Dragi Vladimir
| Dragi Vladimir | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Dragi Vladimir |
| Jezik | slovenski |
| Subjekt | slovenščina |
| Žanr | spremna beseda h knjigi Vladimirja Habjana Na samotnih poteh: Peš čez Karnijce in skozi življenje, UMco, 2025 |
| Klasifikacija | |
Dragi Vladimir, počasi spoznavam, da moje spremne besede v resnici ne potrebuješ. Za eno si se itak že dogovoril z Marijo Štremfelj, ki bo dojemljiva za duhovno razsežnost tvojega pisanja. Jaz sem, kot bi lahko že vedel, za tisto, čemur se moderno reče presežno, slep in gluh in neobčutljiv in bi brez slabe vesti korakal mimo sublimnega bistva tvojega gorolazniškega sporočila. In če bi mi že uspelo prodreti skozi povrhnjico pripovedi, bi bilo nesmiselno, ko bi se tistega najglobljega pri tebi lotevala kar dva komentatorja hkrati.
Ker besedilo, ki si mi ga poslal, še ni bilo deležno lektorske skrbi, se mi v zavest krade sum, da si mi ga zaupal, ker imam navado brati z rdečim svinčnikom v rokah, da se ne bom mogel zadržati in bom mimogrede prispeval izpuščene vejice in podobno. Res trpim, kadar naletim na očitno napako in je ne morem popraviti. Zasrbeli so me prsti, pa sem se pravočasno spomnil, kako si se nedavno pridušal na račun sitnob z rdečim svinčnikom, in sem trmasto sklenil, da se tokrat nehvaležnemu vstavljanju vejic odpovem.
Sicer pa zelo razumem tvoj odpor do lektorjev, bolje rečeno do lektoric. Zapikujejo se v vejice, ki bi jih med drugim, pozornejšim branjem z malo potrpežljivosti in z vklopljenim črkovalnikom pisec že sam po pameti in po pravilih razmestil, in se potuhnejo, ko bi bilo treba opozoriti na kakšno resnejšo hibo. Ti povem, zakaj tega ne počnejo? Ker se lektorice avtorjev boje, posebej tistih samozavestnih. Ti si rutiniran pisatelj, tvoja bibliografija je impresivna, kako naj si uboga lektorska mravljica ob taki ustvarjalni veličini drzne pokazati na nepotrebna in moteča ponavljanja stavčnih struktur, na sporočilno nejasne nize, izrazne nerodnosti, navzkrižne izjave ali na pretirano poučnost.
K sreči obstajajo tudi starejši in manj boječi slavisti, ki ne skoprnijo že ob prvem avtorjevem renčanju in mu v imenu dostojanstva in pravic Slovenščine ter Sloga svetujejo v jezikovnih zagatah. Uganil si: sebe prištevam mednje. Tako kot si ti s prečenjem Karnijcev potrjeval svoj življenjski smisel, sem jaz z beleženjem šibkejših mest v tvoji knjigi med branjem izpolnjeval svoje profesionalno poslanstvo. Ampak seznam napak ni za objavo, v spremni besedi pa še posebej ne. Kaj pa zdaj? Spomnil sem se tvojega nauka iz knjige (»Če pomagaš drugemu, pomagaš tudi sebi. To me še vedno izpolnjuje.«) in ti seznam pošiljam posebej, v tiho zasebno presojo. Tule pa bom nanizal svoje izbrane bralske vtise.
Stari pisateljski mački se obdajo s šopkom zvestih natančnih bralk in jih počastijo s prvo verzijo svojih rokopisov, one pa jih v zahvalo za zaupanje pravočasno opozorijo na trivialna neskladja, ki se tudi največjim klasikom pripetijo v ustvarjalni vročici. Pomisli na to možnost pri svoji naslednji knjigi.
Da se te spričo tegale strogega uvoda ne bi lotila zlovolja ali zagrabila panika, naj te pomirim, da branje nikakor ni bilo dolgočasno, da sem z njim imenitno zapolnil deževni začetek maja in da me je zabavalo. Mislim, da je bila zabavnost tudi eden od ciljev knjige, saj na več mestih poročaš o tej potezi svojega značaja. Kako se rad pohecaš na račun novincev ali pozabavljaš čez »vseznalce«. Sam sem se nasmejal ob podobi prvoosebnega pohodnika, ki se iskreno razveseli, ko mu oskrbnik pokloni zemljevide in časti pivo, sam pa pozneje oskrbniku ne privošči enakega veselja in mu svoj vodnik raje proda. Ali pa ko prostodušno in ne brez avtorskega napuha prizna, da bi na naslovnici njegove prve knjige moralo biti njegovo ime natisnjeno z večjimi črkami.
Najhumornejša se mi zdi v knjigi zgodba o v koči pozabljeni brisački: kako se po telefonu in po epošti trudi sporočiti oskrbniku, kam naj mu jo pošlje. V epilogu bralec izve, da je brisački res uspelo pripotovati na avtorjev domači naslov, in to celo brez povračila poštnih stroškov. Domači mi pravijo, da spadam med hujše primerke drobnjakarjev in škrtežev, vendar moram pripomniti, da se sam za vrnitev brisačke v domovino nikakor ne bi tako zelo zavzel.
Poglavitno opravilo popravljalcev besedil je črtanje odstavkov, ki se nam ne zdijo nujni ali se zdijo moteči. Zlasti pri besedilih z literarnim navdihom (in jaz vem, da te literarne vode ves čas po malem mikajo) velja pravilo, da je manj več, da bralcu ni treba vsega servirati na pladnju in mu do potankosti razložiti; rahločutnejši bralec se do sporočila rad pomatra sam.
Sem in tja pa vendarle zakličemo po dodatnem pojasnilu. Ko npr. beseda nanese na planinsko pesem Na nebu zvezde še žarijo, bi rad prebral, da jo je sestavil prezgodaj umrli planinski pisec Janez Gregorin med obema vojnama in ji dal naslov Zavriskaj in zapoj, preljubi štamfovc moj; o njej je pisal Boris Režek v Planinskem vestniku leta 1955. Želel bi si tudi pojasnila, ali je dolina Cadore, kjer pohodnik začenja svoje popotovanje, morda kako povezana z goro Cadore iz popularne pesmi Rudeči cvet Beneških fantov. Pri prijaznih oskrbnikih Mariki in Ivanu pogrešam razlage, od kod sta, imen že nimata italijanskih. In zakaj nikjer ne zapišeš nič o Ireni? Ali ni to knjiga o romanju skozi življenje, v katerem vem, da ima pomembno vlogo. Sprejmem opravičilo, da bo njej namenjena naslednja knjiga. Pohvalno je, da se pred planinskim projektom opremiš z vso mogočo literaturo in prebereš vse dosegljivo na izbrano temo, vendar potem navedeš samo Stritarjevo knjigo. Lepo prosim, naštej v seznamu literature poleg zemljevidov založbe Tabacco še knjige ostalih treh ali štirih domačih karnijskih poznavalcev, spodobi se.
Naj priznam, da sem s svojimi nasveti v zagati. Če jih boš upošteval, bo morda besedilo bolj berljivo, bralec se bo manj spotikal, vendar bo v njem manj avtentičnega Haubija, ki »mu je vse takoj jasno« in ki mu »nenadoma nič več ni jasno«, ki se z vzklikom »To je tisto!« vedno znova otroško razveseli novega, skrivnostnega in zagonetnega brezpotja in ki hrepeni po novih in novih planinskih avanturah (»V tem delu me zanesljivo čaka avantura, sem bil prepričan.«). Čeprav ga občasno prešine strah (»Kaj če ne bom mogel čez?«), se z znanjem, izkušnjami in voljo vsakič znajde in kot junaški Kekec izvleče iz kritičnih situacij.
Avtentični Haubi, »car brezpotij« (»Brezpotje, to je moj skrivni svet, kjer sem se našel v popolnosti.«), pred tečajniki pazi na svojo avtoriteto (»šibkosti in neznanja ne moreš in ne smeš pokazati«), kot indijanski stezosledec je ves čas na preži za znaki, da ne zaide, prisluškuje občutkom, ki ga opozarjajo na nevarnost, in uživa ob doseženih ciljih. To so razgledi na vrhu gore, udobje koče po napornem dnevu ali odkritje katerega od življenjskih smislov: brezpotij, vodništva, alpinistične šole, gorskega reševanja, pisanja (»Očitno sem se v tem početju našel, mi je odgovarjalo.« »To bi bilo nekaj zame.«). Avtentični Haubi ves čas tehta, kaj je v življenju res pomembno, in nikakor ne želi zamuditi enkratnih priložnosti, ki se mu ponujajo.
Vem, hudo je črtati stavke, za katere si prepričan, da najbolj iskreno popisujejo tvoj odnos do gora. V tolažbo naj ti bo, da iskrenost in avtentičnost nista ultimativni kriterij literarne prepričljivosti. Zelo avtentičen je npr. tisti harmonikar v narodnem gvantu, ki dan za dnem na Tromostovju nateguje meh na viže Slovenian national music, pa ga zaradi tega nihče ne bo predlagal za Prešernovo nagrado. Upam.
Pri planinski literaturi je v navadi strokovnjaško spraševanje, ali je pisec v prvi vrsti planinec in šele potem literat ali ravno obratno. Za bralca je to umetna dilema, saj bralec nima nobene potrebe, da bi vlekel črto ločnico med stvarnim popisom gora in literarnim pristopom do njih, cenil bo knjige, ki ga ne bodo dolgočasile, pa naj bodo strokovne ali leposlovne narave. Sicer pa si, dragi Vlado, sam dovolj jasno razložil, kako se je razmerje med planinarjenjem in popisovanjem planinskih doživetij pri tebi spreminjalo skozi čas. Če me občutek ne vara, se počasi nagiba v smer pisanja: pohodniških načrtov se že skraja lotevaš z mislijo na njihov popis in objavo. Literarni cilj ti že usmerja in oblikuje doživljanje narave in ljudi, zato bralec včasih dobi vtis, kot da pripovedovalec gledaš nase nekje od zunaj ali od zgoraj, največkrat skozi oči radovednih domačinov in turistov, ki jih slučajno srečaš na poti in te prepoznajo bodisi kot planinskega poznavalca bodisi kot čudaško pohodniško figuro.
S predavanj Borisa Paternuja sem odnesel izjavo, da pisatelj lahko piše tako ali drugače, le dolgočasen ne sme biti nikoli. Ne, sploh se nisem dolgočasil pri branju tvojega popotovanja prek Karnijcev, ki si ga spretno prepletel z dogodki in postajami na svoji poti skozi življenje! Lepo te pozdravljam, miran