Gledališče Glej

Predloga:Infopolje Organizacija Gledališče Glej je slovensko neinstitucionalno gledališče, ki se od nastanka leta 1970 uveljavlja kot eksperimentalno gledališče. Z različnimi koncepti produkcije spodbuja eksperimentalne projekte in z javnimi razpisi omogoča sodelovanje mladim, neuveljavljenim avtorjem. Poudarek je na ustvarjalnem procesu in »dopuščanju napak«. V sklopu Malega Gleja producirajo lutkovne in dramske predstave za otroke.

Ime gledališča Glej poudarja vlogo gledalčeve percepcije in vizualne razsežnosti uprizoritve, pridevnik eksperimentalno pa se navezuje na gledališka raziskovanja Jerzyja Grotowskega.

Dvorana ima 55 sedišč, v koncertni postavitvi pa 150 stojišč, po potrebi lahko prostor preuredijo.

Nekajkrat na leto izdajo Glej, list, ki vključuje refleksije in kritike, dopolnjuje in prevprašuje dela njihovih avtorjev.

Zgodovina

Leta 1970 je bila v režiji Iztoka Toryja premierno uprizorjena predstava Kaspar Petra Handkeja. Teden dni kasneje je bilo s statusom društva gledališče Glej uradno ustanovljeno. Pobudniki niso bili zadovoljni z usmeritvijo glavnih slovenskih gledališč, SNG Drama in MGL, zato je gedališče temeljilo na načelih neodvisnih in alternativnih skupin. Nastanek časovno sovpada z ustanovitvijo Kazališta ITD v Zagrebu in Ateljeja 212 v Beogradu. Pobudo za ustanovitev alternativnega gledališča sta oblikovala Dušan Jovanović in Zvone Šedlbauer, pri čemer je Jovanović izhajal tudi iz izkušenj Gledališča Pupilije Ferkeverk. Prvi predsednik društva je bil Lado Kralj, ki je istega leta odšel v Združene države Amerike k Richardu Schechnerju. Po vrnitvi je spremenil pogled na gledališče, še bolj sledil Grotowskovim idejam in vanj vnesel »avtoterapevtsko izkušnjo«. S Petrom Božičem in Ivom Svetino je ustanovil gledališče Pekarna.

Glej je v začetnem obdobju deloval na raznolikih uprizoritvenih pristopov ter se distanciral od ustaljenih gledaliških praks in že uveljavljenih avtorjev. V tem času se je oblikovala režiserska skupina Iztok Tory, Zvone Šedlbauer in Dušan Jovanović, ki je v prvih petih letih režirala večino predstav. Delovanje je temeljilo ustvarjalni prilagodljivosti in kratkem pripravljalnem času. Pojavljala so se prizadevanja za boljše pogoje in finančna sredstva za določeno število letnih produkcij, kar bi zagotavljalo delovanje alternativnega gledališča. Društvo ni imelo stalnega prizorišča in je predstave uprizarjalo na različnih lokacijah. Prve produkcije so se odvile v Križankah in Mestnem gledališču ljubljanskem. Med letoma 1973 in 1977 je delovalo v prostorih krajevne skupnosti Poljane. V letih 1978 in 1979 so se zaradi prostorske prenove uprizoritve selile na več prizorišč, med drugim v klet Moderne Galerije, kopališče Tivoli, na Gospodarsko razstavišče in v Malo dramo. Na Poljane se vrnejo v začetku 80-ih let, leta 1983 dobijo svoje prostore na Gregorčičevi ulici 3.

V času delovanja na Poljanah je gledališče pod vodstvom predsednika Marko Slodnjak dajalo prednost novostim na gledališki sceni (dramatikom Milanu Jesihu, Pavlu Lužanu, Tarasu Kermaunerju, Rudiju Šeligu, Frančku Rudolfu). Usmeritev je bila povezana s sredstvi, namenjenimi za uprizarjanje takratnih slovenskih ustvarjalcev, in povezovanje z avtorji, ki so bili del gledališkega laboratorija. Razvijali so nove pristope oblikovanja razmerja med tekstom in uprizoritvijo, npr. besedilo Limite Milana Jesiha v režiji Zvoneta Šeldbauerja je leta 1973 nastajalo istočasno kot njegova uprizoritev. Besedilo Črtomirke (1973) je bilo kolaž delov osmih slovenskih avtorjev, izbral jih je Kermauner, na oder pa sta ga postavila Marko Slodnjak in Božo Šprajc.

Zgled za eksperimentalno delovanje je bila predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (1969) v Gledališču Pupilije Ferkeverk režiserja Dušana Jovanovića. Jovanović je v Gleju režiral famozni Spomenik G, v katerem je 70-stransko besedilo močno reduciral.

Ob koncu 70-ih in v začetku 80-ih let je z novimi režiserjev in pogostimi menjavami vodstva prišlo do generacijske zamenjave sodelavcev. Vodstvene položaje so v tem obdobju prevzemali Zvone Šedlbauer, Janez Pipan, Vinko Möderndorfer in Matjaž Zupančič. V času Zupančičevega vodenja so prevladovale manjše produkcije z marginalno tematiko, kot sta Achternbuscheva Ela (režija Eduard Miler) in Shermanov Rožnati trikotnik (režija Vinko Möderndorfer). Po njegovem odhodu so se vodstvene menjave nadaljevale; pod vodstvom Blaža Lukana je bil Glej predvsem producentska hiša različnih ustvarjalnih skupin, medtem ko je Jure Gantar dajal poudarek uprizarjanju sodobnih domačih besedil in avtorskim projektom.

V začetku osemdesetih let je gledališče postopoma opustilo oznako »eksperimentalno« in začelo delovati pod imenom Gledališče Glej. Sprememba poimenovanja je bila povezana s spremembo razumevanja pojma eksperiment. Eksperiment je bil v ustanovitvenih dokumentih opredeljen kot prostor preizkušanja gledaliških praks, ki zaradi tveganosti niso bile vključene v institucionalna gledališča, vendar so se ti pristopi sčasoma vanje vključili in eksperiment ni več imel svoje razlikovalne in označevalne funkcije.

Leta 1989 je vodenje gledališča prevzela Nevenka Koprivšek. Glej se je uveljavil kot produkcijski center in začel s povezovanjem v mednarodno mrežo alternativne scene. Zavračal je intelektualizem in elitizem in se obrnil proti pop kulturi, gibu in Popularni glasbi. v 90-ih letih ustvarjajo Iztok Lovrić in Grapefruit, Matjaž Pograjc s skupino Betontanc in Tomaž Štrucl. Pridružujejo se še drugi režiserji s svojim zgodnjim delom (Tomaž Pandur, Matjaž Berger, Bojana Kunst in Igor Štromajer), pa tudi drugi (Tomi Janežič, Jernej Lorenci, Diego de Brea, Sebastijan Horvat, Bojan Jablanovec).

40. obletnica

Gledališče je s pripravami na obletnico začelo decembra 2008 s projektom Panikon, ki je bil usmerjen v pregled zgodovine gledališča in razmisek o prihodnosti. S projektom Panikon 2 so v gledališki sezoni 2009/2010 obeležili 40. obletnico. Vstopnice za zadnje 3 mesece sezone (do 25. julija, dneva uprizoritve Kaspar) so prodali po simbolični ceni enega evra.

15. novembra je bila v Slovenskem gledališkem muzeju odprta razstava Glej, 40 let (1970–2010), ki je ponujala pregled vidnejših predstav iz različnih obdobij, vodje in sodelavce gledališča ter zemljevid lokacij, kjer so se produkcije odvijale. Predstavljala je še Mali Glej za otroke in Preglej z bralnimi uprizoritvami in razvojem dramskih tekstov. Razstavo sta pripravila Ana Perne in Samo Gosarič.

Organizirani so bili tudi pogovori z ustvarjalci, ki so zaznamovali delovanje gledališča. O začetkih sta spregovorila Meta Hočevar in Dušan Jovanović, Iztok Tory in Zvone Šeldbauer sta predstavila ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej, Tomaž Štrucl in Matjaž Pograjc pa s popularno kulturo zaznamovana 90-ta leta.

Sklepni dogodek obeležitve je 20. novembra predstavljala skica performativnega eseja jaz: sem: samo: slučajno: jaz Kristajan Mucka. Igralec je deloval v vseh takratnih eksperimentalnih gledališčih, poleg Gleja tudi v Pekarni, Mladinskem gledlaišču in Odru 57. Igral je v naslovni vlogi prve uprizoritve Kaspar. Performativni esej, zasnovan na njegovih izkušnjah, je obravnaval vprašanja razcepljenosti posameznika, dejanskosti prostora in časa ter igre.

Člani

Umetniški svet sestavljajo Barbara Poček, Barbara Zonta, Marko Čeh in Tery Žeželj.

• Barbara Poček, predsednica društva, producentka ter koordinatorka programov in mednarodnih projektov
• Barbara Zonta, producentka, vodja programa
• Tina Malenšek, producentka mladinskih programov, stik z mediji in javnostmi
• Paulina Pia Rogač, vodja skupnostnih programov, vodja hostesne službe, stiki z javnostmi in mediji
• Grega Mohorčič, tehnični direktor
• Marjeta Pogačnik, pomoč pri organizaciji
• Klemen Švikart, Brina Ivanetič, Žan Rantaša, Samo Dernovšek, tehnična podpora

Zunanje povezave

• Predloga:Https://www.glej.si/