Japonska književnost

Med velikimi orientalskimi literaturami starega in srednjega veka sta japonska in arabska književnost najmlajši, saj najstarejši japonski književni spomeniki ne segajo pred leto 700 po Kr. Razvijala se je iz starih tradicij prvotne poezije, religije in družbenopolitične ureditve in nato tudi pod vplivom kitajske književnosti. Iz nje je prevzela pisavo, vplive budizma in nekatere književne oblike. Kmalu je izoblikovala svoje lastne posebnosti, slog, tematiko in literarne zvrsti. (Kos 47)

Japonsko književnost delimo na:

Obdobje najstarejših književnih spomenikov

Klasična doba ali obdobje Hejan

Poklasično obdobje

Obdobje Tokugava

(Kos 47)

Časovnica

Lirika

Prva se je od vseh vrst in zvrsti japonske književnosti razvila lirika, pojavila se je že v času najstarejših književnih spomenikov. Japonska tradicija jo ceni kot najvišji dosežek svoje literature. Vrh je dosegla v klasičnem hejanskem obdobju, sledilo je epigonstvo, vendar je v 17. stoletju ponovno doživela vzpon. Iz evropskega stališča njena vsebina in slog kažeta impresionistične poteze. Bežne vtise zunanjega sveta, predvsem narave, povezuje z nežnimi, drobnimi čustvi in razpoloženji. Avtorji japonske lirike so bili večinoma plemiči, dvorjani, svečeniki in menihi, zelo številne so bile pesnice, najpogosteje dvorjanke. (Kos 47, 48)

Tanka, imenovana tudi uta, je kratka pesem, ki je sestavljena iz dveh kitic, od katerih šteje prva tri verze (po pet, sedem in pet zlogov), druga pa samo dva verza po sedem zlogov. Daljše pesmi, ki so v japonski liriki redke, so večinoma nizi tank. Priljubljena pesniška oblika je bil tudi hokku, ki je še krajši; sestavlja ga troje verzov, po pet, sedem in pet zlogov. Ko je njegova vsebina vedra ali šaljiva, postane haikai ali haiku. Po navadi vsebuje en sam vtis iz narave, miselni utrinek ali podobo. (Kos 47)

Najstarejši primeri japonske lirike sta dve mitološko-zgodovinski deli z začetka 8. stoletja: Kodžiki in Nihongi. Prvo je bilo sestavljeno leta 712, obsega mite o japonskih božanstvih, oris stare japonske zgodovine z legendarnimi zgodbami o prvih cesarjih. Drugo je prvo uradno delo japonske zgodovine, sestavljeno pod vodstvom princa Toneri.

Najpomembnejša pesniška antologija predklasičnega obdobja je Manio-šu (Zbirka deset tisoč listov). Začetnik zbirke je bil pesnik Otomo no Jakamoči, končana pa je bila leta 760. Vsebuje skoraj 4500 pesmi različnih avtorjev iz let 650-750. Najpomembnejši pesnik te antologije pa je Kakinomoto no Hitomaro, dvorjan in plemič, ki je obliki tanke dal motivno in slogovno klasično podobo.

V klasičnem hejanskem obdobju je nastala prva uradna antologija japonske lirike: Kokinšu (Zbirka japonskih pesmi iz starih in novih časov). Na željo cesarja Daiga jo je leta 922 sestavil pesnik Ki no Tsurajaki.

Zadnji pomembnejši predstavnik japonske lirike je Matsuo Bašo (1644-1694). Med drugim je napisal Oku no hosomiči (1698), kjer je opisoval svoje romarsko potovanje po severni Japonski. V prozni tekst je vložil številne haikuje in s tem postal mojster te kratke oblike. Zaradi njega je postala najbolj priljubljena oblika japonske lirike. V njegovem pesništvu je impresionizem močno povezan z duhovnimi spodbudami zenbudizma. (Kos 48, 49)

Proza

Najbolj se je razmahnila v hejanskem obdobju. Vsebovala je pravljice, potopisne zapiske, memoare, zbirke aforizmov in dnevnikov do večjih pripovednih del. Najbolj razširjena oznaka za to vrsto del je monogatari. Tudi za prozo je značilna impresionistična tehnika in pogosto so vanjo vloženi verzi. Avtorji so največkrat pisateljice, zlasti dvorjanke. (Kos 48)

Prva večja dela japonske proze so nastala v 10. stoletju. Taketori monogatari (Zgodba o sekalcu bambusa) je npr. najstarejša ohranjena japonska pravljica, nastala okoli leta 900. (Kos 48, 49)

Zgodbe princa Gendžija

Najpomembnejši japonski roman, ki je hkrati tudi vrh japonske proze, je Gendži monogatari (Zgodbe princa Gendžija). Avtorica je Murasaki Šikibu (975-1031), dvorjanka iz plemiškega rodu Fudživara, ki ga je napisala okoli leta 1000. Delo izraža duha pozne hejanske dobe, in sicer skozi edino tematiko ljubezenijo, vendar se skoznjo prikazuje podoba cele dobe, kulture in družbe. Opisuje naravo in ljubezenska razpoloženja. (Kos 49)

Dramatika

Najpozneje se je razvila dramatika (14., 15. stoletje). Njen nastanek izvajajo največkrat iz obrednih iger s plesom in petjem, prav tako pomemben pa je najbrž vpliv kitajske dramatike in budizma. Japonska dramatika je izoblikovala različne tipe gledališča ter iger in med mnogimi zvrstmi je najizvirnejša no. Igre no so večidel kratke lirsko-epske spevoigre s snovjo vzeto iz legend, bajk in mitov. Izvajata jih dva igralca brez rekvizitov. Bistven del so pevske točke, pantomima in zbor. Poleg teh iger se je polagoma razvilo bolj meščansko gledališče, ki so poljudnejše zaradi zgodovinskih, družinskih in ljubezenskih tem. Najslavnejši avtor takšnih iger je bil Čikamatsu Monzaemon (1653-1724). (Kos 48, 50)

Literatura

Kos, Janko. Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 2005.