Misel nate

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Prva žarka misel nate –
solnce zablesti čez trate,
veter završi v gozdove,
z vetrom moja misel plove.

Vsa ovenčana – nevesta –
z belim cvetjem potrošena
vije se med polji cesta,
z biseri je orošena.

A na cesti pa devojko
svatje spremljajo veseli –
mojo misel osamljeno
pa so bori k sebi vzeli.

Tihi bori, temni bori,
le šumite, le šumite,
muziko in smeh na cesti
prešumite in zakrijte! –

Ob pesmi Misel nate[uredi]

Analiza vsebine[uredi]

Vzdušje v uvodu pesmi je zasanjano, bralca oziroma poslušalca zaziblje v prijetno pričakovanje. Besede, ki jih uporablja lirski subjekt, delujejo mehko, toplo in nežno, a že proti koncu prve kitice to gorkoto moti pojav vetra, ki vpelje hladnejše vzdušje in odpiha všečne misli. Takoj nato se ugodje spet vzpostavi, saj je govor o stvareh, ki jih imamo stereotipsko za lepe, namreč o vencu, nevesti, cvetju, biserih in rosi. Toda že v naslednjem trenutku opazimo besedico »a« in idila se ponovno poruši. Lirski subjekt sedaj razkrije svojo žalost, saj nevesta, o kateri je prej govoril, ni obljubljena njemu, temveč nekomu drugemu. V tem trenutku ne pride do izraza le razočaranje nad tem, da bo njegova prihodnost zgrajena okoli življenja brez nje, temveč tudi in predvsem občutek popolne osamljenosti. Že misel lirskega subjekta je bila osamljena, a še to so »vzeli« k sebi bori. Ne ostane mu nič več, vse mu je odvzeto, zato resignira, se bolj ali manj sprijazni z usodo. Svojo bolečino želi prekriti, zato prosi bore, jim ukazuje, naj zakrijejo veselje, katerega on ne sme biti deležen. Bori naj šumijo tako glasno, da on ne bo več slišal veselja in da se mu lahko porodijo spet druge, nove misli. Če se spomnimo naslova, pa vidimo, da misel – »moja misel« – kroži okoli neveste in da lirski subjekt druge misli niti ne premore.

Skratka: V prvi kitici te pesmi lirski subjekt govori o svoji ljubezni, vzdušje je dokaj pozitivno. V drugi kitici to ljubezen konkretizira, izvemo, da gre za nevesto, ki jo obdaja lepota. Kot v prvi kitici tudi tu še ni slutiti nič slabega. Tretja kitica pa pomeni nekakšen preobrat, saj razkrije, da opevano dekle ni nevesta lirskega subjekta, temveč nekoga drugega. Tedaj se nam lirski subjekt razkrije kot povsem otožna, žalostna, potrta oseba. V četrti kitici zato nagovarja bore, naj prikrijejo veselje, ki ni namenjeno njemu.

Analiza zgradbe in stila[uredi]

Po vsebini pesem lahko uvrstimo v zgodnjo fazo Kosovelovega ustvarjanja. Je lirična, vsebuje pa tudi epske prvine, saj lirski subjekt razgali svojo tesnobo in strah pred samoto in osamljenostjo ter ob tem pripoveduje zgodbo o nevesti in svatovščini, ki se premika po neki cesti. Napisana je v trohejskih osmercih in sestoji iz štirih štirivrstičnih kitic, pri čemer prvi dve kitici služita kot nekakšen uvod in z vzpostavljanjem pričakovanja ter stopnjevanjem od misli k podobi neveste ustvarita nekakšno napetost. Tretja kitica, kot omenjeno, predstavlja preobrat, četrta pa neke vrste resignacijo. Torej imamo kljub temu, da so štiri kitice, opraviti s trodelnostjo. Pesniški jezik je precej preprost in kot večina Kosovelovih zgodnjih del pesem po formalni razsežnosti sodi v okvir tradicionalne verzifikacije. V večini verzov pride sicer do odstopanja od metrične sheme, saj je kar nekaj iktičnih mest nerealiziranih, kar pa nikakor ne moti, temveč nasprotno, pesem nekako mehča, saj odsotnost naglašenih zlogov prispeva k temu, da besedilo deluje bolj tekoče. Zunanja zgradba in motiv neuresničljive ljubezni pričata o tradicionalni formi ljudske pesmi, a je tej usklajeni sintezi dodan povsem specifični motiv osamljenosti.

Tragični vsebini primerno je Kosovel uporabljal določene glasovne figure. Kvalitativno evfonijo je dosegel z uporabo kar vseh treh temeljnih glasovnih figur, se pravi rime, asonance in aliteracije. Tako so v prvih dveh kiticah, ki izražata optimisitčno oziroma pozitivno vsebino, same ženske rime, v prvi kitici zaporedne (aabb), v drugi prestopne (cdcd). Druga kitica vsebuje celo bogato žensko rimo in to na mestu, kjer lirski subjekt prikazuje bogastvo, ki obdaja nevesto (»z belim cvetjem potrošena [...] z biseri je orošena«); tu gre tudi za pomensko bližino. Prav tako najdemo ženske rime v zadnjih dveh kiticah, a so tu pretrgane (efgf in hiji), se pravi, da se rimata samo še po dva verza na kitico, kar je skladno z doživetjem lirskega subjekta – žalostne sedanjosti ne prenese, njegov svet se ruši in tako se tudi blage rime čedalje bolj izgubljajo; to velja za celo pesem.

Kot rečeno je prva kitica zgrajena na zaporednih rimah, a če natančneje pogledamo, vidimo, da sta prva dva verza, ko je govor o žarki misli in soncu, torej o stvareh, ki pomesko povzročata ugodje, vrhu tega še asonirana. Zvočno sovpadanje samoglasnikov je namreč razširjeno tudi na območje pred zadnjim naglasom in tako imamo opravka z vertikalno asonanco samoglasnikov i, e, a in e. Vsebinsko ugodje je v tem primeru tesno povezano z evfonijo.

V tretji in četrti kitici so asonance nadomeščene s trše zvenečimi aliteracijami, ki jih najdemo v drugem (svatje spremljajo) in tretjem verzu (mojo misel) tretje kitice ter v prvem (Tihi bori, temni bori) in drugem verzu (le šumite, le šumite) četrte kitice. S tem da postaja zven skozi pesem vedno trši, se pa mrači tudi vsebina. Rabo aliteracije v četrtem verzu prve kitice (moja misel) je mogoče interpretirati kot nakazovanje poznejše tesnobe. [m je zveneči glas in zelo mehak, je zvočnik]

Istočasno z redčenjem rim in čedalje večjim nastopanjem aliteracij se pojavlja ponavljanje besed. Tako imamo geminacijo v četrtem verzu tretje kitice in prvem verzu četrte kitice (bori) ter v drugem in četrtem verzu četrte kitice (šumite). Bori in šumenje že sami po sebi delujejo temačno. To je mogoče trditi že na osnovi temnih vokalov o in u – v nasprotju z i-jem in e-jem, ki veljata za svetle – pri čemer je učinek pri besedi bori še tem večji, ker je tudi naglas na o-ju. Bori prikličejo še posebej temačno vzdušje, saj so povezani s stopnjevanjem: sprva lirski subjekt samo omenja bore, ki jih nato spremeni v tihe bore, kar povzroča tesnobo, ki pa postane toliko večja, ko bori postanejo temni. Te temne bore pa poziva k šumenju in to dvakrat zapovrstjo. Epanalepsa »le šumite, le šumite« je istočasno onomatopoija, gre torej za izredno močni glasovni figuri, nadgrajeni pa sta še s – tudi pomensko močnim – pozivom »prešumite«. Stopnjevanje tesnobe dosega tudi s personifikacijo, saj trdi, da so »misel osamljeno [...] bori k sebi vzeli«. Drugi personifikaciji sta še »misel plove« in »bori [...] muziko in smeh [...] zakrijte«. Tu gre vrhu tega za izrazit vsebinski kontrast. Zadnji verz »prešumite in zakrijte!« pa je hkrati eksklamacija, v kateri pride do izraza vsa frustracija. Kljub temu, da je trohejski osmerec po obsegu kratek verz in ne dopušča veliko pridevnikov, je Kosovelu uspelo vplesti nekaj okrasnih pridevkov, pri čemer se je večinoma poslužil tradicionalne motivike, in sicer: »žarka misel«, »ovenčana – nevesta«, »svatje [...] veseli«, »tihi bori« in »temni bori«. Torej vsi okrasni pridevki, razen tistih dveh, ki stojita ob tako ali tako negativno zaznamovanih borih, izražajo pozitivne lastnosti, kar nakazuje veliko nasprotje med srečnim okoljem in žalostnim subjektivnim.

Analiza lirskega subjekta[uredi]

Lirski subjekt te pesmi je oseben, saj ga doživljamo kot živo človeško osebo, istočasno pa ga ne moremo res enačiti z avtorjem. Govori v konkretnem prostoru, toda čas ni določen, kar pomeni, da pesem lahko smatramo za brezčasno, saj tako na nek način dobi neskončno veljavo. Na začetku pesmi lirski subjekt govori neusmerjeno, a proti koncu nagovarja bore. Izvir govora lirskega subjekta pa je v tem primeru neposredno doživetje in razmišljanje o lastni situaciji. Njegova perspektiva je scenska in hkrati zunanja, saj ob tem, ko vidi nevesto in njeno svatovščino, pripoveduje o lastnih predstavah, mislih in čustvih.

Misel nate v Ženskem svetu[uredi]

Pesem je bila objavljena v Ženskem svetu marca 1923, torej spomladi. Pomlad pomeni prebujanje narave, na splošno pa lahko označuje vsakršno prebujanje. Predvsem drugim pa pomlad povezujemo s toploto in pozitivnim vzdušjem. Mogoče ni naključje, da je Kosovel to pesem objavil ravno v tem letnem času. Resda pesem posreduje negativno atmosfero, vendar to velja samo za zorni kot lirskega subjekta. Za omenjeno nevesto, torej žensko, bližujoča se poroka, na katero se verjetno tako kot svatje veseli, pomeni nekaj pozitivnega, kar pa je povsem v skladu s časom objave.

Lahko pa bi trdili, da je bližujoča se poroka za nevesto oziroma žensko pravtako negativna kot za lirski subjekt, ker poroka konec koncev pomeni izgubo svobode in je bila sploh v prvi polovici 20. stoletja še močno povezana s podreditvijo ženske moškemu, žene možu. Konec koncev nikjer ni omenjeno, da je tudi nevesta vesela – govor je le o svatih. Tu gre torej za izrazito dvojnost, saj pesem dopušča (najmanj) dve možni interpretaciji.

Viri[uredi]

  • Srečko Kosovel: Misel nate. Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski krajini. Trst: založba, 1923 (I/3). 63.

Literatura[uredi]

  • Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.
  • Kos, Virk, Kocijan: Svet književnosti 3. Maribor: Obzorja, 2005.
  • Boris A. Novak: Oblike srca. Pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Modrijan, 1997.
  • - - Zven in pomen. Študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005.