Indijanska zima
| Indijanska zima | |
|---|---|
| Avtor | Marjan Rožanc |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | Ljubljana: Slovenska matica |
| Datum izida | 1989 |
| Žanr | roman |
| Vrsta medija | Knjiga (trda vezava) |
| Št. strani | 153 |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 7068672 |
Roman Indijanska zima Marjana Rožanca (1989) govori o obdobju iz življenja Friderika Ireneja Barage, v katerem je sprejel obe najpomembnejši življenjski odločitvi, za duhovniški poklici in kasneje za misijonarstvo med severnoameriškimi Indijanci.
Vsebina[uredi]
Zgodbo pričnemo spremljati, ko Friderik s svojo zaročenko Anito Dolinar – ljubkovalno Netti – na Dunaju obišče patra Klemena Dvoržaka Hofbauerja, da se bi spovedal. Med pogovorom pa pride do spoznanja, da ga Bog kliče v duhovniški poklic, zato z Netti razdreta zaroko, ta pa kljub svoji žalosti njegovo odločitev za duhovništvo spoštuje in kmalu Friderik že daruje svojo prvo sveto mašo.
Postavljen je za kaplana v Šmartnem pri Kranju, kjer takoj začne s prenovami in naročili umetniških del v tamkajšnji cerkvi. Prav tako ljudi spodbuja k spovedi saj se zaveda dragocenosti neumrljive človeške duše, kar pa ga tudi žene k delu z ljudmi in oznanjevanju evangelija. Večkrat tudi zaide v težave z župnikom saj kljub zakonski prepovedi ustanavlja bratovščine, okoliški duhovniki pa ga imajo celo za zmešanega. Zaradi obtožnice obišče škofa Antona Alojzija Wolfa, kateremu pa razkrije, da si želi oditi na misijone v Severno Ameriko. Škof presodi, da je njegova želja res pravoverna in celo koristna zato mu napiše priporočilo. Še preden pa se Friderik odpravi na svojo dolgo pot, mora poravnati dolgove, ki jih je ustvaril s prenovo cerkve. Ker ne premore drugega kot lastne obleke, dolg poravna sestra Antonija.
Preden dokončno prispe med indijance doživi najrazličnejše prigode, od viharne plovbe do odkritja mrtvega misijonarja na poti do glavne misijonske postojanke. Ob prihodu v Arbre Croche ugotovi, da imajo tamkajšnji kristjani le malo stikov s pravimi poganskimi indijanci in sam želi živeti prav mednje, saj meni, da bo s svojim zglednim življenjem najlažje spreobrnil še tako zapite in trdovratne "divjake". Da bi rešil njihove duše – kar je za Barago eksistencialni problem – jim na najrazličnejše načine pridiga in s svojim zgledom kaže krščansko življenje. Ob koncu se mu na misijonih pridruži še Antonija in kljub vsem njegovim trudom, po pogovoru s škofom Edvardom Fenwickom ugotovi, da je ostal sam, nam pa ostane vprašanje zveličanja.