Maruša Mugerli: Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

UVOD[uredi]

Seminarska naloga je nastala na podlagi prebranega članka Maruše Mugerli, z naslovom Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije z medbesedinim navezovanjem na ljudsko izročilo. Članek z naslovom Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije je bil objavljen v strokovni reviji Jezik in slovstvo leta 2006, številka 1. Članek govori o prevajanju ljudskih pesmi in umetne poezije, tako iz slovenščine v tuje jezike kakor obratno. Avtorica na začetku članka poudari, da se prevajanje ljudskih pesmi razlikuje od prevajanja umetne poezije zaradi razlik med pojmoma umetno in ljudsko. Prav tako pove, da prevod ni pojmovan le kot jezikovni prenos, ampak gre tudi za prenos kultur, ter da ima vsaka ljudska pesem nekakšno navezanost na svojo nacionalnost, kulturo in izročilo.

TERMINOLOGIJA[uredi]

  • ljúdskost  -i ž (ȗ) knjiž. 1. kar je v pozitivnem smislu značilno za preproste, manj izobražene sloje prebivalstva
  • uméten  -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same [..] 3.katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki [..]

OPREDELITEV PROBLEMA[uredi]

Problem, ki ga avtorica opisuje v članku, se nanaša na prevajanje ljudskih pesmi in prevajanje umetne poezije z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo. Ljudska pesem v sebi združuje ambivalentnost, univerzalnost in navezanost na nacionalno. Prevajanje ljudskih pesmi je lahko za prevajalca izredno težko delo, saj mora biti skozi postopek prevajanja pozoren na različne dejavnike, ki vplivajo na ljudsko pesem. Če se za začetek opredelimo na samo sestavo ljudske pesmi, mora prevajalec upoštevati t.i. troplastnost ljudske pesmi. Besedilo, melodija in kontekst opredeljujejo ljudsko pesem, vendar pa vseh dejavnikov ni mogoče zajeti v prevod. Tako se prevajalci odločajo za različne prevajalske strategije. Ker se ciljni in izhodiščni jezik razlikujeta, se prevajalec odloči ali bo pri prevajanju upošteval samo besedilo ali samo melodijo in ritem ali pa oboje. Tako z dodajanjem novih informacij in zamenjavo verzov v prevodih spreminjajo strukturo pesmi in troplastnost na podlagi tega, kakšen namen ima prevod. Ljudske pesmi so sestavni del tradicije vsake kulture. Prevajalec se tako sooča s problemom, kako prenesti kulturo izvirnika v prevod. Pri tem mora upoštevati spremenljivost, vpetost v izročilo in variantnost. To pomeni, da mora poleg jezika zelo dobro obvladati kulturo, jasno opredeljen pa mora biti tudi cilj - kaj želi prevajalec s prevodom doseči v ciljni kulturi, in sicer, ali želi prevajalec ciljni kulturi predstaviti izhodiščno kulturo, ali pa s prevodom želi besedilo povsem približati ciljni kulturi. Jasno pa je, da cilj ljudske pesmi v prevodu ne bo enak kakor je bil v izvorni kulturi. Prevajanje umetne poezije se razlikuje od prevajanja ljudske, že zaradi razlik med ljudskim in umetnim. Prevodi, ki se medbesedilno navezujejo na slovensko ljudsko pesem, so lahko za bralca tuje kulture zelo težavni, če bralec in avtor nimata istega koda – v najosnovnejši obliki sta to naravni jezik in kulturna tradicija. Zaradi opredelitve ljudskih pesmi, kot nacionalno oz. kulturno označene se s prevajanjem umetne poezije, ki se medbesedilno navezuje na ljudsko, tudi pri takšnem prevajanju prevajalci srečujejo s težavami. Ker umetna poezija z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo pomeni pisanje iz kulture, se v prevodih izgubljajo določeni pomeni.

Hipoteza[uredi]

Na podlagi dejstev, ki jih avtorica pojasnjuje v članku, sva postavili hipotezo. Različni tipi prevodov so rezultat različnih prevajalskih metod. Za različne tipe prevajanja, pa se prevajalci odločijo, ker:

  1. želijo prevod približati izvirniku in kulturi izvirnika
  2. želijo prevod približati ciljni kulturi

Zanima naju predvsem, kateri prevodi ustrezajo izvirniku in kateri ciljni kulturi, v kakšni meri (delno, popolnoma) ustrezajo in kako prevajalci to dosežejo (spreminjanje oblike, ritma, melodij pesmi; dodajanje podatkov).

LJUDSKE PESMI[uredi]

Z izrazom ljudko slovstvo označujemo ljudsko pesništvo in pripovedništvo. Pesništvo je bilo v preteklosti namenjeno preprostim poslušalcem, kar se odraža v slogu: ponavljajo se enaki obrazci, pesniške podobe in stalni pridevniki (npr. ravno polje, beli grad). Prvotno so se prenašale ustno, so se pa tudi pele in od tu se lahko navežemo na eno izmed značilnosti ljudskih pesmi t.i. troplastnost, ki zajema tekst (besedilo), teksturo (melodijo) in kontekst (splet vseh zunanjih dejavnikov ob izvedbi). Zanje je značilno tudi to, da so se ustvarile in živele kot ustna komunikacija, ki se je prenašala iz roda v rod, zato izvirni avtor ni znan. Pri večini današnjih prevodov gre za zapisana besedila, saj so ljudske pesmi začeli zapisovati v 18. stoletju. V obdobju romantike pa je opazen porast zapisovanja. Takrat so besedila popravljali in spreminjali, zato danes obstaja več različic ene pesmi. Besedni zapis žal ne more zajeti vse tri plasti, kot bomo tudi videli kasneje v analizi besedil, saj ne more poustvariti konteksta oz. spleta vseh dejavnikov ob izvedbi. Ena izmed značilnosti ljudski pesmi je tudi variantnost. Larry Syndergaard pravi, da imamo pri raziskovanju ljudskih pesmi opraviti z besedili in ne z besedilom. Tudi najobsežnejše izdaje ljudskih pesmi predstavljajo samo izbor neznanega, toda pogosto zelo velikega števila variant (Syndergaard 1995: 8). Zbirke ljudskih pesmi lahko uvrstimo v dve skupini – znanstvenokritične in poljudne. Razlika je v t.i. znanstvenemu aparatu, s katerim so vedno opremljene znanstvenokritične zbirke. Znanstveni aparat obsega uvod, opombe in komentarje. Znanstveni aparati bralcu pesmi omogočajo lažje razumevanje, poleg razlagalne vloge pa ima tudi posredniško vlogo, ki je toliko bolj potrebna kolikor večja je razlika med kulturama. Vsako besedilo (tudi prevod ljudske pesmi) ima besedilno funkcijo oz. vlogo. Besedilna funkcija pri ljudskih pesmih je lahko zelo problematična zaradi različnih razlogov. Eden izmed njih je, da je ljudsko pesništvo improvizatorična dejavnost, raziskovalci pa izhajajo iz znanstvenih krogov. Tako je zbiranje in prevajanje ljudskih pesmi povezano s prenosom iz podeželskega v mestno okolje, okolje bolj izobraženih. Besedilo preneseno v ciljno kulturo ima drugačno funkcijo kakor jo je imelo besedilo v izvorni kulturi,prav zaradi tega je besedilno funkcijo ljudske pesmi težko določiti.

Načini prevajanja ljudskih pesmi[uredi]

Skozi zgodovino je teorija prevajanja poudarjala različna stališča, metode in izhodišča (tudi nasprotujoča) za prevajanje ljudskih pesmi. Raziskovalec Lord je mnenja, da ljudske pesmi ne more ustvariti nekdo, ki ne pripada istemu narodu, se pravi, da lahko slovensko ljudsko pesem ustvari samo Slovenec in nihče drug (Lord 1988: 19; po Golež Kaučič 2003: 35). To pomeni, da so ljudske pesmi nepredvidljive in da je neprevedljiva tudi literatura. Močna navezanost na kulturo, tradicijo in izročilo opredeljuje dva različna prevajalska postopka, med katerima izbirajo prevajalci. Pri prvem je poudarek na tem, da se je med postopkom potrebno v največji možni meri približati jeziku in kulturi izvirnika. Drugi prevajalni postopek pa temelji na t.i. ciljno usmerjenem prevodu, kar pomeni, da se je potrebno v največji meri približati bralstvu, kulturi in jeziku v katerem je nastal prevod. Kot sva že omenili, se je ljudsko pesništvo širilo ustno, s tem pa se je ustvarilo več variant. Le te so med seboj različne, saj so zapisovalci v preteklosti zapise popravljali, predelovali in izboljševali besedilo. Prevajalec mora izbrati eno varianto kot predlogo, vendar se nekateri prevajalci odločajo, da v prevodu združijo več variant.

Oblike prevodov[uredi]

Zaradi različnih načinov prevajanja se izoblikujejo različni prevodi. Avtorica članka navaja tri različne:

  • delne prevode ljudskih pesmi (prevedeni so samo posamezni verzi oziroma kitice)
  • prevode, ki zajemajo samo vsebino ne pa tudi obliko pesmi
  • dobesedne prevode, kjer se tekstura ne upošteva (tj. melodija in ritem)

Delni prevod[uredi]

Primer: Slovenska ljudska pesem Jes pa pojdem na Gorensko. To je primer prevoda, ki se je v največji meri približal izvirniku, saj prevajalec upošteva besedilo in melodijo. Prevod je povzet po Werner Danckert: Das europaishe Volkslied. Izvirnik in nemški prevod sta bila objavljena skupaj z melodijo in podatkih o slovenskih ljudskih pesmih

Del slovenske ljudske pesmi:

Jes pa pojdem na Gorensko,
jes pa pojdem na Gorensko,
jes pa pojdem na Gorensko,
pa na zgorno Štajersko.

Nemški prevod:
In das Oberland ich gehe
In das Oberland ich gehe,
Dann hinauf nach Steinmark.

Pri tem primeru je razvidno, da nemški prevod sledi izvirniku, kar pomeni da je pri nemški različici upoštevano besedilo, melodija in ritem slovenskega originala. Ker so bili od izdaji pesmi s prevodom objavljeni tudi podatki o slovenskih ljudskih pesmih nasploh, ter so bile pesmi objavljene z melodijo, lahko sklepamo, da je bil prevajalec osredotočen tako na kulturni pomen besedila, kakor na estetiko.

Primer: Slovenska ljudska pesem Šopek bo dobil, prevedla ga je Erica Johnson Debeljak Ob tem prevodu ni jasno navedeno po kateri predlogi je nastal. Objavljen pa je izvirnik, bralcu pa je približan samo pomen pesmi ne pa tudi melodija. Če jo želimo zapeti je potrebno podaljševati zloge. Zanimivo pri tem pa je, da je v prevodu dodajala nove informacije (npr. moje dekle jih pa trga- my girl plucked flowers there one day). S tem pa je delno posnela izvirni ritem oz. metrum. Pesem je bila objavljena v poljudni dvojezični zbirki ljudskih pesmi. Ob prevodu ni navedeno, po kateri predlogi je nastal. Besedilo je bilo objavljeno brez notnega zapisa, zato je bralcu približan samo pomen oz. vsebina pesmi, brez melodije. Pri temu prevodu si sicer lahko zapojemo angleško pesem na melodijo slovenskega izvirnika, a imamo težave s podaljševanjem zlogov. Iz tega lahko sklepamo, da se je prevajalka osredotočila na pomen oz. vsebino pesmi.

Del slovenske pesmi:

Na planincah sončece sije,
na planincah luštno je.

Gor pojejo drobne ptičke,
gor cvetejo rožice.

Moje dekle jih pa trga,
da mi šopek naredi.

Za klobuk ti ga bom pripela,
z eno zlato knofeljco.

Del angleškega prevoda:
In the mountains, the sun does shine,
In the mountains, it is so fine.

In the mountains, little birds sing,
The flowers are blossoming.

My girl plucked flowers there one day
And she made me a nice bouquet.

To my hat will hold,
With a safety pin of gold.

Vsebinski prevod[uredi]

Primer: Da b' žveglico mela (Alenka Goričan). Nekatere besede pušča v izvirniku in jih pojasnjuje (npr. žveglica), vendar pa je tudi slovensko besedilo opremljeno z opombo, kaj je brumica. S tem pa prikazuje del slovenske kulture.

Del slovenske pesmi:

Da b' brumbice mela,
Si brumbala bi!
Zdaj brumbice mam,
pa si brumbat ne znam.

If i had a 'žveglica' (wooden flute)
and a brumbica (a stringed folk instrument)'
I'd play them.
/.../

Prevod pesmi je bistveno krajši kot slovenska pesem, saj prevajalec ni prevedel celotno besedilo, ampak le del tega. V tem prevodu se nekatere besede puščajo v jeziku izvirnika in se nato pojasnjujejo v oklepaju, s tem pa se določene lastnosti izhodiščnega besedila izgubijo. Prevod zaradi tega ni enakovreden izvirniku, se pa spoštuje kulturna podoba, ki se s pomočjo prevoda posreduje v ciljno kulturo. Po najinem mnenju se prevod tukaj približa izvirniku in njegovi kulturi in se oddaljuje od estetike besedila, saj v prevodu sproti obrazloži določene besede, ter s tem ciljni kulturi predstavi kulturo izvirnika.

Dobesedni prevod[uredi]

Primer: Delaj se, delaj beli dan. Ta primer najdemo v trojezični zbirki Rožmarin, kjer so poleg slovenskih besedil tudi prevodi v angleščino (Matjaž P. F. Krainer in italijanščino (Jelena Strajnar).

Del slovenske pesmi:

Delaj se, delaj beli dan,
k nam bo pa prišel Jezus sam.

S svojo preljubo materjo,
z rožo Marijo cartano.
Delaj se, delaj beli dan.

Ptički po luftu letajo,
se belega dneva troštajo,
Delaj se, delaj beli dan.

Del angleškega prevoda:
Dawn, dawn bright day. /Jesus himself will come to us. // With his dear mother, / wish beautiful rose Maria. / Dawn, dawn bright day! // Birds are flying in the sky / I hoping for bright day. / Dawn, dawn bright day.

Urednik zbirke v predgovoru poudarja, da prevodi skušajo smiselno slediti izvirniku. Večjezičnost pa pripomore k temu, da je zbirka razumljivejša tistim, ki slovensko ne razumejo dobro. V zbirki pa so tudi slovenski izvirniki. Ker pa skušajo smiselno slediti izvirniku se melodija in ritem izgubita

PREVAJANJE UMETNE POEZIJE[uredi]

Marjetka Golež Kaučič je raziskovala odnos med ljudskim in umetnim v slovenski poeziji. Svojo raziskavo je predstavila v delu Ljudsko in umetno – dva obraza ustvarjalnosti (2003). V svoji raziskave je avtorica ugotovila, da so se sodobni slovenski pesniki k ljudski pesmi vračali: „ko so se utrudili v iskanju inovacij, ko so se znašli v svetu izpraznjenih vrednot ter so svoja lastna spoznanja lahko povezali s sporočili ljudske pesmi“ (Golež Kaučič 2003: 244). Kot smo že omenili so ljudske pesmi del slovenske tradicije, umetna poezija pa se na slovensko tradicijo medbesedilno navezuje. Poimenovanje medbesedilnosti pa lahko definiramo na različne načine.

Medbesedilnost[uredi]

Medbesedilnost je po mnenju nekaterih raziskovalcev ena izmed glavnih značilnosti literarnosti oz. poezije. Marjetka Golež Kaučič: „ Ljudska pesem je v svoji variantnosti izrazito intertekstualna in intermedialna, še bolj zavedno medbesedilna pa je tista besedna ustvarjalnost, ki ima v svojih literarnih prostorih krepko povezavo z ljudskimi predlogami.“ (Golež Kaučič 2003: 102-103.)

Po mnenju Renate Lachmann je medbesedilnost spomin v tekstu. Kulturni spomin pa ohranja, materializira in gradi literarna dela. Po njenem, literarna medbesedilnost razvija mnemonični prostor kulture in vpliva na pesniško imaginacijo: literati zavedno in nezavedno črpajo iz zakladnice podobja, ohranjene v kulturnem spominu, vanjo pa prispevajo nove vizije, ki se s poznejšimi rabami kodificirajo.

Odnos med bralcem in tekstom[uredi]

Veno Taufer meni, da lahko poezijo beremo tudi brez poznavanja medbesedilnih mrež. Kljub temu pa se zdi, da se zaradi odsotnosti teh mrež (komentarjev in razlag) bralcu vse nekako izmika – še bolj pa se izmika tistemu, ki prihaja iz drugačne kulture. Tukaj je odnos med bralcem in tekstom lahko dvojen – razumljiv ali nerazumljiv. Bralec razume besedilo, če avtor in bralec uporabljata isti kod, oziroma z drugimi besedami, ko si avtor in bralec delita isti naravni jezik in kulturno tradicijo, v obratnem primeru pa lahko pride do nerazumevanja besedila. Zato je priporočljivo, da so prevodi opremljeni z opombami in komentarji, ki bralcu osvetljujejo kontekst pesmi.

Spodnji primer je slovenska ljudska pesem Vena Tauferja z naslovom Riba Faronika nosi svet. Pripoved o Ribi Faroniki spada med najstarejša verska ljudska izročila, saj pripoveduje o stvarjenju sveta. Riba Faronika na hrbtu nosi svet in plava po morju. Sledi ji Jezus, Faronika pa mu pove, da če se bo obrnila bo pogubila svet. Jezus jo prosi naj zaradi nedolžnih otrok in porodnih žena tega ne stori. V angleščino jo je prevedla Elisavietta Ritchie.

Slovenska ljudska pesem Riba Faronika nosi svet:

po morju plava
riba faronika

oglodana do repa
riba faronika

jezus ulôvi,
jezus pômnoži

zavolj sivih globočin
zavoljo velikih in majhnih rib

Prevod slovenske ljudske pesmi Riba Faronika nosi svet

faronika fish
swims through the sea

gnawed to her tail
faronika fish

jesus catch
jesus multiply

because of the grey depths
because of the big and the little fish

Taufer v pesmi ohranja strukturo, vendar pa dodaja ironične poudarke. Prevod sledi izvirniku, vendar je prevajalka dodala nekaj informacij v naslovu (slovenski prevod naslova je riba faronika na hrbtu nosi svet). Zaradi zamenjave verzov v prvi kitici, pa se izvorna struktura izgubi.

SKLEP[uredi]

Skozi analizo članka in pisanjem seminarske naloge sem ugotovila, da imajo prevajalci na voljo veliko načinov kako prevajati ljudske pesmi in umetne pesmi, ki se medbesedilno navezujejo na ljudsko izročilo. Spraševali pa sva se, kateri načini so bolj ustrezni za približevanje izvirniku in kateri so ustreznejši za ciljno kulturo.

Od tu nadaljujemo z najino prvo hipotezo Avtorji skozi postopek prevajanja izpuščajo določene značilnosti ljudske pesmi, da bi prevodi ustrezali izhodiščni oziroma ciljni kulturi. Trije različni tipi prevodov (delni, dobesedni in vsebinski) nastanejo kot posledica različnih prevajalskih metod. Ker pa se prevajalci za različne metode odločijo na podlagi njihovega cilja oziroma čemu bo služil prevod (približati ga kulturi v kateri je nastal ali približati ga ciljni kulturi), sva ugotovili sledeče:

  • Delni prevodi delno ustrezajo tistemu postopku prevajanja, ki se v prevodih čim bolj približa izvirniku in kulturi izvirnika in s tem tujim bralcem predstavlja kulturo, različno od bralčeve (potrebno je upoštevati tekst, teksturo in strukturo pesmi). (Primer: Jes pa pojdem na Gorensko)
  • Vsebinski prevodi delno ustrezajo tistemu postopku prevajanja, ki se v prevodih čim bolj pri približa izvirniku in kulturi izvirnika in s tem tujim bralcem predstavlja kulturo, različno od bralčeve. Delno ustrezajo zato, ker so ta tip prevoda povzetek ljudske pesmi, kar pomeni, da ni prevedeno celotno besedilo (ne ustreza izvirniku), pač pa je zajeta vsebina pesmi. Ohranjajo se elementi kulturne dediščine. Zaradi teh elementov ti prevodi delno ustrezajo prevajanju, katerega cilj je predstaviti tujo kulturo (primer: Da'b žveglico mela).
  • Dobesedni prevodi delno ustrezajo postopku prevajanja, bralcu predstavljajo tujo kulturo. Ritem in melodija se povsem zgubita, zato bralec nima ustrezne predstave o izvirniku. Avtor sicer navaja da skušajo vsebinsko slediti izvirniku, vendar je ena izmed temeljnih značilnosti troplastnost pesmi, pri kateri se naj bi dva dejavnika upoštevala (tekst in tekstura), zato slediti izvirniku ni dovolj.

Ugotovili sva, da noben tip prevoda ni povsem enak prvotni obliki ljudske pesmi. Da pa prevodi vsaj delno ohranijo obliko in poskušajo pesem predstaviti tuji kulturi so potrebni različni pristopi.

  • Prilagoditev melodije: V prevodu pesmi Šopek bo dobil, ki jo uvršamo med delne prevode, avtorica dodaja besede, da lahko bralec zapoje v angleščini na melodijo izvirnika, ki je v slovenskem jeziku. Z dodajanjem besed in podaljševanjem zlogov prevajalci prilagodijo melodijo.
  • Ohranjanje in dodajanje opomb: Z ohranjanjem in dodajanjem opomb prevajalci pojasnjujejo kulturne elemente ali pa bralce opozorijo na kulturno prvino. V pesmi Da'b žveglico mela avtorica ohranja opombe v oklepaju (wooden flute). V pesmi Riba Faronika nosi svet, pa avtorica doda besedo v naslovu (The Fish Faronka carries the world on her back) in s tem opozori na versko izročilo in medbesedilno navezavo.
  • Dvo- in trojezične zbirke: Z objavo pesmi v dvo- in trojezičnih zbirkah, je bralcu omogočena primerjava med izvirnikom in prevodov. Tako mu je omogočen celovit pogled v izvirnik, kar pripomore k spoznavanju kulture. (Delaj se delaj beli dan iz zbirke Rožmarin)

Končni sklep je torej ta, da morajo prevajalci nujno dodajati ali pa izpuščati elemente, če se želijo približati izvirniku in predstaviti tujo kulturo. Natančno ne moremo določiti, katera oblika prevoda je tista, ki povsem ustreza izvirniku. Če posplošimo, vsi trije tipi prevodov poskušajo slediti in nekako ustrezajo izvirniku, vendar so nekateri elementi (tekstura, struktura) spremenjeni, da ustrezajo besedilu v drugem jeziku. S spremenitvijo teh elementov, pa se prevodi zopet izmikajo izvirniku. Žal pa dobesedni prevodi niso možni, zaradi različnih zgradb jezikovnih sistemov.

Po mnenju avtorice, bi prevodi morali imeti vlogo predstavljanja tuje kulture in ne ravno obratno - prilagajati ciljni kulturi. Potrebno bi bilo upoštevati tako jezik kot tudi melodija in ritem originala.

Za zaključek naj dodam, da je najbolj pomembno to, da prevodi ljudskih pesmi ohranjajo tradicijo in kulturni spomin. Prikazujejo nam značilnosti določene kulture, tujim bralcem pa omogočajo vpogled v drugačnost. Seveda je za tujega bralca takšno branje oteženo, zato je potrebno prevodom dodati komentarje in opombe. Nekateri literarni teoretiki takšen poseg v umetniško besedilo zavračajo, vendar pa je neizogibno dejstvo, da dodatne informacije bralca opozarjajo na drugačne, poglobljene poglede pri branju in kulturno tradicijo nekega naroda. S tem pa se ohranja kulturni spomin in se prenaša v druga kulturna okolja. Umetna poezija z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo pa pomeni pisanje iz nacionalne kulture, ki pa v prevodih izgublja določen pomen.

VIRI IN LITERATURA[uredi]

  • Maruša Mugerli. Prevajanje ljudskih pesmi in umetne poezije z medbesedilnim navezovanjem na ljudsko izročilo. Jezik in slovstvo 51/1 (2006). 19–31.
  • Marko Terseglav. Ljudsko pesništvo. Ljubljana: DZS, 1987 (Literarni leksikon, 32).