Idrijski rudarji
<poem> Kam bledih lic in trudnih oči po zemlji beli? Umerjeno korak hiti, jeziki so onemeli. In kjer se cesta v noč spusti, kjer v jamo se izlije, mož se od solnca poslovi in kakor v grob se skrije...
Tam zdolaj je mraz in je zrak pekoč, in zemlji po drobu jeklo rije, a če odpor je premogoč, bobneč ga strel razbije – rudar zapreke ne pozna, k zakladu si novemu pot ravna!
Iz jame globoke do zemlje visoke železni korci navzgor brenčé, rdeče kepe na solnce lete. Kateri gigant, nenasiten igranja, S tako igračo si čas preganja?
A v rdeči rudi se nekaj blesti, ko na vozičkih v žrelo hiti, ki ga ogromna peč nastavlja. In rudarja ruda proslavlja: »Ogenj me mogočno napravlja, ko me v živo srebro presnavlja, saj se iz mene zlato koti...« – Iz mene! – jekne rudarjeva kri...
Dol pa, upognjeni truda, skrbi, črni možje… Vsak misli prevzet je: k zemlji se nižamo, k zemlji se bližamo – v zadnje edino zavetje! <poem>
Ob pesmi Idrijski rudarji
Analiza vsebine
V prvi kitici lirski subjekt opisuje, kako možje odhajajo na svoje delo. Opisuje njihov izgled, izžete obraze ter njihovo mrakobno vzdušje. Da nam občutek, kot da sami gledamo, kako se možje zgrinjajo v notranjost zemlje brez besed, ter zapuščajo sončno površino. Začetek pesmi je temačen, preveva ga občutek tesnobe. Nato v drugi kitici opisuje kako delo v zemlji poteka. Spet se zvrstijo opisi okolja delavcev – mraz, pekoč zrak… opiše delo rudarjev, kako si kopljejo pot k zakladom ter kako si pomagajo tudi s strelivom, če njihova moč ne zadošča več. Opisi ustvarjajo negativna občutja. Kljub temu bralca ob zaključnih dveh verzih kitice objame občutek moči rudarja, saj pesem pravi, da rudar ne pozna ovir, ki bi mu preprečile pot do zakladov zemlje – četudi je občutje skozi kitico brezupno in temačno, se na koncu opis te moči prelevi v nekakšno upanje, ki ga bralec vzgoji za rudarje. V tretji kitici nazorno nakaže kako rudarji prevažajo izkopano zemljo iz globočin na površje zemlje. Opis dela je dinamičen, branje skozi kitico poteka hitro. V četrti kitici se v tej že opisani zemlji zalesketa dragocena ruda. V tej kitici se rdečo rudo na vozičkih odpelje v peč, kjer jo ogenj presnovi v živo srebro. Tu se tudi nahaja dialog med rudo ter rudarjevo krvjo; ruda se počuti mogočno, ko se iz nje v ognju presnavlja živo srebro, rudarjeva kri pa ji odgovori nazaj, da se dragoceno zlato ne koti iz rude, ampak iz nje same. Ta kitica na bralca deluje zelo močno zaradi zadnjih štirih vrstic, posebno pa še zaradi čisto zadnje, ko se v kriku rudarjeve krvi čuti njegov obup ter napor njegovega dela. V tem verzu čutimo, koliko mora rudar vložiti v svoje delo – nastopi nekakšno nasprotje; ko beremo kako ruda govori o svoji preobrazbi v nekaj lepega, čudovitega, se vse to ob kriku krvi izkaže za nekaj nasprotnega, saj krik poudari ves trud rudarjev ter že skoraj nakaže na njihovo izmučenost. V zadnji, peti kitici, pa se lirski subjekt zopet obrača na »črne može« oziroma rudarje, ter njihovi žalostni podobi sključenega telesa od vseh skrbi in truda doda njihove temne misli, ki se ne morejo znebiti pesimizma, ampak ob svojem delu nenehno premišljujejo samo še o svojem koncu, bližini zemlje, katera jih bo kmalu za večno ovila v temo, katera jih ne bo več spustila nazaj na površje, nazaj k žarkom sonca. V tej kitici lirski subjekt samo še zaključi ter zgosti vso to turobno in temačno občutje pesmi. Bralec se zave krute usode, ki čaka rudarje in ve, da je ta njihova usoda neizogibna.
Analiza zgradbe in stila
V pesmi ritem ne sledi nobeni metrični shemi, ker je tako kot kitična sestava prilagojen vsebini. Pesem sestavlja pet kitic, prva in četrta po dolžini – sta osemvrstičnici – oklepata dve šestvrstičnici, na koncu pa jim sledi še zaključna petvrstičnica, ki bi jo lahko poimenovali tudi envoi, saj pomensko sklene povedano in deluje kot sklepna kitica pri francoskih baladah (s katerimi se ta pesem ujema tudi po svoji temačnosti). Zanimivo je tudi, da v pesmi obstaja določena simetričnost na vsebinski plati, ker se v zunanjih kiticah kot osebek pojavlja mož, v drugi in četrti se omenja rudarja, v tretji, ki je sredinska pa se pojavi gigant. Prva osemvrstičnica je uvod v pesem samo in deluje kot nekakšen uvod v temačnost pesmi. Z omenjanjem moža, ki se zavedno ali ne podaja v grob se ta tragičnost pesmi pričenja. Uvod nas dejansko uvaja v problematiko upesnjenega, zato si je za ta del pesnik omislil tudi daljšo kitico. Snov v tej kitici je podana na precej realističen način. Pojavi se tudi močan kontrast med opisanimi barvami – med belimi lici mož in belo zemljo ter nočjo in grobom, ki zaznamujeta črno, temno barvo. Že na začetku se pojavi kontrast, ki ga nato srečujemo skozi celotno pesem, a še vedno v njem obstaja neka povezanost – med možmi in zemljo ves čas obstaja določena distanca, ki pa se kasneje izkaže za čisto nasprotje. Prva kitica tudi edina, v kateri se možje pojavijo na zemlji, na prostem, potem pa sončne svetlobe ne ugledajo več. Temu sledita dve krajši kitici, kar je skladno z vsebino. V prvi šestvrstičnici prvič omenja rudarja, ki se pojavlja kot močen, nepremagljiv lik, delo v zemlji obvladuje, kljub neprijetnim okoliščinam pozna metode kako se skozi trdno gmoto, ki mu stoji na poti, prebiti, druga šestvrstičnica pa pogled nanj samo še stopnjuje, saj ga prikaže kot giganta in njegovo delo enači z igranjem, kar ustvari vtis, da je delavec sam delu ne samo kos, ampak ga lahkotno obvladuje in ne obratno. To pomeni, da gre za sorazmerno optimističen pogled nanj, istočasno pa, kljub temu da deluje pozitivno, nad vsem tem še vedno lebdi to težko občutje, saj se zavedamo, da tako delo ne terja samo zabave ampak je lahko usodno in takšen pogled na njegovo delo nikakor ne more biti realističen. S primerjavo rudarjevega dela z igranjem nam lirski subjekt samo še bolj poudarja grozoto njegovega položaja. Skladno z vsebino sta torej tudi kitici kratki, saj opisan optimizem ne more biti dolgotrajen, ker ni realen. Četrta kitica se povezuje s prvo kitico in je hkrati vsebinski preobrat , kar pomeni, da se zopet vračamo v stvarnost, gigant se spet preobrazi v rudarja. Ta rudar pa ni več nepremagljiv, ampak se kaže v vsej svoji ranljivosti, saj njegova kri spregovori namesto njega samega. Kri, ki naj bi bila po svoji vrednoti najvišja, saj uteleša pojem življenja, se v materialističnem svetu izkaže za ničvredno in se mora podrediti vrednosti žlahtnih kovin. Pesnik si je spet vzel čas, ker to realistično zaradi svoje tragičnosti samo po sebi močneje učinkuje na bralca oziroma poslušalca, kot to navidezen optimizem sploh lahko premore. Kot tragičnost vsebine se torej stopnjuje tudi dolžina kitice. V zadnjo kitico se iz prejšnje stopnjuje vsa nemoč in tragičnost rudarja, ki pa sedaj ni več rudar ampak spet kot v prvi kitici – mož in ravno zaradi tega stopnjevanja ni več sam, temveč se sedaj v temačnost zvrsti množica (s številom ljudi se stopnjuje tudi temačnost). Ko pride do viška negativnosti (možje razmišljajo o svojem koncu, o svojem »eno« z zemljo) pa se nam negativnost sprevrže v sila pozitiven konec, ker je smrt v tem primeru edino, kar delavce lahko reši muk in trpljenja. S tem so odrešeni svojega ponavljajočega se, vsakdanjega trpinčenja, pogojenega z materializmom in v kopičenje dobička usmerjenim svetom. Tako kot je rudar skozi vso pesem na nek način povezan z zemljo, se v zadnji kitici z njo dokončno združi. Zemlja, katera ga fizično uničuje in ga neizogibno potiska h koncu, ga navsezadnje sprejme v svoje okrilje ter mu ponudi svoje zavetje konca vsega. Pesem kljub temu, da ni zgrajena na neki metrični shemi ni napisana v prostem verzu, saj se pojavljajo rime. Za prosti verz pa so bolj kot rime značilni paralelizmi členov. Razporeditev rim ne sledi nobenemu posebnemu ključu, so prestopne, verižne, zaporedne in oklepajoče, včasih pa še to ne. Prav tako ni možno najti vzorca pri uporabi različnega tipa rim, saj se mešajo tako moške, ženske kot tudi tekoče, opazno pa je, da so skoraj vse rime zgrajene na glagolskih oblikah, kar pa je najlažja oblika rimanja. Kot so raztresene rime, so raztresena tudi življenja rudarjev, ki sicer sledijo določenemu ritmu, ki pa ne premore skladnosti, miru in lepote.
Pesnik v pesmi uporablja veliko besedno-pomenskih figur kot so: • okrasni pridevki (bleda lica, trudne oči … ) – vsi, ki se nanašajo na delavce, imajo skrajno negativen prizvok, ker se spet povezujejo z vsebino – z njihovim naporom; drugače pa je s tistimi, ki opisujejo rudo – ta se ponaša z mogočnostjo, nečim čisto nasprotnim, kontrastnim. Prav tako jo pesnik tudi preimenuje v rdeče kepe in omeni rdečo rudo, ki v lestvici barv, katere se pojavljajo v pesmi, močno izstopa – rdeča je živa, medtem ko črna deluje mrtvo, bela pa zaznamuje samo zemljo, ki je delavcem nekako nedosegljiva, z vstopom v jamo se podajajo v temo – v črno, v smrt. Prav tako je ta rdeča barva skupna rudi in rudarjevi krvi, kar pa bi lahko interpretirali na več načinov: lahko je ruda barvo prevzela od rudarja – njegova muka in vložen trud je lahko s svojo krvjo obarval to zemljo, znano nam je tudi, da je več rudarjev pri svojem delu v rudniku izgubilo svoja življenja, torej bi ta barva lahko zaznamovala ravno to življenje, ki ga ruda vpija vase in se tako sama pojavlja kot živa, rudarji pa kot že vnaprej zapisani svoji končnosti; nasprotno pa bi ta ruda lahko bila tisto, kar rudarjem še vedno poganja kri po žilah, delo, ki jih še vedno žene naprej in čeprav je monotono, vsak dan isto, jih še vedno preveva želja po zmagi in nadvladi nad zemljo; • metonimije (oči, lica namesto delavcev … ); • personifikacije (jeklo rije, jekne rudarjeva kri … ); • komparacija (kakor v grob se skrije); • retorično vprašanje (Kateri gigant /…/ s tako igračo si čas preganja?); • eksklamacije (k zakladu si novemu pot ravna!, – iz mene! –, v zadnje edino zavetje!); • pojavi se tudi anafora (k zemlji se, k zemlji se), ki pa ni besedno-pomenska figura ampak glasovna.
Analiza lirskega subjekta
Lirski subjekt je v tem primeru oseben, saj ga lahko občutimo kot živo človeško osebo z vsemi čutnimi, razumskimi in čustvenimi lastnost, saj do tega kar opisuje goji neko lastno mnenje, kar se vidi skozi način opisovanja, predvsem skozi okrasne pridevke, ki jih opisanemu namenja. Kontaktna smer je samo implicitno naravnana k bralcu, saj ga nikjer ne dobesedno nagovarja ali se obrača k njemu, lahko pa bi tudi rekli, da gre za govor samemu sebi – lirski subjekt se ukvarja s svojim mišljenjem in stališči. Čas opisanega se nanaša na obdobje, ko je Idrijski rudnik še obratoval, konkretno na čas odhoda delavcev v rudnik, ter njihov delovni dan, iz tega pa izhaja tudi prostor, ki pa je rudnik sam, sprva njegova ožja okolica iz katere delavci prihajajo na delo, nato pa rudniški rovi, v katerih rudarji preživijo večino svojega dne. Izvir govora lirskega subjekta izhaja neposredno iz njegovega doživetja – sam je videl delavce, kako odhajajo na delo ter kako se jim godi na delu samem, lahko pa to izhaja iz njegovega spomina na svoje videnje ali pa samo razmišljanja ob tem kar vidi. Njegov način govora je navidezni glasni samogovor pred občinstvom; sam pri sebi razmišlja o videnem, pa vendar to posreduje v razmislek širši množici ljudi. Perspektiva subjektovega govora je predvsem zunanja – tisto o čemer subjekt pripoveduje, se pravi njegove lastne predstave in misli o tem je pred njega postavljeno iz distance. V tem primeru gre za scensko perspektivo – lirski subjekt neposredno postavlja pred dogajanje, ki ga opisuje. Stališče lirskega subjekta je zelo negativno naravnano do mukotrpnega dela teh »črnih mož«. S svojim govorom tudi nam daje občutek, da moramo nekaj storiti, da se to izkoriščanje delavcev konča. S podajanjem svojega mnenja tudi v nas prebuja razmišljanje o tem kaj je prav in kaj ne.
Literatura:
Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001. Boris A. Novak: Oblike srca. Pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Modrijan, 1997.