Kroparski partizanski spomeniki
| Kroparski partizanski spomeniki | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Kroparski partizanski spomeniki |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | predavanje v Kovaškem muzeju 5. julija 2025 v okviru dneva odprtih vrat |
| Klasifikacija | |
Razstava govori o radovljiških partizanskih spomenikih, jaz pa bom natančneje predstavil njihov kroparski segment, to je 15 obeležij na ozemlju KS Kropa. Uvodne besede bom namenil občanskemu projektu, pri katerem sem postal poznavalec NOB-spomenikov, to je vpisovanju vseh slovenskih partizanskih spomenikov na zemljevid.
Hvala direktorici Petri Bole za povabilo. ZB si že dolgo prizadeva za obnovitev NOB-zbirke v Kovaškem muzeju. »Duh časa« (olepšano povedano) je pred desetletji zahteval umik NOB-vsebin iz vitrin v muzejske depoje. Vzporedno so se dogajala preimenovanja inštitucij, NOB-ju so se sramežljivo izogibali v šolah, tako da šolarji danes ne ločijo med partizani in Nemci. Študentka mi je na izpitu povzela dogajanje v partizanskem romanu s stavkom, da so "eni vojaki napadli druge vojake". Dijaki skratka ne vedo, kdo so bili v zgodovini good guys in kdo bad guys. Ta nevednost jih izpostavlja manipulacijam popravljavcev zgodovine in moško mladino pripravlja za kanonfuter v napovedujoči se tretji svetovni vojni. Razstavo in predavanje na temo partizanstva razumem kot prvi korak v nasprotno smer in k vrnitvi potlačenega partizanstva v razstavne prostore. Ker se po svetu ne le veliko rožlja z orožjem, ampak dejansko že na veliko strelja, je muzejsko ozaveščanje obiskovalca s krutostjo, trpljenjem, razdejanjem in smrtmi druge svetovne vojne tako rekoč nuja, če nočemo ponavljati hudih zgodovinskih napak. Kroparsko partizanstvo je izvrstno dokumentirano (po datumih in ljudeh in lokacijah) v knjigi Janeza Šmitka Kroparska kronika NOB (1985), kroparski spomeniki pa v radovljiškem zborniku Po poti spominov Alojza Kosa (1990).
Partizanstvo je tesno povezano s kovaštvom, saj je kovaštvo metafora socialnega revolta. Oton Župančič je leta 1901 kovače postavil na čelo slovenskega proletariata:
»ko pride čas, ko sine dan,
da vstane, plane kladivar, kladivar silni iz nas«
Kovaška, Prvi majnik 1901)
Ivan Cankar pa je 1910 v drami Hlapci prihodnost zaupal kovaču Kalandru z napovedjo: »Ta roka bo kovala svet.« NOB je bil naravno nadaljevanje predvojnega proletarskega uporništva. NOB je pomemben tudi zato, ker je v partizanih, kot talec ali interniranec umrl skoraj vsak deseti Kropar (8 %), med njimi je bilo 50 kovačev. Nepietetno bi bilo njihove smrti pomesti pod preprogo.
Nič posebej eksotičnega ne počnemo s temle oživljanjem partizanstva. Te dni bodo v Ljubljani odprli razstavo občanske znanosti, kjer bo predstavljen tudi naš projekt, pravkar je izšel zemljevid uporniške Ljubljane, kolegi zgodovinarji s FF UL na portal javne zgodovine postavljajo desetine videov na to temo, v štajerskem Gradcu so postavili zemljevid avstrijskih odporniških obeležij, nekaj podobnega imajo tudi italijanski borci, v Beogradu gradijo ogromno spletno knjižnico NOB, vključno z nemškimi arhivskimi viri … vse z namenom ozavestiti o krutosti druge svetovne vojne, ki je pokončala 62 milijonov ljudi, in s tem mogoče preprečiti naslednjo. V tujini so nas dali za zgled in domišljam si, da smo nekaj tujih projektov te vrste tudi spodbudili.
Partizanski spomeniki na zemljevidu
[uredi]Med spomeničarji sem se znašel naključno, kot literarnega zgodovinarja so me zanimale plošče na rojstnih hišah slovenskih pesnikov in njihovi grobovi, dogajališča zgodovinskega romana ipd. Vse to sem vpisoval na javni zemljevid Geopedijo, ki je prvi krivec za strast kartiranja oz. mapiranja kulturnih dejstev. Okrog leta 2013 sem tam odprl nov sloj posebej za partizanske spomenike, ki sva jih z ženo zagledala na kolesarskih turah. Iz začetne namere popisati le tiste v domači radovljiški okolici, za potrebe kulturno orientiranih turistov, je zrasel stremljiv projekt, pri katerem je bilo udeleženih več kot sto popisovalcev: študentov, članov ZB, prijateljev, računalniških aktivistov. Vse čisto zastonj, za hobi, brez inštitucionalnega zaledja. ZVKD, RKD in MK so bili do tega početja sprva skeptični, češ saj je že vse popisano. V državnem registru je bilo res nekaj nad 2700 obeležij NOB, mi pa jih imamo trenutno 8900 in še nismo pri kraju. Država z muzeji, inštituti in ministrstvi ima v svojih arhivih razne popise (partizanske spominske točke, vojne nagrobnike in grobišča, spomenike), vendar pogosto neažurirane, nepopolne, raztresene in brez natančnih lokacij. Mi imamo vse na enem zemljevidu, v enem kosu, vključno s slovenskimi obeležji in obeležji Slovencem zunaj slovenskih meja, celo v Mehiki, Argentini in Moskvi.
Ker naše delovišče Geopedijo ukinjajo, smo se preselili na svoje: patronat nad zbirko, ki vsebuje več deset tisoč slik spomenikov in obsežne opise, je nedavno prevzela Centralna tehniška knjižnica (CTK) v okviru projektov občanske znanosti, prostor na strežniku smo dobili pri domači akademski mreži Arnesu, nov vmesnik je v odprti kodi, vse gradivo je ponujeno pod licenco CC, torej je prosto uporabno, skratka, smo na najboljši poti, da naše delo ostane odprto novim sodelavcem in trajno, to je do konca civilizacije, ki ji pripadamo.
Tole so pa naše servisne strani na Wikiverzi. Polistajte doma, prepričali se boste, da gre res za veliko reč. Tu se kopiči digitalizirana partizanika, izpisi spomenikov po raznih kriteriji, objave ob projektu v Svobodni besedi in drugod … in naša sodelovanja: z zbirko žrtev 2. svetovne vojne Sistory, z MORS-om, z Muzejem novejše in sodobne zgodovine itd. Tudi povezavo na tole predavanje boste našli tam.
Kroparska obeležja
[uredi]Zemljevid kroparskih obeležij z mejami KS na Geopediji
Prav na kroparskem teritoriju stoji 15 obeležij, prgišče pa jih stoji tik za mejo KS: pet jih spada pod sosednjo Kamno Gorico, sedem jih je na podbliški strani meje, tri na dobravski strani meje, kar pa spomenikov na Jelovici spada pod Bohinjsko Bistrico, so že precej stran od kroparske meje. Pred leti si je Mira zamislila vodiško partizansko obhodnico, ki bi povezala spomenike na poteh do Partizanskega doma na Vodiški planini, in na obhodnici so označeni tudi ti sosednji spomeniki.
Infotabla Vodiška partizanska pot
Poti sem vrisal na Geopedijo, sin je oblikoval zemljevid za infotablo, tiskarna je za majhen denar zemljevid natisnila na aluminijasto ploščo, v Obiju sva kupila dve kovinski sidri in tramove za okvir, vijaki in cement so bili iz domače zaloge, delo je bilo udarniško. Še največ opravka je bilo s pridobivanjem raznih dovoljenj (kar pet), urejeno pa je bilo šele v pol leta. Prepričan sem, da tistim, ki ob cestah postavljajo reklamne panoje ali politične propagandne plakate, ni treba skozi tako birokratsko kalvarijo. Ena infotabla vodiških obhodnic s spomeniki se nahaja v kotlu pri Slovenski peči, druga pa na pročelju planinskega doma.
Kroparsko področje ni bilo prostor večjih vojaških akcij, bilo pa je pomembno partizansko zatočišče, zlasti jeloviški gozdovi nad Kropo. Tu so delovali kurirji in oskrbovalne enote, ki so jih ogrožale zasede in patrulje domobrancev iz okoliških postojank v Kamni Gorici, Kranju, Škofji Loki, na Brezjah.
Večinoma gre za spomenike žrtvam. Manjši del obeležij je posvečen pomembnim zgodovinskim trenutkom. Vsi ti so na Vodicah. Na Gradišču je obeležena ustanovitev Jeloviške čete 29. julija 1941, teden dni pozneje, 5. avgusta (to je tudi radovljiški občinski praznik), je bil na Pogrošarjevi planini pod pod Črnim vrhom nad Vodiško planino ustanovljen Cankarjev bataljon. Spominski objekt je tudi sam planinski dom s spominsko sobo (žal kljub drugačnim obljubam še vedno v razsutem stanju), z reliefom Iveta Šubica in s spominsko ploščo gradnji doma po vojni. V to vrsto obeležij spada tudi plošča kurirski postaji pri Slovenski peči.
Zdaj pa k obeležjem padlim. Pri infotabli pri Slovenski peči je poleg plošče kurirski postaji G-12 plošča trem padlim, med njimi je bil Kropar kurir Jože Megušar. V Sistory ga najdemo pod Jožef Magušar, ki pa naj bi ne padel 1. 8., ampak 25. 8. Ubili so ga domobranci, tj. Gorenjska samozaščita v Kroparski grapi. Ni mogoče na pamet reči, kateri podatek je pravilen, kateri pa napačen, napake najdemo tako na vklesanih napisih kot v matičnih knjigah in drugih virih, pogosto so se zmotili tudi svojci, ki so sporočali podatke.
Pri partizanskih spomenikih me ne zanima, v kolikšni meri so umetniški, umetelni, posrečeni (to so vprašanja za umetnostne zgodovinarje), ampak me zanimajo ljudje in dogodki, ki jih obeležujejo. Vendar je treba pri posameznem obeležju izpostaviti tudi unikatno obliko. Táko je obeležje Blažu Ažmanu: bronasti medaljon je vzidan v skalo v strmem bregu nad Slovensko pečjo. Čeprav ni daleč nad cesto, ga ni bilo lahko najti, ker ni do njega nobene poti. 20-letnega Blaža Ažmana (Sistory) iz Jelovške čete so ubili Nemci 11. 8. 1942 v Dražgoški gori (oz. po Šmitku 12. 8. 1942 pri Mošenjski planini).
20 let je bil ob smrti star tudi Dušan Pogačnik – Črt, Valentinov z Dobrave, ki ima spomenik za 2. ovinkom ceste iz Krope na Jamnik. Študiral je za učitelja, ubili so ga Nemci iz zasede na Ciganskem nad Kropo 29. 12. 1943, ko se je vračal s kurirske postaje (Šmitek 1985: 35). Bil je skojevec, kader narodnega heroja Staneta Žagarja in kurir VOS. Iz nedavno najdenega pisma sorodnika (za kopijo hvala amaterskemu zgodovinarju Goranu Lavrenčaku iz Radovljice) bi lahko sklepali, da so ga partizani nameravali poslati na šolanje v Moskvo ("Dušan je baje tudi že na vzhodu, toda verjetno malo višje od tebe."). Zadnje čase se je čisto na novo in brez kakršnihkoli živih "pričevalcev" pojavilo namigovanje, da so ga »najbrž« ustrelili partizani sami. Neverjetno, kako pogosti so tovrstni narativi, ki se porajajo iz očitne namere umazati partizanstvo: če bi se partizani res tako zelo pobijali med sabo, bi jih do konca vojne že zmanjkalo!
22 let je bil ob smrti star Milan (Bogumil) Gašperšič, umetni kovač iz Krope, ki ima spomenik na Barigli. Ubili so ga 20. 3. 1945 domobranci oz. Gorenjska samozaščita.
Na isti dan kot Gašperšič sta padla še Anton Jelovčan in Ciril Osterman na Kroparski gori, pokončali so ju iz zasede domobranci, ki so sodelovali v nemški spomladanski hajki tik pred osvoboditvijo.
Nad župnijsko cerkvijo svetega Lenarta je onstran pokopališkega zidu spomenik 20-letnemu kurirju Janezu Arhu, ki je padel v domobransko zasedo 4. novembra 1944. Doma je bil iz Srednje vasi v Bohinju in je tam tudi pokopan.
Na križišču za Kropo v Lipnici je pri mostu spomenik 10 talcem ki so jih postrelili 19. aprila 1943. Pripeljali so jih iz begunjskih zaporov, doma so bili iz različnih krajev. Do večera so morali ležati na križišču, nato so jih pokopali na vrtu graščine v Begunjah v skupni grob. Šlo je za nemško maščevanje, ker so partizani Selške čete ubili dva nemška orožnika, ki sta bila v spremstvu transporta kinoaparature – v Kropi so namreč nameravali predvajati nemške propagandne filme. V akciji je bila uničena kinoaparatura, nemško orožje pa so zaplenili.
Sredi Krope je osrednji spomenik žrtvam NOB, z verzi Mateja Bora:
Ne jokaj mama
nihče ni mrtev
ki pal v temi je sončnim dnevom žrtev.
Na fasadi kovačije UKO je plošča osmim padlim kovačem, na fasadi Plamena nasproti gostilne pri Jarmu pa 50 padlim kovačem; predhodna plošča iz leta 1955 je govorila o 40 padlih.
Na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta je še več družinskih nagrobnikov, na katerih piše, da v njih leže žrtve NOB: Janko Leš (po Sistory Janez Leš, padel na Javorovici 16. 3. 1944), Alfonz Gašperšič (v Sistory Alfonz Mihelič, s priimkom po materi, padel 11. 10. 1943 na Črnem vrhu, po Šmitku dan prej v Leskovici pod Črnim vrhom). Leopold Mihelič je bil ranjen na Dolenjskem, umrl je 12. 9. 1943 v Kočevskem Rogu, Andrej Kranjc je bil junija 1943 pogrešan na Žirovskem vrhu. V Sistory še nisem utegnil najti njunih podatkov. Simon Venko (v Sistory Simeon Jožef Vrenko!, ubili so ga ustaši v Sarajevu), Benjamin Venko (prav: Vrenko, padel v Srednjem pri Mariboru, ne pa na Primorskem, kot piše na grobu). Z družinskimi nagrobniki bomo imeli spomeničarji še veliko dela. Ponekod po Slovenskem nimajo navade ob imenu vklesati, da gre za partizana. Take nagrobnike vpisujemo le, če gre za vidnejše partizanske osebnosti. Iskanje po Sistory je včasih naravnost detektivsko početje. Za imeni mrtvih odkrivamo nenavadne, zelo različne in pretresljive človeške usode.
Statistika kroparskih žrtev po Sistory
- rojeni v Kropi 63 (treba še pregledati)
- živeči v Kropi 75, povzročitelj smrti so bili: Nemci 34, domobranci 4, gorenjska samozaščita 4, vaške straže 1 = 43 | partizani 8, zavezniško bombardiranje 2, nesreča 1, drugi neznano (nemški dezerter, pogrešan, ni podatkov…). Partizani so likvidirali izdajalce, tj. k Nemcem prebegle partizane in nemške vodiče.
- umrli v Kropi 12 + pri Kropi, Kroparska gora ipd., skupaj pribl. 18
- pokopani v Kropi 15 (nepopolna številka)
Po državnem registru žrtev in po vseh drugih virih je bila Kropa izrazito partizanski kraj. In če je kriterij vzdrževanje partizanskih spomenikov, je tudi danes
Zaključek. Na primeru kroparskih spomenikov sem pokazal, kako urejamo zbirko partizanskih spomenikov na zemljevidu, blizu 9000 jih je, in kako prav nam pri tem pride zbirka žrtev Sistory. O lokalnih spomenikih lahko izvemo več tudi na drugih mestih: v digitaliziranih zbornikih in revijah in monografijah, za sosednje dobravske, ki so povezani s kroparskimi, recimo v Wikiknjigi Dobrave, kjer je poglavje Dobrave med drugo svetovno vojno.
Naši načrti grejo naprej v vsaj dve smeri. Želimo, da vsi naši spomeniki vstopijo na osnovni javni zemljevid OSM (OpenStreetMap), tako kot so tam vrisane vse hiše, ceste, kozolci, znamenja, studenci … OSM je osnova navigacijam na mobijih, tam bo ob povečavi spomenike zagledal vsakdo, ne le tisti, ki pozna našo spomeniško stran. Tudi OSM generirajo prostovoljci. Nekaj okoliških obeležij je na OSM že bilo (tistega na Barigli je npr. vnesel neki TheGPAdventurer nič prej kot pred enim mesecem), nekaj sem jih tja vnesel sam ročno, za druge poskrbijo mojstri računalničarji v paketu.
Druga smer naših načrtov je vnos in opis spomenikov na Wikipedijo, to je pač mesto, kjer najprej iščemo in dobimo informacije. Za večje spomenike oz. dogodke, ki jih obeležujejo, oblikujemo samostojna gesla, npr. Dražgoška bitka, Spopad na Lipniški planini, druge spomenike naštejemo v poglavju o zgodovini posameznega kraja. Žalostno dejstvo je namreč, da se lokalni zgodovinarski navdušenci in turistični delavci obdobju 2. svetovne vojne izogibajo ali ga popisujejo pristransko, tj. z naštevanjem žrtev komunizma, ko pa je bilo žrtev fašizma, nacizma in domobranstva neprimerno več! Kako to gre, si lahko ogledamo za kraje Begunje (v angleščini), Mišače, Ovsiše.
Vzklik Nikoli več! bledi, je pred dnevi rekla govornica na Ljubelju. O kroparskih spomenikih sem pripovedoval zato, da ne zbledi popolnoma. Zato naj s tem svarilnim klicem končam: Nikoli več!