, da je takšen način življenja vseeno lep in da tudi sam pogreša to toplino in mir. Prizor v izbi ga je pripeljal do sklepa, da se radost ne nahaja zunaj človeka, temveč v nas samih in se moramo zato včasih zazreti vase, da bi našli odgovor. Raje kot veselje in ples je izbral mir v sebi, ki mu je omogočil vpogled v prihodnost in mu podal odgovore na vprašanja o mladosti, starosti, ljubezni in moči. Tema je izražena že v naslovu – mladost v jeseni. Čeprav je dogajanje postavljeno v pozno jesen ali celo že zgodnjo zimo, je pripovedovalec bolj osredotočen na jesen mladosti. To je čas, ko se tudi mladost nekoliko umiri in ustali. Jesen je tako eden glavnih simbolov za mir in je tukaj uporabljena zelo zaznamovano. Tudi ostali simboli dajejo besedilu naravo lirskega, kar podkrepijo še slikovite primere, polne čustev. Tudi takšne poosebitve, ki so tu uporabljene pogosteje najdemo v pesmih kot v prozi.

Pripovedovalec, fokalizacija[uredi]

Pripovedovalec prvoosebni, saj pripoveduje o tistem, kar je sam doživel. Izražen je lirsko – v ospredju je zavest pripovedovalca in njena subjektivnost. Spis je sicer napisan v obliki monologa in to bi ga lahko uvrščalo pod tekste z dramskim pripovedovalcem, vendar pa prevladuje liriziranost in zato sem se odločila za lirskega pripovedovalca, ki se osredotoči na svoje doživljanje in občutke, zanemarja pa dejstva in dogodke. Pripovedovalec menja med notranjo in zunanjo fokalizacijo, saj prepleta zunanje dogajanje v izbi s svojimi občutki, ko to opazuje. V središču je notranja fokalizacija, ki ima tudi sporočilno vrednost in je bistvo pripovedi, zunanja pa ji ustvarja ozadje, na katerem pripovedovalec gradi svoja občutja. Tako zunanji dogodki sploh ne pridejo do izraza, saj so le podlaga za pripovedovalčevo analizo samega sebe in svojih občutkov ter izhodišče za razmišljanje o prihodnosti. Pojavi se paralepsa, ko opisuje pesem dveh duš. Pripovedovalec torej opisuje občutja dveh zaljubljencev za oknom v izbi, česar od njega ne pričakujemo. S tem podaja informacije, do katerih ne more imeti dostopa in tako odstopa od prvoosebnosti in se premakne proti vsevednosti, vendar le za trenutek. Po tem nadaljuje kot prej, prvoosebno lirsko. Pripovedovalec je verjetno istoveten z avtorjem, kar je značilno za izpovedna besedila, vendar tega ne morem trditi z gotovostjo, saj nimam nobenih podatkov o avtorju, ki je svojo osebnost skril za psevdonimom.

Sklep[uredi]

Pripovedni spis je po zgradbi podoben kot ostali v glasilu. Je tipično lirski, brez odvečnega dogajanja. Glede na to, da so moški avtorji v Ženskem svetu večinoma objavljali šaljive (Fran Milčinski) ali pa vsaj manj lirizirane (Josip Ribičič) tekste, besedilo daje občutek, da ga je napisala ženska. Čeprav je psevdonim moški, dopuščam možnost, da se za njim skriva avtorica in prav zato je težko skleniti karkoli. Ženski lik v besedilu ne igra velike vloge, prav tako pa je niti moški ne. In tako je za umestitev v programski okvir Sveta ključnega pomena avtor, oz. podatki o njem.

Viri in literatura[uredi]

Igor: Mladost v jeseni. Ženski svet: Glasilo ženskih društev Julijske krajine II (1924). • Primorski slovenski biografski leksikon: A-Bartol. Ur. uredniški odbor. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1986. • Slovenski biografski leksikon: 1. zvezek. Ur. Izidor Cankar s sodelovanjem Jože Glonarja, Franca Kidriča in Janka Šlebingerja.. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka, 1925. • Lea Fatur – Wikipedija, prosta enciklopedija. Zadnji popravek 27. december 2008. Http://sl.wikipedia.org/wiki/Lea_Fatur.