Pojdi na vsebino

Koprivec, Ignac: Pot ne pelje v dolino

Iz Wikiverza

Roman Pot ne pelje v dolino Ignaca Koprivca je izšel leta 1973 pri založbi Partizanska knjiga Spektar v Ljubljani.

Roman je razdeljen na 25 poglavij, obsega 272 strani in ima približno 148,000 besed.

Zgodba

[uredi]

Zgodba se dogaja nekaj let po drugi svetovni vojni na Štajerskem v bližini reke Pesnice. Kmet Braček je žrtev novega časa, saj se z ženo Lizo vztrajno bojujeta z državnima priganjačema Grilom in Plojem. Ta ju na vsak način hočeta prepričati, da svojo zemljo prepišeta državi in se preselita v dolino, mesto. Vse sta že prepričala v odpis zemlje, razen njiju, ker za Bračka je njegova zemlja sveta, za razliko od njegovih dveh sinov Lujka in Južeka, ki sta se že podredila državnim ukrepom. Braček ju prosi, da sta na njegovi strani, a ne popustita, zato se jima odpove. Vaščani se nekajkrat zberejo, pripravijo več uporov proti državni upravi, a je njihov pogum prešibak. Gril in Ploj se večkrat maščujeta Bračku z odvzemom živine, z grožnjami, s škodo na njivah, ampak ko začnejo rušiti hišo in skedenj se preda in se odseli z ženo v dolino. Tam doživljata travme, razočaranja in domotožje. Nato pride nov upravnik, ki razdere Plojeve zakone in osvobodi vaščane. Te se dogovorijo o skupni zemlji, v katero bo vsak vaščan dal nekaj svojega. Bračak se s tem ne strinja, ampak proti temi ne more nič. Njegova pot je vodila v temo in mu sedla na zavest, medtem ko je za vaščane to pomenila luč novega časa, ki odkriva nove življenjske poti.

Kritike, literarna zgodovina

[uredi]

"Roman Pot ne pelje v dolino je vseskozi dober tekst. Stilno je ponekod manj urejen, komponiran pod vplivom modernega stilističnega eksperimentiranja, je bolj nametan z lirskimi kot epskimi elementi, številne prispodobe pa so ustrezne in naravne." (Jože Šifrer 1966, letnik 14, številka 2: 213, 214)

Literatura

[uredi]
  • Ignac Koprivec: Pot ne pelje v dolino. Roman. Ljubljana: Partizanska knjiga Spektar, 1973
  • Jože Šifrer: Ignac Koprivec, Pot ne pelje v dolino. Kritika in študije, 1966. Letnik 14, številka 2: 213, 214