Marksizem in filozofija jezika : temeljni problemi sociološke metode v znanosti o jeziku / Valentin Nikolajevič Vološinov (prim. Mihail Bahtin)

Iz Wikiverza

Marksizem in filozofija jezika: temeljni problemi sociološke metode v znanosti o jeziku / Valentin Nikolajevič Vološinov (prim. Mihail Bahtin)

Avtor: Anja Vogrinc, Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, 2011/12.

Uvod

Ko je knjiga izšla, je na površje priplavalo vprašanje, kdo je resnični avtor Marksizma in filozofije jezika, pod katerega se je podpisal Valentin Vološinov, a je hkrati vseboval koncepcijo, ki preči vsa dela t.i. Bahtinovega kroga (skupina mislecev). V nekaj desetletjih je tako nastal obsežen korpus besedil, ki na podlagi pogovorov z Bahtinom in njegovimi sodobniki, tekstoloških analiz in arhivskih dokumentov dokazujejo, da je avtor bodisi Bahtin, bodisi Vološinov, v obeh primerih pa hranijo marsikatero akademsko kariero.

Ta razprava je oris najbolj temeljne usmeritve resnično marksističnega razmišljanja o jeziku in metodoloških opornih točk, na katere se mora takšno razmišljanje opirati, ko se loteva konkretnih lingvističnih problemov. Avtor uvodoma zatrdi, da v okviru marksistične literature še vedno nimamo zaokrožene in splošno priznane definicije specifične dejanskosti ideoloških pojavov. V večini primerov jih razumejo kot pojave zavesti, torej psihološko. Takšno razumevanje je preprečevalo pravilno obravnavanje specifičnih lastnosti ideoloških pojavov, ki jih nikakor ni mogoče zvesti na lastnost subjektivne zavesti in duševnosti.

V prvem delu razprave je avtor skušal prikazati pomen, ki ga imajo problemi filozofije jezika za marksizem v celoti. Problemi filozofije jezika se zastavljajo na stičišču najpomembnejših področij marksističnega svetovnega nazora. Sodobna buržoazna filozofija se začenja razvijati v znamenju besede, pri čemer je to šele zametek nove usmeritve zahodne filozofske misli. Naloga prvega dela razprave je določitev položaja, ki ga problemi filozofije jezika zavzemajo znotraj enotnosti marksističnega svetovnega nazora.

V drugem delu poskuša avtor rešiti problem realne danosti jezikovnih pojavov. Tu se osrediščijo vsi temeljni problemi – problem postajanja jezika, problem govorne interakcije, problem razumevanja, problem pomena itd.

V zadnjem delu razprave se avtor loteva konkretne raziskave enega izmed vprašanj sintakse. Temeljna ideja celotnega dela, produktivna vloga in družbena narava izjave, zahteva konkretizacijo. V tretjem delu je obravnavan tudi problem tuje izjave in problem nepravega premega govora.

Prvi del

Temelji marksistične znanosti o ideološkem ustvarjanju so zelo tesno povezani s problemi filozofije jezika. Sleherni ideološki produkt ni zgolj del dejanskosti, temveč tudi odraža in prelamlja drugo dejanskost, ki obstaja zunaj njega. Vse ideološko ima pomen, predstavlja in zastopa nekaj, kar obstaja zunaj njega, torej znak. »Kjer ni znaka – tam tudi ni ideologije.« (Vološinov 14)

Za fizikalno telo velja, da je enako samemu sebi, ničesar ne označuje. V tem primeru ni mogoče govoriti o ideologiji. Toda katerokoli fizikalno telo lahko percipiramo kot podobo nečesa. Takšna podoba je že ideološki produkt. Fizikalni predmet se spremeni v znak. Kjer je znak, tam je tudi ideologija. Vsemu ideološkemu pripada znakovni pomen. Znak je pojav zunanjega sveta.

Idealistična filozofija kulture in psihologistična kulturologija umeščata ideologijo v območje zavesti. Ideologija je dejstvo, ki pripada zavesti. Zunanje telo znaka je zgolj tehnično sredstvo za realizacijo notranjega učinka – razumevanja. Razumevanje znaka ni nič drugega kot nanašanje tega znaka na druge, že znane znake. Razumevanje je proces, ki na znake odgovarja z znaki.

Znaki nastajajo zgolj v procesu interakcije med individualnimi zavestmi. Tudi sama individualna zavest je napolnjena z znaki. Zavest postane zavest šele takrat, ko se zapolni z ideološko, znakovno vsebino v procesu družbene interakcije. Znak lahko vznikne le na medindividualnem ozemlju. Nujno je, da sta dva individua družbeno organizirana, da tvorita kolektiv.

Individualna zavest je družbeno ideološko dejstvo. Zavest predstavlja glavno oviro pri postavljanju psiholoških vprašanj. Spremenili so jo v ropotarnico vseh nerešenih problemov, ki jih ni bilo mogoče objektivno razložiti. Individualna zavest se hrani z znaki. Če zavesti vzamemo njeno ideološko vsebino, od nje ne ostane nič.

Beseda je nevtralen znak. Je nosilec ideološke funkcije: znanstvene, estetske, moralne ali religiozne. Beseda je postala znakovni material zavesti, notranjega življenja, zato je problem individualne zavesti eden izmed najpomembnejših problemov filozofije jezika. Beseda kot nujen del spremlja vse ideološko občevanje nasploh. Beseda je navzoča v vsakem dejanju razumevanja in interpretacije.

Eden temeljnih problemov marksizma je problem razmerja baze do nadzidav, ki je tesno povezan z vprašanji filozofije jezika. Baza ideologijo določa vzročno. Najprej moramo določiti pomen dane ideološke spremembe v kontekstu ustrezne ideologije, pri tem pa moramo upoštevati dejstvo, da je sleherno ideološko področje enotna celota, ki se z vso svojo strukturo odzove na spremembo baze. Zato mora pojasnitev ohraniti vso kvalitativno različnost medsebojno različnih področij in upoštevati vse faze, ki jih sprememba prehodi. Le pod tem pogojem bo analiza razkrila proces dejanskega dialektičnega postajanja družbe, ki izhaja iz baze in se zaključuje v nadzidavah.

Bolj kot znakovna čistost besede, je pomembna njena družbena vsenavzočnost. Beseda se namreč prikrade v vsako medčloveško razmerje in stik. Beseda je najobčutljivejši pokazatelj družbenih sprememb in zmore zabeležiti vse faze teh sprememb. Družbena psihologija je kaos raznovrstnih družbenih nastopov. Dana je zlasti v najrazličnejših oblikah »izjave«, v obliki majhnih govornih žanrov. Govorni nastopi so spojeni z mimiko, gestikulacijo, konvencionalnim delovanjem in podobnim. Vse te oblike so tesno povezane s pogoji dane družbene situacije in se izredno občutljivo odzivajo na vsa nihanja družbenega ozračja. Družbeno psihologijo je potrebno proučevati z gledišča njene vsebine in z gledišča tistih oblik in tipov govornega občevanja, v katerih se realizirajo dane teme.

Sleherni znak se izgrajuje v procesu interakcije med družbeno organiziranimi ljudmi. Oblike znaka zato pogojuje predvsem družbena organizacija danih ljudi, obenem pa tudi neposredni pogoji njihove interakcije. Če se spreminjajo te oblike, se spremeni tudi znak. Prav proučevanje družbenega življenja besednega znaka mora postati ena izmed nalog znanosti o ideologijah. Le pri takem pristopu lahko problem medsebojnega razmerja znaka in biti dobi konkreten izraz.

Da bi to dosegli, se moramo ravnati po temeljnih metodoloških zahtevah:

1. Ideologije ne smemo ločevati od materialne dejanskosti znaka.

2. Znaka ne smemo ločevati od konkretnih oblik družbenega občevanja.

3. Občevanja in njegovih oblik ne smemo ločevati od njihove materialne baze.

Le tisto, kar je dobilo družbeno vrednost, lahko vstopi v svet ideologije, se v njem izoblikuje in utrdi. Vsak zaključeni znak ima svojo temo, vsak besedni nastop ima svojo temo. Ideološki temi vselej pripada družbeni akcent. Tema in oblika ideološkega znaka sta nerazdružljivo povezani med seboj.

Marksizem mora najti objektiven pristop k zavestni subjektivni duševnosti človeka. Zavestna duševnost je družbeno-ideološko dejstvo, ki ni dostopno metodam naravoslovnih znanosti. Človekova subjektivna duševnost je predmet ideološkega razumevanja in interpretacije. Dejanskost notranje duševnosti je znakovna dejanskost. Zunaj znakovnega materiala ni duševnosti. Psihično doživljanje je znakovni izraz stikanja organizma z zunanjim svetom, zato notranje duševnosti ni mogoče analizirati kot stvar, temveč jo je mogoče razumeti in proučevati kot znak.

Doživljanje se lahko izraža s pomočjo znaka in za samega nosilca doživljanja obstaja zgolj v znakovnem materialu. Vse kar se dogaja v organizmu, lahko postane material doživljanja, saj vse lahko dobi znakovni pomen oziroma postane izrazno. Znakovni material duševnosti je predvsem beseda – notranji govor, ki se prepleta z množico drugih motoričnih odzivov, ki imajo znakovni pomen.

Doživljanje sestavljata dva momenta. Prvi je vsebina doživljanja. Ta ni psihična. Je fizikalen pojav, h kateremu je doživljanje usmerjeno ali pa etična vrednota. Drugi moment doživljanja je funkcija dane referencialne vsebine v sklenjeni enotnosti individualnega psihičnega življenja. Prav ta doživljenost je tudi predmet psihologije. Psihologija je poskušala zarisati ločnico med duševnostjo in ideologijo. Problema psihičnega ne bo mogoče rešiti dokler ne bo rešen problem ideološkega. Ta dva problema sta med seboj neločljivo povezana.

Obdobja stihičnega (kaosnega) psihologizma se periodično izmenjujejo z obdobji izrazitega antipsihologizma, ki duševnosti vzame njeno vsebino. Poglavitna dela Husserla, glavnega predstavnika sodobnega antipsihologizma in dela njegovih privržencev, intencionalistov – vse to so najpomembnejši filozofski in metodološki dogodki preteklih desetletij.

Ključ, ki odpira dostop do obeh sfer, je filozofija znaka oziroma filozofija besede kot ideološkega znaka par excellence. Ideološki znak, ozemlje, ki je skupno tako duševnosti kot ideologiji, je materialno, sociološko in pomensko ozemlje. Prav na tem ozemlju mora priti do razmejitve med psihologijo in ideologijo. Vološinov pravi, da problem razmejevanja duševnosti in ideologije najbolj otežuje razumevanje pojma »individualen«. Individualno imajo običajno za nasprotje »družbenega«. Iz tega izhaja, da je duševnost individualna, ideologija pa družbena.

Znak in njegova družbena situacija sta neločljivo povezana. Znaka ne moremo ločiti od družbene situacije, ne da bi pri tem izgubili njegovo znakovno naravo. Funkcijo notranjega znaka v večini primerov opravlja beseda, notranji govor. Problem notranjega govora je filozofski problem. Njegova rešitev je mogoča le, če prevzamemo stališče filozofije jezika kot filozofije znaka. Enota notranjega govora so nekakšne celote, ki nekoliko spominjajo na odstavke monologičnega govora oziroma na cele izjave. Starodavni misleci so si notranji govor predstavljali kot notranji dialog.

Drugi del

Vološinov meni, da razločevanje dejanskega predmeta filozofije jezika ni lahka naloga. Enotnost družbenega okolja in enotnost neposrednega družbenega dogodka občevanja sta nujna pogoja za to, da lahko fizikalno-psihološko-fiziološki sklop postavimo v razmerje do jezika, s čimer postane dejstvo, ki pripada jeziku-govoru. Znotraj filozofije jezika lahko opazimo dve temeljni smeri reševanja problema razločevanja in zamejitve jezika kot specifičnega predmeta proučevanja. Prvo smer imenujemo individualistični subjektivizem v znanosti o jeziku, drugo pa abstraktni objektivizem.

Individualistični subjektivizem

Za prvo smer je temelj jezika individualno ustvarjalno dejanje govora. Individualna duševnost je izvor jezika. Temeljno gledišče, s katerega ta smer proučuje jezik, je mogoče izraziti v štirih postavkah. Najpomembnejši predstavnik prve smeri je bil Wilhelm Humboldt, ki je postavil njene temelje. Njegov vpliv sega daleč naokoli. Najpomembnejši predstavnik prve smeri v ruski lingvistični misli so A. A. Potebnja in raziskovalci, ki tvorijo krog njegovih privržencev. Temeljne postavke te smeri se v oslabljeni obliki kažejo v empiricističnem psihologizmu Wundta in njegovih privržencev. V zadnjem času je prva smer filozofije jezika doživela velik razcvet v okviru t. i. »Vosslerjeve šole«. Vosslerjeva šola je ena izmed najmogočnejših usmeritev sodobne filozofsko-lingvistične misli. Med sodobnimi predstavniki moramo omeniti še italijanskega filozofa in literarnega zgodovinarja Benedetta Croceja, in sicer zaradi velikega vpliva, ki ga ima na sodobno evropsko lingvistično in literarnovedno misel.

Abstraktni objektivizem

Središče, okrog katerega so strukturirani vsi jezikovni pojavi, je v drugi smeri premeščeno v jezikovni sistem kot specifičen sistem fonetičnih, gramatikalnih in leksičnih jezikovnih oblik. Če je za prvo smer jezik tok govornih dejanj, v katerem nič ne ostane stabilno in identično, je za drugo smer jezik negibna mavrica, ki se razprostira nad tokom. Vsaka izjava je neponovljiva, toda v vsaki izjavi so elementi, ki so identični elementom drugih izjav dane govorne skupine. Prav ti normativni momenti zagotavljajo enotnost danega jezika in njegovo razumljivost za vse člane danega kolektiva.

Specifične lingvistične zakonitosti ne morejo postati individualni zavestni motiv. Znotraj sistema ni prostora za ideološka vrednostna razlikovanja. V bistvu obstaja samo en jezikovni kriterij, pri čemer se pod jezikovno pravilnostjo razume zgolj skladnost same oblike z normativnim jezikovnim sistemom. Lingvistične oblike, iz katerih je sestavljen sistem jezika, so medsebojno nepogrešljive in se med seboj dopolnjujejo.

»Dejanskost jezika je prav njegovo postajanje.« (Vološinov 78) Med danim trenutkom v življenju jezika in njegovo zgodovino vlada medsebojno razumevanje. V obeh primerih vladajo isti ideološki motivi. Z Vosslerjevimi besedami: jezikovni okus ustvarja enotnost jezika v prerezu danega trenutka in isti jezikovni okus ustvarja ter zagotavlja enotnost njegovega zgodovinskega postajanja.

Najizrazitejša manifestacija abstraktnega objektivizma je t. i. »Ženevska šola« Ferdinanda de Saussura. Predstavniki te šole sodijo med največje sodobne lingviste. Večina predstavnikov lingvistične misli danes je pod vplivom Saussura in njegovih učencev, Ballyja in Sechehaya. Saussure izhaja iz razlikovanja treh vidikov jezika: govorice (langage), jezika kot sistema oblik (langue) in individualnega govornega dejanja – izjave (parole). Jezik (v pomenu sistema oblik) in izjava (parole) sta sestavna elementa govorice, ki ga Saussure razume v smislu celote vseh jezikovnih pojavov, ki so udeleženi pri realizaciji govorne aktivnosti, brez izjeme. Govorica (langage) po Saussuru ne more biti predmet lingvistike. Če ga vzamemo samega po sebi, je namreč brez notranje enotnosti in zakonitosti.

Saussure vidi načelno razliko med govorico (langage) in jezikom (langue) tako:

Če ga vzamemo kot celoto, je govor raznoličen in heterogen. Poleg tega, da zadeva več področij, kolikor je istočasno fizikalni, fiziološki in psihični pojav, pripada govor tudi individualnemu in družbenemu področju; ne dopušča, da bi ga klasificirali kot eno izmed kategorij človeških pojavov, kajti ne vemo, kako bi izluščili njegovo enotnost. Jezik pa je, narobe, tako sklenjena celota kakor načelo klasifikacije. Takoj ko damo med govornimi pojavi prednost jeziku, vnesemo naravno ureditev in red v konglomerat, ki ne dopušča nobene druge klasifikacije. (Vološinov 83)

Potem ko razloči jezik od govora v pomenu celote, preide k razločevanju jezika od individualnih dejanj govorjenja, tj. od izjave (parole):

Ko ločimo jezik od izjave [parole], s tem ločimo: 1. tisto, kar je družbeno, od tistega, kar je individualno; 2. tisto, kar je bistveno, od tistega, kar je postransko in bolj ali manj naključno.

Jezik ni dejavnost govorčeve osebnosti, ampak produkt, ki ga osebnost pasivno zaznava; jezik nikoli ne predpostavlja vnaprejšnjega premisleka in subjektivna refleksija je navzoča zgolj, kadar gre za namene razločevanja in klasifikacije, o čemer bo govor v nadaljevanju.

Izjava pa je, narobe, individualno voljno in razumsko dejanje, v katerem lahko ločimo: 1. zveze, s pomočjo katerih govorčeva osebnost utilizira sistem jezika, zato da bi izrazila svoje individualne misli; 2. psihofizični mehanizem, ki omogoča izrekanje teh zvez. (Vološinov 84)

Saussurova osrednja teza je ta, da je jezik postavljen nasprotni izjavi, tako kot je družbeno postavljeno nasproti individualnemu. Izjava je tako vseskozi individualna.Nihče izmed predstavnikov abstraktnega objektivizma sistemu jezika ne pripisuje materialne, stvarne realnosti. Sistem je izražen v materialnih stvareh – znakih, vendar je kot sistem normativno identičnih oblik realen zgolj kot družbena norma. Predstavniki abstraktnega objektivizma stalno poudarjajo, da je sistem jezika glede na sleherno individualno zavest zunanje objektivno dejstvo, ki je od te zavesti neodvisno.

Z gledišča, ki želi na jezik pogledati popolnoma neodvisno od tega, kakšen je ta za danega govorca, je jezik nepretrgan tok postajanja. Z objektivnega gledišča, ki se nahaja nad jezikom, ni realnega trenutka, v prerezu katerega bi lahko vzpostavili sinhronični sistem jezika. Tako sinhronični sistem z objektivnega gledišča ne ustreza niti enemu realnemu trenutku procesa zgodovinskega postajanja. Sihnronični sistem jezika obstaja samo z gledišča subjektivne zavesti govorečega individua, ki pripada danemu jezikovnemu kolektivu v poljubnem trenutku zgodovinskega časa.

Večina predstavnikov abstraktnega objektivizma zagovarja tezo o neposredni realnosti, neposredni objektivnosti jezika kot sistema normativno identičnih oblik. Pri teh predstavnikih se abstraktni objektivizem neposredno spreminja v hipostazirajoči abstraktni objektivizem. Nihče izmed predstavnikov ni dosegel jasnega razumevanja tiste vrste dejanskosti, ki je lastna jeziku kot objektivnemu sistemu.

Govorna zavest govorca nima nobenega opravka z jezikovno obliko kot tako in z jezikom kot takim. Jezikovna oblika je v resnici dana govorcu samo v kontekstu določenih izjav in v določenem ideološkem kontekstu. Besede dejansko nikoli ne izgovarjamo in ne slišimo, ampak slišimo resnico ali laž, dobro ali zlo, pomembno ali nepomembno, prijetno ali neprijetno in podobno. »Beseda je vselej napolnjena z ideološko ali življenjsko vsebino ali pomenom.« (Vološinov 97)

Temelji tistih lingvističnih metod, ki vodijo k vzpostavitvi jezika kot sistema normativno identičnih oblik, je praktična in teoretska naravnanost k proučevanju mrtvih tujih jezikov, ki so se ohranili v pisnih spomenikih. Lingvistika se pojavi tam in tedaj, kjer in ko se pojavijo filološke potrebe. Filološke potrebe so rodile lingvistiko.

Druga temeljna naloga lingvistike – izdelava orodja, ki je potrebno, da se naučimo razvozlanega jezika – je pustila pomemben pečat v lingvističnem mišljenju. Fonetika, gramatika, slovar so trije razdelki sistema jezika, ki so se vzpostavili v okviru navedenih nalog lingvistike, hevristične in pedagoške. Sodobnega lingvista je uročil in zasužnjil pojav tuje, tujejezične besede. Lastna beseda se ponavadi sploh ne občuti kot beseda. V njej ni skrivnosti, skrivnostna bi lahko postala v tujih ustih, vendar tam postane že druga beseda, spremeni se.

Kaj je monologična izjava? Gre za povsem individualno dejanje, izraz individualne zavesti, njenih namer in teženj. Kategorija izraza je najsplošnejša kategorija, znotraj katere se umešča jezikovno dejanje – izjava. Izjava je nekaj, kar se je tako ali drugače oblikovalo in določilo v individuovi duševnosti in se navzven objektivira za druge s pomočjo poljubnih zunanjih znakov. Izraz ima torej dva člena: tisto, kar se izraža (notranje), in njegovo zunanjo objektivacijo za druge. Izjava nastaja med dvema družbeno organiziranima človekoma. Beseda je orientirana na sogovornika, orientirana je na to, kdo je ta sogovornik. Beseda je dvostransko dejanje. Določa jo to, čigava je, in to, komu je namenjena. Kot beseda je ravno produkt medsebojnega razmerja govorca in poslušalca. Posamična izjava/govor (parole) nikakor ni individualno dejstvo, ki ga ne bi mogli podvreči sociološki analizi. Individualistični subjektivizem ima prav, ko trdi, da so posamične izjave dejanska konkretna realnost jezika, in jim prisoja ustvarjalni pomen v jeziku. Struktura izjave in samega doživljanja, ki se izraža, je družbena struktura.

Govorna interakcija je temeljna realnost jezika. Sleherna izjava, ne glede na to, kako pomenljiva in izdelana je sama po sebi, je zgolj moment nepretrganega govornega občevanja. Govornega občevanja ni nikoli mogoče razumeti in pojasniti zunaj povezave s konkretno situacijo. Jezik živi in zgodovinsko postaja v konkretnem govornem občevanju, ne pa v abstraktnem lingvističnem sistemu jezikovnih oblik, kakor tudi ne v individualni duševnosti govorcev. Izjava je otok, ki se dviga iz neizmernega oceana notranjega govora: mere in oblike tega otoka določata dana situacija izjave in njeno občinstvo.

Vološinov pravi, da je problem pomena eden izmed najtežavnejših lingvističnih problemov. Določen in enoten pomen pripada sleherni izjavi kot celoti. Ta smisel celote bomo poimenovali tema. Tema mora biti enotna. Izjavne teme ne določajo samo lingvistične oblike, iz katerih je sestavljena, temveč tudi zunajbesedni momenti situacije. Tema je kompleksen dinamičen sistem znakov, ki poskušajo ustrezati danemu trenutku postajanja. Je odziv postajajoče zavesti na postajanje biti. Pomen je tehnični aparat za realizacijo teme.

Razumeti tujo izjavo pomeni, da se orientiramo v razmerju do nje, da ji v kontekstu, ki jo obkroža, najdemo položaj, ki ji pritiče. Na vsako besedo izjave, ki je predmet razumevanja, nekako nanašamo svoje besede, ki ji odgovarjajo. Več kot jih je, bolj poglobljeno in bližje bistvu je razumevanje. Sleherno razumevanje je dialogično. Razumevanje je postavljeno nasproti izjavi, tako kot je v dialogu replika postavljena nasproti repliki. Razumevanje poišče govorčevi besedi protibesedo. Samo pri razumevanju tujejezične besede gre za iskanje »iste besede« v lastnem jeziku. Pomen ne pripada besedi kot taki, ampak dejansko pripada besedi, ki se razprostira med govorci in se realizira v procesu aktivnega razumevanja. Pomena ni ne v besedi ne v govorčevi duši pa tudi v poslušalčevi duši ne. Pomen je učinek govorčeve interakcije s poslušalcem v materialu danega glasovnega kompleksa.

Najpomembnejši problem znanosti o pomenih je problem medsebojnega razmerja med vrednotenjem in pomenom. Vsaka v realnosti izrečena beseda vsebuje poleg teme in pomena tudi vrednotenje, vsa referencialna vsebina je združena z določenim vrednostnim akcentom. Brez vrednostnega akcenta ni besede. Vrednostni akcent je plast družbenega vrednotenja, ki jo vsebuje beseda in se prenaša s pomočjo ekspresivne intonacije. Intonacijo v večini primerov določa neposredna situacija in njene okoliščine. Izjave brez vrednotenja ni mogoče sestaviti, vsaka izjava je predvsem vrednostno naravnana orientacija. Zato v živi izjavi vsak element ne le pomeni, temveč tudi vrednoti.

Tretji del

Vse temeljne kategorije sodobnega lingvističnega mišljenja so skozinskoz fonetične in morfološke. To mišljenje zmore na vse ostale jezikovne pojave gledati le skoz očala fonetičnih in morfoloških oblik. Zato je, kar zadeva sintakso, položaj izredno slab. Problemi sintakse so velikega pomena za pravilno razumevanje jezika. Med vsemi jezikovnimi oblikami se prav sintaktične oblike najbolj približajo konkretnim izjavnim oblikam. Ko gre za celoto izjave, je položaj znotraj lingvistike izredno slab, lingvistično mišljenje je nepovratno izgubilo občutek za govorno celoto.

Sintaktična sestava odstavkov je raznolična. Lahko vključujejo od ene besede do velikega števila stavkov. Če bi se poglobili v bistvo odstavkov, bi ugotovili, da so v nekaterih potezah enaki replikam dialoga.

Eden izmed ključnih pojavov je t.i. »tuji govor«, ki vključuje sintaktične vzorce, njihove modifikacije in variacije teh modifikacij. »Tuji govor« je govor v govoru, izjava v izjavi, toda obenem je tudi govor o govoru, izjava o izjavi. Vse tisto, o čemer govorimo, je vsebina govora, tema naših besed.

Realna enota jezika-govora ni izolirana monologična izjava, temveč interakcija najmanj dveh izjav (dialog). Produktivno proučevanje dialoga zahteva raziskovanje oblik prenašanja tujega govora, saj se tu odražajo temeljne tendence aktivne recepcije tujega govora. Tuje izjave percipira človek, ki je notranjih besed poln. Vsi njegovi doživljaji so dani v jeziku njegovega notranjega govora in se skozenj stikajo z zunanjim svetom, ki je predmet recepcije. Beseda se stika z besedo. V kontekstu notranjega govora potekajo recepcija tujega govora, njegovo razumevanje in vrednotenje. Notranje-govorna recepcija poteka v dveh smereh:

1. Tujo izjavo okvirijo kontekst realnega komentarja, situacija, vizualna ekspresija in podobno.

2. Pripravlja se replika.

Obe smeri se izrazita v avtorskem kontekstu, ki obdaja tuji govor. V kontekstu bomo jasno razločili realno-komentirajočo in replicirajočo tendenco.

Skladenjski vzorci so v ruskem jeziku izredno slabo razviti. Poleg nepravega premega govora obstajata še premi in odvisni govor. Toda med tema vzorcema ni tistih jasnih razlik, ki jih najdemo v drugih jezikih.

Analiza odvisnega govora lahko poteka v dveh smereh:

1. Tujo izjavo lahko vzamemo kot določeno smiselno pozicijo govora in v tem primeru s pomočjo odvisne konstrukcije analitično prenašamo njeno natančno referencialno sestavo.

2. Lahko vzamemo in analitično prenesemo tujo izjavo kot izraz, ki ne označuje le referenta govora, temveč tudi samega govorca.

Prvo modifikacijo odvisnega govora imenujemo referenciano-analitična, drugo pa besedno-analitična modifikacija. Prva percipira tujo izjavo s povsem tematskega stališča.

1. Referencialno-analitična modifikacija odvisnega govora odpira možnosti za tendence avtorskega govora, pri katerih je v ospredju repliciranje in komentiranje, pri čemer ohranja razločno in strogo distanco med avtorsko in tujo besedo. V ruskem jeziku je ta modifikacija slabo razvita. Srečamo jo predvsem v spoznavnem in retoričnem kontekstu, kjer je treba predstaviti tuja mnenja o referentu. V umetnostnem govoru je zelo redka. Določen pomen dobiva samo pri avtorjih, ki se ne odpovedo svoji besedi z njeno smiselno usmerjenostjo in težo (Turgenjev, Tolstoj).

2. Besedno-analitična modifikacija odvisnega govora v odvisno konstrukcijo vpelje besede in fraze tujega govora, ki so značilne za subjektivno in stilistično fizionomijo tuje izjave kot izraza.

Premi govor je v ruskem knjižnem jeziku izjemno razvit in ima ogromno različnim modifikacij. Pri usmeritvi dinamike medsebojnega razmerja služi modifikacija, ki bi jo lahko poimenovali pripravljeni premi govor. Tu premi govor nastane iz odvisnega.

Drugo modifikacijo bi lahko poimenovali postvareli premi govor. Tu se avtorski kontekst izgrajuje tako, da mečejo objektivne določitve junaka (avtor = junak) gosto senco na njegov premi govor. Na junakove besede se prenašajo tista vrednotenja in čustva, s katerimi je nasičena njegova objektivna upodobitev.

Kadar pripoved pripravlja tuji govor se lahko sam avtorski kontekst subjektivira in obarva z junakovimi toni v tolikšni meri, da bo sam zazvenel kot »tuji govor«, pri čemer bo ohranjal avtorske intonacije. Kadar poteka pripoved docela v obzorju samega junaka, se izgrajuje kar najbolj svojevrstno aperceptivno ozadje za tujo izjavo. Zato lahko upravičeno govorimo o posebni modifikaciji anticipiranega in razpršenega tujega govora, ki ostaja v avtorskem kontekstu prikrit in se v junakovih premih izjavah nekako prebija na površje. Ta modifikacija je razširjena v sodobni prozi.

Različni avtorji so predlagali različne terminološke oznake za pojav nepravega premega govora v francoskem in nemškem jeziku. Termin Gertraud Lerch »uneigentlich direkte Rede« je najnevtralnejši med vsemi predlaganimi in implicira minimum teorije. Nepravi premi govor Lorck definira kot »doživeti govor« (erlebte Rede), in sicer v nasprotju s premim govorom kot »izgovorjenim govorom« (gesprochene Rede) in odvisnim govorom kot »sporočenim« (berichtete Rede).

Nepravi premi govor je po Lorcku oblika neposredne upodobitve doživljanja tujega govora in je zato razmeroma nepripraven, če bi radi govor prenesli kaki drugi ali tretji osebi. Lorckova temelja ideja je v tem, da ustvarjalna vloga v jeziku ne pripada razumu, ampak prav fantaziji. Razum sam ne ustvarja ničesar. Jezik po Lorcku ni izgotovljena bit (ergon), ne sredstvo za doseganje ciljev, ampak večno postajanje in živ dogodek (energeia), živ organizem z lastnim smotrom, ki ga sam v sebi realizira.

Zaključek

Osebnost je tema jezika in ta tema se razvija v tirnicah stabilnih jezikovnih konstrukcij. Tedaj beseda ni izraz notranje osebnosti, temveč je notranja osebnost izražena ali interiorizirana beseda.

Beseda je kot ideološki znak par excellence dana v nepretrganem postajanju in spreminjanju, precizno odseva vse družbene obrate in spremembe. V usodi besede je usoda govoreče družbe. Proučujemo lahko postajanje smisla, torej zgodovino ideologije v pravem pomenu besede, zgodovino postajanja kot zgodovino postajanja resnice, zgodovino književnosti kot postajanje umetnostne resnice.

V nenehnem prepletanju s to potjo pa je druga smer – proučevanje postajanja samega jezika kot ideološke materije, kot okolja ideološkega preloma biti, kajti odraz preloma biti v človekovi zavesti postaja v besedi in skozi besedo. V teh dveh smereh gre proučevati odraz in prelom postajanja narave in zgodovine v postajanju besede.

Obstaja pa še ena pot, odražanje družbenega postajanja v sami besedi in dva odseka te poti: zgodovina filozofije besede in zgodovina besede v besedi. V drugem odseku je tudi potekalo avtorjevo delo. Zgodovina resnice, umetnostne resnice in jezika lahko veliko pridobijo s proučevanjem prelomov njihovega temeljnega pojava – konkretne izjave – v samih jezikovnih konstrukcijah.

Literatura

Vološinov, Valentin Nikolajevič. Marksizem in filozofija jezika.. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2008.