Etičnost Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport ter pravice otrok -- znanstveni članek

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Prof. dr. Milena Mileva BLAŽIĆ

Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani

milena.blazic@pef.uni-lj.si


CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

35(497.4)(082)(0.034.2)

[http://ISBN%20978-961-262-054-71 ISBN 978-961-262-054-71]

Gl. stv. nasl. 2. Pevcin, Primož

263150080 COBISS 9388361



ODGOVORNOST JAVNE UPRAVE PRI DOLOČANJU UČNIH NAČRTOV IN S TEM POVEZANE PRAVICE OTROK[uredi]

Povzetek[uredi]

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šolstvo je del sistema javne uprave oz. vladna ustanova, ki kompetentna za potrjevanje in sprejemanje učnih načrtov, tudi matičnega predmeta slovenščina, na osnovi potrditve na Strokovnem svetu za splošno in osnovnošolsko izobraževanje, ki ga je imenovala Vlada. Učni načrt Slovenščina (2011), ki je nacionalni dokument, sestavljajo člani/ce predmetne skupine za slovenščino, ki so obenem avtorji in/ali recenzenti ter člani različnih strokovnih svetov, ki se in/direktno ukvarjajo s področjem književnosti in didaktike književnosti. Pojavljajo se tudi kot vodilni avtorji beril, recenzenti, svetovalci ipd. V tujini nacionalne dokumente preverjajo anonimni domači in/ali tuji recenzenti, ki ne smejo imeti konflikta interesov. To bi moral biti pogoj, ki bi zagotovil objektivnost, profesionalnost, redefinicijo kanona in preseganja recikliranega pomena. Obenem bi povečal literarno, šolsko in družbeno odgovornost posameznikov in javne uprave.


RESPONSIBILITY OF PUBLIC ADMINISTRATION IN DETERMINE THE CURRICULA AND RELATED CHILDREN’S RIGHTS[uredi]

Abstract[uredi]

Ministry for Education, science, culture and sport are part of the system of public administrator and is government institution that is responsible for authorization and recognition of curriculum, e. g. also for Slovenian (2011) that get from Professional Council for Basic and Primary School Education authorized by Slovenian Government. Curriculum for Slovenian (2011) is national document and is valid for 160.000 children. Some of them are at the same time also author, peer-reviewers and members of professional councils and organizations that are in/directly connected with the Slovenian. At the same time, they are also leading experts and authors for textbooks, peer-reviewers and councillors. From the comparative analysis with national documents abroad, e.g. curriculums, the anonymous or blind peer-reviewers from national or international evaluators are condition sine qua non and also objectivity, professionalism and redefinition of canon and responsibility of public administration.


'

Ključne besede[uredi]

učni načrti Slovenščina, pravice otrok, javna uprava, Zavod za šolstvo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport


Key words[uredi]

Curricula for Slovenian, children’s rights, public administration, The National Education Institute of the Republic of Slovenia, Ministry of Education, science, culture and sport, Constitutional Court of the Republic of Slovenia


1. Uvod[uredi]

Področje vzgoje in izobraževanja ureja Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport http://www.mizks.gov.si/ (v nadaljevanju MIZKS), ki je urejeno z zakoni in podzakoni. Pri razvoju izobraževalnega sistema sodelujejo MIZKS (dr. Žiga Turk), lokalne skupnosti (občine), strokovni sveti ter zavodi za razvoj in svetovanje, Zavod za šolstvo http://www.zrss.si/ (v nadaljevanju ZŠŠ; mag. [Gregor Mohorčič]. Posodabljanje učnih načrtov za slovenščino, sofinancira EU iz evropskega socialnega sklada ter MIZKS v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov 2007‒2013.

Učni načrt za slovenščino [1] (v nadaljevanju UN) so pripravili člani predmetne komisije (v nadaljevanju komisija), ki so hkrati avtorji in recenzenti (dr. Igor Saksida) posodobljenega učnega načrta. Izdala sta ga MŠŠ oz. MIZKS (dr. Igor Lukšič) in ZŠŠ (mag. Gregor Mohorčič) 2011. Učni načrt je nacionalni dokument, ki ga je potrdil Strokovni svet za splošno in osnovnošolsko izobraževanje (v nadaljevanju Strokovni svet [2]; predsednik Janez Mežan) . Pri posodabljanju je komisija izhajala iz učnega načrta, določenega na 20. seji 1998, ki je ponovno na 114. seji 12. 06. 2008 določil posodobljen in na 140. seji 17. 02. 2011 pa se je seznanil z vsebinskimi in redakcijskimi popravki UN, ki je nato stopil v veljavo v 1., 4. in 7. razredu s 01. 09. 2011.

Strokovni svet imenuje Vlada v skladu z zakonom in ima predsednika (Janez Mežan) in 26 članov, strokovna, administrativna, tehnična in druga dela za svet opravlja Urad za razvoj šolstva, kateremu je tudi bila naslovljena pobuda za preverjanje primernosti uvrstitve besedil in avtorja (2011), tudi na Inšpektorat za šolstvo, ki je tudi odgovoril, da nima kompetenc (2011).

Zastavi se formalnopravno in moralno-etično vprašanje, in sicer, ali je v skladu s 56. členom Ustave [3], 176. členom KZ, Konvencijo o otrokovih pravicah [4], Konvencijo Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem [5] in podobnih dokumentih, da MIZKS:

  1. Med besedila v aktualne UN predlaga književna besedila s pornografsko udeležbo otrok in za otroke.
  2. V UN predlaga pravnomočno obsojenega pisatelja (08. 11. 2000) zaradi izdelave pornografskih fotografij 13-letnega dečka , ki je ponovno kazensko ovaden (20. 07. 2012), ker je nedovoljeno fotografiral otroke v bližini OŠ Majde Vrhovnik v Ljubljani .
  3. Avtor knjige Žigana, objavljeni s psevdonimom Ivan E. Tič, založba Prešernova družba in predsednik sveta Ciril Zlobec, predlagata kot »odlično vroče branje za devetletnike« (Žigana 2003). Pornografski detajl iz kazenske ovadbe (2000) je avtor dvakrat omenil.
  4. Sam avtor je 1994 izjavil in Ciril Zlobec, urednik revije Sodobnost, je tudi objavil, naslednji citat: »S svojim Ganimedom sem želel razveseliti pedofile.« (Sodobnost 1994: 668)
  5. Sam avtor je napisal, kako po šolah (tudi šole s posebnimi potrebami) pridobiva dečke ter se z njimi zasebno dobiva z namenom “pisanja v dvoje” (Primorska srečanja 1999: 18-20)

2. Definicija ljubezenske, erotične in pornografske literature[uredi]

Na osnovi vpogleda v svetovno mladinsko književnost in reševanje tovrstnih vprašanj v Evropi in svetu na področju mladinske književnosti (Lewis Carroll: Alice, 1865, 1871; James Matthew Barrie: Peter Pan, 1911; Nobelov nagrajenec 1983 William Golding: Gospodar muh, 1954; ipd. primeri) je Slovenija unikum. O pedofiliji v svetovni mladinski književnosti so v tujini napisane znanstvene monografije, npr. Jacqueline Rose: The Case of Peter Pan or The Imposibility of Children’s Fiction, 1984, Perry Nodelman: Children’s Literature as Child Pornography, 2003; The Hidden Adult: defining children’s literature, 2008. V Sloveniji je znanstveno distinkcijo med ljubezensko, erotično in pornografsko literaturo teoretično obravnavala Alojzija Zupan Sosič v spremni besedi k antologiji erotične poezije z naslovom V tebi se razraščam, 2008.

  1. Ljubezenska literatura obravnava čustvene, duhovne in intelektualne vidike teme.
  2. Erotična literatura obravnava čutno ljubezen, ki razmerje duhovna – čutna spremeni v korist slednje.
  3. Pornografska literatura reducira spolnost le na seksualnost, zato je trivialna, brez literarne kakovosti, ker se osredotočena na telo.

Značilnosti pornografske literature, ki so Malova stalnica, so tudi v učnih načrtih za slovenščino, so naslednje (Zupan Sosič 2008: 135):

  1. Redukcija na pornografske operacije.
  2. Ukinjanje subjekta – subjektivnost lika v omejeni obliki le kot objekt.
  3. Fizične lastnosti likov kot spolnih organov (velikost, vlažnost, vonj, trdost).
  4. Fizični opis detajlov.
  5. Reduciranje oseb (dečkov) na dele telesa oz. na spolne organe.
  6. Pornografska redukcija literarne osebe na zunanje lastnosti oz. dele telesa.
  7. Pornografska ekstenzija literarne osebe – razširjanje spolnega predznaka na vse dele in substance človeškega telesa, ki pridobivajo spolnostno vlogo (izpljunki, iztrebki, kri, plini, slina, znoj idr.).

Nobena tematika v književnosti sama po sebi ni sporna, pri avtorju Malu je sporen način obravnave tematike. Še bolj sporno je, da gre za področje mladinske književnosti, kjer je otrok hkrati glavna književna oseba in naslovnik, najbolj sporno je sistemsko nasilje, ki ga je vzpostavil ZŠŠ in vzdržuje MIZKS.


3. Pornografske stalnice v opusu Vitana Mala[uredi]

Mal je začel objavljati 1965, hkrati objavlja za odrasle in mlade naslovnike, vendar odrasli ne posvečajo pozornosti njegovim besedilom . Deležen je hkratne kritike glede pornografskih stalnic v mladinskem opusu in neutemeljenih pohval, ki ne korelirajo s književnimi besedili. Motivno-tematske stalnice v mladinskem (in odraslem) opusu avtorja so naslednje:


  1. Avtorjeve fantazme o dečkih med 12. in 13. letom.
  2. Avtorjeve simpatije s storilcem, ki »ljubi« otroka, ki je »nežen« do otrok; storilci fotografirajo, podkupujejo otroke.
  3. Prikazovanje spolnosti je prikazano kot uresničevanje »otrokovih« želja.
  4. Projekcija fantazem odraslih oseb preko psa (npr. Pasje navade maminega prijatelja, pes ima pravico do »deškega mednožja« itn.).
  5. Ranljive skupine dečkov.
  6. Reifikacija otroka, redukcija otroka le na spolne organe in telesne tekočine.
  7. Storilci so odrasli, ki so jim otroci zaupani v oskrbo, rejo, šport, učenje, varstvo, vzgojo, zdravstvo.
  8. Surovo ravnanje z otroki (nekrofilija, posilstvo, prostitucija, perverznosti, sadizem, umor ipd.).
  9. Zagovarjanje dejanj storilca.
  10. Zloraba identitete realnih otrok itn.


Avtor pogosto rabi psevdonime (Ivan E. Tič, Ino Knabino [6] itn.) in falusne konotacije (Don Perdito, Kurtovič, Palčič, Stojko, Tič idr.). V številnih javnih nastopih Mal trdi, da v svojih delih obravnava tematiko “ljubezni”, dejansko pa opisuje surovo ravnanje odraslega nad otrokom:

Po statističnih podatkih odnos moški ‒ deček ne vpliva na otroka tako močno kot moški ‒ deklica, seveda v kolikor ne gre za grobo posilstvo oziroma pretirane zahteve odraslega. Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so imeli v teh rečeh že izkušnje, prebiral sem zapise, hodil z odprtimi očmi po svetu in predvidel sem celo, kakšno bi bilo srečanje s kupljivim dečkom v pusti hotelski sobi. (Mal 1990: 10)

V avtopoetiki iz 1999, objavljeni v Primorskih srečanjih, je podrobno opisal, kako na srečanjih bralne značke pridobiva dečke, se srečuje z njimi zunaj šolskega konteksta, pridobi njihovo zaupanje, se dopisuje z njimi, piše skupaj z otroki, tudi o »intimnih podrobnostih«, tudi kako jih podkupuje z denarjem, cigaretami, in z imeni in priimki omeni realne mladoletne otroke, s katerimi je »pisal v dvoje«. Koncept »avtor piše skupaj z otroki« promovira tudi Društvo slovenskih pisateljev v edukativnem programu Povabimo besedo od 1995, ki ga tudi financira Ministrstvo za kulturo oz. MIZKŠ.

4. Razkrivanje realnih imen in priimkov otrok[uredi]

Motivno-tematsko stalnico avtorja najdemo že v naslovu dela Moj ubogi mali deček ali pravljica o seksu, ki ga je 1970 objavil v literarni prilogi revije Mladina Mlada pota.

  1. V knjigi o snemanju filma Sreča na vrvici (1976) z naslovom Mali veliki junak (1979, 1998), v katerem nastopa realna oseba z imenom in priimkom, deček Matic oz. Matjaž Gruden, ki je igral v filmu glavno deško vlogo. V času snemanja je imel 12 let.
  2. Denis Kazić mu je bil za zgled v delu Ta grajski, 1998. V knjigi, ki se dogaja v »poboljševalnici«, ambivalentno opisuje posilstvo dečka s svečo (str. 154‒5)
  3. Avtor razkriva identiteto dečkov, s katerimi »piše« (Pisanje v dvoje, 1990), npr. deček »v popravnem domu« ponovno 12-letni Denis Kazić, mu je bil za zgled (Ta grajski, 1998).
  4. Nejc ali Jernej, »soavtor« knjige (Hitro, hitreje, 1994). Avtor je objavil fotografijo 12-letnega dečka (Viva Espana, 1995) tudi v avtopoetiki Pisanje v dvoje (1990).
  5. Razkril je identiteto otrok avtorjev v mladinski povesti Junaški trio (2000), in sicer dečka Matej Kolmanko in Lucijan Prelog iz Murske Sobote.


Postavi se vprašanje, ali je imel avtor soglasje mladoletnih otrok oziroma njihovih staršev za srečanja, za objavo teh podatkov. Ali je lahko v času mladoletnosti objavil imena in priimke otrok, s katerimi se je srečeval, ki so mu »pomagali« pri »pisanju v dvoje« in pripovedovali o svoji »intimi«? Ali ni poleg drugega zlorabil tudi osebne podatke resničnih oseb?

V knjigi, Baronov mlajši brat, ki je v vseh slovenskih učnih načrtih – evropskem, katoliškem, kulturno-umetnostnem, italijanskem, waldorfskem, za otroke s posebnimi potrebami idr. je avtor objavil tudi svoje risbe dečkov v različnih pornografskih položajih, ki so nastajale ob »živih modelih«.

Avtor je tudi 1986 v Delu objavil fotostrip v 29. delih z naslovom Nenavadna kazen, v katerem so fotografije dveh dečkov v kopalkah s fokusom na spolnih atributih – na verbalni in vizualni ravni.

5. Sistemsko nasilje nad otroci – Ministrstvo in Zavod za šolstvo[uredi]

Nujno je treba zastaviti vprašanje odgovornosti v javni upravi, tistih, ki so v učne načrte predlagali besedila s pornografsko udeležbo otrok in za otroke tudi po 2000 ter preko literarnega in šolskega sistema sistematično omogočali avtorju neposreden stik z otroci.

Kje so ravnatelji, učitelji, profesorji, knjižničarji, starši in drugi odrasli, da bi zahtevali odgovornost javne uprave, da MIZKS ter ZŠŠ osebam mlajšim od petnajst let predlagata, prodajata, prikazujeta in javno razstavljata prek literarnega in šolskega sistema omogočata, da so 160.000 učencem dostopna besedila in risbe s pornografsko vsebino in stiki s pravnomočno kaznovano osebo zoper spolno nedotakljivost otrok od 2000, zoper katero ponovno (2010‒2012) teče kazenski postopek za dejanja, za katera je bil tudi prej pravnomočno obsojen in ki so predmet KZ (176. člen):

  1. Kdor osebi, mlajši od petnajst let, proda, prikaže ali z javnim razstavljanjem ali kako drugače omogoči, da so ji dostopni spisi, slike, avdiovizualni ali drugi predmeti pornografske vsebine, ali ji pokaže pornografsko ali drugačno seksualno predstavo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. (KZ 2008)

Postavi se vprašanje odgovornosti javne uprave, vodilnih v vzgoji in izobraževanju, ki imajo dolžnost prijavljanja, ker so jim otroci ali mladoletniki zaupani v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo – zakaj ravnajo neodgovorno?

Zakaj MIZKS ter ZŠŠ nista preverila podatkov o avtorju in delih in uporabila varovalni ukrep, saj sama javna uprava zlorablja zaupanje mladoletnih otrok in staršev. Od 2000 so bili večkrat opozorjeni, da gre za pravnomočno obsojeno osebo in kazniva dejanja s področja spolnosti, katerih žrtve so mladoletni otroci. Kazenski zakonik in Ustava ščitita mladoletne osebe deklarativno, zakaj tudi ne dejansko?

Postavlja se vprašanje, zakaj odgovorni v javni upravi, npr. ravnatelji 450 osnovnih šol po Sloveniji, 27 OŠ s posebnimi potrebami ter zasebnih šol ‒ waldorfske šole in OŠ A. Šuštarja, niso sprožili vprašanja o primernosti na MIZKS, saj imajo po 263. členu KZ dolžnost pričevanja in prijavljanja. Na ta način bi lahko preprečili vsaj nekatera dejanja, ker se nekoč že obsojeni storilec spolnih zlorab ne bi mogel obiskovati osnovnih šol. Takšno ravnanje bi imelo tudi preventivni ukrep, ker so otroci posebna skupina, ki jo je treba zaščititi skladno s Konvencijo o otrokovih pravicah in s sklepi Sveta EU v boju proti spolnemu izkoriščanju otrok in otroški pornografiji.

6. Učni načrti - evropski, italijanski, katoliški, kulturno-umetnostni, slovenski, wadorfski in šola s posebnimi potrebami[uredi]

Seznam učnih načrtov za slovenščino 1984‒2012, ki jih je izdal ZŠŠ (mag. Gregor Mohorčič) in potrdilo MIZKS (dr. Igor Lukšič; dr. Žiga Turk) ter potrdil Strokovni svet (Janez Mežan):


  1. 1984 Program življenja in dela osnovne šole
  2. 1998 UN za slovenščino, obvezni predmet – predlagani seznam domačega branja (DB)
  3. 2001, 2002, 2005 UN za slovenščino, obvezni predmet – predlagani seznam domačega branja (DB), 1998, redakcija 2005, 2009
  4. 2009 UN za slovenščino, obvezni predmet – predlagani seznam domačega branja (DB), 1998, 3. natis
  5. 2003, 2006 Učni načrt za prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom Slovenščina (OŠ za otroke s posebnimi potrebami), 2003, 2006
  6. 2007 Učni načrt v osnovni šoli Alojzija Šuštarja
  7. 2009 Waldorfski učni načrt (2009),
  8. 2011 Posodobljen učni načrt za predmet slovenščina v osnovni šoli
  9. 2011 Slovenščina kot drugi jezik (OŠ z italijanskim učnim jezikom)
  10. 2011/12 Evropski učni načrt European Schools – Slovenian Language I syllabus (Secondary Cycle)
  11. 2011 Kulturno-umetnostna vzgoja Priročnik s primeri dobre prakse iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol.


V javnosti od leta 2010 poteka intenzivna javna razprava na temo v medijih:


  1. besedila s pornografsko udeležbo otrok in za otroke,
  2. pisateljske” delavnice z avtorjem, ki je bil že 2000 pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost otrok in zoper katerega je ponovno vložena kazenska ovadba (2011 ) in
  3. odgovornost MIZKS je v dejstvu, da daje legitimnost zadevi, ki je moralno-etično sporna in na katero strokovna javnost opozarja od 1980, posebej po 2000, še posebej po izidu nemladinskega dela Napačna odločitev (2009), ki je onkraj literature.


7. »S svojim Ganimedom sem želel razveseliti pedofile.« (Sodobnost 1994: 668) [7][uredi]

V avtopoetiki, objavljeni pod psevdonimom (Ino Knabino: Ganimed in drugi, Sodobnost, 1994) [8], izjavil, da je napisal knjigo z namenom, da »razveseli pedofile«, v avtopoetiki Pisanje v dvoje (Primorska srečanja, 1999) in prek zahval otrokom za pisanje razkriva realno identiteto otrok z imenom in priimkom.

Šolski sistem (domače branje, bralne sezname ipd.) omogoča in financira izjemno veliko število literarnih delavnic (500 delavnic, cena za delavnico je do 200 evrov), včasih le za dečke, s katerimi tudi skupaj piše (Društvo slovenskih pisateljev – »Edukativni program Povabimo besedo [9] od 1996«. Šolski sistem promovira pisatelja tudi v angleščini prek Javne agencije za knjigo – v Slovenia's best for Young reades 2010/11) [10].

Avtor nastopa tudi na osnovnih šolah s posebnimi potrebami. Njegovo nemladinsko delo Napačna odločitev (2009) [11] je onkraj literature, dominira pornografska literatura, v njem opisuje tudi surovo ravnanje z otroci ipd. Književno besedilo je pogosto tudi na knjižnih policah za otroke.

8. Varuh človekovih pravic 2010[uredi]

Zanimivo je tudi protislovje, da se je na inštitucijo varuha človekovih pravic obrnila knjižničarka (28. 10. 2010) in vprašala za strokovni nasvet , kako ravnati v primeru izposojanja knjig v slovenskih knjižnicah. Tudi nemladinska knjiga Napačna odločitev (2009), ki opisuje spolno zlorabo in surovo ravnanje z otroki, je velikokrat postavljena na otroških oz. mladinskih policah. Varuhinja je odgovorila v smislu ne cenzuriranja umetniške svobode in predlagala morebitno uvajanje tako imenovanih knjižničnih kartic, da knjižničarji ne bi bili kaznovani zaradi izposoje knjig.

Kako je mogoče, da imamo na deklarativni ravni toliko vladnih dokumentov, ki zagovarjajo pravice otrok, tudi 56. člen Ustave, ko pa pride do konkretne sistematične in sistemske kršitve teh pravic, ker se učni načrti predpišejo kot obvezni za 160.000 slovenskih mladoletnih otrok?

Licentia poetica, na katero se izgovarja varuh otrokovih pravic (2010), ni absolutna pravica. Na osnovi izsledkov kvantitativne in kvalitativne analize avtorjevih mladinskih in nemladinskih besedil je eksplicitno, da je književnost sredstvo in ne cilj, da so literarne delavnice za »pisanje v dvoje« le mimikrija za organiziran in financiran dostop do otrok (Bralna značka Slovenije 1980-2000 okrog 450 obiskov, cena ene do dveh šolskih ur je do 200 evrov).

Zastavi se vprašanje, ali ima MIZKS kot del javne uprave ter vladna ustanova formalnopravne in moralno-etične kompetence, da ne ukrepa, da brez prisotnosti medijev ravna v korist otrok? V 56. členu Ustave, ki govori o pravicah otrok, je eksplicitno zapisano: »Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem.«  (Ustava 56. člen)


9. Senzibilizacija in desenzibilizacija družbe za pravice otrok[uredi]

V državi je opaziti protislovje med deklarativnim in dejanskim zavzemanjem za pravice otrok, npr.

  1. Ustava RS ‒ 56. člen - pravice otrok [12],
  2. Konvencija o otrokovih pravicah [13],
  3. Konvencija Sveta Evrope [],
  4. Kazenski zakonik [14],
  5. Konvencija o otrokovih pravicah [15],
  6. Konvencija Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem [16],
  7. Etični kodeks zaposlenih v javni upravi [],
  8. Etični kodeks Univerze v Ljubljani [17],
  9. Kodeks ravnanja delavcev Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani [=kodeks]
  10. Evropska listina o človekovih pravicah [] itn.

Postavi se vprašanje odgovornosti javne uprave, vladne ustanove, kot je MIZKS, ki prek nacionalnega dokumenta in sorodnih dokumentov (berila, bralni seznami, bralna značka, literarne delavnice, promocije v katalogih za bolonjski in frankfurtski knjižni sejem ipd.) posreduje, predlaga gradivo s pornografsko udeležbo otrok in za otroke pravnomočno obsojenega avtorja prek literarnega in šolskega sistema?

10. Statistika literarnega in šolskega sistema ter recikliranje pomena[uredi]

Na osnovi študija virov in literature ter celotnega avtorjevega opusa, primarne in sekundarne literature, predvsem za otroke in mlade, pisatelja Mala od 1965 do 2012 so izsledki študija primera naslednji.

  1. Avtor je v času od 1965 do 2011 izdal za otroke oz. mlade bralce 52 leposlovnih in 3 poučne monografske publikacije, od tega so 4 prevedene v tuje jezike.
  2. Mal je napisal precej samopromocijskih člankov, v katerih je ekspliciral svojo avtopoetiko, s poudarkom, da »najraje piše o najstnikih«, promovira »pisanje v dvoje«, piše o »velikih malih junakih«, »velikih malih ljubimcih« ipd.
  3. Avtor se v predgovorih in zapisih o svojih knjigah zahvaljuje realnim mladoletnim za pisanje oz. sodelovanje.
  4. K recikliranju pomena avtorja, ne da bi literarna kritika objektivno ocenila njegova dela, na osnovi analize spremnih besed in zapisov o avtorju in/ali knjigi sta prispevala Dušan Čater (16 ) in Tadej Čater (5) spremnih besed. Izsledki analize pravijo, da gre za recikliranja pomenov, ki ne temeljijo na kritični analizi književnih besedil, kjer pisci spremnih besed, ki se poljudno ukvarjajo s književnostjo generirajo stereotipe o pisatelju in njegovem delu, ne da bi preverili pomena književnih besedil.
  5. Dejanski namen pisateljskih delavnic z mladoletnimi otroci ni literarni, zakaj potem “pisanje le z dečki”?.
  6. Na osnovi analize založniškega sistema je avtor izdal največ pri založbi Mladinska knjiga (53), Karantaniji (16), Prešernovi družbi (11) in DZS (3).
  7. Neupravičenih pohval je deležna knjiga Sreča na vrvici, 1977, ki je nastala na osnovi scenarija J. Kavčič za film (1976) in na osnovi Malove knjige z naslovom Teci, teci, kuža moj (1975), iz katere je Kavčič uporabil le prvi del, spremenil ime psa Tarzana v Jakoba. Ena izmed stalnic je t. i. pornografski element – vloga psa, ki je sicer avtorjev alter ego, kar se vidi npr. v aluzijah, da »pes ima pravico do deškega mednožna«, da »mamin prijatelj ima pasje navade« ipd.
  8. Med revialnimi objavami je na osnovi analize literarnega sistema razvidno, da je veliko objavljal v serijskih publikacijah (Delo, 11; Prešernov koledar, 11; Pionirski list, 9; Ciciban, 8; Kurirček, 8).
  9. Na osnovi analize objav v publikacijah je vidno, da je avtor začel objavljati tudi v revijah za otroke v prvih treh razredih osnovne šole (npr. revija Ciciban).
  10. Avtor praviloma sam prispeval fotografije (Nenavadna kazen, 1986; Poletje v školjki 1: fotostrip; 1986, Poletje v školjki 2: fotostrip, 1988) in risbe (Baronov mlajši brat, 1986), ki so na osnovi njegovih izjav nastajale na »živih modelih«.

11. Tekst za otroke, kontekst za odrasle[uredi]

Mal uporablja številne psevdonime (Ino Knabino [18], Ivan E. Tič, Lidya Dani) in ni edini avtor v Sloveniji, ki piše test za otroke, kontekst pa je namenjen odraslim. Primer, ki ga je treba redefinirati, je tudi Vojan Tihomir Arhar, ki ga je Mal omenil na notranji platnici knjige (A. T. V. – klinični psiholog), ki je »potrdil« eksplicitno knjigo o pedofiliji z naslovom Ganimed in drugi, za katero je avtor Mal izjavil, da jo je napisal z namenom »razveseliti pedofile« (Mal 1994: 668). Roman za odrasle o pedofiliji s stališča pedofila Ganimed in drugi je avtor predelal tudi za otroke Školjka svetega Sebastijana (1990, 2000) . Naslednji primer, ki bi ga morala javna uprava premisliti, je tudi projekt eko-bralna značka “slovenskega otroškega pisatelja” Aneja Sama (pravo ime Spaso Čanković), ki presega namen pričujočega članka, ampak le opozarja na odgovornost javne uprave.

12. Odgovornost javne uprave in pravice otrok[uredi]

V mladinskih književnih besedilih ni sporna tematika pedofilije, ampak je sporen predvsem način njene obravnave. Pri besedilih avtorja v učnem načrtu, v avtorjevih intervjujih ter drugim sekundarnim gradivom, predvsem zaradi pravnomočne obsodbe (2000) in ponovne kazenske ovadbe (2012) je viden pozitivne odnos avtorja do storilcev. Njihova dejanja pojmuje kot “nežnost, ljubezen, željo otroka” po otipavanju itn.. V zvezi s pisateljem Vitanom Malom (r. 1946), se pojavljajo pomisleki o primernosti že od začetka njegovega ustvarjanja (npr. Moj mali ubogi deček ali pravljica o seksu 1970, 1970) ter stalnic (spolna zloraba otrok), zagovarjanje stališča storilca in zlorabo področja mladinske književnosti, ki avtorju sistemsko in sistematično organizira “pisanje v dvoje”.

Ob vsem tem se zastavi vprašanje, kako je mogoče, da ves sistem javne uprave ‒ predvsem MIZKS in ZŠŠ ter organi nadzora oz. spremljanja, npr. Inšpektorat za šolstvo, Strokovni svet za splošno izobraževanje, Bralna značka Slovenije in bralne značke po Sloveniji, Društvo slovenskih pisateljev, Javna agencija za knjigo, nagrade večernica in desetnica, Urad varuha človekovih pravic, informacijska pooblaščenka, Komisija za preprečevanje korupcije, Ustavno sodišče RS, Ministrstvo za pravosodje idr. nimajo kompetenc za preverjanje primernosti besedil in neposrednih stikov avtorja z mladoletnimi otroki?

Ali imajo kompetence, da pravnomočno obsojeno osebo 2000 in njegova besedila s pornografsko udeležbo otrok in za otroke predlagajo v UN ter mu sistematično in sistemsko omogočajo osebne stike z otroki, ki jih Vlada tudi financira?

Na osnovi vpogleda v življenje in delo avtorja, ki objavlja od 1965, na osnovi branja ter študija skoraj vseh virov in literature, primerjalne analize obravnave tematike pedofilije v njegovih in drugih besedilih (npr. Thomas Man Smrt v Benetkah), na osnovi stalnega opozarjanja literarne javnosti na primernost besedil in neposrednih srečanj z avtorji (Miran Hladnik, 1980; Marjana Lavrič, 1995; Alojzija Zupan Sosič, 2011) ter recikliranja pomenov (npr. Dušan Čater, Tadej Čater idr.), ambivalentnih ocen (npr. Vanesa Matajc], 2005), nominacij za nagrade večernica in desetnica, zagovarjanja licentia poetica s strani Društva slovenskih pisateljev, Javne agencije za knjigo, menim, da javna uprava daje legitimnost nelegitimni zadevi, ki je svetovni unikum – uvrstitev pravnomočno obsojene osebe zoper spolno nedotakljivost otrok (2000) v učne načrte (2011), zoper katerega je podana (19. 12. 2011) in dopolnjena kazenska ovadba (27. 02. 2012) ter podana zahteva za kazensko preiskavo na ljubljanskem okrožnem sodišču (20. 07. 2012), o čemer je javnost obveščana iz medijev.

13. Ugotovitve[uredi]

  1. Neodgovornost javne uprave, npr. ZŠŠ, MIZKS, Inšpektorata za šolstvo, Bralne značke Slovenije, Društva slovenskih pisateljev, Javne agencije za knjigo idr.
  2. Samocenzura kolegic in kolegov, zaposlenih v javni upravi, ki so v sklicevanju na formalnopravne zakone pozabili na etično-moralno plat vprašanja in dejstvo, da gre za 160.000 mladoletnih otrok v OŠ, ter za dolgoletno zadevo, ki je svetovni unikum.
  3. Ambivalenten družbeni sistem – družba odraslih, ki ne skrbi za ranljive in ranjene, za otroke, je kolapsirana družba brez prihodnosti, ki ji je zatajili osnovni evolucijski refleks – skrb za mlade.
  4. Menim, da bi morala javna uprava, predvsem MIZKS, ZŠŠ, odgovorno ravnati v korist otrok, menim, da tudi ravnatelji/ce OŠ niso opravili svoje naloge – dolžnosti obveščanja, ker gre za dajanje legitimnosti zadevi.
  5. Menim, da bi odgovorna javna uprava lahko preprečila vsaj nekatera dejanja, ki jih je lahko storil pravnomočno obsojen avtor (2000), saj ga ne bi smeli promovirati in predlagati v ustanovah, kjer so jim otroci zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo. Vodilni v javni upravi so objektivno odgovorni, posebej MIZKS (dr. Žiga Turk) in ZŠŠ (mag. Gregor Mohorčič).
  6. Menim, da MIZKS ni preprečilo kaznivih dejanj s področja zlorabe otrok, ki so storjena v krogu tistih, ki jim otroci zaupajo, poznajo, kjer veljajo pravila za preventivo in osveščanje. Starši otroke zaupajo šoli, javni in zasebni, s posebnimi potrebami, z italijanskim učnim jezikom, evropski, katoliški, kulturno-umetnostni, waldorfski, in menijo, da so varni in da je za njihovo integriteto poskrbljeno. Slovenska javna uprava ni ravnala preventivno po pravnomočni obsodbi pisatelja 2000, v času posodabljanja učnih načrtov za slovenščino od 2005 do 2011, da bi prek literarnega in šolskega sistema preprečila nadaljnje neposredne stike avtorja z otroci.
  7. Vodilni v javni upravi niso ravnali odgovorno, ker so omogočali stike z mladoletnimi otroki pravnomočno obsojeni osebi.
  8. Pravice otrok bi odtehtale omejitve pravice odraslih do dela z njimi, torej omejenega zaposlovanja in izvajanja del v šoli (delavnice, krožki, tabori ipd.) in promoviranja pravnomočno obsojenih storilcev spolnih zlorab.
  9. Zakonodajalec bi moral ravnati preventivno na področju zakonske ureditve in zdravega razuma, posebno na področju vzgojno-varstvene in šolske dejavnosti, da predpiše postopke za razpise ne le za delovna mesta, ampak tudi za vse šolske in zunajšolske dejavnosti v šoli in šolskem okolišu, ki bi omogočale pridobitev podatkov o nezaposlovanju ter nepredlaganju za sodelovanje kadarkoli obsojene osebe zoper spolno nedotakljivost otrok.
  10. Ne glede za formalnopravna vprašanja se je treba na ravni nacionalne imagologije vprašati, zakaj Slovenija kot edina država na svetu, toliko let omogoča pravnomočno obsojeni osebi prost dostop do otrok -- prek literarnega in šolskega sistema?

14. Literatura[uredi]

  1. Blažić, Milena Mileva (2007): Uvod v teorijo mladinske književnosti. V: Jezik in slovstvo, letnik 52, št. 6 (nov.–dec. 2007), str. 35–49. Dostopno na: [19].
  2. Blažić, Milena Mileva (2011): Branja mladinske književnosti: izbor člankov in razprav. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
  3. Felc, Mitja (2012): Skrivaj fotografiral otroke. V: Delo, 17. 1. 2012. Dostopno na: [20].
  4. Jaklič, Tanja (2010): Mladoletniki v literaturi z elementi pornografije. V: Delo, 24. 11. 2010. Dostopno na: [21].
  5. Jaklič, Tanja (2012): »Ubogaj me in lepo ti bo! … Zdaj pa sleci hlače!« V: Delo, 21. 1. 2012. Dostopno na: [22].
  6. L. Š. (2011): Andersenov rojstni dan – odličen dan za dan otroških knjig. MMC portal, 2. 4. 2011. Dostopno na: [23].
  7. Sosič Zupan, Alojzija (2011): Na pomolu sodobnosti ali O književnosti in romanu. Maribor: Litera.
  8. Sosič, Zupan, Alojzija (2008): V tebi se razraščam: antologija slovenske erotične poezije. Ljubljana: Mladinska knjiga