Milena Mileva Blažić: Primerjalna analiza lika čarovnice v ruskih in slovenskih pravljicah — študija primera: Jaga baba in Pehta

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Uvod[uredi]

Za seminarsko nalogo pri vajah iz predmeta Uvod v študij slovenske književnosti sva si izbrali članek Primerjalna analiza lika čarovnice v ruskih in slovenskih pravljicah — študija primera: Jaga baba in Pehta, katerega avtorica je Milena Mileva Blažić. Za ta članek sva se odločili, ker naju je zanimalo, če je najino prepričanje iz otroških let, da čarovnice poosebljajo zlo, resnično. Skozi seminarsko nalogo bova skušali pregledno predstaviti lastnosti študijskih primerov, izpostaviti hipotezo in to na podlagi primerov ovreči ali potrditi.

Izhodišče[uredi]

Avtorica je v svojem članku izhajala iz serije planinskih pripovedk o Kekcu pisatelja Josipa Vandota, predvsem pa se je opirala na delo Kekec na volčji sledi, ki najbolj celovito opisuje lik Pehte. Pri opisu lika Jage babe pa si je pomagala z ruskimi ljudskimi pravljicami, predvsem s pravljico Vasilisa Prekrasna, ki jih je Aleksander Nikolajevič Afanasjev zbral v knjigi Ruske pravljice.

Terminologija[uredi]

Pravljica[uredi]

Pripovedna forma, večinoma v prozi; nerealna pripoved o čudežnih oz. fantastičnih dogodkih, v katerih nastopajo neindividualizirane književne osebe. Zanjo so značilne ostra delitev dobrega in zlega, ponavljajoči se motivi in liki, mistična števila, povezanost celotne narave in nadnaravnega; dogajanje je pogosto grozljivo, vendar je konec skoraj zmeraj srečen, kazen za hudobne, plačilo za dobre. Pravljice je na podlagi vsebine možno razvrščati v podskupine, npr. čudežne, realistične, živalske (povzeto po LL).

Ljudska pravljica[uredi]

Ima vse lastnosti pravljice. Bistvena značilnost pa je, da avtor ni znan, saj se prenaša z ustnim izročilom.

Pripovedka[uredi]

Pripovedna forma, večinoma v prozi; vsebinsko je navezana na zgodovinske osebe ali dogodke, ki pa so preoblikovani v domišljiji; s pravljico ji je pogosto skupno poseganje demonično-onstranskih sil, npr. zmajev, velikanov, vendar ostaja povezana s konkretnimi kraji, osebami, časom; konec je pogosto mračen (povzeto po LL).

Vandotova planinska pripovedka[uredi]

Določilo planinska zato, ker v pripovedki čisto natančno pove, za katere gore gre. Dogajanje umesti v Julijske Alpe. Vandotova planinska pripovedka nima pretirano veliko fantastike, ki bi jo združevala s pravljico. Nanjo veliko bolj spominja s svojo motiviko, s pripovedno shemo: nima mračnega, ampak vesel razplet, očitna je delitev na pozitivno in negativno, tudi konec je uravnan po tej delitvi – dobro zmaga, zlo je poraženo. Vandotova planinska pripovedka je torej kot umetna pripovedna proza, opredeljena po eni strani s shemo pravljice, po drugi (zaradi konkretizacije prostora in junakov) pa s pripovedko (povzeto po Hladnik 1980).

Hipoteza[uredi]

  • Pravljični lik čarovnice v osnovi zaznamujeta dva protipomenska tipa ženske, pozitiven in negativen.
  • Jaga baba in Pehta sta si med seboj podobni, vendar pa se razlikujeta v določenih prvinah, ki so večinoma vezane na kulturo, v katerih se lika čarovnice pojavljata.

Lik čarovice[uredi]

Na področju literarne vede ločimo dve poglavitni teoriji o nastanku pravljic. Prva je monogenetska, ki trdi, da obstaja le en vir za nastanek pravljic. Sem spadata mitološka teorija, ki zagovarja izvor pravljic iz starih epov in mitov, ter indoevropska teorija, za katero pa je izhodišče pravljičnega sveta Indija. Druga je teorija poligeneze, ki pravi, da so pravljice nastale v različnih prostorih in so jih kultivirali nadarjeni pravljičarji. V slednjo spada tudi univerzalni lik čarovnice, ki pa se je bil sposoben prilagoditi vsem kulturam, z razliko, da je v vsaki kulturi razvil svoje specifične kulturne prvine.

Predstavitev likov[uredi]

Avtorica v svojem članku na kratko povzame predstavitev likov iz knjige Od ajda do zlatoroga, avtorice Monike Kropej.

Slovanski lik Jage babe[uredi]

Pri Slovanih obstajajo različice tega božanstva, npr.: Mokoš, Mokoška, Matoha, Matoga, ki je slovansko žensko božanstvo cikličnega kroženja in obnavljanja, rodovitnosti, zaščitnica ženskih opravil (predenja, tkanja, pranja); mok- (moker, vlažen), mot- (navijati, presti), motok ali motek (vreteno). Staroslovanska Mokoš je zavetnica preje, tkanja in glasbe. Voda in preja imata osrednje mesto v kultu ženskega božanstva (Mat syra = vlažna mati zemlja), ki je hkrati strašno, vzbuja grozo, obenem pa je mati in bleščeča (Bercht) boginja. Rusi lik čarovnice poimenujejo kot baba Jaga, Jaga baba, Poljaki Jedzbaba, Belorusi baba Jaha, Slovaki Ježibaba, Čehi Jedu babo, Hrvati baba Roga, baba Hrka (Kropej 2008: 106–121).

Slovenski lik Pehte[uredi]

Slovensko poimenovanje Pehte (Pehtra, Pehtra baba, Pehtara, Perthtra, Pirta itn.) je novejšega izvora. Izpeljano je iz germanskega poimenovanja Percht, Bercht (bleščeče) in slovanskega pojmovanja Jage babe, ki je naslonjeno na slovansko ljudsko izročilo (npr. lan, preja, voda) ter prilagojeno specifičnemu okolju (npr. slovenskemu: alpska pokrajina, slapovi, visoki skalnati vrhovi) (Kropej 2008: 106–120).

Pehta je pojmovana kot žensko bajno bitje ambivalentne narave: kot prinašalka svetlobe je prijazna in lepa prikazen (stvn. perahtun: svetel, bleščeč), kot voditeljica duš mrtvih in gromovnica z železnim nosom ipd. pa je strašna, povzroča nevihte, dela sneg. Njeni obhodi, ki jih ponekod uprizarjajo na večer pred tremi kralji, naj bi prinašali rastlinsko in živalsko rodovitnost. Pehtre hodijo po hišah ali se podijo (jagajo) po vasi. V ljudskem pripovedništvu se Pehtra baba pojavlja kot voditeljica divje jage ali kot stroga varuhinja ženskih opravil, predvsem preje, tkanja in pranja. Po raziskavah Kureta naj bi izhodišče za sredozimke indoevropskih narodov predstavljal evrazijski lik pramatere (Magna mater), numen ženskega načela, ki naj bi pred tisočletji nastal v družbenih strukturah, kjer je dominirala žena. Pod vplivom novih družbenih razmer pa se je njena narava demonizirala, dokler se ni njen lik sčasoma pokristjanil (sv. Lucija) in sekulariziral, tako da je postala pravljična oseba (Kropej 2008: 135).

Primerjalna analiza likov[uredi]

Avtorica v članku nejasno navaja značilnosti Jage babe in Pehte. Zato sva morali iz celotnega članka razbrati, katere sploh so te značilnosti, kakšno sva morali dodati tudi sami, ker avtorica ne omenja vseh, ter jih potrditi s citati iz prebranih del, saj avtorica po najinem mnenju to bolj površno opravi.

V nadaljevanju bova poskušali razložiti tudi specifične kulturne prvine, ki se pojavljajo v povezavi z obema likoma.

Jaga baba[uredi]

Lik čarovnice Jage babe je najceloviteje opisan in predstavljen v ruski ljudski pravljici Vasilisa Prekrasna.

Jaga baba je samska starka, ki živi v pragozdu. Ljudje si ne upajo v njeno bližino, saj naj bi jedla svoje žrtve. Strah pred njo ima tudi Vasilisa:

Na jasi v tem gozdu je stala kočica in v njej je živela jaga baba. Nikogar ni pustila blizu in ljudi je jedla kot piščance. (Afanasjev 2007: 240.)
»Pošiljajo me po ogenj k jagi babi; jaga baba me bo požrla!« (Afanasjev 2007: 242.)

Pragozd je kulturna prvina, ki je vezana na zemljepisne značilnosti. V ljudski pravljici pa gozd simbolizira prostor preizkušenj, težav, kjer protagonist sreča ali pomočnika ali nasprotnika.

Avtorica kočo Jage babe, ki stoji na jasi in zaradi svojega videza vzbuja strah in grozo, na kratko opiše v članku. Odločili sva se, da to prikaževa s citatom, ki je nazornejši:

Vasilisa je hodila vso noč in ves dan in šele naslednji večer je prišla na jaso, kjer je stala koča jage babe. Ograja okrog koče je bila narejena iz človeških kosti in na konicah so bile nataknjene človeške lobanje z izbuljenimi očmi. Vrata so imela namesto verej človeške noge, namesto zapahov pa človeške roke. Usta z ostrimi zobmi so bila namesto ključavnice. Vasilisa je onemela od groze in obstala kot vkopana. (Afanasjev 2007: 242.)

Sledeči citat je uporabila tudi avtorica, vendar z drugačnim namenom. Izpostavila je, da ima Jaga baba orodje oz. orožje, midve pa sva se osredotočili na njen prihod, ki je vedno napovedan s hrupom:

Kmalu se je v gozdu zaslišal strašen hrup: drevje je pokalo, suho listje je šumelo. Iz gozda se je prikazala jaga baba — pripeljala se je v možnarju, s tolkačem je poganjala, z metlo sledi zametala. (Afanasjev 2007: 243.)

Vasilisa ni bila ugrabljena, ampak je bila k Jagi babi poslana po ogenj. Starka ji je pripravljena pomagati, vendar šele, ko opravi dane naloge:

Vasilisa je s strahom pristopila k starki, se globoko priklonila in rekla: »Mačehini hčeri sta me poslali k tebi po ogenj.«
»Dobro,« je rekla jaga baba, »saj ju poznam. Najprej nekaj časa živi in delaj pri meni, potem pa ti dam ogenj. Če ne te bom živo požrla!« (Afanasjev 2007: 243.)

S citiranjem odgovora je avtorica poudarila nasprotje v samem liku, saj je Jaga baba obenem sprejemnik (sprejme Vasiliso) in dajalec (daje ogenj/luč).

Jaga baba ima služabnike:

»Ko sem šla k tebi, me je prehitel jezdec na belem konju. Kdo je to?«
»To je moj jasni dan,« je odgovorila jaga baba.
»Potem me je prehitel drugi jezdec na rdečem konju. Kdo je to?«

»To je moje rdeče sončece!« je odgovorila jaga baba.

»Kaj pa pomeni črni jezdec?«
»To je moja črna moč — vsi so moji zvesti služabniki!« (Afanasjev 2007: 245.)

Vasilisa je pojmovana kot služabnica, opravljati mora tradicionalna ženska opravila, ki so vezana na gospodinjstvo. To je lepo predstavljeno v naslednjem citatu, ki ga izpostavi tudi avtorica:

Jaga baba se je odpravila spat in še rekla: »Ko bom zjutraj odšla, moraš počistiti dvorišče, pomesti kočo, skuhati kosilo in oprati perilo. Pojdi v kaščo, vzemi četrt pšenice in jo očisti plev.« (Afanasjev 2007: 243.)

Tudi tukaj opazimo kulturno prvino, saj beseda četrt zaznamuje staro rusko žitno mero, ki pomeni 209,9 litra.

Lakota jage babe je neizmerna, Vasilisi pa nameni le skromen obrok:

»Postrezi tisto, kar je v peči. Lačna sem.«
Začela je nositi iz peči in streči jagi babi. Hrane je bilo dovolj za kakih 10 ljudi. Iz kleti je prinesla kvas, medico, pivo in vino. Starka je vse pojedla in popila. Vasilisi je pustila samo malo zeljne juhe, krajček kruha in košček svinjine. (Afanasjev 2007: 243.)

Jaga baba pije kvas, ki je specifična kulturna prvina. Gre namreč za tradicionalno rusko brezalkoholno pijačo iz vode, suhega rženega kruha ali ržene moke in sladu.

Jaga baba lahko kot čarovnica uporablja svoje pravljične moči, kar pa je značilnost fantastične ljudske pravljice:

Potem se je obrnila k vratom in zakričala: »Hej, moji močni zapahi, odklenite se; vrata moja široka, odprite se!« Vrata so se odprla in jaga baba se je žvižgajoč zapeljala na dvorišče. (Afanasjev 2007: 243.)
Jaga baba je šla na dvorišče, zažvižgala je in pred njo se je pojavil možnar s tolkačem in metlo. (Afanasjev 2007: 244.)

Avtorica omeni le, da lahko Jaga baba kot čarovnica uporablja svojo pravljično moč za dobro ali slabo.

Za Jago babo je značilno tudi smrčanje, kar pa kaže na maskulinizacijo:

To rekoč se je starka obrnila k steni in zaslišalo se je smrčanje. (Afanasjev 2007: 245.)

Rada se je tudi pritoževala:

Jezilo jo je, ker se ni imela nad čim pritoževati. (Afanasjev 2007: 244.)

Do radovednežev in blagoslovljenih ima poseben odnos:

»Ne maram, če kdo zunaj pere moje umazano perilo, preveč radovedne požrem!« (Afanasjev 2007: 246.)
»Pojdi stran od mene blagoslovljena hči! Ne potrebujem blagoslovljenih!« (Afanasjev 2007: 246.)

Jaga baba na koncu le pomaga Vasilisi in ji podari ogenj, ki je prispodoba za znanje, izkušnje, veščine (kuhanje, pranje, pospravljanje) oz. socializacijo v pragozdu, saj se je kot socializirana ženska oz. nevesta vrnila k mačehi in njenim hčeram:

Z ograje je snela lobanjo z gorečimi očmi, jo nataknila na palico in ji jo dala, rekoč: »Tukaj imaš ogenj za mačehini hčeri, vzemi ga.« (Afanasjev 2007: 246.)

Pehta[uredi]

Lik čarovnice Pehte je najceloviteje opisan v Vandotovi planinski pripovedki Kekec na volčji sledi.

Pehta je starejša samska ženska, ki živi visoko v gorah. Ljudje se je zelo bojijo, saj o njej krožijo govorice, da straši, pretepa in krade otroke. Zanjo je slišal tudi Kekec, kar je zelo dobro razvidno v njegovem pogovoru z gospodom Korošcem:

»Ti bi mogoče prekanil celo staro Pehto in jo pregnal iz naših krajev. Pa bi ne strašila več otrok in bi jih ne kradla.«
»Kaj, Pehta?« je dejal Kekec in je zamahnil z roko. »O, slišal sem doma o Pehti, slišal! Pravijo, da domuje tu nekje v vaših gorah. Pravijo, da je strašna in da krade ukrade vsako leto na vasi deklico, ki je najbolj pridna in najbolj slaba … Huda je, da je le kaj? Hm, skoraj bi se je bal, in najrajši bi je nikoli ne videl. Ali ni res, stric?«
»Hm, seveda je najbolje, da je ne vidiš nikdar!« je odgovoril Koroščev stric. »Resnično — Pehta je grozna, in najbolje je, da jo pustimo v miru. Lahko nas sliši — potem pa gorje tebi, Kekec. Pograbi te in te ponese v gore, kjer stoji nekje njena koča. Pa ti bo slaba predla tam gori, slaba, Kekec.« (Vandot 1981: 132.)

Največji strah pred Pehto pa se pojavlja pri otrocih, saj jih že sama misel nanjo prestraši:

Pa so že hoteli iti tja na visoke gore in so se že zbrali kraj gozda. Toda tedaj so se domislili hude Pehte, ki stanuje tam nekje v črnem lesu pod belimi snežniki. Strah jim je napolnil mlada srca, da so se kar obrnili. Pokazali so urne pete in kakor bi trenil, so izginili v vas. (Vandot 1981: 135.)

Gore so specifična kulturna prvina, vezana na dogajalni prostor. So tudi temeljni element planinske pripovedke.

Pehtina samotna koča stoji poleg travnika:

Mračna je bila senožet, niti sonce ni sijalo nanjo. Pa tudi črlikanja veselih murnov ni bilo slišati od nikoder. A razločno je videl kočo tam kraj senožeti. Črne so bile stene, črna streha in črna okenca. (Vandot 1981: 148–149.)

Pehta ne živi popolnoma sama, udomačenega ima volka, kar govori o njeni socializaciji. Mojčine besede:

»Pehta ima strašnega volka, ki jo spremlja na vseh potih.« (Vandot 1981: 155.)

Pehta lovi le poredne otroke, ki pa jih pridrži le za določen čas, kar poudari tudi avtorica članka. Pehtine besede Kekcu:

»Že marsikaterega paglavca sem pograbila in sem ga zaprla v kočo. A nisem ga pojedla, ampak sem ga imela zaprtega toliko časa, dokler ni postal dober in priden. Boje se me otroci — a rečem ti, Kekec, da se me boje samo malopridneži; a dobri otroci se me ne boje, ker dobro vedo, da jim ne storim nič slabega. A poredneži imajo slabo vest in zato jih je strah, če jim omeniš mene.« (Vandot 1981: 196.)

Pehti uspe Mojco z lepimi besedami prepričati, da odide z njo v gozd:

»Lepo znaš prepevati, Mojca, lepo, da nihče tako. Slišala sem te v gozdu, pa sem mislila, da poje kraj gozda škrjanček.« (Vandot 1981: 140.)
»Ker si zapela tako lepo, ti dam najboljših jagod. Tam na trati jih raste na tisoče. Mojca, kar vstani in pojdi z mano, da ti jih natrgam.« (Vandot 1981: 140.)

Pehtino očaranost nad Mojčinim petjem avtorica poveže s poetološko ali orfejsko tematiko. To prikaže z naslednjim citatom:

»Lepo ti bom stregla in ti boš prepevala lepe pesmi. Jagode boš zobala in boš živela kakor ptičica v zelenem gozdu … Res, nisem te privedla na tvoj dom — privedla sem te v svojo kočo, da mi boš prepevala tisto lepo pesem o Pehti. Od zjutraj do večera mi boš morala peti tisto pesem. Kolikokrat sem te slišala, ko si jo pela tam za hišo. Pa sem sklenila, da te privedem v svojo kočo, da jo poješ na mojem domu … Oj, Mojca, jaz nisem iz vasi — jaz sem Pehta …« (Vandot 1981: 144.)

Mojco pripelje tudi v svoj dom, vendar iz popolnoma drugačnih razlogov kot poredne otroke. Zanje izvemo šele iz Pehtinega pogovora s Kekcem v osmem poglavju:

»Smilila se mi je bolj kakor tebi, ker je tako pridna in zna tako lepo prepevati. In ker se mi je smilila, sem šla v dolino ponjo in sem jo privedla v svojo kočo. Lepo bi ji bilo pri meni. Prepevala bi mi in jaz bi ji zdravila bolne oči. In čez mesec dni bi jo bila spustila domov.« (Vandot 1981: 186.)

Iz slednjega citata lahko razberemo, da besedilo vsebuje čarobni rekvizit oz. čarobni napoj — zdravilo za Mojčino slepoto. Nanj opozori tudi avtorica.

Pehta je suha, vendar fizično močna oseba, zato je otroke pretepala brez težav, kar ponovno kaže na maskulinizacijo ženske osebe. To je izkusil tudi Rožle:

Kolena so mu klecnila od divjega strahu. Zakaj pred sabo je zagledal veliko žensko, ki ga je gledala s srditimi pogledi. Ženska je bila suha in oblečena v dolgo, črno haljo. Lasje so ji bili razmršeni in so ji padali po plečih v dolgih, črnih kitah. (Vandot 1981: 151.)
A Pehta ga je zgrabila za ušesa in ga pričela neusmiljeno mikastiti. Rožle je zatulil na ves glas, ker ga je tako močno bolelo. Na vse pretege se je zvijal, da bi ušel. A Pehta ga je trdno držala in ga ni izpustila niti za trenutek. (Vandot 1981: 151.)

Pehta samoobrambno zažge lastno kočo:

»Zaradi tebe sem jo zažgala,« je odvrnila Pehta. »Veš, nihče ne sme vedeti, kje stoji moj dom. Ti pa si našel mojo kočo in zaradi tvoje gobezdavosti zdaj že ves svet ve, kje stanujem. Tega pa jaz ne trpim. Zato sem zažgala kočo.« (Vandot 1981: 177.)

Po zažigu pa živi v novem domovanju v gorski beli koči:

»Pod belimi gorami imam drugo domovanje.« (Vandot 1981: 178.)
In sredi te trate je stala obširna, bela koča, ki so jo osvetljevali mesečevi žarki. (Vandot 1981: 180–181.)

Avtorica pove, da je ta ogenj asociativno oddaljen in hkrati povezan z motivom ognja pri Jagi babi, vendar tega ne obrazloži.

Pehta je tudi odlična kuharica:

Iz kuhinje je prišla Pehta in je pričela nositi na mizo. In Kekec je jedel tako imenitno kot še nikoli. Kar načuditi se ni mogel dobrim jedilom, ki so se kadila na mizi iz velikih skled. (Vandot 1981: 191.)

Avtorica navaja medeno potico kot tipično slovensko značilnost. Vandot uporabi dvojno pomanjševalnico, ki je značilna za ljudsko slovstvo, in jo poimenuje kar potičica:

»A ker si moral prestati toliko strahu, ti spečem danes medeno potičico. Veš, zato, da ne boš javkal in se cmeril.« (Vandot 1981: 211.)

Pehta je na začetku prikazana kot negativen lik — na to vplivajo govorice, ki krožijo o njej, a zelo kmalu se izkaže, da temu ni tako. To poleg Mojce spozna tudi Kekec, ki jo večkrat hvali:

Pogledal je od strani Pehto pa si je dejal: »Saj ni hudobna … Na vasi pripovedujejo, da je jako huda in zadirčna. Pa ni res, ni res! Saj je bila prijazna z menoj in se mi je še celo nasmejala« (Vandot 1981: 175.)
»Dobri ste kot nihče na svetu. In čuditi se moram, da govore o vas ljudje v dolini toliko slabega, da se vas boje otroci bolj kot najgršega parkeljna.« (Vandot 1981: 194.)

Tudi avtorica to poudari z naslednjim citatom:

»Saj pravim — skoraj žal mi je, da gre od tod. Saj ni bila hudobna. Lepo je ravnala z mano in skoraj se kesam, da sem ji strgal korenček.« (Vandot 1981: 225.)

Sklep[uredi]

Iz napisanega lahko jasno razberemo, da sta si lika čarovnic v določenih lastnostih podobna, hkrati pa opažamo tudi oba protipomenska tipa ženske.

Obe čarovnici sta starejši samski ženski, ki živita v gozdu. Jaga baba domuje na robu pragozda, Pehta pa visoko v gorah. Tu že zasledimo specifične kulturne prvine, vezane na dogajalni prostor. Pri slovenski pripovedki lahko iz neposrednih (Škrlatica, Špik) in posrednih (vrhovi, doline, podnebje, visokogorski pašnik) signalov določimo stvarno okolje (Julijske Alpe) in čas dogajanja (konec 19. in začetek 20. stoletja).

Njuni koči zaradi svojega videza vzbujata strah in grozo pri ljudeh. Vendar pa se Pehta po samozažigu lastne koče preseli v gorsko belo kočo, ki jo osvetljujejo mesečevi žarki. O obeh krožijo govorice, da kradeta in strašita otroke, Jaga baba jih med drugim tudi žre, zato se ju ljudje bojijo.

Pojavljata se v zvezi z otroki, ki so najpogosteje sirote v dobesednem ali prenesenem pomenu in so tudi tip ranjenega otroka (Vasilisa ima zlobno mačeho, Mojca je slepa). Otroci so obravnavani kot služabniki (Vasilisa služi, Mojca mora peti).

Zanimiva podobnost je tudi v maskulinizaciji Jage babe in Pehte. Ženskam, ki živijo same in so neporočene, pripisujejo moške značilnosti. Sem spadajo fizična moč, pretepanje otrok in smrčanje.

Pri Jagi babi opažamo tudi pravljične moči, kar je bistvena značilnost ljudske fantastične pravljice. Pri Pehti takih moči ni, vendar pa sama pripovedka vsebuje čarobni napoj – zdravilo za Mojčino slepoto.

Obe čarovnici imata dvojno nalogo: lahko sta nasprotnici ali pomočnici. Jaga baba običajno grozi, da bo junaka pojdela, vendar kasneje z njim deli obrok. Junakom deli tudi nasvete in pomaga s čarobnimi rekviziti, vendar šele potem, ko subjekt izpolni dane naloge. Pehta pa krade le neposlušne otroke, ki jo seveda dojemajo kot nasprotnico. Ko pa se spremenijo iz »porednih v pridne«, jih socializirane vrne domov.

Vasilisa z dovoljenjem Jage babe odide, Kekec pa Pehto ukani (spreobrne njenega volka) in pobegne, vendar Pehta njegovemu odhodu ne nasprotuje, saj se drži obljube. Med je specifična slovanska kulturna prvina in se pojavlja na jedilniku obeh likov.

Zaključek[uredi]

Na podlagi prebranih besedil in analiziranja obeh likov čarovnice lahko potrdiva obe najini in hkrati tudi avtoričini hipotezi.

Literatura[uredi]

  • Aleksander N. Afanasjev. Ruske pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.
  • Milena M. Blažić. Primerjalna analiza lika čarovnice v ruskih in slovenskih pravljicah – študija primera: Jaga baba in Pehta. Zbornik 46. SSJLK: Slovanstvo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana: Oddelek za slovenistiko, 2010. 95–106.
  • Miran Hladnik. Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke. SR XXVIII/3 (1980). 311–324.
  • Pravljica. Pripovedka. Leksikon literatura. Ur. Živa Vidmar idr. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2009 (Mali leksikoni Cankarjeve založbe).
  • Monika Kropej. Od ajda do zlatoroga: Slovenska bajeslovna bitja. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva, 2008.
  • Josip Vandot. Kekec na volčji sledi. Ljubljana: Karantanija, 1995.
  • — — Kekec na volčji sledi. Ur. Miran Hladnik. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1981 (Izbrana mladinska beseda).