Jože Gregorčič

Jože Gregorčič (1903–1942) se je rodil v Voloskem pri Opatiji. Zelo zgodaj je postal sirota, oče mu je umrl v rudniku v Ameriki. Delo je neuspešno iskal v Avstriji ter se priložnostno udinjal na Jesenicah in v Bosni, dokler ni dobil službe v jeseniški železarni. Bil je nogometaš in alpinist, igralec na ljudskem odru in zborovski pevec. Ko so ga leta 1936 zaradi sodelovanja v štrajku odpustili, je ilegalno odpotoval v Španijo, kjer se je skupaj z več kot 500 Slovenci vključil v mednarodne republikanske brigade v vojni proti fašistom. Bil je mitraljezec in politični komisar. Po zmagi frankistov leta 1939 je v obupnih razmerah pobegnil čez Pireneje v Francijo, bil tam v taborišču skupaj z bratom motor kulturnega življenja, iz taborišča pobegnil in se kot slepi potnik na ladji pretihotapil iz Marseilla v Split in domov. Takoj po okupaciji leta 1941 so ga Nemci zaprli. Iz zapora je že naslednji dan pobegnil v partizane, postal komandir Jeseniške čete, komandant Cankarjevega bataljona in komandant 1. grupe odredov Gorenjske. Poveljeval je v dražgoški bitki. V spopadu z nemško zasedo na Lipniški planini je bil težko ranjen. Soborci so ga skrili v odvodni jarek. Ko so ga čez tri dni prišli iskat, ga ni bilo več, najbrž se je pred zajetjem pokončal sam. V boju je padlo 28 borcev, med njimi tudi njegovo dekle Marta Tavčar – Rija, ki je doma pri starših pustila leto dni starega sina Bena. Gestapo je na velikih lepakih objavil, da je bil banditski glavar Gorenjske Jože Gregorčič ustreljen. Bil je veder človek in sposoben poveljnik. Leta 1951 je bil imenovan za narodnega heroja.