Med fikcijo in resničnostjo v avtobografski prozi

Iz Wikiverza

POVZETEK ČLANKA[uredi]

Avtorica članka Jožica Čeh, ugotavlja ali je Cankarjevo Moje življenje avtobiografska kratka proza, ali etično psihološka črtica z avtobiografsko osnovo. V postmoderni literarni teoriji se literatura kot eden od možnih fikcijskih svetov ne vzpostavlja v nasprotje z resničnostjo. Vezi med stvarnostjo in fikcijo se najočitneje prepletajo v tistih literarnih žanrih, ki opazneje prikazujejo kaj izmišljenega ali lažnega kot resnično, kot je na primer avtobiografska proza.


KLJUČNE BESEDE[uredi]

-fíkcija -e ž (í) kar je izmišljeno in v resničnosti ne obstaja

-literarna avtobiografija -e ž (ȃ-ȋ) popis lastnega življenja, lastni življenjepis

-kratka proza

-Ivan Cankar-Moje življenje


ANALIZA ČLANKA[uredi]

Pogosto ne vemo kje se nahaja meja med avtobiografijo in žanrom avtobiografske pripovedne proze. V tradicionalni literarni teoriji je v polliterarni smeri uvrščena v literarno avtobiografijo. Slednja ima največ skupnih točk z besedilnimi vrstami, ki jih povezuje močna avtobiografska funkcija, npr. pismo, dnevnik, spomini. Če gledamo literarno avtobiografijo z vidika literature in neliterature, jo težko, ločimo od avtobiografske pripovedne proze. Mejo je včasih zelo težko določiti. Literarnost avtobiografij pa raste linearno s količino fikcije, ki se nahaja v avtorjevem resničnem besedilu ali delu besedila. Mejo med literarnimi in neliterarnimi zvrstmi namreč največkrat dobimo tako, da določimo mejo med tistim kaj je namišljeno in kaj resnično. Prepletanje realnosti in izmišljenega se najbolje vidi v tistih delih, ki kažejo resničnost. Fikcijski znaki tu nimajo samo znotrajbesedilnih referentov, kis o oblikovani z jezikovnimi znaki, ampak kažejo tudi na zunajbesedilne referente. Primer takšnega preboja izmišljenega in realnega vidimo na primer ob literarnih osebah, prostorih, dogodkih itd. Če ugotavljamo razmerje med fikcijo in realnostjo v prozi, ki je avtobiografska, nas posebej zanima prvoosebna avtobiografska proza, saj se v njej subjekt pojavi tudi kot objekt pripovedovanja. Med osebo, ki zgodbo pripoveduje in subjektom, ki jo doživlja obstajajo razlike kot so čustvena, miselna in izkustvena razlika. Kljub temu, pa se doživljajoči subjekt pojavi kot glavna oseba in ima zelo očitno referenco v avtorju samem. Cankar je čutil do avtobiografske literature poseben odnos. Ta je bil ujet v nasprotja, torej je bil dvojen, kar pa je tudi sicer značilno za pisateljev odnos do sebe in sveta. »Novelist ne more pisati o svojem življenju. Če je kaj prida, je vsaka novela kos njega samega, kaplja njegove krvi, poteza na njegovi podobi /…/« (CZD 22 : 51). Cankarjevo najbolj avtobiografsko delo je Moje življenje, v katerem po spominu sestavlja podobo svojega otroštva- o tretjega leta do konca šolanja na Vrhniki oz. do leta 1988, ko je avtor odšel v Ljubljano. Pripovedovalec je prvoosebni in se pretresljivih dogodkov iz otroštva živo spominja, celov etično jih presoja, to pa uvršča Moje življenje v etično psihološko prozo.

V Cankarjevem Mojem življenju ni pribesedilnega signala, ki bi namigoval na neresničnost ali fikcijskost besedila. Avtorjeva zvrstna poimenovanja v zadnji esejistični črtici Mojega življenja, kot so »življenjepis«, »avtobiografija«, »mladostni spomini«, je potrebno šteti k besedilnim znakom, ki se ravnajo po zakonitostih literarnega diskurza.


ZAKLJUČEK[uredi]

V Cankarjevem Mojem življenju hitro opazimo, da delo spominja na resničnost,. Pojavijo se časovne praznine med deli pisateljevega otroštva, ampak pomembno je, da je upoštevano kronološko zaporedje dogodkov. Osebe so konkretno preverljive in postavljene v zemljepisno določene kraje. Kljub temu pa se zgodba pisateljevega otroštva ni hotela razvijati po časovnem zaporedju, kakor nam je to poznano iz žanrske avtobiografije.


VIR[uredi]

Alenka Koron: Avtobiografija in naratologija: sodobne pripovednoteoretske kategorije v raziskavah avtobiogrfskih pripovedi. JiS LIII/3—4 (2008).


LITERATURA[uredi]

Cankar, Ivan, 1970: Zbrano delo 26. Ljubljana: DZS. Čeh, Jožica, 2001: Metaforika v Cankarjevi kratki pripovedni prozi. Maribor: Slavistično društvo.