Lipniška planina
| Lipniška planina | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Lipniška planina |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | govor na proslavi 6. julija 2025 |
| Klasifikacija | |
Lipniška planina res spada v katastrsko občino Lancovo, sicer pa spada v bohinjsko občino; mogoče bodo tu naslednjič Bohinjci želeli organizirati proslavo :)
Spomenik na Lipniški planini je na zemljevid 8900 partizanskih obeležij vpisal Lado Nikšič, drugi smo njegov vpis dopolnjevali, najbolj po zaslugi Vlaste Felc, ki si prizadeva, da bi na infotabli v radovljiškem grajskem parku bila zapisana imena tam pokopanih 72 borcev, ki so padli na Jelovici. Občina je zahtevala dokumentacijo o pokopanih, ker pa te ni, lahko zapišemo le imena padlih na jeloviških planinah, od koder so bili preneseni v Radovljico in pozneje nekateri prekopani drugam.
Spomenik na Lipniški planini obeležuje dva dogodka. Prvi je bitka novoustanovljenega Cankarjevega bataljona z Nemci 8. avgusta 1941. Bolj kot po tej bitki pa je Lipniška planina poznana po bitki leto dni pozneje, 9. septembra 1942, ki je bila za partizane usodna. Obakrat jim je poveljeval narodni heroj Jože Gregorčič. Na Lipniški planini je tedaj padlo 28 partizanov, med njimi trije neznani borci. Med padlimi so bili štiri ženske, dva najstnika, dvojčka Osredkar, brata Ravnihar, komandant Jože Gregorčič in njegovo dekle Marta Tavčar - Ria, Frančiška Staroverski, ki je bila v četi s svojimi štirimi otroki, dva borca, ki sta pred tem pobegnila s streljanja talcev. Za spletno enciklopedijo Wikipedijo sem po Vlastini predlogi sestavil geslo Spopad na Lipniški planini in ga prilagodil še za objavo v Svobodni besedi. Lahko rečemo, da je spopad na Lipniški planini eden od bolje, še zdaleč pa ne v celoti raziskanih in opisanih. Manjka seznam vseh borcev in usode preživelih po spopadu, vemo samo za pozneje padle, npr. za Lojzeta Kebeta – Štefana, ne pa, kaj se je zgodilo z drugimi.
Je že tako, da prav veliko veselih dogodkov med drugo svetovno vojno pri nas ni bilo, vsaj za uporniško stran ne. Večina spomenikov obeležuje smrti partizanov, posamične ali celih enot, streljanje talcev in podobno. Tudi spopad na Lipniški planini bi morda ustrezneje imenovali Tragedija oz. Poraz na Lipniški planini: od 58 oz.60 borcev se je rešilo le 18 partizanov, 12 so jih ujeli in deset deportirali v koncentracijska taborišča, dva pa prisilno vpoklicali v nemško vojsko. Med 300 Nemci, ki so pripravili zasedo, ni padel nihče.
Do spopada je prišlo v nemški operaciji Enzian, ki je poleti 1942 načrtovala popolno uničenje gorenjskih partizanov. V veliki meri je operacija uspela: Nemci so pobili tretjino partizanov, drugo tretjino pa zajeli. Gestapo je po bitki na velikih letakih objavil, da je bil banditski glavar Gorenjske Jože Gregorčič ustreljen (najbrž se je ustrelil sam). Mrtve so poslikali in več dni pustili ležati na soncu, šele potem so jih vaščani smeli pokopati.
27. septembra 1942, dobra dva tedna po bitki, so Nemci v Kranju priredili veliko proslavo ob uničenju partizanov. Gauleiter Rainer je pohvalil prebivalstvo, ki se je »odločilo za red in zakon nemškega Reicha« in pokazalo »sodelovanje pri ugotavljanju sovražnih skrivališč«, »izkazali se bodo z »vestnim delom v proizvodnji za vojno«. Podobno vlogo igramo danes za interese nove Evrope: v »koaliciji voljnih« v iraški vojni, pri demonizaciji Rusov, s podporo izraelskim pomorom Palestincev, bombardiranju Irana itd.
Kaj so pravzaprav počeli Nemci v teh krajih? Širili so meje imperija, Tretjega rajha pod okriljem firerja Adolfa Hitlerja in uvajali nov evropski red, ki naj bi pometel s tremi globalnimi nasprotniki (z ameriškim imperializmom, ruskim boljševizmom in Židi) ter z lokalnimi partizanskimi pomagači. To so počeli, po njihovih besedah, »iz tisočletne nemške skrbi za obrambo Gorenjcev« in iz prizadevanja za »srečo dežele«, v resnici pa z namenom napraviti to deželo nemško.
Nekaj podobnega, recimo temu Četrti rajh, se nam obeta v naslednjih letih: Nemci želijo spet postati prva vojaška sila v Evropi, samo seznam njihovih sovražnikov se je spremenil: Židje so postali zavezniki, z Američani imajo trenutno komplicirano razmerje, edino Rusi ostajajo sovražna stalnica. Tisti, ki so zakuhali dve svetovni vojni, nas prepričujejo, da so največja varnostna grožnja Evropi Rusi in mi kimamo, čeprav imamo slabe zgodovinske izkušnje samo z Nemci. V tretje gre rado, se glasi slovenski pregovor. Berem Bratka Krefta, ki je leta 1934 in 1935 iz neverjetno podobnih geopolitičnih razmerij napovedoval drugo svetovno vojno. Začela se je z uvedbo splošne vojaške obveznosti in skokovitim oboroževanjem. Če bo šlo tudi vse ostalo po enakem scenariju, se nam čez nekaj let obeta nov globalni spopad, trdijo današnji analitiki. Spet se nam spet dogaja fašizem, fašizmu pa je vojna osnovni princip, kakor je jasno zapisal Mussolini (cit. po Kreftu, Proti vetru za vihar, 324):
- Predvsem gleda fašizem na bodočnost in razvoj človeštva z vidika politične realnosti in ne verjame niti v možnost niti koristnost večnega miru. Zato zavrača pacifizem, ki pod krinko plemenitosti skriva strahopetnost, ko se odpoveduje vojni. Samo vojna spravi človeško energijo do najvišje napetosti in žlahtni tiste narode, ki si jo upajo voditi. Vse druge oblike preizkušnje so samo nadomestki, ki nikoli ne postavijo človeka pred najvišjo odločitev, pred izbiro med življenjem in smrtjo. Zato je vsaka doktrina, ki izhaja iz odločne ohranitve miru, fašizmu tuja.
Hvaležni smo lahko, ker smo živeli lépo obdobje brez vojn. Prav nič pa ni gotovo, kako bodo živeli naši otroci in vnuki. Kaj lahko storimo zanje? Zakrivanje oči pred pogubno realpolitiko in umik v zasebnost prav gotovo nista rešitev. Saj ne vemo, ali bo pomagalo ali ne, ampak najmanj, kar lahko storimo, je, da se udeležimo naslednjega protivojnega mirovnega shoda. Ne prve ne druge svetovne vojne mirovniki niso mogli preprečiti, poskusimo preprečiti vsaj tretjo!