Danilo Kiš: Grobnica za Borisa Davidoviča

UVOD

Roman Grobnica za Borisa Davidoviča srbskega avtorja madžarsko-črnogorskih korenin in judovskega rodu Danila Kiša, enega prelomnih in najodličnejših srbskih pripovednikov (Bogataj 2014), velja za enega najbolj kontroverznih naslovov jugoslovanske književnosti 20. stoletja (Sigledal 2014). Prenovljeni učni načrt za slovenščino, ki stopi v veljavo v šolskem letu 2026/2027, ta roman predvideva kot obvezno domače branje. Grobnica za Borisa Davidoviča je izšla leta 1976 kot skupna izdaja zagrebške založbe Liber in beograjske BIGZ. Element skupnosti se, če se za zdaj omejimo le na nominalne oznake romana in se ne poglobimo še v njegovo vsebino, kaže tudi v njegovem podnaslovu (»Sedem poglavij skupne pripovedi«). Izraz skupne se v slovenskem prevodu podnaslova sicer nanaša na pripovedno tehniko oziroma prepletenost poglavij romana (obravnavali bi jih lahko tudi kot kratke zgodbe), in ne na skupnost v smislu pripisljivosti pripovedi več (narodnim, kulturnim) skupnostim, kot zmotno nakaže Blatnik (1999: 160) v spremni besedi, v kateri izraz v srbskem izvirniku zajedničke povesti — najbrž zaradi razumevanja dela kot pomembnega za skupno slovansko socrealistično stvarnost — napak razume in prevede kot »skupne zgodovine«; izraz povijest v hrvaščini resda pomeni 'zgodovina', vendar pomeni v srbščini povest enako kot v slovenščini 'pripoved'.

Da pri Kišu ne gre le za srbskega oziroma jugoslovanskega avtorja, temveč evropskega oziroma za del tudi širše relevantne svetovne književnosti, potrjuje njegova uvrščenost v več naborov naslovov svetovnih klasik, med drugim je pričujoče delo v svoj The Western Canon uvrstil Harold Bloom (1994), britanski založnik Penguin Books pa v serijo Writers from the Other Europe (Cooper 1996).

Slovenski prevod izpod peresa Ferdinanda Miklavca je prvič izšel dve leti po izidu izvirnika (1978) pri Mladinski knjigi, pri isti založbi pa nato še dve desetletji pozneje (1999), ko se je ob Miklavcu pod prevod podpisala še Mojca Mihelič. Roman je bil že v prvih treh letih po izidu dvakrat ponatisnjen (skupno je bilo v obtoku 38.000 srbohrvaških izvodov), v tem času pa so ob slovenskem izšli tudi že prevodi v francoščino, angleščino in madžarščino (Blatnik 1999).

Z obravnavo Kiša in njegovega dela v gimnazijah stopamo korak nazaj s stranpoti, ki jo je ku-rikularno načrtovanje za pouk slovenščine nastopilo po slovenski osamosvojitvi, ko je iz strahu pred t. i. jugonostalgičnostjo iz učnega načrta začelo izločati dela južnoslovanskih avtorjev, s tem pa gimnazijce oropalo ne le številnih bralnih in intelektualnih užitkov, temveč jih prikrajša-lo tudi za mnogo vpogledov v razmerja med slovensko in preostalimi slovanskimi književ-nostmi, katerih predstavniki so (bili) dejavni tvorci svetovnega književnega zemljevida.

OBRAVNAVA DELA

Ker roman Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidoviča, ne le zaradi svoje vsebine, temveč tudi kulturnega dogajanja, ki ga je njegov izid sprožil, predstavlja pomembno stopnico v razvoju južnoslovanske književnosti 20. stoletja in je obenem tudi pomemben naslov evropske in širše književne dediščine, sledimo z njegovo obravnavo pri pouku v gimnaziji več procesnorazvojnim, izobraževalnim in operativnim učnim ciljem.

Temeljni/procesnorazvojni cilji

– dijaki/-nje razvijajo zmožnosti branja in interpretacije književnega besedila, – dijaki/-nje razvijajo (splošno)sporazumevalno zmožnost, – dijaki/-nje pridobivajo književno znanje in ga umeščajo širši kulturni in razvojni v kontekst, – dijaki/-nje razvijajo zmožnost kritične aktualizacije, – dijaki/-nje razvijajo medkulturno strpnost in širšo socialno zmožnost, – dijaki/-nje razvijajo zavest o družbeni odgovornosti posameznika in skupnosti.

Izobraževalni cilji

– dijaki/-nje spoznavajo južnoslovansko književnost, – dijaki/-nje spoznavajo književnost na prehodu iz modernizma v postmodernizem, – dijaki/-nje spoznavajo književnost iz srednjega obdobja jugoslovanskega socializma, – dijaki/-nje medpredmetno povezujejo znanje o književnosti in zgodovini.

Operativni cilji

– dijaki/-nje preberejo umetnostno besedilo (zahtevnejši roman), – dijaki/-nje doživljajo prebrano besedilo, govorijo o svojem doživljanju, – dijaki/-nje razglabljajo in izmenjujejo stališča o besedilu ter njegovem kontekstu, – dijaki/-nje iščejo in analizirajo modernistične in postmodernistične prvine besedila, – dijaki/-nje sintetizirajo in vrednotijo pripovedne (metafikcijske in slogovne) postopke, – dijaki/-nje uporabljajo temeljne literarnoteoretične izraze (post/modernizem, pripovedna tehnika).

1. ura

Uvodna motivacija

Uvodno motivacijo v obravnavo tega dela je treba izpeljati z veliko previdnostjo, kakor je treba tudi ves čas ukvarjanja z njim paziti na raven demokratične kulture v razredu, saj bi različna (družinska) ideološka ozadja dijakov/-inj lahko pripeljala do sporov, ki bi utegnili trajno vplivati na odnose med njimi. Pogovor lahko začnemo s temeljnim vprašanjem, ki naj dijakom/-injam več časa produktivno zasede misli: »Ali lahko žrtvujemo posameznika, njegovo srečo, za abstraktne cilje, ki naj bi srečo šele prinesli?« (S tako formulacijo se izognemo klišejskim vprašanjem, npr.: »Kakšen je položaj posameznika v kolesju zgodovine?«, saj utegnejo dijake/-inje odvrniti.)

Povprašamo jih o predznanju iz zgodovine prve polovice 20. stoletja in napovemo, da bomo k naslednji uri povabili profesorja/-ico zgodovine, da bi skupaj razčlenili zgodovinski kontekst (dejstvo, da bosta pri pouku prisotna dva profesorja, je zaradi svoje neobičajnosti že samo po sebi zanimivo). K medpredmetni povezavi povabili tudi profesorja/-ico sociologije (bodisi kot rezervni načrt ali pa že izhodiščno oba profesorja teh dveh predmetov), saj roman s stališča zgodovine ni zanimiv le zaradi okoliščin (konkretni kardinalnejši zgodovinski dogodki v njem niso izpostavljeni kot bistveni), temveč zlasti zaradi razvoja totalitarizmov 20. stoletja. Dijake/-inje lahko povprašamo o tem, kaj vedo o različnih družbeno-političnih sistemih, ki so se razvili kot alternativa kapitalizmu, in kaj vedo o (zlasti evropski; tudi slovenski) poti v socialistični sistem. Predvidevamo lahko, da imajo poleg znanja, pridobljenega pri pouku zgodovine v 9. razredu osnovne šole, tudi nekaj znanja oziroma poznavanja zaradi pogoste izrabe teme socialistične revolucije v družbeno-političnem življenju vse od demokratizacije in osamosvojitve do danes. T. i. delitve duhov oziroma opozicije svetovnih nazorov, ki se je med drugo svetovno vojno sprevrgla tudi v bratomorno kataklizmo, ne omenjajmo sami; pričakujemo lahko, da bo kdo v razredu nakazal to temo, tedaj pa jo le objektivno potrdimo, označimo in pred seznanitvijo z zgodovinskim in sociološkim kontekstom še ne poglabljajmo, saj bi to lahko učinkovalo demotivacijsko. (Predvidevamo sicer lahko, da bi uvodna polemika zaradi različnih ideoloških pogledov v razredu s svojo intrigantnostjo lahko učinkovala celo motivacijsko, vendar zaradi nasprotja z vzgojnimi cilji take vrste motivacije ni etično zavestno ubrati.) Zaradi skrbi za državljanska čustva dijakov/-inj nasploh pazimo, da zgodovinskega obdobja ne obravnavamo skozi subjektivno prizmo svojega svetovnega nazora, torej niti s kategoričnim zavračanjem niti s pretiranim navdušenjem nad idejami, ki so jih spremljali dogodki, o katerih večplastno govori prav ta roman.

Kontekstualizacija besedila pred branjem

Roman Grobnica za Borisa Davidoviča je, oblikovno gledano, znanilec jugoslovanskega postmodernizma, po vsebinski plati pa je v kulturni prostor socialistične enopartijske Jugoslavije vnesel teme, ki jih je bilo nevarno omenjati v javnosti (revolucionarno nasilje, zunajsodno obračunavanje s političnimi nasprotniki, žrtvovanje posameznika za revolucionarni cilj). Njegov izid je razgalil številne kontroverznosti jugoslovanskega književnega sveta v 70. letih 20. stoletja. Lastni so mu dokumentarnost, metafikcijskost, na ravni jezika pa ga, prežetega s citati iz drugih književnih del v maniri kolažne romaneskne strukture, odlikujejo tudi številni bistroumni smisli. Za njegovo kontekstualizacijo je prav tako pomembno burno družbeno dogajanje, ki ga je njegov izid sprožil; potem ko spoznamo splošni zgodovinsko-sociološki kontekst in avtorja, podrobneje razčlenimo tudi to polemiko (v resnici jo lahko jemljemo kot eno izmed tem: torej književnost kot medij družbenega diskurza).

2. ura

Zgodovinski (in sociološki) kontekst

Potem ko je v pomladi narodov leta 1848 Karl Marx izdal sloviti Komunistični manifest, je minilo še skoraj sedem desetletij, dokler se ideja o družbi brez zasebne lastnine po oktobrski revoluciji leta 1917 ni uresničila z vzpostavitvijo prve socialistične/komunistične države, Zveze sovjetskih socialističnih republik. Zdi se na mestu, da tu napravimo tudi vsaj načelno distinkcijo med pojmoma socializem in komunizem, in sicer s poudarkom, da številni avtorji in laiki pojma uporabljajo zamenljivo, vendar se načeloma komunizem pogosteje nanaša na idejo in ideologijo, socializem pa na družbeno-politično ureditev države, v kateri se komunistična ideologija uresničuje. (Opozorimo lahko še na opozicijo med socialistično in socialno državo.)

Krvavi značaj revolucije se je odrazil v ozračju celotnega sovjetskega socialističnega obdobja do razpada države konec leta 1991. Začetno obdobje (tako kot po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji) sta zaznamovala podružbljenje proizvodnih sredstev in kolektivizacija kmetijstva, ki sta potekala večinoma prisilno in s številnimi žrtvami (številne primere najdemo tudi v romanu). V ukrajinski socialistični republiki se je zatiranje nasprotnikov denimo sprevrglo v gladomor, namerno povzročeno lakoto, v kateri je v letih 1932–33 umrlo 3,5–5 milijonov ljudi. Vodilni komunisti niso obračunavali le s kmeti (oziroma kulaki, veleposestniki) in podjetniki (industrialci), ki so se upirali kolektivizaciji, temveč zelo korenito tudi z drugače mislečimi disidenti v lastnih vrstah. V ta namen so ustanavljali zapore oziroma taborišča, gulage, kakršne srečamo tudi v romanu, večidel v oddaljenih sibirskih krajih (nekateri taki zapori v Ruski federaciji delujejo še danes).

Čeprav se je slovenska (jugoslovanska) politika leta 1948, torej tri leta po dokončni revoluciji, z odločnim uporom Informacijskemu biroju komunističnih in delavskih partij (informbiroju) oziroma Stalinu začela dejavno oddaljevati od sovjetskega modela socializma, so se podobni zapori — najintenzivneje prav po sporu s Stalinom — ustanavljali tudi pri nas: na Slovenskem je bil tak zapor Prelesje na Kočevskem, v zapore so bili preurejeni nekateri gradovi, denimo begunjski in brestaniški, številni slovenski intelektualci in drugi domnevni privrženci sovjetskega tipa socializma pa so bili zaprti na Golem otoku (moški) oziroma Grgurju (ženske). Nekateri izmed političnih zapornikov so bili sicer obsojeni na zmontiranih sodnih procesih (npr. Nagodetov proces), večina pa je bila zgolj prijetih in zaprtih, pogosto ponoči, ob čemer so bila nekaterim odvzeta tudi stanovanja in drugo imetje.

Obdobje neposredno po koncu druge svetovne vojne so v Jugoslaviji, najizraziteje pa prav na Slovenskem, zaznamovali obračuni nove oblasti s političnimi nasprotniki v obliki množičnih pomorov. Opozoriti velja, da so bili povračilni ukrepi zaveznikov zoper sodelavce okupatorja širom po svetu, tudi v visoko razvitih demokracijah, v času ob izteku vojne ustaljena praksa, saj so skoraj vse države zaveznikov tedaj poznale smrtno kazen tudi v civilnem, ne le vojaškem pravu. Razlika je bila v tem, da so bili v tujini sodelavci okupatorja večinoma sodno preganjani oziroma na smrt obsojeni s sodnim procesom, predvsem pa so bile izvršitve smrtnih kazni manj množične. Zunajsodni pomori slovenskih domobrancev, hrvaških ustašev, srbskih četnikov, pripadnikov nemške manjšine in številnih drugih civilistov so na Slovenskem trajali še nekaj mesecev po vojni. Oblast jih je v sodelovanju s tajnimi službami in vojsko poskusila izvesti karseda skrivoma, zato so bili za morišča izbrani bodisi oddaljeni kraji (Kočevski rog) ali pa zapuščeni rudniški jaški, protitankovski jarki ipd., morjenje pa je bilo poverjeno bodisi zaupnim članom tajnih služb in vojske bodisi eksekutorjem, ki jih je po opravljenih umorih doletela enaka usoda. Velika večina javnosti je za te dogodke izvedela šele desetletja po koncu vojne, tudi ta roman je bil objavljen leta 1976, torej dve leti po tistem, ko sta Edvard Kocbek in Boris Pahor v Trstu objavila prvi zapis o revolucionarnem nasilju v Jugoslaviji (ali je prišel z njim v stik tudi tedaj v Franciji živeči Danilo Kiš, v čigar naslovnem romanu je revolucionarno nasilje ena izmed glavnih tem, v okviru tega seminarja ni bilo mogoče ugotoviti). Nekaj let pozneje je daljše zapise o tem vprašanju objavila Spomenka Hribar (Krivda in greh, 1986).

Spoznavanje avtorja in osnovnih podatkov o delu

Danilo Kiš je bil rojen 22. 2. 1935 v Subotici, vojvodinskem mestu na srbsko-madžarski meji, materi črnogorski pravoslavki in očetu madžarskemu judu. Ko mu je bilo sedem let, se v Novem Sadu, kjer je bila družina nastanjena, zgodijo t. i. mrzli dnevi, fašistični pogrom nad Srbi in Judi, zaradi česar družina prebegne na Madžarsko, v rojstni kraj Kiševega očeta, ki kmalu zatem umre v Auschwitzu. Po vojni se Kiš z materjo preseli v njen rojstni kraj v Črni gori, kjer se ob stricu zgodovinarju, ravnatelju muzeja, začne razvijati v prihodnjega intelektualca, uči se violine in se že v gimnazijskih letih preizkusi v prevajanju.

Leta 1954 se vpiše na študij primerjalne književnosti v Beogradu in začne v tamkajšnjih revijah objavljati eseje in novele. Prevaja večidel madžarske književnike, nekaj manj tudi francoske (med drugim Nenavadno samoto Philippa Sollersa). Leta 1959 prvič obišče Francijo, kjer leta 1962 začne delati kot lektor srbohrvaščine na univerzi v Strasbourgu in objavi roman Psalm 44 (zanj prejme nagrado jugoslovanskih judovskih organizacij).

Vrne se v Beograd in prevaja Préverta, Baudelaireja in nekatere ruske pesnike, v času praške pomladi, razmaha študentskega in drugih miroljubnih gibanj sodeluje z jugoslovansko avantgardo (beogr. gledališče Atelje 212), objavljeni so tudi že prvi prevodi njegovih del v nemščino, madžarščino in poljščino. Leta 1973 prejme prestižno jugoslovansko NIN-ovo nagrado za roman Peščena ura, ki jo pet let pozneje v znamenje protesta zaradi obtožb plagiatorstva v Grobnici za Borisa Davidoviča vrne. Naslovni roman spiše med bivanjem v Bordeauxu (v izvirniku je izdan v Jugoslaviji) in zanj prejme zlatega orla mesta Nice, nagrado francoskega knjižnega sejma. V odgovor na polemiko izda roman Ura anatomije in se za stalno naseli v Parizu, kjer Grobnico priredi še v dramo. Za časa življenja doživi dve izdaji izbranih del. Večkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za književnost. Umrl je 15. 10. 1989 v Parizu.

3. ura

Pogovor o doživljanju in razumevanju ter o notranji in zunanji zgradbi

Roman je sestavljen iz sedmih poglavij »skupne pripovedi« (kot je nakazano že s podnaslovom), dalje razčlenjenih na kratka podpoglavja (dolga večinoma po 1–3 strani), ki temeljijo na zgodovinskih dogodkih, napletenih okoli tematskih osi o političnemu preganjanju in likvidaciji nasprotnikov v (predvsem socialistični Vzhodni) Evropi na prehodu iz prve v drugo polovico 20. stoletja (le zadnje poglavje, Psi in knjige, se dogaja v 14. stoletju). S tem je avtor vešče izvedel tematsko potujitev, saj je spregovoril o političnih vprašanjih, ki so v drugi polovici stoletja pestila tudi jugoslovansko družbeno stvarnost, vendar so veljala za tabujsko temo, o kateri je bilo ne le nezaželeno, temveč tudi nevarno razpravljati (to je le eden izmed razlogov, zaradi katerih je roman še več let po izidu doživljal številne burne odzive). V nadaljevanju po poglavjih na kratko povzemam vsebino posameznih poglavij (ki bi jih lahko obravnavali tudi kot kratke zgodbe, saj so njihove fabule tudi samostojno razumljive, vendar se snovno in motivno-tematsko ter po likih dotorej prepletajo, da moramo kljub postmodernističnemu značaju verjeti njegovemu avtorju, ko pravi, da gre za »sedem poglavij skupne pripovedi«), saj je to pomembno, da nakažemo paralelizme med zgodbami. Vsako izmed poglavij je posvečeno po enemu izmed mučenikov zgodovine.

Poglavje Nož z ročajem iz rožnega lesa je posvečeno Mirku Kovaču, dogaja se v letih 1925–1940. Mikša je judovski krojaški vajenec, ki postane revolucionar in vstopi v tajno združbo. Predanost revoluciji in surovost ga pripeljeta do tega, da po naročilu vodje zaduši in utopi oziroma naposled do smrti zabode dekle, domnevno ovaduhinjo oziroma izdajalko. Pozneje se izkaže, da je bil ovaduh prav naročitelj umora, ki Mikšo nato priglasi milici; ta ga čez čas prime in muči, dokler pod vtisom Stalinovega portreta ne izda še preostalih članov združbe. Vsi so obsojeni na dolgoletno ječo v gulagu, in tam Mikša tudi umre. Motivi in teme: revolucionarno nasilje, ovaduštvo, hinavščina, zločin – kazen.

Poglavje Svinja, ki žre svoje mladiče je posvečeno Borislavu Pekiću in se dogaja v času španske državljanske vojne (1936–39). Dvajsetletni Gould Verschoyles iščoč boljše življenje zapusti rojstni Dublin in se v Španiji na strani republikancev vključi v državljansko vojno. Potem ko vodji odreda oziroma komandantu prijavi sum, da njihova zaupna korespondenca dospeva v napačne (sovjetske) roke, ga pod pretvezo, da bo pomagal odpraviti okvaro nekega parnika, primejo in zaprejo v podpalubje družno z dvojico prav tako prijetih komunistov: vse tri privedejo v gulag in jih mučijo. Gould ugotovi, da ga je priglasil prav pomočnik komandanta Čeljustnikov, prisoten v pisarni med Gouldovim poročanjem o sumu sovjetskega vohunjenja. Gould med poskusom pobega iz gulaga umre. Motivi in teme: revolucionarno nasilje, ovaduštvo, hinavščina, usoda poštenega naivneža.

Poglavje Mehanični levi je posvečeno francoskemu pisatelju Andréju Gidu in se večidel dogaja v zgodnji kijevski zimi leta 1934. Čeljustnikova, sovjetskega aparatčika, novinarja krajevnega časopisa, komunistična partija zadolži za spremljanje obiska Édouarda Herriota, radikalnega župana Lyona. V ta namen iz mesta odstranijo nekatere boljševistične simbole in cerkev sv. Sofije, v kateri je bila po revoluciji odprta pivnica, ob pomoči političnih zapornikov na hitro prezidajo nazaj v cerkev, saj je Herriot kljub svojim levim svetovnim nazorom še vedno toleranten do francoske duhovščine. Čeljustnikova v gledališču napravijo v duhovnika, v cerkvene klopi pa posedejo člane KP, ki ob prihodu gosta imitirajo pravoslavno bogoslužje. Potemkinovski obisk uspe. Nekaj let pozneje Čeljustnikova primejo in obtožijo spodkopavanja oblasti (razlog za prijetje je v resnici razkrinkanje njegove ljubezenske afere s šefovo ženo). – Le nekaj tednov po končanem pisanju Grobnice je Kiš naletel na podatek, da je bil Herriot, čigar ime je črpal iz drugih virov, resnična in za francosko družbo pomembna osebnost prav v času, v katerem se zgodba dogaja. Kiš je zato popravil začetek poglavja in v prvi povedi naznanil, da je Herriot edina resnična zgodovinska osebnost v njem (Kiš 1976). Motivi in teme: revolucionarno nasilje nad sakralnimi objekti, hinavščina, manipulacija.

Poglavje Grobnica za Borisa Davidoviča je posvečeno »spominu Leonida Šejke«. Leta 1930 oblasti primejo Borisa Davidoviča - Novskega, revolucionarja številnih (stran)poti po pred- in porevolucijski Evropi (preizkusil se je v več pomembnih funkcijah), potem ko je bil izdan kot angleški vohun. Pade v nemilost preiskovalca Fedjukina in je podvržen mučenju, da bi v lastno škodo priznal krivdo za agenturo, in ker ne klone, ga izsiljujejo celo s pobijanjem talcev, vendar zaman. Zaradi ran ga hospitalizirajo, po okrevanju pa s preiskovalcem (krvnikom) več noči sestavljata besedilo za priznanje krivde. Obtožnica se zaradi drugih, prav tako izsiljenih priznanj sicer spreminja, Boris Davidovič pa skrušen zaradi svoje življenjske usode upa, da bo obsojen na odrešilno smrt. To se ne zgodi, po letu dni v temnici ga naženejo v Sibirijo, od koder dvakrat pobegne, a mu slednjič pridejo na sled, zato se častno pokonča s skokom v kotel razžarjene žlindre. Motivi in teme: revolucionarno nasilje, manipulacija, smrt kot odrešitev.

Poglavje Psi in knjige je posvečeno Filipu Davidu. Gre za prevod zapisa nekega francoskega duhovnika iz obdobja inkvizicije v 14. stoletju. Monsinjor Fournier ugotovi, da se je David Neuman, jud iz njegove škofije, po pokristjanjenju skrivoma spreobrnil nazaj v judovstvo, zato ga da prijeti. Iz njegovega pričanja je razbrati, da se je judovstvu odrekel pod prisilo. Sojenja se vlečejo šest let, nato Filip David v mukah umre. – V Opombi, zadnjem podpoglavju tega poglavja, Kiš zapiše, da je na primarni vir, iz katerega je črpal, naletel po končanem pisanju poglavja Grobnica za Borisa Davidoviča, naniza pa številne podobnosti med njim in Davidovičem - Novskim: ime, značajsko vztrajnost, datum prijetja ipd. Motivi in teme: religijsko nasilje, manipulacija, mučeniška smrt.

Zadnje poglavje romana, Kratka biografija A. A. Darmolatova (1892–1968), nima eksplicitnega posvetila, zapisanega pod naslovom, kot preostala poglavja. Darmolatov je bil revolucionarni pesnik, sodelavec Borisa Davidoviča - Novskega (zanj neke vrste političnega zaščitnika), po čigar smrti začne duhovno propadati. Danilo Kiš je prišel v stik z Darmolatovim še kot otrok, ko se je pesnik v muzeju na Cetinju v Črni gori, ki ga je upravljal Kišev stric, usedel na razstavljeni Njegošev prestol. Motivi in teme: /

Menim, da oznaka književnih oseb ni najbolj ključna za obravnavo romana, smiselna bi bila kvečjemu oznaka prototipov književnih oseb in naslovnega lika Borisa Davidoviča - Novskega, saj je roman sestavljen iz sedmih poglavij oziroma zgodb, v katerih se le redke osebe pojavijo več kot enkrat, obenem pa struktura pripovedi nakazuje prav to, kako podobne so si ne glede na prostor in čas, v katerih se znajdejo, pač pa glede na okoliščine in razmerja, v katerih nastopajo v danih zgodovinskih okoliščinah.

Teme – v romanu ožje

– socialistična/komunistična ideologija/revolucija, – preganjanje političnih nasprotnikov in maščevalnost, – človekova (za)vest, – usoda disidenta/odpadnika, – razmerje med dobrim in zlim: zlo pogosto premaga dobro, – manipulacija ...

Teme – pri obravnavi širše

– /post/modernizem, – metafikcijskost, – dokumentarnost, – vprašanje plagiatorstva, – inovativnost, – intertekstualnost, diahronost fabule (analitična pripovedna tehnika), – književnost kot medij širšega družbenega diskurza.

4. ura

Velika kulturna polemika ob izidu romana

Ob izidu srbohrvaškega izvirnika je roman Grobnica za Borisa Davidoviča, za katerega Sigledal (2014) zapiše, da gre za »etični in estetski manifest, ki je v teh prostorih brez primere«, širom po Jugoslaviji doživel zelo buren odmev, ki je bil zlasti posledica objave članka novinarja Dragoljuba Golubovića Ogrlica iz tuđih bisera v zagrebškem »časopisu za aktualnosti iz umetnosti in kultur« Oko 18. junija 1976. Golubović je Kišu očital izrabo tujih književnih citatov brez ustreznih oziroma z zavajajočimi in lažnimi navedbami virov, takšno ustvarjanje pa označil za intelektualno tatvino, ki naj bi na način, na kakršen je bila predstavljena, »lahko služi le tendencam hladne vojne« (Golubović 1976). Da je Kiševo delo, nasprotno, ravno v smislu hladne vojne pomembno za razumevanje njenega konteksta, je med drugimi poudaril tudi britansko-indijski pisatelj Salman Rushdie (2011), ki je avtorja uvrstil med deset najpomembnejših piscev druge polovice 20. stoletja, rekoč: »V zadnjih letih hladne vojne je bilo za vse nas pomembno, da smo slišali vzhodnoevropske pisatelje, kot so Danilo Kiš in Czeslaw Milosz, György Konrád in Ryszard Kapuściński, ki so svoje vizije postavili nasproti sovjetskemu režimu brez vizije« (prevedel U. F. S.).

Polemika se je iz književnih listov Književne novine in Književna reč (Uršič 2006) preselila tudi na naslovnice dnevnega jugoslovanskega časopisja (Blatnik 1999) in v številne kroge, zajela je čuda mnogo udeležencev in pljusknila tako silovito, da je bilo njegovim zakonitostim kar težko slediti (Krivokapić 1980), pogosto pa zašla tudi »dokaj nizko« in postala »čudno podobna dogodkom, ki jih Grobnica opisuje« (ibid.: 151). Avtorja, ob njem pa tudi direktorja založbe, ki je roman izdala, so oponenti namreč klicali k družbeni odgovornosti, omenjeni novinar je celo zahteval, naj bi se Kiševa prištevnost izpričala s psihiatričnim pregledom, spor pa je svoj epilog dosegel na sodišču, ki je Kiša (ter ob njem še Predraga Matvejevića, proti kateremu je bila vložena vzporedna tožba, potem ko je Kišu stopil v bran) oprostilo vseh obtožb (Blatnik 1999).

Izmed slovenskih intelektualcev, književnikov ter literarnih teoretikov in kritikov sta se v razpravo o Kišu najdejavneje vključila Taras Kermauner in Dimitrij Rupel (Uršič 2006: 103), slednji z besedami, »da bi Kiševo delo želeli oblatiti tisti, ki pripadajo taboru doktrin, kakršne so teorija zrcaljenja, socrealizem, državnobirokratski tip kulture itd.« (Rupel 1980: 134), s čimer je opozoril na ideološko ozadje dogajanja (Uršič 2006: 104).

V spremni besedi k drugi slovenski izdaji romana Blatnik (1999: 152) zapiše: »Skozi polemiko so se kazali različni pogledi na vlogo in obliko izvirnosti in resničnosti v literarnem delu, zlasti pa jo je danes mogoče razumeti kot spopad med književno tradicijo in inovacijo.«

Z dotlejšnjim literarnim sistemom, ki so ga zastopali izmed takratnih srbskih avtorjev zlasti glavni Kiševi kritiki: Dragan M. Jeremić, Branimir Šćepanović in Miodrag Bulatović, pa se niso ujemali niti pripovedni postopki Grobnice, saj so rušili »tradicionalno mejo med fikcijo in dokumentarizmom oziroma literaturo in njenim nanašanjem na resničnost po eni ter nanaša njem na drugo literaturo po drugi strani«, zapiše Uršič (2006: 119); Kiš namreč posega po borgesovskih postopkih pisanja, vendar za to uporabi gradivo, kakršnega Borges ni — Kiš v svojem poznejšem romanu Ura anatomije sam trdi, da je Grobnica »protiknjiga« Borgesu, ki torej iz njega sicer izhaja, a se mu s svojimi etičnimi razsežnostmi obenem tudi zoperstavlja, saj Borgesov »solipsizem in metafizično izvenčasovnost nadomesti z zgodovinskostjo in političnostjo« (ibid.: 118).

V času, ko je polemika že počasi pojenjala, je Velimir Visković (v Krivokapić 1980) zapisal, da je ključni postulat pojmovanja izvirnosti nepomembnost izvora gradiva, pač pa je pomemben način, kako je to gradivo združeno v novi izdelek. Z drugimi besedami: za izvirnost literarnega dela ni pomembna izvirnost posameznih fragmentov, torej od kod je Kiš črpal motive, temveč izvirnost razmerja, ki se vzpostavlja med njimi (Uršič 2006: 118).

Dialog s svojimi zoprniki je avtor sklenil z izdajo romana Ura anatomije, v kateri je med drugim opozoril na šibka mesta v njihovih zapisih; knjiga je polemiko sicer znova razplamtela, vendar je Kiš tudi na vsa poznejša novinarska vprašanja razmeroma ravnodušno odgovarjal, da k temu nima več kaj dodati.

5. ura

Problemsko-ustvarjalna dejavnost: okrogla miza (prva možnost)

Prva možnost, ki bi jo dal dijakom/-injam na izbiro kot obliko problemsko-ustvarjalnega pouka, je literarna okrogla miza (simulacija televizijske oddaje), na kateri bi se soočili zagovorniki in nasprotniki Kiševih stališč in njegovih pripovednih postopkov, rabe citatov v obliki dialoga s književno tradicijo, hommagea idr. Okrogla miza bi potekala kot igra vlog: dva voditelja/-ici, dva urednika/-ici, zagovorniki/-ice, nasprotniki/-ice ter občinstvo, ki ima možnost oglašanja in končnega glasovanja). Prva skupina bi zagovarjala Danila Kiša druga pa zastopala stališče, da je Kiševo delo plagiat, s poudarkom na neustreznem navajanju virov in prevzemanju tujih idej brez ustrezne avtorske distance. Dijakom/-injam bi že konec prejšnje ure naročil, naj pripravijo vsak po eno vprašanje za debato in ga pošljejo učitelju (s tem se izognemo, da bi vso odgovornost preložili na te štiri sošolce, obenem pa imamo tudi pregled nad vprašanji, ki so jih tvorili), učitelj pa vprašanja posreduje voditeljema/-ici in urednikoma/-ici, ki bodo izmed njih odbrali najuporabnejša in jih (npr. v obliki uredniškega sestanka v živo ali na daljavo) smiselno razvrstili v debato.

Problemsko-ustvarjalna dejavnost: na sodišču Kiš proti Goluboviću (druga možnost)

Druga možnost, ki bi jo imeli dijaki na izbiro, je modifikacija prve, in sicer simulacija sojenja: Kiš toži novinarja Golubovića, ki je sprožil medijsko vojno proti njemu, zaradi klevetanja in skrunitve dobrega imena. Za dejavnost potrebujemo sodnika, toženo stranko (Golubović), tožečo stranka (Kiš), dva odvetnika, po ameriškem vzoru 12 porotnikov, v vlogi zapisnikarjev pa so vsi preostali dijaki/-nje, ki naj tvorijo take vrste zapisnik, iz katerega so razvidni le razmisleki o književnosti (stališča vpletenih do razmerja med plagiatorstvom in citiranjem, med književno tradicijo in inovacijo ipd.).

7.–8. ura

Ocenjevanje – pisanje šolskega eseja

Ker bi težko dosegli objektivnost in veljavnost, če bi dijake-/inje želeli oceniti na podlagi »izdelkov« problemsko-ustvarjalnih dejavnosti iz 5. in 6. ure obravnave, sem se odločil, da bi bilo tudi v smislu priprave na maturo v četrtem letniku smiselno, da bi na podlagi prebranega dela in širše obravnave pisali (razpravljalni) šolski esej. Izmed del, ki se ponujajo za primerjavo, sem v ožjem naboru izbral med: (1) Edvard Kocbek, Črna orhideja, (2) Sofoklej, Antigona in (3) Dominik Smole, Antigona. Naposled sem presodil, da bi bilo dobro pripraviti dvoja navodila, med katerimi bi dijaki/-nje lahko izbirali. Prvi sklop bi se nanašal na primerjavo Grobnice s Kocbekovo Črno orhidejo, drugi pa na primerjavo Grobnice s Sofoklejevo Antigono, s čimer bi bila bolj zavzetim dijakom/-injam odprta še možnost za vzporednice s Smoletovo.

(1) Danilo Kiš, Grobnica za Borisa Davidoviča — Edvard Kocbek, Črna orhideja Tako Gregor iz Črne orhideje kot Mikša iz Grobnice za Borisa Davidoviča se znajdeta v položaju, v katerem morata po navodilih nadrejenih izvršiti smrtno kazen in obe obtoženki sta domnevni izdajalki. Primerjajte njun odnos do usmrčenk – zakaj Gregor Katarino doživlja drugače kot Mikša Hano? »Rablja« imata na videz enako nalogo, vendar k njej pristopita zelo različno, prav tako je izrazito različen njun notranji boj. Primerjajte ju tudi po tej plati: kateremu od njiju je, menite, težje izvršiti nalogo – in zakaj?

(2) Danilo Kiš, Grobnica za Borisa Davidoviča — Sofoklej, Antigona Pravica do pokopa oziroma spomina je temeljno vprašanje, s katerim so se ukvarjali že stari Grki, ki so žrtvam ognja in drugih nesreč, kadar njihovih trupel ni bilo najti, postavljali prazne grobnice – komentirajte naslov Grobnica za Borisa Davidoviča: ali grobnica zanj ostane prazna? Tako starogrški dramatik Sofoklej kot Danilo Kiš se v zgornjih delih ukvarjata z vprašanjem o pravici do pokopa in ga razširjata na polje brezpogojnosti: ljubezni do brata in predanosti revoluciji – primerjajte ju v tem oziru. Ali menite, da je družbi v Kiševem romanu uspelo pokopati brate, ki so umrli zaradi različnih pogledov na svet?

ZAKLJUČEK

Omemba osrednjih južnoslovanskih književnih avtorjev, med njimi nujno Iva Andrića z Nobelovo nagrado za književnost, ter osvetlitev razmerij med slovensko in preostalimi (južno)slovanskimi književnostmi stremi dalje tudi k širšim temeljnim oziroma procesnorazvojnim ciljem, saj krepi ob književnem znanju tudi pozitiven odnos do zgodovine oziroma poznavanja obdobja, mišljenje katerega je zaradi njegove narave t. i. polpreteklosti od vseh najbolj obremenjeno z ideologijo. Vzpostavljanje državnosti namreč skoraj vselej spremlja, vsaj v političnem oziru, »prelom z dotlejšnjim«, ki se včasih spremeni tudi v ignoriranje, včasih kategorično zavračanje, skoraj nujno pa vsaj postavljanje v opozicijo s tem »dotlejšnjim«. Kljub pogostim očitkom o jugonostalgičnosti, ki spremljajo pobude o večji vključenosti južnoslovanskih avtorjev v obravnavo pri pouku slovenščine v osnovnih in srednjih šolah v okviru vsakokratnega učnega načrta (oziroma vključenosti sploh) se velja potruditi razumeti, da osamosvojitev za vzpostavljanje slovenske državnosti v 20. stoletju ne pomeni izhodiščne, ničte točke, temveč končno: po vključitvi najprej v jugoslovansko kraljevino in zatem federativno ljudsko/socialistično republiko je slovenstvo in z njim njegovo kulturno bitje vzpostavilo že številne zveze tako z drugimi (južno)slovanskimi narodi kot tudi širše. Slovensko kulturno občestvo po vzpostavitvi slovenske državne samostojnosti tako temelji tudi na tem prejšnjem povezovanju, saj je nemogoče zanikati vpliv katerega koli dela zgodovine in slovenskega slovstva na njuno zdajšnjost — res pa je tudi, da so z zdaj že več kot tridesetletne oddaljenosti nastopile okoliščine, v katerih je lažje misliti in vrednotiti razmerje do tako bistvenega gradnika identitete, književnosti, ki se je v družbeni ureditvi, prelom s katero predstavlja slovenska osamosvojitev, v okvirih izobraževanja uporabljala za politične, ne le prosvetne namene; toda tudi to je vredno književno in zgodovinsko spoznanje.

VIRI IN LITERATURA

KIŠ, Danilo (1999). Grobnica za Borisa Davidoviča : sedem poglavij skupne pripovedi (prevedla Mojca Mihelič in Ferdinand Miklavec). Ljubljana: Mladinska knjiga.

BLATNIK, Andrej (1999). Revolucija žre svoje otroke (spremna beseda k drugi izdaji slovenskega prevoda). Ljubljana: Mladinska knjiga.

BLOOM, Harold (1994). The Western Canon. New York: Harcourt Brace & Co.

BOGATAJ, Matej (2014). »Ocenjujemo: Grobnica za Borisa Davidoviča«. Ljubljana: Delo. URL: https://old.delo.si/kultura/ocene/ocenjujemo-grobnica-za-borisa-davidovica.html. Dostop 28. 4. 2025.

COOPER, Alan (1996). Philip Roth and the Jews. New York: State University of New York.

GOLUBOVIĆ, Dragoljub (1976). Ogrlica iz tuđih bisera. Zagreb: Oko.

KIŠ, Danilo (1976). La part de Dieu. URL: http://www.kis.org.rs/web/bzivot/a/A/R/index.htm. Dostop 12. 5. 2025.

KRIVOKAPIĆ, Boro (1980). Treba li spaliti Kiša? Zagreb: Globus.

RUSHDIE, Salman (2011). Salman Rushdie Remembers the 48th Congress of International PEN. URL: https://pen.org/salman-rushdie-remembers-the-48th-congress-of-international-pen/. Dostop 3. 5. 2025.

SiGledal, 2014. Grobnica za Borisa Davidoviča. URL: https://veza.sigledal.org/uprizoritev/ grobnica-za-borisa-davidovica. Dostop 28. 4. 2025.

URŠIČ, Julija (2006). Polemika o plagiatu ali kako je nastajal postmodernizem v Jugoslaviji. Ljubljana: Primerjalna književnost 29.2. Str. 104–123.

ŽBOGAR, Alenka (2014). Literarno branje in mladostniki. Žbogar, Alenka (ur.): Recepcija slovenske književnosti. Obdobja 33. Ljubljana: Znanstvena založna Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 551–557. https://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/33 Zbogar.pdf. Dostop: 28. 4. 2025.

ŽBOGAR, Alenka (2021). (Meta)kognitivno-kritično šolsko branje književnosti. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja. 36/3–4, 69–80. https://www.pedagoska obzorja.si/ Revija/Vsebine/PDF/DSPO_2021_36_3.pdf. Dostop: 28. 4. 2028.