Ki utopi vse skrbi

Ki utopi vse skrbi
Hinko Smrekar: Indija Koromandija (1919)
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Ki utopi vse skrbi: O prvih slovenskih literarnih alternativnih svetovih
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Posvetovanje o znanstveni fantastiki, Knjižnica Otona Župančiča v Ljubljani 6. maja 2025, pptx
Klasifikacija

ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi!

Zgodnji slovenski namišljeni svetovi oz. anticipacije prihodnje družbe zajemajo satirično noveleto Dijak v luni Andreja Volkarja (1871), Stritarjevo pripoved Deveta dežela (1878), pisemsko pripoved Antona Mahniča Indija Komandija (1884), zelo kratko Trdinovo Razodetje (1888), »času primerno povest iz prihodnjih dob« 4000 Ivana Tavčarja (1891) in roman Abadon (1893) Janeza Mencingerja. Čeprav jih navajajo tudi kot začetnike domačega znanstvenofantastičnega žanra, izumi v njih še nimajo izpostavljene vloge. Vizije jutrišnjega dne so bile vseskozi humorno obarvane, torej distancirane. Zaupanje junakov v boljši svet se izkaže iluzorno, pozitivni utopizem se že na začetku sooči s temno predstavo bodočnosti, tj. z distopijo oz. antiutopijo.

Mineva 409 let od izida knjige Utopia Thomasa Mora (1516), ki je bila kritična do reševanja problemov z vojno in smrtnimi kaznimi ter je gradila vizijo socialne države, in mineva 20 let, odkar se mi je začelo dozdevati, da so utopični družbeni ideali prvič v človeški zgodovini zares uresničljivi. Zaupanje je vzbujal koncept odprte družbe (znanja, znanosti, kulture …) in pojavi, ki jih reprezentira Wikipedija, to so prakse, ki so se še pred nekaj leti zdele nepojmljive. Upanje, kaj upanje, vera! me je držala dobrih deset let. 2011 sem študentskim upornikom očital kulturni pesimizem, 2014 sem v predavanju na seminarju za tujce še razkladal o neizbežnem pozitivnem izidu človeških prizadevanj in učil, naj vendar že nehamo ironizirati podobo »krasnega novega sveta« in se raje naučimo v socialne utopije zaupati in se zanje zavzemati.

V zadnjih letih je spričo neobetavnega domačega in globalnega dogajanja moja vera v srečno prihodnost človeštva začela pešati. Mogoče preuranjeno, če prisluhnemo geopolitičnemu analitiku Alexu Krainerju, ki kljub prelomnosti časa (po 600 letih se zaključuje obdobje hegemonske dominacije zahodne civilizacije) zadržano verjame, da smo sposobni izogniti se kataklizmi in prestopiti v novo paradigmo polifonega oz. multipolarnega sveta.

Med utopijo in literaturo je tesna zveza. Podobno kot je u-topija 'kraj, ki ga ni', 'izmišljen kraj', je 'izmišljija', fikcija tudi literatura. Zveza je tudi med utopijo in romanom: oba se ukvarjata z vizijami družbe, ki v resnici (še) ne obstaja.

Utopijo omogoča predpostavka, da je z aktualnim svetom nekaj narobe, da ga kvarijo napake, ki jih je treba odpraviti. In tu je še ena sorodnost med utopijo in literaturo nasploh: tudi literarna besedila nekateri razlagajo kot model sveta z napako in z nalogo, da se do konca teksta napaka odpravi. Utopija prinaša optimistične, zaželene, pozitivne vizije prihodnje družbe. Če bi želeli poudariti pozitivnost vizij prihodnjega sveta, bi pravzaprav morali govoriti o eutopiji (gr. eu- 'dobro'). Še nedavno se je zdelo, da je projekt EU s svojimi ideali nekakšna utopija, EU-topija, s tako razlago svojega neologizma utopija se je igral že sam Thomas More.

Kadar so vizije prihodnjega sveta negativne (strašljive, katastrofične), govorimo o distopiji. Danes imamo opraviti v glavnem z distopijo. Pri distopiji ni več zaupanja, da se bo popravljanje poškodovanega sveta posrečilo, prej se bodo posegi vanj sfižili. Pesimistična distopična drža bolj ustreza tradicionalni humanistiki, medtem ko je v trdih znanostih in inženirskih vedah več (naivnega) utopičnega zaupanja.

Vizije prihodnosti veže na sedanjost izkušnja, da se utopije zelo hitro uresničujejo. Kar je bilo nekoč znanstvena fantastika, je danes del vsakdanjika, kar je utopično danes, bo že jutri vsakdanje. Od tod nerodnost in smešnost starejših utopičnih podob. Po drugi strani se nam v času družbenih katastrof (da, tudi vremenskih) zazdi, da distopijo v resnici že živimo in da tičimo globoko v njej.

Za literarne vizije alternativnih svetov poznamo vrsto izrazov: (znanstvena) fantastika, fantazijska literatura, bajka, satira, utopična satira, SF, špekulativna fikcija, anticipacijska literatura, planetarni roman itd. Status termina imajo izrazi utopija, distopija in antiutopija, pri čemer sta slednja dva sinonima in v antonimičnem razmerju s prvim. V angleščini močno prevladuje raba izraza utopija, vendar je od 2000 dalje v upadu. Slovenska Wikipedija pozna geslo antiutopija, geslo utopija je škrbina, iskanje po distopiji pa nas pripelje na antiutopijo. Jezikovni viri Gigafida, Cobiss in dLib kažejo na izrazito prevlado utopije nad distopijo in antiutopijo, kar pomeni, da enciklopedično geslo antiutopija programsko izpostavlja negativne vizije (prihodnje) človeške družbe za razliko od, recimo, bolj optimistične splošne rabe. V angleščini ima pojem antiutopija majhno frekvenco, Wikipedija iskalca preusmerja na distopijo, torej ravno obratno kot slovenska Wikipedija. Po občutku se je beseda distopija uporabljala pogosteje zadnja leta v povezavi s pandemijo covida-19.

Trenutno ima utopija geslo v 87 jezikih na Wikipediji. Pri antonimu pa si mednarodno konkurirata pojma distopija in antiutopija (skupaj 68 gesel); pozabljen je starejši angl. izraz cacotopia. Distopija močno prevladuje, izraz antiutopija pozna 14 jezikov, med njimi slovanski jeziki: slovenski, ruski, slovaški in češki.

V angleško govorečem svetu pojave opisujejo kar z naštevanjem, kaj vse vanje spada. Tako na seznamu distopičnih filmov dobimo na Wikipediji okoli 250 naslovov filmov in na seznamu distopične književnosti blizu 300 literarnih naslovov. Seznama utopične literature in filma sežeta bolj nazaj v času, vendar sta krajša. Distopija je do utopičnih fantazij ironična, utopiji pripisuje naivnost. Za prvo utopično besedilo v dominantnih literaturah velja latinska Utopia (1516) Thomasa Mora.

Distopija je svet propadlega okolja, trpljenja, strahu, nadzora, nesvobode, krutosti, bede, lakote, bolezni in nasilja ter diktature, ki ju izvaja oblast nad ljudmi. Žrtve so nemočne in brez upanja na izboljšanje odnosov. Začetnik distopične fikcije je Evgenij Zamjatin z romanom My (1921, slov. Mi, 1975), vplivnejši je bil Aldoux Huxley z romanom Brave new world (1932, slov. Krasni novi svet, 1964), ki so mu očitali zgledovanje pri Zamjatinu in podobni poljski prozi. Huxley je bistro predvidel, da oblastnikom ne bo treba vladati s prisilo, ampak bodo z narkotiki tako razvadili ljudi, da se bodo ti sami od sebe odpovedali svobodi. Distopija je svet, v katerem oblast izvaja kontrolo nad ljudmi in jih prikrajša za svobodo, informacije in druge življenjske dobrine. Teme so diskriminacija, genetika, plodnost, inteligenca, starost.

Kako je bilo s temi pojmi na Slovenskem? Izraz utopija je v nemških časopisih na Slovenskem v uporabi od srede 19. stoletja dalje, v slovenščini pa vsaj od 1869. Vendar je bil izraz redek, v besedilih, ki jih obravnavam, besede utopija sploh ni, namesto nje beremo izraza deveta dežela in Indija Ko(ro)mandija. Zgodnejšim slovenskim pisateljem se ni prav nič mudilo govoriti o utopiji, še največkrat (in še to le štirikrat) je izraz zapisal Ivan Cankar.

V mojem slavističnem letniku se je z utopijo ukvarjala Zdenka Ferkolj v diplomski nalogi pri Matjažu Kmeclu. Junaki utopičnih romanov radi poletijo na Luno in dlje, Zdenka pa je ikarovsko preminula pri strmoglavljenju z jadralnim letalom. Pred njo je o utopiji strokovno pisal samo futurolog Boris Grabnar. Referenčna je za slovensko utopijo knjiga Draga Bajta Ljudje, zvezde, svetovi, vesolja. Bajt leta 1982 še ni poznal prve slovenske utopije, na katero sem opozoril istega leta v članku o humoristični prozi.

Gre za delo Andreja oz. Hrabroslava Volkarja (1847–1930), ki je še kot zagrebški študent leta 1871 izdal »satirično noveleto« Dijak v luni. Volkar je bil doma iz Motnika, služboval pa je kot pravnik sprva v Bosni, potem pa na Češkem. Josip Jurčič je njegovo knjigo grdo ozmerjal v Slovenskem narodu, čeprav se je s sto stranmi ali dobrimi 17.000 besedami obsega merila z Jurčičevo kondicijsko sposobnostjo. Mogoče je Jurčiča zmotilo, ker je Volkar glavnega junaka poimenoval Rojin, namigujoč na enako obsežno Jurčičevo zgodovinsko »povest za slovensko ljudstvo« Grad Rojinje iz leta 1866 in na njen mohorjanski optimizem.

To je knjižica 103 strani debela, ali ne moremo si človeka misliti s popolnoma razvitimi možgani, ki bi to stvar bral pa ne klical branjevca, siroprodajalca ali kogar-koli naj predstavlja državnega pravdnika in konfiscira za poljubno porabo to tiskovino.
Da, konfiscirati bi se morala ta knjiga, ker je prenevarna — sicer ne za državo, a pač za vse slabe in nezrele pisatelje, kajti vsi, ki bodo to čobodro brali, videli bodo, da kaj boljšega in manj bedastega mogó gotovo spisati in naša literatura se preplavi s samo nesladno dušno pašo. Kdor se hoče, kakor Swift, iz nič vrednega učiti kaj je dobro, ta bi s to knjigo pač našel pravo zakladišče modrosti.
Pisec te »novelete« (sveta estetika odpusti mu!) opisuje društva, v kterih ni bil nikdar; in one, v kterih je bil, (tam po žlindri dijaških pip smrdi) opisovaje, niti pojma nema o karakteriziranju, o poetični resničnosti itd. In od kod bi to imel? Učil se menda ni nikdar drugega nego kar se je iz straha pred »cvajerjem«, (kteri mu gotovo še zdaj grozi), kajti tendencija njegove »satire« se obrača proti šolam, proti učenju, proti klasikom! In to tako robato, tako surovo, da se načuditi ne moremo, kako more človek, ki se je slovenske slovnice, akoprem ne dovolj, vsaj nekaj naučil, ter je torej nekoliko izobražen, tako brez vsega olikanega okusa biti.

Stvar je sicer vse kritike nevredna; ako smo toliko omenili o njej, zgodilo se je, ker obžalujemo, da se je te »knjige« mnogo razhavziralo med učečo se mladino, kteri se tako, ako takega mačka v žaklji kupi, po eni strani veselje do slovenske knjige jemlje, po drugi pa zdravi okus kvari. (SN 10. febr. 1872)

Zgodba teče takole. Bogati Rojin da vzgajati sina Mateja v neživljenjskega učenjaka. Pridni dijak je živo nasprotje svoje uživaške in praktične mame in v posmeh sošolcem, ki raje gledajo za dekleti. Po prihodu z Dunaja se z neslovenskim duhom zameri stricu, s sholastičnim filozofiranjem pa vsega drugega potrebnim dekletom. Dvoboju zaradi razžalitve se umakne v samostan, kjer mu Zlatica z logiko dobrega, lepega in pravega dokaže upravičenost svoje ljubezni. Matej po materi podeduje bogastvo, ki pa ga mora najprej izpuliti njenemu drugemu možu. Ugotovi, da učenost res ni nič vredna, in z dijaškima prijateljema Jožetom in Zbegunom odpotuje zapravljat premoženje. Poigrajo se z dekleti. Kot berača se Jože in Matej srečata na Hrvaškem. Najdeta balon in se z njim popeljeta. Zanese ju na Luno, kjer obstaja idealno urejena, na poljedelstvu, živinoreji in obrtništvu temelječa družba. Kljub lepim dekletom jima v popolnem redu postane dolgčas in komaj začneta delati težave, že se znajdeta spet na Zemlji. V Ljubljani zabavljata čez nemčurje, zato ju zapro. V arestu se srečata z bivšima ljubicama Zlatico in Lidico, zaprtima verjetno zaradi prostitucije. Ti ju jezni pretepeta, mirit jih pride stražar – Zbegun.

Poenostavljen povzetek knjige bi se glasil, da so utopične socialne vizije neživljenjske in dolgočasne, pa naj bo to na Zemlji ali na Luni. Prednost daje karnevalskemu odnosu do sveta. Propad zglednega dijaka pokaže, kam vodi človeka tuje šolanje. Volkarjeva kritika šolstva je šla v nos tudi ocenjevalcu Budislavu v mariborski Zori, ki je z latinskim izrekom Opus imperite actum povedal, da je bilo delo opravljeno slabo, po domače pa, da je navadno žlobodranje. Noveleta potrjuje izkušnjo, da so prvi slovenski teksti v žanru pogosto že kar parodija tega žanra.

Volkarjeva izbira naslova bi se zdela čudna, če ne bi vedeli za stotine podobnih naslovov. Satira Wilhelma Hauffa Der Mann im Monde (1825) je zanimiva sama po sebi: avtor se pod roman ni podpisal s svojim imenom, ampak s psevdonimom tedaj slavnega trivialnega pisca Heinricha Claurena; roman je namreč napisal v slogu njegove uspešnice Mimili, 1827 pa si je privoščil še kvazizgodovinsko razpravljanje z naslovom Controvers-Predigt über H. Clauren und den Mann im Mond in se s tem vključil v vrsto znamenitih literarnih potegavščin. Z utopijo pa nima to Hauffovo delo nič!

Pač pa ima v svetovni literaturi značaj utopičnega potovanja The Man in the Moone, »a 1638 novel by Francis Godwin«! Španskega ubežnika, ki se je pregrešil z dvobojem (tako kot pri Volkarju!), bolnega odložijo na otoku Sveta Helena, gosi nauči, da ga vozijo po zraku, eden od poletov se po 12 dnevih konča na luni, kjer živi srečna družba jezuitov. Po pol leta se naveliča (tako kot Volkarjev junak) in se vrne na zemljo, najprej na Kitajsko, kjer ga zaprejo, potem pa domov v Španijo. Godwin je preko parodij Cyranoja de Bergeraca vplival med drugimi na Edgarja Allana Poeja, Julesa Verna in Herberta Georgea Wellsa.

Volkarjev roman ni šel v pozabo toliko zaradi »slabega jezika« in Jurčičeve kritike kot zaradi kraja izida. Sredi 19. stoletja sta bili namreč zaradi izida v oddaljenem Zagrebu podobno spregledani še dve pomembni knjigi, Jožefa Žemlje pesnitev v slogu Krsta pri Savici Sedem sinov (1841, avtor jo je čez dve leti ponovno izdal v Ljubljani) in Ferda Kočevarja Žavčanina Mlinarjev Janez ali Uplemenitba Teharčanov (1859), ki je konkurirala Martinu Krpanu.

Stritarjeva Deveta dežela je izhajala v njegovem časopisu Zvon leta 1878. Obsegala je okrog 10.000 besed. Pod njenih osem poglavij se je podpisoval s psevdonimom Negoda, kar bi kazalo na Stritarjevo zadolženost pri Volkarjevem Zgubinu, če se ne bi tako podpisoval tudi pod druge svoje spise. Ime Negoda ne vzbuja ravno zaupanja v socialni projekt, za katerega dela reklamo. Navzlic temu se zaključi z razločnim pozitivnim sporočilom.

Težko se je ubraniti občutku, da Stritar v Deveti deželi ugovarja Volkarjevemu norčevanju iz šolskega kurikula. Pripovedovalec se znajde na otoku v Deveti deželi kot brodolomec. Tu je vse v najlepšem redu: harmonične petčlanske družine, zračne, preproste hiše, zdravi, mladi, lepi, nevsiljivi, gostoljubni, zaupljivi, potrpežljivi in pravični ljudje, jezik je blagoglasna, avtohtona slovenščina brez tujk, vse je domače. Dežela je samozadostna: »[K]aj je pa še druzega, razen naše dežele na zemlji, zato se ne ménimo. Mi živimo záse, kakor da bi bili sami na svetu, zadovoljni smo s tem, kar imamo; vse drugo nas čisto nič ne skerbi.« 

Svet, iz katerega je prišel brodolomec, nasprotno bremenijo mnoge napake (nespamet, napuh, laž, hudobija), imenuje pa se, pozor! – Evropa. Da, utopična slovenska Deveta dežela je pri Stritarju nasprotje pokvarjeni Evropi, ne pa njen del: »Devetodeželjanom [je] Evropa nekaj takega, kakor je nam deveta dežela. V basnih, pripovedkah in pregovorih jo jemljó v misel; vendar ne tako, kakor mi deveto deželo; za strašilo jo imajo otrokom!«

Ker na socialne standarde, ki bi morali biti samoumevni, prehitro pozabljamo, naštevam tule lastnosti slovenske devete dežele po Josipu Stritarju: zaupanje v stalno izboljševanje sveta, samorodna slovanska kultura, demokratizem (»mi se sami vladamo«), čut za okolje (živali se ne ubijajo in se ne pretepajo), vsi javni servisi so zastonj! Ker ni pravega kriminala, tudi smrtne kazni ne poznajo. Ljudi plemenitita šola s poučevanjem praktične morale oz. spretnosti sobivanja in umetnost (zlasti gledališče), ki je avtonomna samo v oblikovnem smislu, v vsebinskem pa naj bo v službi omike, ki je očiščena strasti in surovosti/nature: »Tu ni, kakor pri nas, da biva dvojna poštenost, pravica in resnica; druga v življenji, druga na odru. Tu se ne smeši v gledišči, kar je sveto v življenji; tu se ne poveličuje lahkoživstvo, izprijenost, prešestovanje in vse napake.« Pripoved se konča z vprašanjem, »zakaj bi ne bilo tudi pri nas tako«.

Tako kot je Stritar ugovarjal Volkarjevi razpuščeni viziji slovenstva, je Stritarjevi viziji ugovarjal Anton Mahnič v spisu Indija Komandija, ki je izhajal leta 1884 v podlistku katoliškega časnika Slovenec v 12 zaporednih številkah. Sestavlja ga 11 pisem v skupnem obsegu 15.000 besed. Katoliški dostojanstvenik Anton Mahnič je 1888 izvedel ločitev duhov na Slovenskem, ki nas tepe še danes. Bil je oster kritik liberalizma in njegove literature.

Človek bi pomislil, da se je Mahnič pri naslovu Komandija namesto Koromandija poigral z besedo, želeč sporočiti, da gre pri utopijah v resnici za diktaturo (komando, sam govori o nuji nadzora). Morda je bilo tudi kaj takega v avtorjevi zavesti, vendar je besedo Komandija izbral zato, ker je bila v rabi na Primorskem. Druge variante imena so Vindija, Indrija, Kolovozija, Korotan. Koromandija je predel Indije, kjer je po apokrifni legendi misijonaril sveti Tomaž. Izročilo o izobilju v Koromandiji se je prilepilo tej legendi iz pripovedi o zlati dobi, Atlantidi, rajskem vrtu, obljubljeni deželi Kanaan itd. Koromandija je dežela obilja le za Slovence, drugi narodi jo imenujejo drugače: pri Nemcih je Schlaraffenland (iz nem. sluraff 'lenuh'), v romanskih jezikih Kokanja (Cocagne, Cucaña, Cuccagna) in po njih v angleščini Cockaigne. Srbi ji rečejo Земља Дембелија, Rusi Молочные реки, кисельные берега, povsod je mišljeno obilje hrane in pijače (kjer »se cedita med in mleko« ali kjer »letijo pečene piške z neba«), pa tudi telesne ljubezni, kot kaže Smrekarjeva karikatura z naslovom Indija Koromandija.

Mahničev pripovedovalec opisuje Indijo Komandijo kot otroško fantazmo dežele čisto blizu nebesom (»Nismo še sicer v nebesih, vendar pa prav blizo nebes; kajti nebeški strop je videti tukaj prav nizek.«) Mahničevi namigi na Stritarja so nedvomni, začenši z enako izbiro pisemske forme, z omenjanjem devete dežele in tamkajšnjih socialnih novotarij. Očiten je njegov namen ironizacije Stritarjevih utopičnih predstav in svarilo, da vodijo v družbeno katastrofo.

Tako kot v Stritarjevi Deveti deželi tudi v Indiji Komandiji ni zločincev, zato tudi ni sodnikov in zaporov. Ker ni bolezni, tudi ni zdravnikov in bolnic. Za razliko od Stritarja, ki hvali šolo, so Komandijci srečni brez šol, vsak opravlja svoj posel. Tudi Stritarjevih knjižnic in muzejev ne pogrešajo (»Knjige so za učene, in ti naj si jih kupijo, ne pa da bodo vsi za nje plačevali.«). Nimajo volitev, red vzdržujeta kralj in »nebeški strah«. Je pa nekaj narobe s pametjo prebivalcev (glavno mesto Komandije ima pomenljivo slabšalno ime Koludrovica), rada jih trka luna in hitro se pustijo zmesti in zapeljati lažnemu preroku.

Lažni prerok je županov sin Tonko, ki se je vrnil iz tujine, prežet z duhom nemške filozofije. Rojake želi prebudi iz tisočletnega spanja, jih zdramiti in prosvetliti s šolanjem, odpraviti strah pred bogom in ga zamenjati s svobodo in napredkom, vzbuditi hoče sočutje do živali in jih prenehati izkoriščati za delo in prehrano. Komandijci mu navdušeno sledijo v radikalno preobrazbo družbe, ki jo izvaja s preimenovanjem vsega po vrst (krščanska imena zamenjajo s slovanskimi, Tonek npr. postane Lučislav), podržavljenjem in poenotenjem vsega po istem kopitu, z uravnilovko, egalitarizmom, odpovedjo osebni lastnini, s kolektivizacijo in nacionalizacijo. Vse postane narodno. Besedo narodno, ki je bila prepoznavno znamenje slovenskega liberalizma v 19. stoletju, Mahnič pritika vsemu po vrsti (narodni zbor, shod, svobodnjaki, možje … – 93-krat skupaj) in liberalizem tako okrivi za propad družbenega eksperimenta. Povest, ki se norčuje iz principov francoske revolucije svobode, enakosti in bratstva, je ponatisnil leta 1889 v Rimskem katoliku, ob stoletnici francoske revolucije.

Komandijski svet, v katerega poseže socialni reformator, ni idealen (ulice so blatne, stavbe razmetane), vendar so utopične reverije za Mahniča še slabša izbira. Človeško hrepenenje po pravični družbi ima Mahnič za otroške sanjarije, namesto njih zagovarja obstoječo organizacijo družbe, temelječo na strahovladi. Med ironizirane utopične novotarije spada marsikaj, kar je danes civilizacijski standard: pravice živali, avtomatizacija proizvodnje in standardizacija proizvodov, enotno šolstvo itd. Kljub temu žal ni mogoče reči, da je Mahničeve nazore že zdavnaj povozil čas. Vedno znova namreč na oblastna mesta naplavlja ljudi, ki si na vse kriplje prizadevajo proti sreči človeka že na tem svetu, iz prepričanja, da je človek pokvarljivo bitje, da so vsi ljudje krvavi pod kožo in podlegajo instinktom, da so nezreli za svobodno, ustvarjalno, odgovorno in dostojno življenje. Človek naj bi ne smel popravljati sveta za bogom, to lahko počne le bog sam. S podobno argumentacijo, kot se je Mahnič norčeval iz prizadevanja za pravičnejšo in boljšo prihodnost, njegovi nasledniki danes dopuščajo in podpirajo kriminalno genocidno politiko v svetu.

Razodetje Janeza Trdine (1888) je obudilo Stritarjevo vedro zaupanje v prihodnost. Izšlo je istega leta kot socialistična utopija Edwarda Bellamyja Looking backward.

Pripoved se dogaja v Semeniču v Beli krajini leta 2175. Glavna oseba Ivan Slobodin se hoče zaradi nesrečne ljubezni in brezizglednosti usode slovenskega naroda ustreliti, pa ga starec iz gore od namere odvrne ter ga odvede v prihodnost. Tam govorijo najčistejšo knjižno slovenščino, v šoli se namesto grščine in latinščine uče slovanskih jezikov, glasbe, računstva, fizike, prirodopisa, geografije in državoslovja. Živijo v snažnih bivališčih, imajo deset društev, pet slovenskih časnikov in enega v cirilici, knjižnice, čitalnice, uspešno tovarno, ki jo vodijo kmetje sami, krčme so samo za tujce. Zemljo obdelujejo pridno in razumno, gnojijo, namakajo, umno sadjarijo, vse skupaj govori o »razvoju in podvigu najčistejšega narodnega življenja in izobraženja«. Potem ko so pred 300 leti po večletni krvavi vojni premagali nadute Nemce, je »[n]a svetu zavladala obča pravica in z njo se je doselil na zemljo stalen mir, ki ugaja in koristi vsakemu narodu«. Učni zavodi oz. akademije v Ljubljani (zemljedelska, trgovska, leposlovna, pravna, zdravniška in politehniška) so v celoti slovenske. Sodstvo in uprava sta samostojna in delujeta hitro, obresti so zgolj 2-odstotne, kaznjencev tudi tu ni. Povsod imajo vodotoč (vodovod), kraje povezujeta železnica in samoletna pošta, prebivalci so imoviti in zato zadovoljni, v deželi ni pijančevanja, hazardiranja in kajenja.

Ko se Slobodin vrne v sedanjost, se poroči s prej nesojeno nevesto.

Na Mahničevo Indijo Komandijo se je odzval prvak slovenskih liberalcev Ivan Tavčar s satiro 4000 (LZ 1891, 34.067 besed), ki je distopija od samega začetka. Prihodnost 2000 let pozneje ni prav nič privlačna za bivanje, obvladujejo jo do skrajnosti pritirani klerikalni principi in predsodki. Mrtvi tovariši, ki jih junak Nevesekdo, ki zgodbo pripoveduje, prosi za spremstvo pri izletu v onostranstvo in v realnost leta 4000 (Valentin Zarnik, Fran Levstik in Josip Jurčič), zavrnejo njegovo povabilo, ker onostranci namesto vina pijejo le vodo, ker slovenščine ni več in ker obstaja samo še nabožna književnost. Mrtvim je v uteho, da tudi nemščine ni več, ker jo je pregnala latinščina. V privoščljivo zadoščenje jim je tudi, da je krivec za žalostno podobo Slovenije leta 4000, klerik Anton Mahnič (Anton od Kala), v onostranstvu kruto kaznovan.

Dežela se imenuje Papeška provincija LII, njeno glavno mesto je Emona, njen vladar pa papež. Nekdanje slovenščine se Emonci spominjajo kot ostanka tatarščine ali turščine, ko naletijo na zadnji izvod Prešernovih Poezij, ga skurijo, zažgejo tudi patra, ki si je dovolil pridigati v tem narodnem oz. gorjanskem jeziku. Elektrika je prepovedana, vlak je na človeški pogon, dvomljivce, nasprotnike in upornike doletijo stroge kazni od bičanja do sežiga na grmadi. Izobraženi ljudje opravljajo težaška dela, povsod vladajo korupcija, farško svetohlinstvo in hinavščina, pogoltnost, nasilje močnih in bogatih nad šibkimi in revnimi. Namesto davkov obstaja prisilno beračenje. Ženskam sta zapovedana molk in pokorščina, ločeno živijo zakonci, samske ženske in samski moški, poroke se odvijajo na način vojaškega nabora. Žensko vstajo so pred leti zatrli s silo. Vse državne inštitucije (vojska, policija, sodstvo, univerza) so v rokah klera, zdravnikov ni.

Junak, ki pride v mesto kot tujec, na vprašanje, od kod je, pove, da je iz sibirske republike, kjer se ljudje poročajo iz ljubezni in je sploh urejena drugače. Nekateri odstavki povesti so neverjetno aktualni, npr. tisti o geostrateških razmerjih:

»Torej je resnica,« me povprašuje živahno, »da sta se kardinal iz Varšave in ruski car merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila ves teden?«
»Takó je, kakor govoriš!« odgovorim jaz.
»In končno je res zmagala njega eminenca in uničila belega carja?«
»Tudi to se je zgodilo.«
»Sedaj je daljna Rusija poslušna kardinalu iz Varšave, in resnica je, da je zadnji Romanov pobegnil k cesarju združenih severnoameriških držav, kakor se je nam poročalo?«
»To je resnica.«
Navdušeno je vzkliknil: »Kakó velika je moč svete cerkve!«

Povest se konča s pučem, z uporom klera vrhovnemu glavarju nadškofu Martinusu, ki je redovnike najprej razveselil z dekretom, da se lahko poročijo, potem pa jih je zdražil s ponovno uvedbo celibata, ter sežigom junaka ter njegovih normalnih prijateljev. Z motivom tujega prišleka, ki mu domačini pripisujejo zvezo s hudičem, besedilo napoveduje poznejšo Cankarjevo tematizacijo tujca.

Tavčar je končal povest podobno kot pred njim Mahnič, tj. z razpadom družbene ureditve. Mahnič je kazal, kako je za družbeni razkroj kriv liberalizem, Tavčar pa, kako je zanj kriv klerikalizem.

Do konca 19. stoletja je izšlo še dvoje kratkih futurističnih pripovedi in s 93.000 besedami najdaljše delo v žanru dotlej, to je »bajka za starce« Abadon Janeza Mencingerja. Izhajal je kot vodilna povest v Ljubljanskem zvonu skozi vseh 12 številk leta 1893. Roman je bil deležen številnih interpretacij. Navezave na predhodna dela so očitna, z motivom samomora, starca, zrakoplova in utopitve zlasti na Trdinovo Razodetje. Tako kot Tavčarjeva 4000 tudi Abadon ponuja resignativno podobo prihodnosti: v 24. stoletju Slovencev ni več, ljudje živijo v globalni diktaturi in samodrštvu (»vesoljnem robstvu«). K sreči so negativne vizije le vročične blodnje iz savskih valov rešenega samomorilca.

Glavna oseba Samorad Veselin v blodnjah sklene pogodbo z zlim angelom Abadonom in z njim potuje po svetu (Pariz, Chicago) in po prihodnosti, ko svetu vladajo Azijci. Življenje je pod nadzorom oblasti in do podrobnosti regulirano. Otroci živijo ločeno po spolu, vzgajati jih smejo samo izbrani starši, maske poskrbijo, da so vsi ljudje videti enako. Medsebojne komunikacije ni, zapovedana je popolna poslušnost državi, vsak dvom in upor se najstrožje kaznujeta. Družba je ostala brez vere in brez svobode, kar je bila posledica liberalskih zahtev po osebnih pravicah in svoboščinah v 19. stoletju in nemške filozofije; s to trditvijo je Mencinger neverjetno blizu Mahniču! Samorad Veselin se je je nemškega nihilizma in pesimizma navzel med študijem v tujini ter se oddaljil od domačih etičnih vrednot.

Slovenci so zaradi medsebojne politične sprtosti (desničarji/levičarji, črnjaki/rdečkarji, klerikalci/liberalci) izumrli v 22. stoletju, potem ko se niso mogli zediniti o novem črkopisu, ki je med drugim »odpravil vršičke na c, s, z«. Najprej so jim slovenščino prepovedali Nemci, po zavzetju Evrope pa so jo izkoreninili Azijati. Zadnja Slovenca končata kot Kajn in Abel, bratomor se zgodi na vrhu Triglava. Izgubo slovenstva blaži podatek, da so enako končali tudi večji narodi, npr. Rusi, čeprav so »popustili cirilico, vzprejemši občesvetovno latinico, in […] se malone vsi pokatoličanili na veliko nejevoljo Nemcev in Angležev, Poljakov in Madjarov«.

Utopijo je priklicalo v življenje zaupanje v človeško zmožnost popravljanja in izboljševanja sveta. Zaupanje sta gojila dva liberalno razpoložena pisatelja (Stritar in Trdina), trije (Volkar, Tavčar in Mencinger) pa ne. Utopične načrte so parodirali, zato imajo njihova besedila status distopije. Utopično socialno eksperimentiranje je zavračal tudi klerikalni pisatelj Anton Mahnič.

Kakšne so izkušnje s prebranimi šestimi besedili? 1. Nastajala so v medsebojni polemiki na temo lepše prihodnosti. 2. Dominirali so liberalski pisatelji, prevladovale so žalostne predstave prihodnosti. 3. Domače futurologe je v prvi vrsti zanimala prihodnost Slovencev. 4. Glavne atribute slovenstva (slovenščino, slovensko šolo in slovensko književnost/gledališče) so dojemali pretežno kot utopične, torej težko uresničljive. 5. Še manj zaupanja so gojili do globalnih socialnih načrtov. Za razliko od današnje slepe zaverovanosti v vse evropsko so bili Evropi, zlasti njenemu nemškemu delu, nenaklonjeni. 6. Kljub splošni navadi objavljanja za kraticami in psevdonimi v 19. stoletju zna biti pomenljivo, da se je pod svoj spis s pravim imenom podpisal samo Janez Trdina.

Od kod moto iz Prešerna v glavi prispevka? Iz začetne domneve, da je pri slovenskem dojemanju utopije morda delovala tudi igriva asociacija na slovensko besedo utopiti, ki jo potrjuje motiv utopitve v začetkih Stritarjeve in Mencingerjeve pripovedi. Ker pa slovenski pisci besede utopija za žanr niso uporabljali, gre pri utopitvi verjetneje za vpliv tradicije potopisnega romana s pomorskimi temami.

Med pripravo tegale prispevka sem opustil več špekulativnih podmen, podobnih tej o sorodnosti med utopijo in utopitvijo, saj so se izkazale pretirane. Posplošitve so sicer lepe in želja po posploševanju je legitimna, niso pa posplošitve vedno pravične. Tako sem se odpovedal tudi špekulaciji o utopizmu liberalnodemokratičnih pisateljev proti distopizmu klerikalcev in špekulaciji o poklicni pogojenosti žanra: alternativne literarne svetove so Slovencem v 19. stoletju slikali namreč kar trije pravniki, dva učitelja in en sam duhovnik.

Opombe

---

Nazaj na Objave: Miran Hladnik.