Pojdi na vsebino

Mirko Osolnik

Iz Wikiverza
Mirko Osolnik  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Mirko Osolnik
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr nagovor na žalni seji na FF 11. nov. 2025
Klasifikacija

Z Mirkom sva bila dobrih šest let narazen. Ne vem, če bi po strogih literarnozgodovinskih kriterijih pripadala isti generaciji, ampak meni se zdi, da sva. V tole hišo je prišel z ministrstva leta 1987, nekaj let za mano. Družili smo se pri asistentskem časopisu Slava, ob strokovnih priložnostih, kot so bila npr. hrvaško-slovenska srečanja, kar nekaj let sva bila skupaj v uredništvu Slavistične revije, Mirko je bil pri njej glavni urednik za literarno vedo. Družili smo se tudi zgolj prijateljsko, Mirko je imel za prijatelje v svojem kabinetu vedno kako dobro žganico z Balkana in za gospe izbor sladkarij.

Nenapovedani obiski so neredko potrkali na zaklenjena vrata naših kabinetov. Takrat se je iz svojega kabineta običajno pojavil Mirko, vljudno povprašal, koga obiskovalec želi, in mu pomagal po svojih močeh. Ljudje od drugod so si zato slovenistiko in slavistiko v drugem nadstropju najbolj zapomnili po »tistem velikem, prijaznem in ustrežljivem profesorju«, ki smo se ga navadili dojemati skoraj kot oddelčni inventar.

Ujeli smo se tudi nazorsko, sicer pa nekoč nazorske razlike ali sorodnosti niso bile odločilen kriterij za druženje. Povedati pa moram za eno razhajanje, ki ga je Mirko doživljal osebno boleče. To je bila razdružitev nekoč enotnega Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Oddelek za slavistiko in Oddelek za slovenistiko leta 2002/03. Dojemali smo jo kot administrativno reč, Mirko pa je bil je glasno proti, ker je za tem čutil globoko simboliko, vendar je kot vedno svoje stališče izrazil mirno in sprejel večinsko voljo z demokratično tolerantnostjo.

Nazadnje sem ga obiskal doma za Bežigradom. Za Wikipedijo sem sestavljal geslo o njegovi teti, učiteljici in partizanki Zori Rupeni – Katji, ki je umrla zaradi tragičnega nesporazuma tik pred koncem druge svetovne vojne, in me je zanimalo vse v zvezi z njo, zlasti pa to, kam je izginila spominska plošča na mestu njene smrti v Mali vasi pri Ormožu, kjer sva jo zastonj iskala z ženo. Bil je deževen dan, v soseski BS3 sem se izgubil, tako da je moral dol pome in me po obisku pospremil do kolesnega postajališča. Okno stanovanja je imel odprto, ker je pričakoval še en obisk: obiskoval ga je neki drobni, a čisto nič plašni ptiček – prav kakor smo svojčas zahajali v Mirkov kabinet na prigrizek in pijačo njegovi kolegi.

Spomin z leti peša, osvežujemo ga z ogledom starih fotografij. Takih z Mirkom je kar nekaj, našli jih boste v fotogaleriji, ki je bila nekoč del oddelčnega spleta; od lani osirotelo spletišče, ki se mu je oddelek odpovedal, plačujem sam. Tam je tudi na stotine drugih fotografij iz oddelčne zgodovine. Kje je zdaj plošča Zori Rupeni, z Mirkom nisva dognala; priporočam se za informacije, če bo kdo od domačih prišel na njeno sled.