Leta moje mladosti

Rod

Med 2. svetovno vojno, v času, ko je več nasilja in umiranja kot rojevanja, je 20. novembra 1942 Leopoldina Mandelc v Javorjah rodila deklico. Dala ji je ime Milena, vendar je župnik, ko jo je krstil, rekel, da to ni nobeno ime, in v krstno knjigo zapisal Marija Mandelc. To ime je bilo desetletja zapisano v uradnih dokumentih (rojstni list, spričevala …), dokler ga v 80. letih uradno nisem spremenila v Milena.

Mama Leopoldina Mandelc

roj. 8. novembra 1920, je bila nezakonska hči Marije (po domače Micke) Mandelc, rojene 11. novembra 1895 v Predtrgu pri Radovljici, in Feliksa Ranta iz Dolenčic pri Javorjah. Micka, ki je imela nezakonskega otroka, v tistih časih ni mogla računati na premožnega ženina. Izučila se je za šiviljo in se po desetih letih poročila s čevljarjem Janezom Ramovšem. Kupila sta majhno hišo v Javorjah in v naslednjih letih dobila še štiri otroke.

Leopoldina je, potem ko so v tridesetih letih prihajali na svet njeni trije polbratje in polsestra, večidel živela pri teti (materini sestri) v Litiji. Od leta 1926 do 1934 je tam obiskovala osnovno šolo, zatem pa obrtno v Škofji Loki, izučila se je za šiviljo in do okupacije delala v Škofji Loki kot šiviljska pomočnica. Po okupaciji se je začasno vrnila domov. Leta 1941 so jo okupacijske oblasti izgnale na prisilno delo v Avstrijo, od tam je s pomočjo družine Eržen (verjetno so bili to njeni delodajalci v Škofji Loki) pobegnila. Do konca leta 1941 je živela doma v Javorjah, nato se je preselila v Dolenjo vas k svojemu izbrancu Janku Luznarju. Oba sta kot aktivista sodelovala v NOB. Julija 1942 je bila izdana, aretiral jo je Gestapo, ko se je vračala z neke partizanske javke. Ker je bila v šestem mesecu nosečnosti in zaradi pomanjkanja dokazov, so jo po sedmih dneh izpustili. Bila pa je pod nenehnim nadzorom, vsak dan se je morala javljati na žandarmeriji. Takoj ko bo rodila otroka, pa naj bi ga izročila Nemcem, da bo vzgojen v nemškem duhu, ne v banditskem. Morala je podpisati izjavo, da se bo po porodu zaposlila v Nemčiji. Da bi se izognila grožnjam lokalnih okupacijskih oblasti, se je zaupala lastniku tovarne trikotaže IKA v Kranju in ga prosila, da jo zaposli. Preselila se je v Kranj in se takoj povezala s tamkajšnjimi odporniškimi organizacijami (AFŽ in SKOJ). Aktivistke so delovale v trojkah, zbirale sanitetni, pisarniški in propagandni material. Pod ilegalnim imenom Janja je vsako soboto v nahrbtniku prinašala sanitetni material partizanskemu zdravniku dr. Poharju v bolnico na območju Podlonka v Selški dolini. Celo radijsko postajo v delih pa fotografski material, vse, kar so aktivisti zbrali v Kranju in Ljubljani. Njena zaposlitev v tovarni IKA je zaradi aktivizma postala le še kamuflaža, zato se je 13. maja 1944 pridružila transportni četi Pokrajinske gospodarske komisije za Gorenjsko. Po povojnem pričevanju Janeza Žumra, komandirja te čete in soseda Luznarjeve hiše v Dolenji vasi, je Leopoldina aktivno sodelovala v vseh bojih, ki jih je vodila transportna četa. Iz vojske je bila odpuščena 29. avgusta 1945. Zdaj se je zaposlila v tovarni Iskra v Kranju, spoznala oficirja JLA Pavleta Mikliča in se z njim poročila. Sprva sta živela na Vrhniki, kjer je Pavle imel službo. Leta 1948 sta dobila sina Janeza in po nekaj letih so se preselili v Gostivar v Makedonijo, kamor je bil Pavle kot oficir razporejen. Sledila je premestitev v Niš, Janez je tam diplomiral na fakulteti za elektrotehniko, Pavle pa dočakal upokojitev. Ena od bonitet vojaškega kadra je bila v tem, da si je vojaški upokojenec lahko izbral kraj v Jugoslaviji, kjer mu je bilo dodeljeno družbeno stanovanje. Izbrali so Ljubljano in se vrnili v Slovenijo. Leopoldina se je zaposlila v vrtcu kot varuhinja, Pavle je pogodbeno delal na novi Filozofski fakulteti na Aškerčevi kot portir. Janez se je poročil, ima dva otroka, Majo in Marka, oba zdravnika, poročena, živijo v Ljubljani, oz. Marko na Vrhniki. Leta 1997 je Pavle umrl, Leopoldina pa leta 2005. Oba sta pokopana v Ljubljani na Novih Žalah.

Oče Janko Luznar

Ana Luznar, roj. 1882, kočarica, je 19. 12. 1913 v Dolenji vasi v Selški dolini rodila nezakonskega sina Janeza. Tako je zapisano v rojstnem in hkrati krstnem listu. V redkih ohranjenih dokumentih pa se potem uporablja ime Janko, enkrat tudi Ivan. Torej, mama Ana je za svojega sina izbrala ime Janko, za Cerkev pa je bilo sprejemljivo le ime po katoliškem svetniku, zato Janez. Kočarica pa je pomenilo, da je imela manjšo hišo in nekaj zemlje. Natančno je to navedeno v kasnejšem Zemljiškem listu iz leta 1947, in sicer: 5 arov njiv, 96 arov travnikov in 5 hektarjev gozda. Po domače se je reklo pri Bezjaku. Leta 1923, ko je bil sin Janko star 10 let, je Ana umrla za jetiko. Kdo je potem skrbel za otroka, ne vem. Domnevam pa, da je bil to njegov stric (mamin brat), ključavničarski mojster France Luznar v Škofji Loki. Pri njem se je Janko izučil za ključavničarja in končal 3-letno obrtno šolo, potem ko je v Selcih zaključil pet razredov osnovne šole. Po končani učni dobi je ostal pri stricu kot pomočnik od leta 1931 do 1933, nato je bil zaposlen v Strojni tovarni in livarni v Ljubljani, zatem pa v Gorenjski predilnici v Škofji Loki.

Ana Luznar je sina Janka rodila pri 31 letih. Za tiste čase je bilo to kar pozno. Megleno se spomnim omembe, da je kot mlado dekle služila pri nekem odvetniku v Ljubljani. Po rojstvu sina je ostala doma v Dolenji vasi ter preživljala sebe in otroka z dohodkom, ki ga je dajala majhna kmetija, ter z dnino pri bolj premožnih kmetih. O Jankovem očetu ni nobenih podatkov in, kolikor se spomnim, ni bil nikoli omenjen. Vendar pa sem razmišljala, da bi bil mogoče to lahko ta odvetnik. Namreč v zgornji sobi hiše v Dolenji vasi je bil lep komplet dobro ohranjene stilske meščanske mize s štirimi tapeciranimi stoli – nekaj, kar je bilo v tem okolju tuje, kar je sodilo v krog premožnih ljudi. To bi bila lahko odpravnina (ali del nje) ubogi Ani, ki se je morala s svojo sramoto – nezakonskim sinom – vrniti v domači kraj. Ni pa za te domneve nobenih dokazov.

Od leta 1939 do 1941 je Janko delal kot šofer pri Odseku za utrjevanje v Železnikih, leta 1941 pa pri Telegraf Klagenfurt. Po prihodu prvih partizanskih enot na Gorenjsko leta 1941 se je povezal s tovarišem Janezom Lotričem iz Dolenje vasi. Kot šofer v službi Telegraf je poročal o gibanju sovražnih enot in opravljal propagando za NOB, posebno v Dolenji vasi, kjer je bila močna nasprotna propaganda za okupatorja.

Zaradi njegovega aktivnega dela so ga domačini zasledovali in ga prijavili. Ker pa je bil predhodno obveščen o tem, je odšel 29. aprila 1942 v partizane in postal komandir Selške čete Gorenjskega odreda, saj je imel za seboj že služenje vojske v stari Jugoslaviji, torej več zrelosti in izkušenj kot večina takratnih borcev. S svojo četo je deloval na širšem območju Jelovice. Posebej nevarna je bila za partizane pot nad Selškimi Lajšami, ki so jo partizanske enote uporabljale kot najugodnejši prehod med Primorsko in Gorenjsko. Hkrati je bila to glavna transportna pot Gorenjskega vojnega področja proti Cerknem. Tu so bile partizanske enote večkrat napadene. Prvi večji napad iz zasede so izvedli Nemci skupaj z domačimi izdajalci 3. avgusta 1943 v poznih popoldanskih urah. Obležalo je pet partizanov, med njimi komandir Janko Luznar - Janošek. Vodil je patruljo na poti v dolino po hrano. Dva borca sta bila hudo ranjena, trije mrtvi. Dolgo v noč je bilo slišati stok ranjencev, nihče jim ni smel ali si upal pomagati. Storilci so stražili, dokler ni vse utihnilo.

Otroštvo

Mama Leopoldina me je rodila v skromni domači hiši v Javorjah. Imela je tri polbrate, eden je že v otroštvu umrl, ter dveletno polsestro Olgo. Ni bilo lahko v vojnem času preskrbeti sedemčlansko družino čevljarju Janezu in šivilji Micki, saj je bilo v majhni hiši komaj prostora za vse. Po treh mesecih se je Leopoldina vrnila na delo v tovarno IKA v Kranju, mene je dala v rejo Ivani Tavčar, Kobalovi v Poljane.

Moja rejnica Ivana Tavčar, rojena leta 1902, je bila sirota, menda nezakonska hči enega od Roglanovih sinov z Gabrške Gore. Mama bi lahko bila po nekaterih namigih in podobnostih Bogatajeva z Murav. To je danes del vasi Javorje pod blegoškim pogorjem. Dete je bilo po rojstvu dano v rejo, zanemarjeno in podhranjeno je ležalo na gnili slami in pilo ječmenovo vodo namesto mleka. K sebi je otroka vzela 20-letna Elizabeta (Tavčar?), samska ženska brez premoženja, gostačka, kot so rekli takrat. Ali sta bili mogoče sorodnici, ne vem. Brez lastnega doma sta potem stanovali pri različnih ljudeh v okolici. Kako in kje, od česa sta živeli Ivana in Elizabeta, ne vem. Vedno znova trčim na vprašanje: zakaj nisi nikoli vprašala, zakaj se nisi zanimala? Spomnim pa se omembe domnevnega očeta, ki naj bi ga po dolgem oklevanju nekoč obiskala, a so jo njegovi domači nagnali. So se verjetno bali, da bi kaj zahtevala od njih.

Leta 1924 ali 25 se je poročila z mesarjem Lovrom Tavčarjem, roj. 1896, Kobalovim iz Poljan, sorodstveno povezanim s širšo rodbino pisatelja Ivana Tavčarja, Kosmovega Janeza. Iz hvaležnosti, da jo je vzredila in vzgojila, je Ivana vzela svojo krušno mater Elizabeto k sebi in je pri njej, pri Kobal, živela do smrti.

Lovro Tavčar je po okoliških hribih kupoval živino, jo prodajal naprej prekupčevalcem, v kletnih prostorih svoje hiše pa tudi prodajal meso. Z ženo Ivano sta imela sina Franceljna, roj. 1926, in hčer Pavlo, roj. 1927. Ivana je prvič v življenju imela družino, vendar je bilo prelepo, da bi trajalo. Mož Lovro je po nekem piku in vnetju kot posledici umrl. Takrat še ni bilo antibiotikov. Sem nekoč slišala očitek od nekega njegovega sorodnika, da so predolgo pacali z žavbami, namesto da bi ga k zdravniku peljali. Mama Ivana pa je večkrat povedala, da so poiskali zdravniško pomoč, a je bilo žal prepozno. Zdaj je Ivana pešačila do hribovskih kmetov in poskusila nadaljevati posel pokojnega moža. Vendar to ni bilo za žensko. Kmetje in prekupčevalci so radi goljufali, tudi z mesom ni bilo lahko, poleti se je hitro usmradilo.

Ivana je opustila kupčevanje z živino. Potem sta z Elizabeto družino preživljali predvsem s klekljanjem. To je bil trd kruh. Se je pa v tridesetih letih v Poljanah začel razvijati turizem. Poleti topla in čista Sora, jeseni in pomladi sprehodi so vabili meščane v dolino. Prvi, ki si je zaželel tu imeti počitniško hišo, je bil ljubljanski odvetnik Vladimir Knaflič. Na Kuclju si je zgradil prvi vikend v Poljanski dolini. Njegova soproga, meščanka, ni bila vajena urejanja okolice, pospravljanja in čiščenja prostorov vsakokrat, ko so se vrnili v mesto. Najel je Kobalovo Ivano za opravljanje vseh teh del. Spomnim se njenega pripovedovanja, kako ga je spremljala na Blegoš, kjer je izkopaval planinsko rastje, ona pa ga je nosila v nahrbtniku na Kucelj, da ga je tam posadil in ustvaril planinski izgled okolice vikenda. Ni bilo vedno lahko, pa vendar je plačilo za delo pri Knafliču olajšalo življenje Kobalove družine.

Aprila leta 1941 se na naših tleh začne 2. svetovna vojna. Odvetnik Knaflič je bil predvojni komunist. Ti so večinoma delovali mednarodno in ilegalno. Na Kuclju je imel shranjeno literaturo in dokumentacijo, ki ni smela priti v roke niti predvojni oblasti niti okupacijski. Naprosil je Kobalovo Ivano, da jo shrani na varen kraj. V košu je papirje in knjige znosila domov, jih zložila v skrinjo na podstrešju in čez nasula pšenico, ki jo je dobila od kmetov. Za cerkvene potrebe je namreč pekla hostije, za to pa je rabila pravo moko, to je belo pšenično. Ko so kasneje, po vojni, naši izseljenci v Ameriki pošiljali humanitarno pomoč v domače kraje, je župnik presodil, da je poslana moka gotovo riževa, ker je bila tako bela, in odločil, da se sme za hostije uporabljati samo domača pšenična moka. Italijanski okupator je odvetnika Knafliča interniral v koncentracijsko taborišče na Rabu. Tam je umrl od lakote in nasilja. Če bi na Kuclju našli skrite arhive, bi požgali tudi hišo. Vojno je preživela Knafličeva vdova s hčerka Nevenko (Cico), ki je postala zdravnica ter se poročila z Bogomilom Vargazonom, prav tako zdravnikom. Do smrti sta bila oba hvaležna Kobalovi mami, da je obvarovala Kucelj pred uničenjem in ostale člane družine pred taboriščem. Se je pa med vojno Kobalov Francelj bližal starosti, ko se je bilo treba odločiti, kateri vojskujoči strani se bo pridružil. Mama je stopila do župnika in ga vprašala, kaj bi bilo najbolje, najbolj varno. Župnik je pomislil in rekel: »Najbolj zanesljivo bo preživel v nemški vojski.« Tako se Francelj znajde med nemškimi kameradi in poleti leta 1944 celo v zaledju bojev v Normandiji. In preživi.

Na začetku vojne, ko so Nemci začeli z rasnim čiščenjem, je poljanski župnik zbežal h kolegu na Dolenjsko in tam ostal do osvoboditve. V župnišču pa se je nastanila posadka 27 oboroženih orožnikov. V podzemnih cerkvenih kleteh so imeli skladišče orožja, v zvoniku pa so si uredili mitralješko gnezdo in nadzirali vso okolico. Oktobra leta 1944 je Prešernova brigada v sklopu 31. divizije dobila nalogo, da to postojanko uniči, kar bi partizanom omogočilo prodor v Dolomite, kjer so bile močne nemško- domobranske postojanke. Spopad je bil srdit, orožnikom je uspelo pobegniti k domobrancem v Gorenjo vas, partizani pa so požgali župnišče in kasneje minirali še zvonik. Kobalova mama Ivana je bila zelo predana cerkvi in jo je to dogajanje močno prizadelo. Zanjo so bili partizani samo banditi.

Okupacijska oblast je v Poljanah med vojno postavila za župana gostilničarja Jožeta Tavčarja. Z ženo Milko sta vodila gostilno na Vidmu, nista pa imela otrok. Nekega jutra leta 1941 je župan Jože na pragu gostilne našel v plenice povito dete, natakarica pa je izginila. Bila je deklica, Janja. Ne vem, ali je to ime izbrala že njena mati ali najditelj, ki je seveda vedel, da je otrok njegov, ni pa tega mogla sprejeti njegova žena. Župan Jože Tavčar je prosil Kobalovo Ivano, da bi za začetek sprejela deklico k sebi, da se žena unese in vaške govorice utihnejo. Tako se je tudi zgodilo. Po dobrem letu se je mala Janja - Jančka vrnila na Videm.

Kobalove ženske (mama Ivana, hči Pavla in teta Elizabeta) so se navezale na otroka, tudi redno županovo plačilo je med vojno še kako prav prišlo. No, in zdaj, ko izgubijo Jančko, dobijo v hišo trimesečno Mileno Mandelc. Lahko bi tudi tu imel prste vmes župan Jože, nimam pa za to domnevo nobene potrditve. Vedel je, da so se ženske pri Kobal na Jančko navezale in da je bilo slovo težko, bil pa je verjetno tudi seznanjen, da v hiši Marije Ramovš v Javorjah ni dovolj prostora za njeno družino in še za nezakonsko hčer Leopoldino z dojenčkom. Micka je namreč med vojno delala kot administratorka na takratni občini v Javorjah in sta se s poljanskim županom verjetno poznala. Mogoče je predlagal rešitev, da Mileno dajo v rejo h Kobal, da bi nadomestila Jančko, za Leopoldino je pa bilo pričakovati, da se bo pridružila partizanom. Tak razplet z reševanjem družinskega problema takratnega poljanskega župana bi se mogoče lahko zgodil, ni pa več nikogar, ki bi to lahko potrdil ali ovrgel. Sicer pa je bil Jože Tavčar dober župan; čeprav postavljen od Nemcev, je vedno gledal na to, kaj bo dobro za ljudi. Partizanom je večkrat mimogrede namignil, kam so namenjeni nemški žandarji in jih s tem obvaroval srečanja.

V novem domu sem se sprva menda ponoči drla, ker sem bila navajena materine bližine in dotika, ko me je držala za ročico v skupni postelji. Tu pa sem bila položena v otroški košek, kot so takrat rekli pleteni posteljici, in ni bilo več znane bližine. Vendar otrok se hitro privadi spremembi, tudi Kobalove ženske so se sprijaznile z nalogo, da »gor spravijo« še eno bitje, ki je bilo rojeno v negotovi vojni čas. Ampak v tem negotovem času so bile odločitve Kobalove Ivane uporabne. Na predalniku v »hiši« (dnevni prostor) je imela uokvirjeno fotografijo sina Franceljna v nemški uniformi, kar ji je zagotavljalo varnost pred nemškim okupatorjem. Partizani pa so vedeli, da skrbi za partizanskega otroka, in to je pomenilo varnost z druge strani.

Na vojni čas nimam nobenih spominov. Vojna se je končala, ko sem bila stara dve leti in pol – uradno je bil 9. maja 1945 razglašen konec 2. svetovne vojne na evropskih tleh. Hud udarec pa je svoboda prinesel Kobalovim. Tega dne ali mogoče kak dan kasneje se je v Poljanah bučno proslavljalo osvoboditev. Govori, petje, ples, veselje. 18-letna Kobalova Pavla in njena prijateljica Vrbanačeva Pija sta na prigovarjanje fantov prisedli v vojaški džip, da se zapeljejo proti Škofji Loki. V Dolgih travnikih se je na ravnem delu makadamske ceste vozilo zaletelo v drevo in se prevrnilo. Obe dekleti sta bili mrtvi. Veselje se je v vasi sprevrglo v žalost.

Sin Francelj se je vrnil iz nemške vojske, teta Elizabeta je leta 1949 umrla. Takrat sem bila že v sedmem letu starosti, vendar nanjo nimam nobenega spomina, zgolj majhno fotografijo, na kateri me pestuje kot 5-mesečno dojenčico. Kobalova mama, ki je izgubila svojo hčer, se je navezala name in zame lepo skrbela. Pri sosedu na kmetiji Na Kamnu je bila najmlajša hči Dragica približno mojih let in v zgodnjem otroštvu moja najboljša prijateljica. Tudi Jančka je rada prihajala h Kobalovi mami na obisk, le da se midve nisva preveč marali. Ljubosumni sva bili druga na drugo in jaz še posebej zato, ker je bila močnejša od mene in lepša, baročna, svetlih kodrov in polnih ličk. V soseščini so bili še drugi otroci, tako da so ob igri minevali brezskrbni dnevi. V povojnih predšolskih letih smo se najraje igrali Nemce in partizane. Vsi smo hoteli biti partizani, Nemci so bili navadno malo bolj razgrajaški fantiči, med njimi pa vedno nezakonski sin nekega italijanskega soldata. S prijateljicami smo se igrale s punčkami, frnikolami, nabirale pomladi prve zvončke, se lovile ali igrale gnilo jajce. Sosedovi Dragici sem pomagala, kadar so bila na vrsti večja kmečka dela. Ob košnji sva pobirali na travniku kumino, koscem in grabljicam sva od studenca na Brezovcah nosili vodo, da so se odžejali pri težkem delu, in podobno. Pozimi sankanje, zime so bile takrat dolge in mrzle, poletja pa vroča, hladili smo se s kopanjem na Sori. Odraslih Poljancev se na kopališču ne spomnim. Le stari (nam se je zdel star) učitelj Gostinčar in njegova žena v kopalkah, ki so spominjale na nekaj vmesnega med kratko haljo in predpasnikom, sta se prihajala hladit na Soro. On nas je vaške otročaje naučil plavati.

Mama Leopoldina je prva povojna leta, ko je bila zaposlena v Kranju, prihajala na obisk v Poljane, verjetno hkrati tudi v Javorje, in mi prinašala darila. Najbolj se spominjam toplega kosmatenega sivega plaščka ter bele kape in mufa iz zajčje kože. Enkrat je prinesla veliko knjigo – monografijo o Rusiji ali mogoče zgolj Moskvi. Neštetokrat sem jo prelistala in občudovala veličastne stavbe, najbolj moskovski metro. Mislim, da sem se ob tej knjigi naučila brati. Potem ko se je Leopoldina poročila, dobila sina in se z možem preselila na Vrhniko, se mi zdi, da je bilo obiskov manj. V oficirskih družinah soproge niso bile zaposlene in so imele več časa, bolj lagodno so živele. Zdelo se ji je, da bi pa mene zdaj lahko vzela k sebi, mož Pavle, ki je bil dobričina, se je verjetno strinjal. Zdaj je posegla vmes stara mama Micka iz Javorij. Ko je namreč Kobalova mama Ivana zvedela, da me Leopoldina hoče vzeti k sebi, je v pogovoru z Micko rekla: »Če bo to storila, bo pa tako kot bi mi Pavla še enkrat umrla.« Stara mama je prepričala svojo hčer Leopoldino, da bi bil to hud udarec za Kobalovo Ivano in da ne bi bilo prav, če bi me iztrgala iz okolja, ki je bilo doslej zame edini dom. Menda ji je Leopoldina kasneje večkrat očitala, da me je na ta način odtujila njej.

Ostala sem v Poljanah, družina Miklič se je preselila v manjše mesto Gostivar v zahodni Makedoniji in obiski so bili zdaj zaradi oddaljenosti in takratnih prometnih zvez zelo redki. Jaz sem se pa vsako leto bala počitnic, če pride mama Leopoldina in me odpelje s seboj. Vsakokrat je z njenim prihodom zavelo nekaj tujega, hladnega. Bila je odsotna mama, mama v dokumentih, uradno mama.

Leta šolanja

Septembra 1949 so me vpisali v prvi razred Osnovne šole v Poljanah. Šola je bila zgrajena na začetku stoletja, med vojno požgana in nato obnovljena, imela je štiri učilnice in učiteljsko stanovanje. Vsaka učilnica je bila opremljena z veliko zeleno Lutzovo pečjo, ki jo je bilo treba pozimi vsako jutro zakuriti, za to pa zagotoviti veliko drv. Dečki so jih nanosili pred poukom v učilnice. Te in podobnih nepomembnih podrobnosti se spominjam, drugega pa praktično nič. Moji spomini na osnovno šolo so zelo skopi, vem pa, da sem že pred vstopom znala brati, saj sem poleg ruske monografije imela tudi druge preproste knjižice ali predvojne tiske za otroke, marsikaj od tega se je našlo na podstrešju Kobalova hiše. V glavnem mi šola ni delala težav. Zanimiva je bila za kratek čas v tistem povojnem obdobju organiziranost osnovnega šolstva. V bolj odročnih krajih je bila obvezna štiriletka in potem še kakšno leto tako imenovane ponavljalne šole. V Gorenji vasi je bila obvezna osemletna osnovna šola, v štiri kilometre oddaljenih Poljanah pa štiriletna osnovna šola in štiriletna nižja gimnazija. Po osemletki so učenci lahko nadaljevali šolanje na poklicnih šolah, nižja gimnazija pa je pa je bila pogoj za vpis v višjo gimnazijo ali v katero od srednjih strokovnih šol. Gorenjevaški starši, ki so želeli svojim otrokom zagotoviti nadaljevanje šolanja, so jih pošiljali v nižjo gimnazijo v Poljane. Šolskega prevoza takrat ni bilo. Treba je bilo pešačiti, osem kilometrov vsak dan. V vsakem vremenu. Tako je po spominih moje prijateljice Karmen v Gorenji vasi v njeni generaciji končalo osnovno šolo le šest učencev; nekaj jih je razrede ponavljalo, nekaj se jih je prešolalo v Poljane.

Povojna oblast je skrbela za vojne sirote in nam omogočala organizirane počitnice. Prve take počitnice sem preživela pri devetih ali desetih letih v Dolenjskih Toplicah. Če se prav spomnim so nas iz Poljanske doline s kamionom peljali na železniško postajo v Škofjo Loko in od tam smo se skupaj s škofjeloškimi in verjetno kranjskimi sirotami ter spremljevalci z vlakom odpeljali v Dolenjske Toplice. Mislim, da smo bili nastanjeni v neki šoli. Kopali smo se v zdraviliških bazenih, hodili na krajše izlete, velik poudarek pa je bil tudi na vzgoji o lepem vedenju, higieni, pomenu branja, tovarištvu. Ko sem se po treh tednih vrnila domov, je bila drobna bulica na vratu v predelu ščitnice opazno povečana. Termalna voda naj bi pospešila rast tumorja.

Mama Ivana me je peljala k dr. Vargazonu in on je poskrbel, da so me takoj sprejeli v bolnico in operirali. Tumor je bil benigen. Okrevala sem hitro in meni je bilo v bolnici zelo všeč. Nič nisem silila domov. »Pomagala« sem sestram pri njihovem delu, hodila z njimi, ko so delile zdravila. In takrat sem sklenila, da bom, ko bom velika, tudi jaz medicinska sestra. Potem je bilo le treba domov. Mislim, da je dr. Vargazon pripomogel k podaljšanju mojega bivanja v bolnici, da ne bi doma prišlo do sepse, meni pa je zelo ustregel. Septembra sem že začela s sošolci novo šolsko leto.

Leta 1955 pa je bila organizirana tritedenska kolonija oz. taborjenje za otroke padlih borcev iz takratnih občin Kranj in Škofja Loka v Rovinju. Bivali smo v kampu v zelenih vojaških šotorih, ki jih je bilo treba zvečer »zašnirati«, ker ni bilo zadrg. Kar 110 udeležencev nas je uživalo pravo taborniško življenje z dviganjem zastave in vsem, kar spada zraven. Večina od nas je prvič videla morje in vsi, ki še niso znali plavati, so se naučili. To so bile nepozabne počitnice najstnikov, rojenih med vojno, pred menoj pa še dve leti obvezne šole.

Odločitev, kam po končani nižji gimnaziji, je bila zame že sprejeta: na srednjo medicinsko šolo. Tu pa spet nastopita Vargazona. Pozanimala sta se, kam se nameravam vpisati. Povedala sem, da na srednjo medicinsko šolo, ker bi bila rada medicinska sestra. Njegova žena Cica je rekla:

»Pa ne boš kahlic prenašala. Vpiši se na višjo gimnazijo in potem na študij medicine.«

Meni je sapo zaprlo, ker sem bila prepričana, da je moja odločitev dokončna. Potem sem začela razmišljati, da pa to le ne bi bilo slabo. Gimnazija je v Škofji Loki, ne bi mi bilo treba v Ljubljano, glede študija se mi je pa zdelo vse še preveč oddaljeno. Za loško gimnazijo so se odločili tudi starši sošolke Renate Varl, Vrbanačeve Rine po domače, tudi iz kroga Tavčarjeve rodbine. Pogoj za vpis pa so bili uspešno opravljeni sprejemni izpiti iz matematike, slovenskega in tujega jezika, kar je bila v obeh dolinah nemščina, v Škofji Loki pa že angleščina. Nemščina v nižji gimnaziji v Poljanah kadrovsko ni bila najbolje podprta, zato so se Vrbanačevi dogovorili s sorodnico Julijano, da naju je na Visokem učila osnov nemškega jezika. Z matematiko in slovenščino pa ni bilo težav, ker sta ta dva predmeta poučevala dobra pedagoga: matematiko nepozabni strogi ravnatelj in učitelj šole Gabrijel Žemlja, slovenščino pa predmetni učitelj Jože Bohinc, oče kasnejšega politika, poslanca in pravnika dr. Rada Bohinca. Sprejemni izpiti, pisni in ustni, so trajali na gimnaziji v Škofji Loki tri dni. Z Rino sva ta čas bivali v internatu, obe sva preizkus znanja uspešno opravili.

Tudi prvo leto šolanja na loški višji gimnaziji sva z Rino bivali v internatu, ker je bil avtobusni prevoz v dolino zagotovljen le dvakrat dnevno. Če se prav spomnim, smo si eno večjo sobo delile dijakinje, kakšnih osem ali deset nas je bilo, med njimi tudi Spomenka Diklić, kasneje Hribar, v drugih pa so bile mlajše učenke, osnovnošolke, ki so iz nekih družinskih razlogov bivale stalno v internatu. Spomenka je bila samo eno leto starejša od mene, pa se mi je takrat zdela že tako odrasla, tako pametna. Fantovski del internata je bil v drugi stavbi. Pouk je potekal šest dni tedensko, le nedelje so bile proste. Že prvi teden sva z Rino prosili upravnika internata, če greva lahko v soboto po pouku domov. Ni nama dovolil. Ko pa je tisti edini avtobus popoldne odpeljal v dolino, nama je oznanil, da zdaj pa lahko greva, če hočeva. In sva jo ubrali peš po prašni cesti proti 12 kilometrov oddaljenemu domu. Potem se ni več zgodilo, da ne bi dobili dovoljenja za odhod ob koncu tedna ali za praznike. Je pa bil ta upravnik še veliko strožji do sirot, katerih edini dom je bil v tistem času internat. Mi je pripovedovala prijateljica Helenca ob nekem srečanju, kako je zjutraj, ko so otroci še spali, priropotal v sobo in z njene postelje vrgel odejo po tleh, in kako jim je nekoč zmetal njihove borne čevlje, ne vem kam, da je morala v copatih v šolo.

Škofjeloška gimnazija je bila ustanovljena leta 1950 ter umeščena med kranjsko, ki je veljala za zahtevnejšo, in šentviško, ki naj bi bila lažja. Zato je bilo kar nekaj prehajanj dijakov z ene na drugo, pa tudi nekaj novih in nekaj tistih, ki so jo zapustili in poiskali lažjo pot do izobrazbe ali poklica. Tako je že po prvem letniku gimnazijo zapustila moja dolgoletna sošolka Rina in se prepisala na administrativno v Ljubljani. Če se ne motim, v 2. letniku (takrat smo rekli v 6. gimnaziji) pa se nam je pridružila Alma Svoboda, plemiškega porekla iz puštalskega gradu v Škofji Loki. Iz Amerike je prinesla izkušnjo drugačnega sveta, kot smo ga mi poznali. Po maturi se je usposobila za stevardeso. Leta 1971 je v največji letalski nesreči na jugoslovanskih tleh, na čarterskem poletu iz Londona na Krku, kot prva iz našega razreda končala življenje skupaj z vso posadko in potniki, razen enega, ki se je rešil iz goreče razbitine.

Sicer so pa v spominu ostala dijaška leta kot lepa, sproščena. Kljub socialnim razlikam, nekaj sošolcev in sošolk je izhajalo iz meščanskih družin, večina pa iz okolice in nekaj iz obeh dolin, smo v štirih letih postali dokaj povezana skupnost. Bolj spominsko jo čutimo še danes, ko se vsako prvo soboto v juniju srečujemo na Križni Gori in obujamo spomine.

Sem pa, mislim da v drugem letniku, doživela nekaj, česar si nisem znala razložiti. Pri uri slovenskega jezika smo pisali šolski spis, naslova se ne spomnim več, naj bi se pa vsebinsko verjetno nanašal na družino. Spis kot spis, vendar pa sem menda jaz napisala nekaj, kar za profesorico slovenskega jezika ali za razredničarko ni bilo sprejemljivo. V svoji naivni iskrenosti sem pisala o tem, da ne čutim povezanosti s svojo odsotno mamo, ampak sem veliko bolj navezana na skrbnico, ki me je med vojno pri treh mesecih starosti sprejela v svoj dom in skrbela zame kot za svojo hčer. Ne vem več, kakšno oceno sem dobila za spis, tudi tega ne vem, kdo je obvestil mojo staro mamo Marijo Ramovš (Micko) o mojem spisu. Kdo v zbornici je sploh vedel za Marijo Ramovš, saj v šolski dokumentaciji menda ni bilo podatkov o starih starših dijakov. Ne da bi jaz karkoli slutila, se je kmalu zatem stara mama pojavila pri Kobal in me okregala, zakaj pišem take stvari v šolskem spisu. Šele tedaj sem spoznala izdajstvo ljudi, profesorjev, ki sem jih spoštovala in jim zaupala. Nisem zamerila stari mami, da me je oštela. Me je pa prizadelo, da se nikomur v zbornici ni zdelo vredno pogovoriti se z menoj, če so ocenili, da ne razmišljam prav. Nikomur nisem povedala, potlačila sem dogodek nekam v podzavest. Nekaj desetletij kasneje, na zadnji obletnici mature, ki smo jo praznovali skupaj z razredničarko Jakobino Slapar, me je, ko sem prisedla k njej, prijela za roko in me ni spustila, dokler se ni približala druga sošolka in me nadomestila. Potem se je preselila v Dom svete Marte v Logatcu in po nekaj letih umrla.

Zadnji letnik gimnazije so zaznamovale priprave na maturo, zaključne ceremonije s predajo ključa našim naslednikom in odločitve o izbiri študija. Matura je v tistem letu predstavljala izbrano temo glede na smer nameravanega študija. Na podlagi zbranih virov je bilo treba napisati seminarsko nalogo in jo zagovarjati pred profesorjem - mentorjem. Misel o študiju medicine sem pokopala, ker se nisem čutila dovolj sposobno zanj, potem sem razmišljala o novi študijski smeri turizem in se odločila za temo Gospodarstvo v Koprskem primorju. Moja mentorica je bila profesorica geografije. Zbrala sem pisne vire (12 enot) in sestavila besedilo naloge, vse v rokopisu. Potem mi je prijateljica, ki je bila že nekje zaposlena kot administratorka, besedilo pretipkala na sposojenem pisalnem stroju. Mislim, da smo vsi uspešno zaključili gimnazijsko šolanje, nisem pa povsem prepričana.

Že v času pisanja maturitetne naloge sem opustila misel na turizem in nazadnje vpisala slovenski jezik s književnostjo ter nemški jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V tistih časih je bilo malo možnosti za potovanja v tujino, za stike z vrstniki v tujih jezikih. To smo nadomestili z dopisovanjem, se pa ne spominjam več, kako smo te pisne stike sploh vzpostavili. Med počitnicami po 3. letniku (7. gimnaziji) sem spoznala sina nemške družine, ki je bila v Poljanah na dopustu. Srečevala sva se na kopališču ob Sori in na sprehodih, se pogovarjala o vsem, kar nas je mlade takrat zanimalo. Potem sva si izmenjala nekaj pisem. Zadnje je bilo zajetnejše kot prejšnja. Poslala ga je njegova sestra Roswitha in sporočila, da je njen brat nesel pismo, naslovljeno name, na pošto, pri tem pa ga je zbil avto. Do smrti. Kot v sanjah. Kot da ne more biti res. Dopisovanje pa se je zdaj nadaljevalo z njo. Po dveh letih so Ahlemeierjevi spet letovali v Poljanah, takrat me je Roswitha obiskala. Bile so počitnice po 1. letniku študija. Jaz noseča, oktobra sem se poročila, da otrok, ki je bil na poti, ne bi bil nezakonski, kar je bila posebej skrb Kobalove mame in bodoče tašče. To je bilo edino srečanje z Roswitho. Nikoli več se nisva videli, a nikoli je nisem pozabila. Po njej sem dala ime leta 1967 rojeni hčeri.

V času študija sem stanovala v Ljubljani v internatu višje šole za medicinske sestre pri uršulinski cerkvi. Ena soba v internatu ni bila zasedena in vodstvo je omogočilo nastanitev drugim študentkam. Mislim, da smo bile vse s Filozofske fakultete na Aškerčevi, ki je bila najbližja. Tu je bila nastanjena tudi moja prijateljica in sošolka iz gimnazije, ki pa se je usposabljala na višji medicinski. Oktobra sem se poročila in se vrnila v Ljubljano, da bi nadaljevala študij v 2. letniku. Ob koncu tedna sem hodila domov in se v ponedeljek vračala v Ljubljano. Nekega novembrskega ponedeljka sem zjutraj vstopila na mestni avtobus in izstopila na postaji pri nunski cerkvi nad Kongresnim trgom. Oblečena sem bila v dolg, širok plašč, voznik je za menoj zaprl vrata in speljal. Ni videl, da mi je priprl spodnji rob plašča. Takrat že visoko noseča (v 7. mesecu) sem padla na moker pločnik, ljudje so zakričali, voznik je ustavil. Ne vem, ali mi je kdo pomagal vstati, spomnim se le, da sem se sama privlekla do vhoda v internat, potem so mi pomagale sostanovalke. Čez kakšen teden so se začeli popadki, odpeljali so me v porodnišnico, rodila sem dečka, nedonošenčka, imel je 1,3 kilograma. Za njim je prišel na svet še drugi deček, ves moder, mrtvorojen, 900 g. Bil je šok celo za osebje v porodni sobi. Ni bilo veliko upanja, da bi prvi deček, Iztok, pri svoji teži in razvitosti preživel. Bilo je leta 1962 in mislim, da sta le srčnost in usposobljenost zdravstvenega osebja ter odločenost novorojenčka za življenje to dosegla.

Po dobrih dveh mesecih inkubatorja, skrbni negi in doseženi teži 2,5 kg smo pripeljali dojenčka domov. Kam? H Kobalovi mami Ivani, ki je zdaj že tretjič v življenju sprejela nebogljeno bitje in skrbela zanj kot za svojega, da sem jaz lahko nadaljevala študij v Ljubljani. Tudi za Iztoka, ki je bil v prvem letu življenja bolj občutljiv in je rabil več nege in pozornosti, je ob moji odsotnosti skrbela po svojih najboljših močeh. Če samo pomislim, da takrat še ni bilo pralnega stroja, da je morala poleg vsega drugega pozimi v vaškem potoku prati plenice, mi je težko. Sicer sem pa vsak teden, vse praznike in počitnice prihajala domov. Počasi je deček v rasti in razvitosti dohiteval svoje vrstnike.

V tistem obdobju je bil študentom vsaj na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ne vem, če tudi drugod, omogočen stopenjski študij. Po prvih dveh letnikih je bilo mogoče opraviti diplomski izpit in s tem zaključiti 1. stopnjo visokošolskega študija. Odločila sem se to možnost izkoristiti, ker nisem mogla več Kobalove mame Ivane obremenjevati s svojim problemom: z nezdružljivostjo skrbi za nastajajočo družino z resnim visokošolskim študijem. Vse izpite na slovenistiki sem opravila, tudi na germanistiki iz književnosti, zalomilo se je pri zadnjem izpitu iz nemškega jezika. Profesorica nam je predvajala zvočni posnetek nekega članka o letalstvu. Treba je bilo napisati obnovo besedila. Če se prav spomnim, smo imeli po dva lista pred seboj. Na enega sem ob poslušanju zapisala nekaj ključnih besed, da jih ne bi pozabila. Na drugega sem napisala obnovo. Ko sem ga oddala, je videla prvi list z nekaj napisanimi besedami. Obtožila me je, da sem prepisovala ali da sem hotela prepisovati, se ne spomnim več. Čeprav je kolegica, ki je prišla z mariborske gimnazije, napisala najprej osnovni koncept obnove in ga potem prepisala, to ni bilo sporno. Moje besedilo je zavrnila in ga sploh ni ocenila. Gimnazijke iz Maribora so bile v prednosti pred nami ostalimi, tega profesorica nemškega jezika ni skrivala.

Uprlo se mi je, da bi si pri profesorici Počkar še prizadevala opraviti ta zadnji izpit. Zaprosila sem Komisijo za reševanje študijskih prošenj, da mi dovoli študij predmeta srbohrvaščina dodatno k diplomi prve stopnje iz slovenskega jezika in književnosti. Prošnji je bilo ugodeno. Ob takratnem pomanjkanju učiteljev sem se zaposlila na Osnovni šoli Poljane, ki sem jo nekoč tudi sama obiskovala, kot predmetna učiteljica slovenskega jezika. Za študij srbohrvaškega jezika in književnosti sem pa pravzaprav Filozofski fakulteti v Ljubljani hvaležna. Brez njega gotovo ne bi prebrala temeljnih del srbske in hrvaške književnosti v originalu: Iva Andrića, Miroslava Krleže, Tina Ujevića …

Ne vem pa, če sem bila dovolj hvaležna Kobalovi mami za vse, kar je storila zame. Mnogi moji vrstniki in vrstnice so se v tistih povojnih letih teže prebijali skozi življenje. Gotovo je bila razočarana, da sem postopno že v srednji šoli opuščala vse, kar je povezano z vero. Pa ni nikoli nič rekla. Umrla je leta 1978 za rakom. Pogosto obiščem njen grob, in če je treba, poskrbim, da je urejen.

Nazaj na objave Milene Sitar.