Cukrarna v slovenski književnosti

Cukrarna v slovenski književnosti
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Cukrarna v slovenski književnosti
Jezik	slovenski
Subjekt	slovenščina
Žanr	Izjava Anki Pirš za RTV 17. septembra 2021
Klasifikacija

• Objave Hladnik

Cukrarna je ime stavbi tovarne, ki je bila v 19. stoletju največji objekt na Slovenskem. Proizvodnja je bila moderna in zelo donosna, največja tovarna sladkorja v Avstriji. Pri imenu nihče več ne pomisli na tovarno sladkorja, ki je zaradi požara prenehala delovati že sredi 19. stoletja, niti na vojašnico, kar je bila v drugi polovici 19. stoletja, ampak na štiri pesnike in pisatelje slovenske moderne: Ketteja, Murna, Cankarja in Župančiča, ki so tu živeli ali se družili. Omembe Cukrarne se v petini do polovice nanašajo na literaturo.

11. junija 1955 so jim vzidali spominsko ploščo, ki pove, da sta Kette in Murn tu tudi umrla (EŠD 5930).

V tej hiši so imeli pri preprosti in plemeniti ženi Poloni Kalanovi dom in zatočišče Murn, Kette, Cankar, Župančič in njihovi prijatelji.

V tem okolju je nastajala in zorela slovenska moderna.

Tu sta izdihnila Dragotin Kette 26. IV. 1899 in Josip Murn 18. VI. 1901.

Cankar je tu prebival občasno pri Murnovi gospodinji 1897/98 in ko je s Kettejem obiskoval Murna. Kette je živel v 2. nadstropju dvoriščnega trakta, dostop je bil zapleten, kot v labirintu, lahko si se izgubil. V Cukrarni so se shajali, potem ko so Ketteja izključili iz Zadruge, drugi pa so izstopili iz nje. Tu so se učili za maturo, razgovarjali se o slovstvu. Ko je Kette 1899 umiral, se je Murn umaknil v Cerklje na Gorenjsko (s prijateljem sta se pogosto skregala), čez dve leti pa je tam sam umrl. Slodnjak piše, da sta umrla v isti sobi in isti postelji, kar spada najbrž v cukrarniško mitologijo; postelja je bila menda res ista, soba pa sosednja, tj. študentska in ne od gospodinje Kalanove. Pogreb je imel Kette večji, ker je bil bolj poznan, veliko dijakov, govoril je pretresljivo Engelbert Gangl. Sprevod je šel od Cukrarne proti pokopališču, ki je bilo na prostoru današnjega Gospodarskega razstavišča. 1923 so jih prekopali v skupni grob na Žalah, po prizadevanju in na stroške Cankarjeve neveste Milene Rohrmann. Celo premožnega Župančiča so dali v isti grob: nacionalni interes je bil močnejši od družinske pogrebne prakse.

V Cukrarno Cankar locira dogajanje, ne da bi jo imenoval:

• črtica Julija (Vinjete)
• Popotovanje Nikolaja Nikiča (Hiša je stala ob vodi; okna četrtega nadstropja so se svetila v večernem soncu; po trgu in po tihih valovih tam doli so se bile že razprostrle temne sence. Šel je počasi preko veže, po širokem dvorišču ter zavil na levo. V veži in na stopnicah ni bilo nikogar, samo v tretjem nadstropju je ugledal staro žensko, ki je obešala perilo na vrv, razpeto preko koridorja. Ne da bi potrkal, je odprl duri ter stopil v nizko veliko sobo, v kateri ni bilo skoro nobenega pohištva. Stene so bile gole in v kotih zatemnele od vlage. Samo nad posteljo je viselo črno razpelo.)
• Življenje in smrt Petra Novaljana (Velika hiša je stala ob vodi; brez števila oken je strmelo topo v valove, mala mrtva okna, ki ni bilo nič življenja za njimi, oči bolehne, čemerne starosti in dolgočasne smrti. Sredi mesta je stala hiša, ali bila je samotna, kakor na pusti kraševiti planoti. Polovico stanovanj je bilo praznih, sobe so bile vlažne in temne.)
• Nina, četrta noč (Ko sem živel v tisti izbi, se mi je zdela tesna in majhna. Kakor vsem drugim, ki so kdaj živeli tam, se mi je zdelo, da mi tišči strop s silno težo na glavo, na rame, da se ne morem prestopiti, da ne morem geniti rok. In zdelo se mi je, da sem obsojen v tesno, nizko ječo, zazidan živ v mrtvašnico, kakor vsi, ki so pobegnili, da bi se skrili v temò teh vlažnih koridorjev ter umrli v trpljenju in sramoti ... / Tam, kjer sem doma, se razprostira ob leni vodi, molčeči v globoki strugi, veliko poslopje, črno in tiho, kakor ogromna mrtvašnica. Zapisano je na mokrem zidu, na omreženih, mrkih oknih, da je bilo sezidano poslopje trpljenju za dom in posteljo. Če sem šel mimo, ko je povsod drugod sijalo solnce, sem videl koščene roke, ki so se oklepale železnega omrežja v oknih, in velike črne oči, ki so strmele v solnce. Mnogokdo je stopil v tisto temno, prostrano vežo; in če je bil prej rdeč in vesel njegov obraz, je prebledel nenadoma in luč oči je ugasnila; ko se je vrnil, je šel sključen, z omahujočim korakom, kakor v sanjah blodeč; )
• drama Lepa Vida
• fragment farse Hamlet iz Cukrarne (rkp. komedije 1908 (tragikomedije, farse). V Cukrarni ljudje umirajo, se ljubijo, pijejo)
• govor Slovensko ljudstvo in slovenska kultura (Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja. Zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno … Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudjé so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni pretirana, niti besedica ni izmišljena — resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potreba zraven prav nobene fantazije. Morda vam je znana zgodovina ljubljanske cukrarne.)

Oton Župančič: Sedaj pa k batjuški [...] To je cukrarna, ogromna in temna kot božja nrav (1901 o Murnu)

Ivan Prijatelj v uvodu k Murnovim Pesmim in romancam (1903): »Sobica ima eno okno, a tako visoko, da samo glava doseza prve šipe. Zato se z ostalim telesom še bolj počutiš v zaboju. Ne vem, kakšna je ta soba sedaj, ali jaz si je ne morem drugače predstavIjati, kakor z dolgo komisno mizo, stoječo sredi zglodanega poda in preobloženo s knjigami, s katerimi se čisto mirno družijo različne pipe, škatljice za tobak, ovratniki in ovratnice in vrhu tega še kaka mala skodelica z ostanki snočne večerje« ...

Josip Murn: Balada o Damjanu (1903); zadnja Murnova pesem; z Damijanov sta obešenjaško stavila za pest mandeljnov, kdo od njiju umrje od jetike prvi; Cankar je to razmerje opisal v povesti Življenje in smrt Petra Novljana.

O Damijan, Damijan,
ne bodi vendar preveč bolan.
Pošljem rajši ti vinca pit,
da potolažim soseda te skozi zid.
Meni ni tudi nič kaj lahko,
pa da bi skoro mi že bilo!
Takrat potrkam Damijan ti na zid,
takrat bom mandeljnov in življenja sit.

Ernestina Jelovšek: Spomini na Prešerna (1903)

Jernej Andrejka: Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini, 1878 (1904–05) Zasedanje Bosne – vojaki so bili nastanjeni v cukrarni

Miroslav Malovrh: Koristka, SN 1905 (sprožil misel, naj se vsa družba izseli v staro cukrarno doli na Poljanah, kjer je dobiti lepo in ceneno prebivališče)

V spremni besedi h Kettejevim poezijam 1907

Valentin Korun: Janez na razpotju, SN 1907 V Cukrarni so prebivali vojaški rezervisti.

Ciril Jeglič: Na kmetih (Ciril Jeglič) 1917 – mrki obrazi, stanovanja so luknje (Nehote sem se domislil na tista polzasenčena, pozabljena in otopela bitja, ki se sklanjajo na večer iz nizkih odprtin ljubljanske cukrarne, zroč na smradljivo mlakužo, ki se lenivo pretaka spodaj v strugi; nadstropje za nadstropjem — isti mrki obrazi; zamolkel žvižg, pritajena pesem, nenadna kletev ali prečudno se razlegajoč vrisk iz hripavega grla — to je vse, kar se oglasi izza teh zidov; a ljudje, ki strme izza teh mejnih lukenj, se komaj ganejo, vedno isti mrki, okrneli obrazi — in komaj da se kdo nanje ozre od mimoidočih ...)

Damir Feigel: Tik za fronto 1921

Ivan Pregelj: Šmonca (1924)

Rad. Peterlin - Petruška: V stari cukrarni: (Spomini ob 25-letnici smrti J. Murna« Aleksandrova.) Jutro 18. 6. 1926 (kako sta s Cvetkom Golarjem iskala stanovanje pri Kalanovi v Cukrarni, leto potem ko je umrl Kette, kako so žurali z Josipom Regalijem in Župančičem)

Ivan Prijatelj: Duševni profili slovenskih preporoditeljev, 1935

Bratko Kreft o Kosovelu 1926: Prehodil in končal je pot od rojstva do Cukrarne [Cukrarna = smrt]

Alojz Gradnik: Stara Cukrarna (Pojoča kri, 1944, napisana 1939), v sklopu pesmi o ljubljanskih lokacijah, povezanih z literaturo: Vodnikov spomenik, Cankarjevo nabrežje, Tivoli, Krekov grob …)

Brez zvezd nebo je, temno in oblačno,
nikjer ni žive duše v pozni uri,
samo dve senci skoz zaprte duri
sta naglo švignili v poslopje mračno.

Kaj je ta črni zid na belem snegu?
Je samostan zapúščen? Je kasarna?
Kaznilnica? Bolnišnica? Cukrarna,
strahotna ko pošast, stoji na bregu.

In že je tujca spet sprejela cesta.
Hitita dalje kakor veter urna
in se ustavita na sredi mesta.

Na oknu bela roka je zavese
odmaknila: jok eno senco trese,
in vse zastonj tolaži Kette Murna.

Cukrarno omenjajo še Milan Dekleva (Zmagoslavje podgan, 2005), Rožanc, Jančar (ljudje z žalostnimi obrazi), Lipuš (Pogovor se sploh ni dotaknil slik, ki so visele v paviljonu, umetniki so vse bolj žolčno napadali klavrno slovensko politiko, ki je spravila slikarje in pesnike na rob preživetja, v naročje Cukrarne.), Tomaž Šalamun (Srce se trga, če umreš v Cukrarni). Mimo Cukrarne niso mogli biografski romani o literarni četverici: Mimi Malenšek: izredno dolg roman Pojoči labodi (1971), Silvo Fatur, Oče in sin, 2005 (o Ketteju), Anton Slodnjak, Tujec (1976) – o Cankarju – findesieclovski romani.

Cukrarna je simbolni prostor slovenske literature, tako kot slap Savica ali Bled ali Triglav ali Visoko v Poljanski dolini, pot iz Litije do Čateža, reka Mura ali reka Krka, simbolizira pa bolj turobne reči, če povzamem iz Cankarja: smrt in umiranje, pijančevanje socialno bedo. Stavba je v literaturi dobila podobo neprijaznega okolja, ljudje, ki gledajo skozi okna, imajo žalostne obraze, zidovi so sivi in pusti. Pri tem je treba omeniti, da se je slovenska modernistična bohema naselila v Cukrarni potem, ko so tam po potresu 1895 dobili zatočišče ljudje, ki so izgubili streho nad glavo, npr. njuna gospodinja Polona Kalan, študentska mamka. Cankar in Kette sta prej prebivala v baraki, torej je bila v smislu varnosti in udobja naselitev v Cukrarni korak naprej.

Zakaj slovenska literatura in kultura potrebujeta tak turoben prostor? Zaradi mitologije pesnikov, ki umirajo mladi, ker jih imajo bogovi radi. Poleg Ketteja in Murna so to še Fran Gestrin, Serečko Kosovel, Karel Destovnik Kajuh, France Balantič, Ivan Hribovšek, Aleš Kermauner, Marko Pavček, Jure Detela … Tudi če niso imeli nič s Cukrarno, se ta omenja v zvezi z njihovo zgodnjo smrtjo. Z nekaj pretiravanja bi lahko rekli, da je pogoj za pesniško slavo rana smrt, dolgo življenje pesnika in njegovo umetnost lahko skvari.

Cukrarna je zdaj v novi obleki, pravzaprav je od nje ostala samo še lupina, za nove in svetle kulturne vsebine. Mogoče kam v kot postavijo panoje z izrezki iz leposlovnih del, ki bodo dokumentirali njeno turobno vlogo v kulturni preteklosti kot prostor umiranja umetnikov. In kot prostor mladostnega druženja, ljubezni in hrepenenja.

Literatura in opombe

• Vesna Krmelj. Cukrarna. Ljubljana: Založba ZRC, 2010.
• Marjan Dolgan. Literarni atlas Ljubljane. Ljubljana: ZRC, 2014.