Mladinska književnost in različni mediji – primerjalna analiza Cesarjevih novih oblačil (novela, pravljica, radijska igra)

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Povzetek članka[uredi]

Milena Mileva Blažič se v članku z naslovom, Mladinska književnost in različni mediji – primerjalna analiza Cesarjevnih novih oblačil (novela, pravljica, radijska igra), ki je bil objavljen v publikaciji Slovenski jezik, literatura, kultura in mediji na 44. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture iz leta 2008, ukvarja z vplivom Don Juana Manuela, ki s svojim motivom o cesarjevih novih oblačilih, daje vzgled tudi kasnejšim avtorjem. V članku primerja srednjeveško novelo Don Juana Manuela, Kaj se je zgodilo s tremi prevaranti (1335), pravljico Hansa Christiana Andersen, ki nosi naslov Cesarjeva nova oblačila (1837) in dramsko igro Milana Jesiha z istim naslovom Cesarjeva nova oblačila (1950).

Ključni pojmi[uredi]

Pojmi, ki so ključni za razumevanje članka:

- Motiv – je vsebinska enota v besedni umetnosti, večji del je sestavljen iz snovno-materialnih prvin, tako da se te povezujejo med sabo v večje predmetne sklope, postavljene v okvir objektivnega časa in prostora. Motivi so torej lahko predmeti, liki, situacije, osebe, dogodki in podobno.

- Povezanost motivov – motivi se med sabo razlikujejo po zunanjem obsegu, številu in v povezavi.

- Tema – v širšem smislu označuje tisto, kar je postavljeno pred pišočega kot njegova naloga ali predmet.

- Konformizem – sprejemanje in upoštevanje družbenih ali skupinskih norm zaradi osebnega udobja, koristi in prilagodljivosti.



Analiza članka[uredi]

Glede na to, s čim se avtorica v članku ukvarja, vidimo da gre za literarno zgodovino, saj opazuje literaturo v njenem časovnem in razvojnem zaporedju. Osrednja tema članka pa je motiv cesarjevih novih oblačil, ki je star že preko 2000 let. Prav ti trije teksti nam pokažejo, da je ta motiv univerzalen, saj so ga uporabljali različni avtorji. Že letnice, kdaj so ti teksti nastali, nam povedo, kako zelo je ta motiv aktualen. Najdemo ga lahko v različnem času, različnih kulturah, oblikah in medijih. Vsaka kultura si ga je prilagodila po svoje. Novela don Juana Manuela je eden izmed prvih ohranjenih pisnih virov motiva o preizkušnjah, prevarah in iluzijah. Motiv cesarjevih novih oblačil je uvrščen v skupino motivov, imenovanih preizkusi (the tests). Ti preizkusi so različnih vrst: identitete, resnice, bistrosti, naloge, poslanstva. Takšni motivi pa se lahko vključujejo v vse žanre, kar lahko vidimo že v teh treh primerih, saj gre za novelo, pravljico in radijsko igro.

Članek raziskuje predvsem prispevek določenega avtorja, in sicer v tem primeru Dona Juana Manuela. Motiv cesarjevih novih oblačil sta tako prevzela še Hans Christian Andersen in Milan Jesih. Don Juan Manuel je napisal Knjigo zgodb Lukanora in Patronia, ki je sestavljena iz enainpetdesetih kratkih zgodb, v katerih se prepletajo različne motivno-tematske prvine. Grof Lukanor sprašuje Patronia za nasvete. Odgovarja pa tako, da mu pove zgodbo, ki je povezana z grofovim vprašanjem. V zgodbi O kralju in treh prevarantih se pojavi motiv cesarjevih oblačil. H kralju pridejo trije tkalci, ki mu ponudijo, da mu stkejo tako obleko, da jo bodo videli samo zakonski sinovi. Kralj se tega razveseli, saj bo tako vedel, kdo so edini zakoniti dediči. Tkalcem, da predplačilo in svojo palačo z dragocenostmi. Sledi ogled oblačil, sprenevedanja tistih, ki oblačil ne vidijo, saj je prisoten strah, da bodo drugi podvomili o njih in socialnem statusu zakonskih sinov. Podvomi tudi kralj, ki se ustraši, da bo ostal brez kraljestva. Tako gol jezdi na konju, temnopolti mladenič pa mu pove, da je brez oblek. Kralj ga da prebičati, a na koncu le ugotovi, kako je bil prevaran, a prevaranti so že daleč. Tako je to prvi zapisani motiv cesarjevih novih oblačil. Motiv kasneje prevzame Hans Christian Andersen, vendar pa pri tem spremeni besedilo. Spremeni se tudi naslov, in sicer v Cesarjeva nova oblačila. Povezavo z Don Juanom Manuelom je H. C. Andersen omenjal že sam v predgovorih svojih pravljic. Na to pa je v znanstvenih krogih opozorila tudi Annete Madsen, v referatu z naslovom, Grof Lukanor Don Juan Manuel kot inspiracija za H. C. Andersena in ostale evropske pisatelje. Po Andersenu pa ta motiv prevzame Milan Jesih v verzni obliki in ima podnaslov Po Andersenovi pravljici, kjer lahko vidimo, da gre za posnemanje. Ob tem pa se nam zastavlja še eno drugo vprašanje, torej kako ta osnovni motiv deluje sedaj, ko ga je Jesih posodobil. Ta zgodba ima sedaj dve ciljni publiki, za odrasle kot tudi za otroke.

Vprašanje, na katero odgovarja avtorica je, da ne glede na to, da so trije različni avtorji uporabili isti motiv, se zgodbi H. C. Andersena in Milana Jesiha v določenih elementih razlikujeta. Don Juan Manuel postavi temnopoltega mladeniča kot osebo, ki si upa povedati resnico, H. C. Andersen in Jesih pa kot objekt resnice postavita otroka. Sprva je H. C. Andersen v rokopisni različici na to mesto postavil nekoga od odraslih, kasneje pa resnico pove otrok. Zakaj? Po njegovem mnenju je otrok tisti, ki ima prihodnost. Zgodbe se razlikujejo tudi v številu prevarantov. V Don Manuelovi zgodbi so sleparji trije, pri H. C. Andersenu dva, pri Jesihu pa sta sleparja moški in ženska. Razlike se pojavijo tudi v zamisli, kdo oblačila lahko vidi in kdo ne. V Don Manuelovi zgodbi tisti, ki so zakonski sinovi svojih očetov, pri H. C. Andersenu tisti, ki so sposobni opravljati svojo službo, pri Jesihu pa tisti, ki niso neumni. Pri Milanu Jesihu je posebno, da nastopa devet oseb. Pojavita se dve ženski: dama in sleparka, prolog in epilog sta dana pevcu. Posebnost pa so tudi dvojice: pošteni in bistri minister, dvorjan in dvorjanka, slepar in sleparka, otrok in pevec. Kako zelo je posodobil besedilo priča tudi, izbor besed. Prav tako posmehuje idelogijo, z značilnostmi grotesknega realizma. Prvine tega so: groteskno telo, hiperbolizacije, pretiravanja. Cesar je tudi svojevrsten posebnež. Jesih ga osmeši in postane žrtev komične situacije. Dejstvo, da se je osmešil je vsem jasno, celo nevednemu otroku, samo cesarju ne.

Vsem pa je skupno, da gre tu za prikaz moralne korupcije in konformizma odraslih. V veliki meri smešijo kontrast med videzom in resnico. Ta motiv se bo obdržal, saj je aktualen v vsakem času in je lep prikaz današnje družbe. Spreminjajo se okoliščine v katerih živimo. Prevaranti in naivni ljudje pa bodo aktualni vedno.

Zaključek[uredi]

Avtorica nakaže univerzalnost motiva, ki je preživel dva tisoč let. Uveljavil se je v različnih literarnih zvrsteh (poezija, proza, dramatika) in dobival številne različice v različnih kulturah. Glede na to, da je konformizem stalna človeška lastnost, se zdi da bo ta motiv Cesarjevih novih oblačil živel še naprej.

Viri[uredi]

Milena Mileva Blažič : Mladinska književnost in različni mediji-primerjalna analiza Cesarjevnih novih oblačil (novela, pravljica, radijska igra). Slovenski jezik, literatura , kultura in mediji. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete, 2008. 102-108.

Literatura[uredi]

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.

Janko Kos: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS; Ljubljana: DZS, 1994.