Ive Šubic
Spomin na Iveta pomeni sprehoditi se skozi desetletja prijateljstva, skupnih izletov, počitnikovanja na Hvaru, predvsem pa neštetih obiskov v njegovem ateljeju v Predmostu.
»O, Milenka«, je bil njegov pozdrav, kadar sem se prikazala med vrati. Potem je pokazal, kaj ima v delu; navadno so bila slikarska naročila ali ilustracije. Včasih je pogovor tekel o sliki na stojalu, drugič smo sedeli na terasi in razpredali niti sprotnih dogodkov in doživljanj. To so bili pogovori, ki umirijo dušo.
Pogosto so v hišo prihajali mnogi njegovi prijatelji in znanci; čutiti je bilo, da se v njegovi bližini dobro počutijo. Ive je napolnjeval prostor s pozitivno energijo. Zelo veliko je bil sposoben dajati in bil je tako velik kot umetnik in človek, da se mu nikoli ni bilo treba pretvarjati. On je bil lahko preprost. Ohranil je sposobnost, ki jo imajo otroci, pa jo v obdobju odraščanja navadno zatremo; znal se je čuditi najbolj navadnim stvarem in se veseliti, pa če je šlo za še tako drobne pozornosti ali dogodke.
Neizmerno je bil ponosen na to, da je na začetku druge svetovne vojne kot mlad fant spoznal, da je rešitev slovenstva v osvobodilnem boju. On, ki se je orožja bal, je vzel v roke puško in se pridružil partizanom že leta 1941. Res, da je del njegovega boja predstavljalo delo v partizanskih tiskarnah, vendar pa so bili tudi dolgi pohodi v snegu in mrazu, utrujenost, lakota, krvavi spopadi – bila je poljanska vstaja in dražgoška bitka. Stiske in veličastnost tega časa, vse je ujeto v njegovih platnih, grafičnih listih in ilustracijah. Čas pa počasi vse hudo obrusi in v njegovem pripovedovanju so postali spomini na partizanske tovariše in dogodivščine blagi, polni humorja. Kadar je bil posebno razpoložen in je bila družba pravšnja, je celo uprizoril slavnega generala Janka Sekirnika na konju na eni od povojnih parad. Seveda je oba zaigral sam: generala in njegovega konja. Še zlasti pri slednjem je bil nedosegljiv. Njegovega hrzanja in udarjanja s kopiti se ne bi sramoval še tako dober imitator.
Bil pa je Ive skrajno pošten in odgovoren do svojega dela in do naročnikov. Pomladi leta 1987 smo bili trojica sindikalnih delavcev iz Škofje Loke na obisku v pobrateni občini Sele na avstrijskem Koroškem. Takrat so obnavljali gasilski dom in prostore občine v isti stavbi sredi vasi. Uradni obisk smo zaključili s takratnim županom Tonijem Hribernikom in z obema podžupanoma Nantijem Olipom in Zdravkom Velikim v planinski koči pod Košuto. Tedaj je ob dobrem vinu in koroški pesmi padla ideja, da bi na obnovljeni fasadi gasilskega doma Ive naredil fresko sv. Florjana. Naslednji dan sem mu to povedala.
»Bom pa naredil«, je rekel.
Presenetljivo, kajti vedela sem, da to zanj pomeni spremembo načrtov in še posebno motenje utečenega reda, ki je bil zanj tako pomemben. Takoj se je lotil priprav. S hčerko Majo, takrat študentko Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, sta se za nekaj dni preselila med koroške rojake in 15. avgusta je bilo odkritje podobe zavetnika gasilcev z vasjo Sele v ozadju. Uradno je bila freska darilo škofjeloške občine občini Sele, za nas, ki smo ta dogodek »zakrivili«, pa praznik prijateljstva in sodelovanja. Fresko smo občutili kot kulturno vez med pripadniki naroda na obeh straneh meje in intimno kot pomnik našega prijateljstva.
Januarja naslednjega leta se srečava s selskim županom na sprejemu ob občinskem prazniku v Škofji Loki. Seže v žep in potegne ven za dlan veliko ploskev odluščene freske. Cela, da je razpokana in da se lušči, je dejal. V mislih so se mi vrstile mnoge Ivetove freske, nobena ni razpokala. Kaj je torej narobe? Treba bo povedati Ivetu.
Naslednji dan je bil pohod v Dražgoše. Nekje sredi poti sem le spravila na dan:
»Ive, freska v Selah se lušči.«
Po kratkem premisleku je rekel:
»Jaz nisem kriv.«
Potem se je izkazalo, da organizatorji v Selah niso v celoti upoštevali njegovih navodil, ko so pripravljali material, da mora biti apno najmanj pet let staro. Pomladi sta se Ive in Maja znova odpravila v Sele. Tokrat sta pripeljala s seboj domačega zidarja in apno ter fresko ponovno naslikala. Kasneje me je pot še nekajkrat zanesla pod severno stran Košute, ob zadnjem obisku pred nekaj leti pa se mi je zdelo, da jo načenja zob časa. Žal.
Nazaj na Milena Sitar.