Gospa

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Gustav Strniša: Gospa

(Ženski svet, let. 2, številka 10, 1924, str. 231)


Iz črnih vrtnic in botonk otožnih
sem bral nje težko, skrito bolečino;
kdo bi jo slutil v njenih licih rožnih,
če se zazrl je v oči sinjino?

Ko pela je na odru pesem živo,
kipeča vsa pričarana mladost,
zadivljen gledal sej jo - plodno njivo
brez slutnje, da nje žito je - britkost.

A v vrtu tihem njene tuberoze
in vrtnice, botonik težki cvet,
vse je šuštelo pesem Dolorose,
ves vrt v melanholijo je odet—

Ko drobno dete mi je šopek dalo,
v očeh sanjavih videl sem odsvit
krasote mame, ko se je smejalo,
bil rožni čar povsod je krog razlit—

Ko pri klavirju mi je še zapela,
so bisere ji kapale oči,
in ko je resna hipno onemela,
spoznal sem — detetu samo živi!


Vsebina in analiza[uredi]

Pesem je bila objavljena v tržaški reviji Ženski svet. Da je avtor objavljal v ženski reviji ni naključje, saj je pesem zelo lirična in izraža čustveno plat prebolevanja otrokove smrti.

Lirski subjekt je avtorski, saj je pesem nastala ob izgubi avtorjevega otroka, ki ni bil prvorojenec. Pesem, kjer opisuje svoja in ženina občutja ob izgubi prvega otroka, je predstavila že kolegica pri analizi teksta Svoji ženi. Glede na to, da sta se starša že soočila s tragičnim dogodkom, je ta pesem veliko temačnejša in pesimistična od prejšnje. Če se pesem v prvi kitici zaključi z upanjem v svetlejšo prihodnost, se tu zaključi z bolečo nemočnostjo.

Tragično vzdušje se ustvarja že v prvi kitici, z uporabo napetih glasov (i), in se stopnjuje s souporabo šumnikov (č, ž, š). Črnih vrtnic, otožnih, bolečina, težko bolečino, licih rožnih, sinjino Z izbiro teh glasov se izraža avtorjeva duševna napetost, stiska, tesnobnost in negativna občutja. Izbrane besede so že same po sebi izrazi trpljenja.

Hkrati se na koncu verzov pojavlja značilno menjavanje samoglasnikov. V prvi in drugi kitici se menjujeta samoglasnika i in ozek o – torej trda glasova, s katerima je avtor prikazal svoja občutja trpljenja.

otožnih

bolečino

rožnih

sinjino

Takšna izbira glasov ni sama sebi namen, ampak se navezuje na vsebino, ki jo lahko razberemo iz te kitice. V prvi kitici torej lirski subjekt, (ki je po vsej verjetnosti, kar je razložila kolegica, avtorski) govori o nesreči in žalosti svoje žene, ki jo sluti, čeprav sama tega ne pokaže. To, da se je zaprla vase in svoja čustva ne kaže nazven dokazuje besedna zveza skrita bolečina, ki jo skriva za videzom zdrave in lepe ženske (rožna lica, sinje oči). Pri interpretaciji igrajo posebno vlogo še antiteze na slušnem in vidnem področju, s katerimi avtor poudarja polnost in osebno silnost sprejemanja različnih čutnozaznavnih vtisov – neke vrste ekspresionistično iztiskanje žalosti : živa pesem nasproti tihi vrt, melanhonična pesem Dolorose (v 3. kitici), klavirska pesem (4. kitica). Črne vrtnice nasproti rožna lica, sinje oči, rožni čar.

Prisotne so tudi metafore: Botonke= potonike, ki so simbol sočutja, blagostanja Črne vrtnice so metafora za bolečino, smrt, izgubo, žalost. Metaforika cvetja se običajno preslikuje na žensko, otroka, hrepenenje, kot neke vrste tolažba, tu pa so rože prikazane kot nekaj, kar ji jemlje srečo.

Umetno vzgojene rože v vrtu izražajo nepomirljivo nasprotje med telesom in dušo. Čutna in duhovna ljubezen se tukaj ne navezuje na moškega, ampak na starševsko ljubezen, v smislu, da je otroka telesno za vedno izgubila, v duši pa ga bo ljubila kljub njegovi smrti. Te rože, poleg klavirja, ki se pojavlja v zadnji kitici in že samega naslova Gospa, predstavljajo lastnosti meščanskosti v pesmi. Ritem skozi celotno pesem ni stalen in praktično ni pomemben z vidika, kakšna je stopica, ampak bolj z vidika, kako so tvorjeni stavki v kiticah.

Stavki so namreč dolgi, lepo zaokroženi, dorečeni in brez zamolkov, veliko je sestavljenih podredij, kar kaže na mirno, lagodno, razumsko obvladano pisanje. Pripovedovani dogodki so že za lirskim subjektom in nanje gleda s prizanesljivim razumevanjem in ne v vznesenem čustvenem stanju.

V pesmi se menjujejo obdobja preteklosti (spominov) in sedanjosti. Druga kitica se nanaša na spomine, ki jih lirski subjekt obuja in o svoji prevzetosti (zadivljen), ko žena rodi otroka. Ko je otrok še živel je osrečeval starša (pela je pesem živo, kipeča mladost, smejala se je, sanjave oči, rožni čar). Pojavijo se tudi metafore: njiva, ki asociira na mamo, ki rodi otroka-žito, nevedoč, da ji bo namesto veselja in sreče prinesel bridkost. V tretji kitici se dogajanje zopet prestavi v žensko intimo, zato tudi glas i zamenja višji in čistejši e, ki je ženski glas. Z njim avtor prikaže melanhonično razpoloženje žene.

tuberoze

cvet

Dolorose

odet

Opisovanje ženine duše – vrta, kjer "rastejo" črne vrtnice, otožne botonke in tuberoze, težki cvetovi vrtnic, pojasnjujejo, da je njena duša polna žalosti in nesreče, ki pa jo je potlačila, skrila in se zaprla vase – kar sem pojasnila že ob analizi prve kitice (skrita bolečina, rožna lica- na zunaj je zdrava in lepa-sinje oči, tihi vrt, kdo bi jo slutil?(bolečino)). Ob smrti tega otroka trpi, kot je trpela Marija ob križanju Jezusa- to potrjujeje metafora Dolorose, pesmi, ki govori o križevem potu in je vzrok za melanhonijo v njenem srcu. Tretja kitica torej prikazuje način ženinega žalovanja za izgubljenim otokom, ki ni patetično, ampak poglobljeno vase.

V četrti kitici je zopet prisotno sanjarjenje, ki jo zaznamuje aliteracija drobno dete, za časa svojega življenja vir družinske sreče. To le še poudarja metafora šopka- torej veselje, ki je takrat spremljalo starša. Lepe spomine pa poruši hipno spoznanje v zadnji kitici, da otroka ne bo nazaj in hkrati nemoč ob tem spoznanju (eksklamacija: Detetu samo živi!). Ob tem zavedanju resnice tudi žena ne more več zadrževati solz (so bisere ji kapale oči).



Vir[uredi]

http://www.dlib.si/html.asp?database=casopisje&id=documents/casopisje/zenski_svet/pdf/URN_NBN_SI_doc-J5IEDM1T.pdf&find1=&find2=&find3=


Literatura[uredi]

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.

Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.

Zven in pomen. Študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005.