Anja Mugerli: Čebelja družina

UVOD

Zbirka Čebelja družina, avtorice Anje Mugerli presega zgolj pripovedovanje zgodb, ampak gre za poglobljene študije človeške psihe, družbenih norm in odnosa med tradicijo in sodobnostjo, kar bi dijakom omogočalo spoznavanje ne samo tradicije in slovenske kulture, temveč širšega pomenja obredov in običajev, ki puščajo pečat na posameznikih. Kulturni kontekst del, kot so zgodbe Anje Mugerli, spodbujajo bralce k razvijanju kulturne občutljivosti in razumevanju družbenih vprašanj, kar je pomemben del vzgojno-izobraževalnega procesa. Anja Mugerli s svojim pripovednim slogom in bogato simboliko ustvarja edinstveno literarno izkušnjo, ki bralca ne le pritegne, temveč ga tudi spodbudi k razmišljanju o tem, kaj pomeni biti del skupnosti in kako obredi oblikujejo naše življenje.

O AVTORICI ANJI MUGERLI

Anja Mugerli se je rodila 2. septembra leta 1984 v Šempetru pri Gorici. Diplomirala je iz slovenistike na Univerzi v Novi Gorici leta 2010, nato pa je leta 2015 magistrirala iz uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Avtorica je ena izmed najvidnejših sodobnih slovenskih avtoric, ki se posveča tako kratki prozi kot romanu. Njeno pisanje zaznamujejo izvirni slog, subtilna psihološka analiza likov ter preplet sodobnih tem s tradicionalnimi elementi. Njen slog odlikujejo natančno izbrane besede, atmosferičnost in pogosto rahlo nadrealističen pridih, ki daje zgodbam občutek brezčasnosti. Mugerli v svojih delih pogosto raziskuje družinske odnose in tradicijo, ženske izkušnje in družbene pritiske, zlasti pritisk družbe na ženske v zvezi z materinstvom, med drugim pa se ukvarja tudi s spominom in identiteto. Poleg pisanja Mugerli aktivno sodeluje na literarnih festivalih, vodi literarne delavnice in moderira pogovore z avtorji. Občasno poučuje slovenščino za tujce in deluje kot lektorica. Njeno literarno ustvarjanje zajema več del: Zeleni fotelj (2015), Spovin (2017), Čebelja družina (2021), Pričakovanja (2023), Plagiat (2024) (Mladinskaknjiga.si 2025).

O ZBIRKI KRATKIH ZGODB

Čebelja družina je zbirka sedmih različno dolgih kratkih zgodb, ki se raztezajo preko 142 strani. Naslovi zbirk se začnejo z Jabolkosnedko, nato sledijo Pust, Čevlji, Čebelja družina, Pirta, Rdeči petelin in Jezero.

Izšla je leta 2020 pri Cankarjevi založbi. Osrednja tema zgodb so družinski odnosi in stari slovenski obredi, ki jih avtorica postavlja v sodoben kontekst, s čimer pridobijo novo vlogo in podobo. Zbirka je Mugerli prinesla Evropsko nagrado za književnost leta 2021, kar je povečalo njeno prepoznavnost tudi v tujini. Knjiga je bila prevedena v več jezikov, vključno z angleščino, nemščino in francoščino. Avtorica prepleta realnost in magični realizem, kar ustvarja občutek nadčasovnosti in skrivnostnosti.

Mugerli v svojih zgodbah subtilno postavlja vprašanja o pomenu tradicije, družbenih normah ter vplivu preteklosti na posameznika. Zbirka predstavlja družinske odnose, predvsem odnosi med starši in otroki, sestrami, partnerji ali širšo skupnostjo. Družina je pogosto vir konflikta ali napetosti, saj se posamezniki soočajo z omejitvami, ki jih postavlja tradicija ali pričakovanja okolja. Ena ključnih tem zbirke je vpliv tradicionalnih obredov na posameznika. V zgodbah se spretno prepleta tudi resničnost s fantastičnimi elementi. Teme in motivi ustvarjajo mračno, skrivnostno in hkrati poetično vzdušje. Avtorica bralca skozi zgodbe subtilno vodi v svet, kjer se prepletajo preteklost in sedanjost, realno in mitsko, svoboda in omejitve.

V vseh zgodbah je vpleten folklorni element, nobena pa nima jasno definiranega okolja, razen Pirta, tako da si lahko predstavljamo, da se lahko odvijajo kjerkoli. Rdečo nit zgodb tvorijo motivi starih, pogosto pozabljenih slovenskih ljudskih običajev, ki jih avtorica subtilno vpleta v pripoved. Posebna odlika dela je njen izbran jezik, ki bralcu pričara svečano vzdušje brezčasnih obredov, a hkrati ohranja ljudski pridih, s čimer zgodbe trdno umešča v slovenski prostor (Podržaj, 2021).

OBRAVNAVA DELA PO METODI ETAPNEGA (DOMAČEGA) BRANJA

Zbirko bi obravnala v 3. letniku gimnazije, lahko pa tudi prej, saj je obravnava v gimnaziji smiselna tudi v nižjih letnikih zaradi njene literarne vrednosti, tematske večplastnosti in aktualnosti. Gre za delo, ki povezuje slovensko kulturno dediščino s sodobnimi vprašanji, ponuja bogato simboliko in spodbuja kritično mišljenje, kar je ključno za razvoj gimnazijcev kot bralcev.

Obravnava dela bi potekala po naslednji časovni razporeditvi:

ura: uvodna motivacija, najava besedila in lokalizacija besedila pred branjem, spoznavanje avtorice in osnovnih informacij o delu, navodila za etapno domače branje;
ura: obravnava dela po metodi etapnega domačega branja – pogovor o doživljanju, (ne)razumevanju, mnenjih prvih štirih zgodb; razčlemba, tematsko-slogovno opažanje dijakov;
ura: obravnava dela po metodi etapnega domačega branja – pogovor o doživljanju, (ne)razumevanju, mnenjih zadnjih treh zgodb; razčlemba, tematsko-slogovno opažanje dijakov;
ura: analiza celotne zbirke
ura: nadaljevanje analize celotne zbirke in primerjava z delom iz učnega načrta
ura: vrednotenje in kritičen razmislek (ob potrebi)
ura: ocenjevanje

POTEK UČNIH UR

1. ura: Uvodna motivacija in lokalizacija

Ura bi se začeli z uvodno doživljajsko-izkušenjsko motivacijo, ki bi trajala približno petnajst minut. Najprej bi jim predvajala posnetek pustovanja in kurentov, dolg približno 2 minuti. Po poslušanju jih kot učiteljica vprašam, katere slovenske običaje poznajo, ali se v njihovi okolici/vasi še ohranjajo in če se jim zdi, da imajo danes še vedno pomen ali so le ostanek preteklosti? Sama predstavim tudi svoj običaj in praznovanje iz svojega kraja, in sicer jurjevanje.

V nadaljevanju avtorico in pesniško zbirko postavimo v kontekst, najprej predstavimo nekaj osnovnih informacij, in sicer da je zbirka sedmih različno dolgih kratkih zgodb, da se prva zgodba imenuje Jabolkosnedka, nato sledijo Pust, Čevlji, Čebelja družina, Pirta, Rdeči petelin in Jezero. Dijakom predstavim osrednja temo zgodb, in sicer stare slovenske obrede, ki jih avtorica postavlja v sodoben kontekst, s čimer pridobijo novo vlogo in podobo. Hkrati pa predstavim tudi drugo osrednjo nit zgodb - družino. Podatke in življenjepis o avtorici Anji Mugerli v parih sami poiščejo na spletu. Za to jim namenim deset minut, nato pa informacije skupaj preverimo in dopolnemo.

Zadnjih deset minut jim preberem poljubni odlomek. Po mojem interpretativnem branju sledijo odzivi dijakov, ki so jih prejeli ob poslušanju: »Potem ko sva z mamo ostali sami, sva še kakšno leto živeli v stanovanju, polnem očetovih stvari in njegovega vonja, dokler mami nekega dne ni bilo dovolj in je vse skupaj zapakirala v škatle in jih odnesla neznano kam. Ni me vprašala, ali hočem kaj njegova za spomin, a tega niti nisem hotela. […] Oddala je vse njegove stvari, ni pa se domislila, da bi se znebila tretjega stola v kuhinji« (Mugerli, 2020: 13).

Pred zaključkom ure bi sledilo vprašanje o pričakovanjih in navodila za branje, in sicer bi jim zastavila vprašanje: Kaj pričakujete od zbirke? Nato jim razložim še navodila za nadaljnjo obravnavo dela, ta bi bila naslednja:

V enem tednu preberejo prve štiri zgodbe, ob tem si misli in ugotovitve beležijo v dnevnik branja,
medtem si označijo različne motive in simbole, na katere naletijo,
spremljajo čas in prostor,
si izpišejo značilnosti glavnih protagonistov,
spremljajo tudi običaje in obrede, na katere naletijo ob branju in si o njih tudi izpišejo podatke, ki jih zanimajo,
od štirih prebranih zgodb eno tudi na kratko obnovijo.

Cilji, ki bi jih dijaki pridobili že prvo uro, bi bili: seznanitev z avtorico in njenim delom, razumevanje pojmov tradicionalni obredi, tradicija, družina in njen pomen v literaturi.

2. ura: Branje in analiza prvih štirih zgodb

Z dijaki se drugo uro pogovorjamo o doživljanju in mnenjih prvih štirih zgodb zbirke, na kratko bi jih obnovili, prepoznane obrede pojasnili, pogovorili bi se tudi o njihovem tematsko-slogovnem opažanju.

Dijake povprašam o doživljanju, o tem, če so jim bile zgodbe všeč. Prav tako jih vprašam, katera od prebranih štirih zgodb se jim je najbolj vtisnila v spomin in zakaj. Temu namenim približno pet minut v uvodu. Ob pogovoru si lahko dijaki pomagajo s svojimi ugotovitvami, ki so si jih med branjem zapisovali.

Nato se navežem na vse štiri zgodbe hkrati in jih povprašam, če se jim zdi, da imajo kaj skupnega. Pričakujem, da bodo odgovarjali, da so vse povezane s slovenskimi običaji in obredi, torej prvo rdečo nitjo, ter da je v vsaki izmed njih moč najti družino oz. družinske odnose, torej drugo rdečo nit zbirke. Vsak običaj v zgodbi povzamem in ga ob tem še razložim ter primerjam z njegovim namenom v zgodbi, saj se mi zdi ključno za razumevanje zbirke. Po obravnavi določenega obreda pa zgodbo skupaj z dijaki tudi na kratko obnovim, saj sem v prejšnji uri naročila, da morajo izbrati eno zgodbo in napisati obnovo, čemur vse skupaj namenim približno pol ure.

Obnove

1. zgodba: Jabolkosnedka

V zgodbi Jabolkosnedka je obred plesa s stolom in ogledalom, ki so ga v preteklosti izvajali na veselicah v vaseh, kjer je potekal ples. Njegov namen je bil ta, da je ženska sedla na stol, v rokah je imela ogledalo. Za stolom so se razvrstili moški, ki so z njo hoteli plesati. Ona je moškega pogledala v ogledalo in če ji ni bil všeč, je ogledalo položila dol, tisti, ki ji je bil všeč, ga je izbrala in z njim zaplesala. V zgodbi starka obred razlaga mlajši sosedi, slednja pa to staro navado uporablja drugače, saj ga uporabi kot ples oz. pogovor z očetom, ki je odsoten. Na ta način krši tradicijo, po drugi strani pa prav zaradi te navade vzame svoje življenje v svoje roke. V zgodbi imamo torej dve sosedi, ena je dekle, ki starejši sosedi ob druženju in sladkanju z jabolkami razlaga o svojem očetu, hkrati pa izvemo, da je mlajša s svojim partnerjem glasbenikom prekinila, ker zaradi svojega glasbenega ustvarjanja ni imel časa za načrtovanje družine. Na koncu zgodbe izvemo, da je starejša soseda prav za prav izmišljena in da v resnici sploh ne obstaja.

2. zgodba: Pust

V drugi zgodbi Pust je ključni obred pustovanje in kurenti, posebno mesto ima tudi izdelava mask. V preteklosti so na območju Ptuja in Cerknice kurente izdelovali predvsem moški v skupinah, s katerimi so ob pustovanju prinašali pomlad in odganjali zimo. Pustovanje je bilo namenjeno dobri volji, pozitivnemu vzdušju, a je v zgodbi razno drugače, saj se sin oblikovalca mask le teh boji. Spoznamo torej fanta, ki si želi priti v vaško fantovsko skupnost, a se boji maske kurenta, ki jih je izdeloval njegov oče. Med odmori v šoli so si sošolci pripovedovali grozljive zgodbe o tem, kako poteka sprejem: kako si moraš roke in obraz podrgniti s kravjim drekom ali kako moraš noč prespati v skalnati votlini, ki je bila od vasi oddaljena kakšno uro hoda. Vendar ga najbolj plaši dejstvo, da si bo moral na obraz nadeti eno izmed Saševih, torej očetovih mask. Na koncu si zares izdela svojo masko, jo obleče in premaga strah.

3. zgodba: Čevlji

V zgodbi Čevlji je predstavljen obred ugrabitve neveste, ki so jo po starem običaju ugrabili svatje in jo je šel ženin iskat, preostali pa so čakali, da se skupaj vrneta. V zgodbi Mugerlijeve spoznamo dekle, ki za svoj rojstni dan dobi čevlje, ki naj bi prepotovali ocean. Ob čakanju na nevesto in ženina jo oče prosi, da čevlje posodi svoji sestri, vsaj za nekaj minut, da jih tudi ona preizkusi, a tega ni želela, nekaj dni po tem pa je sestra hudo zbolela. Ko je sestra ozdravela, ji je oče od veselja podaril ravno te čevlje. Le te je sestra, ki jih je dobila za rojstni dan, drugi ukradla in jih zakopala pod zemljo. Že odrasla je prevzela očetovo čevljarnico in se zaljubila v gozdarja. Z njim pa se je poročila njena sestra.

4. zgodba: Čebelja družina

V četrti zgodbi Čebelja družina pa izvemo za živalski obred, in sicer ko čebelja matica izvali jajčeca, pregrizne pokrovček sata in z želom ubije vse tekmice, ki so v panju, ker lahko v čebelji družini preživi samo ena matica. Mugerli oblikuje svet, v katerem dinamika čebelje kolonije služi kot pretresljiva metafora za medčloveške odnose, pri čemer raziskuje teme zvestobe, dolžnosti in boja za individualnost znotraj pričakovanj družbe. Tako kot človek tudi čebela ne more preživeti sama, vendar se mora, če želi najti svoje mesto v družini in širši skupnosti, podrediti svoji vlogi, določeni v panju.

Dejanje, ki je v živalskem svetu popolnoma naravno pa v človeškem deluje kruto. Hkrati je zgodba nekako metafora za nacizem, kjer je avtorica želela prikazati, da ni nujno, da na koncu zmaga tisti, ki je boljši. Tukaj bi se zadržala nekoliko dlje, saj bi želela dijakom predstaviti pojem nacizma. Zanj bi podala informacije iz učbenika Zgodovina 2: učbenik za drugi letnik gimnazije, in sicer je nacizem totalitarna in skrajno nacionalistična ideologija, ki jo je razvila in izvajala nacistična stranka v Nemčiji pod vodstvom Adolfa Hitlerja med leti 1933–1945. Judje so bili ena glavnih tarč nacističnega režima, saj jih je Adolf Hitler v svoji ideologiji obtoževal za ekonomske krize, poraz Nemčije v prvi svetovni vojni in druge družbene probleme, kar je pripeljajo do holokavsta oz. genocida, v katerem je bilo ubitih približno šest milijonov Judov (Mlacovič idr. 2010). Tukaj bi razlagalo povezala z zgodbo, in sicer da imamo v delu Juda, ki je bil čebelar in je poskrbel za sina risarke, ko ga je skupina fantov lovili po mestu. Mama dečka se je odločila, da mu poriše čebelnjak, med njo in čebelarjem pa se je spletala globlja vez in ko sta hotela zbežati, so moškega ujeli.

Po obnovah jim pokažem krajši izsek pogovora, kjer je avtorica na Slovenskem knjižnem sejmu razložila o običajih:

Prišla sem na idejo, da bi napisala zbirko zgodb, ki bi govorile o nekih obredih oz. običajih, značilnih za slovensko kulturo. Lotila sem se raziskovanja, zanimalo me je sploh, kakšni običaji sploh obstajajo in kakšne obrede vse poznamo. Predvsem so me zanimali obredi, ki se danes ne izvajajo več, ki jih redko kdo pozna. Hkrati so me zanimali obredi, ki imajo v sebi mogoče nekaj temačnega, ki se ukvarjajo s kakšnimi tematikami, ki v družbi danes niso tako prisotne oz. so včasih tudi tabu teme. […] S temi obredi sem se želela nekako poigrati. Te obredi izgubijo neko prvotno funkcijo, ki jo imajo, tako je npr. v zgodbi Pust […] Ves čas sem imela v mislih neke družbene obrede, neke običaje, ki povezujejo ljudi kot skupnost, hkrati so se v mojo zgodbo vpletli tudi razni osebni obredi, kot je recimo v Jabolkosnedki, kjer se protagonistka pogovarja z očetom, s tem praznim stolom in ko preraste, zaključi obred (Slovenski knjižni sejem, 2022).

Zadnjih pet minut jim bi naložila podobna navodila za nadaljnjo obravnavo dela, kot so jih prejeli ob prvem branju, in sicer da:

v treh dneh preberejo še preostale tri zgodbe,
ob tem si misli in ugotovitve beležijo v dnevnik branja,
medtem si označijo različne motive in simbole, na katere naletijo, spremljajo čas in prostor in si izpišejo značilnosti glavnih protagonistov,
hkrati spremljajo tudi običaje in obrede, na katere naletijo ob branju in si o njih tudi izpišejo podatke, ki jih zanimajo.

Cilji, ki bi jih dijaki pridobili v drugi uri, bi bili razumevanje vsebine in sporočila prebranih štirih zgodb in prepoznavanje in spoznavanja obredov, ki so povezani s slovenskim prostorom. Hkrati bi razvijali zmožnost branja in interpretiranja besedil.

3. ura: Branje in analiza zadnjih treh zgodb

V tretji uri bi sledila obravnava zadnjih treh zgodb, prav tako pogovor o obredih in pa krajše obnove. Ker so vse tri krajše, bi za to porabili manj časa kot prejšnjo uro, zato bi se dotaknili družine, časa in prostora, glavnih protagonistov in motivov.

Dijake najprej povprašam o doživljanju, o tem, če so jim bile zgodbe všeč, če so se jim zdele lažje za razumevanje od prvih štirih. Ob pogovoru si lahko dijaki pomagajo s svojimi ugotovitvami, ki so si jih med branjem zapisovali.

Uro bi nato nadaljevali z branjem odlomkom, na katerega se kot učitelj predhodno pripravim.

Obnove

5. zgodba: Pirta

Zelena stebla, ki so se še včeraj šibila pod plodovi, so gola, nikjer ni videti poteptanih rdečih paradižnikov. Medtem ko ata kar bos zakoraka čez razmočeno zemljo, Lidija v vdolbini pod kupom polen zagleda košaro, polno paprike in paradižnika in glavic radiča. Ati! Težko košaro dvigne kot medaljo. Kdo je pobral zelenjavo? Ata je povsem osupel, Lidija pa čisto nič, saj je jasno kot beli dan. Iz gozda je prišča. Ata se najprej ne odzove. Ko greš v mesto, jo slišim, kako hodi okrog hiše. Atijev obraz je vse bolj bled in njegova stopala so čisto umazana od zemlje. Lidija, o čem govoriš? – O krivopeti (Mugerli 2020: 93).

Najprej jih vprašam o mnenju, kako so doživeli odlomek, ali so tudi sami kdaj verjeli v mitološka bitja. V zgodbi Pirta naletimo na folklorni motiv Krivopete, ki je bila divja ženska z zasukanimi stopali. Kripovete so znane predvsem v folklori severozahodnega etničnega prostora, predvsem v Benečiji, Zgornjem Posočju, Reziji in Brdih. Lik Kripovet je znan po celem svetu, ponekod, v nekaterih državah so predstavljene kot dobre, na slovenskem ozemlju pa znajo biti predvsem maščevalne, naj bi kradle otroke in jih tudi jedle. Deklica v zgodbi Pirta v podobo Krivopete proiicira podobo svoje matere, ki je hudo zbolela in je v psihiatrični bolnišnici. Izvemo, da je deklica Lidija na počitnicah z očetom, saj je njena mati bolna. Skozi zgodbo spoznavamo, kako se deklica prebija skozi to izkušnjo, kako v Kripoveti na neki način prepozna svojo mati in se za razliko od otrok mitološkega bitja ne boji.

6. zgodba: Rdeči petelin

V zgodbi Rdeči petelin je obred najbolj temačen, saj se avtorica zelo eksplicitno ukvarja s smrtjo. Gre za obred umivanja in zavijanja lobanje v prt, ki so ga izvajali v Zgornjem Posočju. V majhnih krajih, kjer so pokopavali umrle, je slej ali prej zmanjkalo prostora za mrliče, zato so ljudje izkopali grob, v katerem je bil nekdo že pokopan, zato da so lahko poleg pokopali umrlega. Ta obred je po večini izvajala ženska, in sicer tako, da je vzela iz groba lobanjo že pokopanega, jo umila, zavila v prt oz. v bel kos blaga. V grob so nato položili krsto novega umrlega in na njo je ženska položila lobanjo. Namen tega obreda je bil pokazati spoštovanje temu, ki je bil v grobu že pokopan, hkrati pa so verjeli, da grob ne bo izvrgel novega. V zgodbi ženska zbira okostja umrlih živali, žuželk.

7. zgodba: Jezero

Zadnja zgodba Jezero opisuje osebni obred žalovanja za izgubljenih otrokom. Spremljamo mater dveh trinajstletnih sinov, ki je pred kratkim med nosečnostjo izgubila tretjega otroka. Med spremljanjem dvojčkov opazi njuno naraščajočo samostojnost in oddaljevanje, se začne spraševati o svoji vlogi v njunem življenju ter se sooča z občutki osamljenosti in nepotrebnosti. Občutek ima, da se od njej odmikata, zato se počuti nezaželjeno.

Čas in prostor

Po obnovah se lotimo časov in prostorov, v katerem se zgodbe dogajajo. Na tem mestu povprašam dijake, kam bi uvrstili zgodbe, ali imajo določene čase in dogajališča. Sklepam, da bi odgovarjali, da prostori niso specifično poudarjeni, razen pri vasi Pirta, čeprav bi pri določenih lahko vsaj približno sklepali, na katerem geografskem mestu so.

Vse zgodbe so postavljene v sedanjost, z izjemo naslovne zgodbe, ki je postavljena v točno določen zgodovinski čas, a kljub temu zaradi prisotnosti rituala in vzdušja deluje brezčasno. Medtem ko vsi pripovedujejo v sedanjosti pa jih preteklost ves čas lovi in jim povzroča tudi travme. Lahko bi tudi rekli, da gre sicer pri zgodbah za univerzalnost oz. da se lahko pojavljajo kadarkoli in kjerkoli oz. kot bi tudi Mugerli rekla: tukaj in zdaj, razen pri zgodbi Čebelja družina, ki kaže na zgodovinsko obdobje, in sicer obdobje med drugo svetovno vojno. Tukaj sklepamo, da gre za primorsko okolje, čeprav geografsko zares ni definirano.

Cilji, ki bi jih dijaki pridobili pri tretji uri, bi bili pridobivanje književnega znanja, spoznali in ponovili bi pojem nacizem.

Za domačo nalogo dijakom naložim, da si izpišejo vse motive, na katere so med branjem naleteli.

4. ura: Analiza celotne zbirke

V četrti uri bi z dijaki nadaljevali z analizo zgodb celotne zbirke. Ukvarjali bi se z analizo glavnih likov, motivov in družinskih odnosov.

Ura bi se začela z uvodno doživljajsko-izkušenjsko motivacijo, ki bi trajala približno petnajst minut. Najprej bi jim na diapozitivu prikazala uvodni citat Tolstoja, iz knjige Ane Karenine, in sicer Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje in jih povprašala o mnenju. Pričakovala bi odgovore, npr. da so razlogi za nesrečo lahko različni: konflikti med člani, nerazumevanje, izgube, bolezni, ekonomske težave ali druge okoliščine; da v srečnih družinah vladajo harmonični odnosi, spoštovanje in ljubezen, medtem ko v nesrečnih ne itn. Po odgovorih bi jih povprašala še, kaj pa njim predstavlja družina, in jih ob tem prosila, da si v zvezek izpišejo vse besede, ki jim povezujejo s tem pojmom. V nadaljevanju jim povem, da bomo danes obravnavali tudi družino in družinske odnose, ki v zbirki predstavljajo drugo rdečo nit. Na tem mestu se navežem še na sam naslov, ki že sam po sebi namiguje na osrednjo tematiko – družino, medsebojne odnose ter življenje v skupnosti. Povprašala bi jih, kaj si predstavljajo pod pojmom čebelja družina? Jo smatrajo podobno, kot človeško družino? Dijaki bi odgovarjali z da ali ne odgovori.

Nadaljevala bi z družino in družinskimi odnosi. Dijakom razložim, da v zbirki beremo zgodbe o pogrešanih, naključno združenih, izgubljenih, razpadlih in ponovno združenih družinah ter o potencialnih družinah, ki bi v drugačnih okoliščinah morda preživele. Avtorica nam z liričnim slogom predstavlja dezorentiranost likov, o katerih pripoveduje. Idealna podoba družine se nam ves čas izmika. Ob tem bi jim rekla, da te lahko kot otroka družina determinira, saj marsikje ljubezen ni prisotna, kar opazimo v zgodbi Pust, kjer sin svojega očeta kliče po imenu zaradi prepira, ki ga je doživel v otroštvu in izdelovanja srhljivih mask. Tudi v delu Jabolkosnedka lahko opazimo, da je oče deklice odsoten, ona pa se pogovarja s stolom in hkrati pove, da je mama vrgla vse očetove stvari, brez da bi deklico vprašala, če bi kaj obdržala. Hkrati jim na tem mestu povem, da ne glede na to, če je družina slaba ali dobra, važno je, v kakšnega posameznika se spremeniš, in da lahko ljubezen najdeš tudi v drugih stvareh, tako kot pravi pripovedovalka v zgodbi Čevlji:

»Tistega dne sem spoznala, da ljubezen lahko živi v dlani, ki si oči zasenči pred poletnim soncem, v ušesni školjki, pordeli od vročine, in v bosih stopalih. Ko je s popravljenimi čevlji na nogah in nasmehom na ustih odšel iz čevljarnice, sem si dlani, v katerih sem še hip pred tem držala njegove čevlje, pritisnila na obraz in globoko vdihnila« (Mugerli, 2020: 42).

Tukaj se navežem še na pomen skupnosti in jo razložim dijakom tako, da kot skupnost predstavim čebeljo družina, ki predstavlja tudi naslov zbirke. Matica v čebelji družini predstavlja poglavitveno vez, hkrati pa je nadrejena in ostalim čebelam omogoča, da funkcionirajo v družini, se prilagajajo in so matici tudi podrejene. Živalsko skupnost primerjam z družbo, ki je predstavljena v zgodbi Čebelja družina. Vodje nacizma so bili tako kot matica vodilni in nadrejeni, vsi ostali pa so, če so želeli preživeti, delali tako, kot so jim nadrejeni zapovedali. Vsak je poznal svojo vlogo in se je po njej tudi ravnal. Čebelar, ki je bil Jud, je bil podrejen. Za svoje preživetje se je moral prilagoditi, saj so od njega tako zahtevali nadrejeni. Zanimivo se morda zdi, da je vodja čebelje družine v resnici matica. Tukaj vprašam dijake, kaj menijo glede matice. Se jim zdi, da so lahko tudi ženske vodilne bolj kot moški? Kaj bi rekli o trotu, ki se v čebelji družini, torej v živalskem svetu res prilagaja čebelji matici?

Nato se lotimo glavnih junakov v zgodbah. Že v začetku se pogovorimo o tem, da so vsi liki na svoj način tudi posebneži. Omenila bi, da ti običaji in obredi pogosto pomagajo protagonistom, vendar ne vedno na način, kot bi bralec morda pričakoval. Po večini so glavne pripovedalke ženske. In tukaj bi dijakom postavila vprašanje, kakšne so, kaj bi o njih komentirali iz zgodb. Sklepam, da bi omenili, da so ženske v zgodbah različne, imamo sprva dekle, ki si želi postati mater pa si tega njen partner ne želi, potem v naslednji zgodbi spoznamo dekle s čevlji, ki se ji zdi, da ji pripadajo in da kar je njeno, ne bi smelo biti odvzeto. V zgodbi Čebelja družina imamo slikarko, ki hrepeni po tem, da bi bila zmožna služiti denar. Ona kljub temu, da ji ni bilo dovoljeno, da se ukvarja s slikarstvom, kuhinjo spremeni v svoj atelje. V Pirti imamo bolno mati, ki je zaradi svoje bolezni naredila kruta dejanja, npr. utopila mačke, hkrati pa imamo hči Lidijo, ki je otroška pripovedovalka in jo lahko označimo tudi kot nezanesljivo pripovedovalko. Na tem mestu ponovimo še pojem nezanesljivi pripovedovalec, ki pomeni, da gre za osebo, ki mu zaradi otroške perspektive ne moremo vsega verjeti, hkrati se zavedamo, da ima lahko nekatere strahove in bujno domišljijo. V zgodbi Jezero pa spoznamo žensko, ki se nekako bori s strahom, da jo bosta njena dvojčka zapustila, in s travmo izgube otroka, ki ga je doživela pred kratkim. Vse ženske so nekako zaznamovane, borijo se za sebe in svoj obstanek. Kljub temu da jim družba oz. posamezniki ne dopuščajo, da bi se izpopolnile, se stalno borijo in ne obupajo. Podobno imamo tudi v zgodbi Pust, kjer fant premaga svoj otroški strah pred maskami in se reši travm.

Ker sem jim prejšnjo uro dala nalogo, da si izpišejo motive, bi preverili, kdo nalogo ima in katere motive so izpisali oz. na katere motive so ob branju naleteli in kako so si jih razlagali. O vsakem bi se tudi pogovorili, in sicer bi omenili čebele, ki predstavljajo simbol skupnosti, hierarhije, discipline, hkrati pa tudi obreda in tradicije. Nato bi se dotaknili motiva množičnega obreda, kjer bi dijakom razložila, da je razumljen kot sprejem v skupnost, s tem pa so povezane preizkušnje, povezane s tradicijo, medtem ko je osebni obred motiv za očiščenje in spremembno, prerojenje. Prav tako bi lahko omenili motiv hiše oz. družinskega doma, torej kot prostor, kjer se odvijajo družinske dinamike in se kažejo napetosti. Pomembna je tudi narava, ki predstavlja mir, tišino, kar je predvsem razvidno iz zgodb Jezero, Rdeči petelin in Pirta. Kot zadnji motiv bi navedla motiv družine, saj bi se pozneje navezala tudi na roman, ob katerem bi lahko primerjali zbirko Čebelja družina. Motiv družine je v delu predstavljen kot napetost znotraj družinskih odnosov, bodisi med starši in otroki bodisi med sestrami.

5 ura: Nadaljevanje analize celotne zbirke in primerjava z delom iz učnega načrta

Uro bi začela tako, da bi najprej zastavila nekaj vprašanj o tem, kako avtorica v zgodbah spretno prepleta resničnost s fantastičnimi elementi, da se meja med domišlijo in resničnimi dogodki skoraj povsem zabriše. Bralec ni vedno prepričan, ali se določeni prizori odvijajo v zunanjem svetu ali pa imajo nadnaraven značaj. V katerih zgodbah ste to seznali? Oz. na katerih mestih ste naletili na domišljijske elemente? Bi rekli, da so to že elementi fantastike? To lahko zaznamo že v prvi zgodbi, in sicer Jabolkosnedka, ki vsebuje pravljičen element: grizenje jabolk. Konec zgodbe zmede, saj izvemo, da starejše sosede sploh ni. Medtem pa v zgodbi Pirta izvemo za mitološko bitje Krivopeto, ki jo deklica tudi sama vidi, in sicer pravi: Ženska z dolgimi lasmi in v dolgi obleki, izpod katere na plano molijo narobe obrnjena stopala (Mugerli, 2020: 90). Pri ostalih zgodbah meje niso tako zabrisane. V okviru Čebelje družine bi sicer lahko govorili o fantastičnih elementih, saj je dogajanje pogosto poteka v našem svetu, kjer obstajajo mitološka bitja ipd., nadnaravni elementi so jasno neresnični in niso del vsakdanje realnosti, a hkrati na opomnim dijake, da se moramo zavedati, da imamo zaradi nezanesljivih pripovedovalcev tudi nezanesljive pripovedi, ki so lahko zgolj plod njihove domišljije ali sanj.

Lotimo se še tematike smrti, minevanja in spomina. Dijake vprašam, kako liki prebrodijo smrt in minevanja? Na kakšen način se soočijo? Predvidevam, da bi dijaki omenili obrede, ki pogosto delujejo kot način soočanja s končnostjo, obenem pa odpirajo prostor za refleksijo o smislu življenja. Ali ste smrt razumeli kot vodilo za nadaljevanje ali resignacijo? Sklepam, da bodo dijaki odgovarjali, da smrt v teh zgodbah ni vedno prikazana kot tragična ali končna, temveč kot del naravnega cikla, ki ga obredi pomagajo osmisliti. Tako avtorica spretno povezuje individualno in kolektivno izkušnjo ter odpira vprašanja o vplivu preteklosti na sedanjost.

Primerjava z delom iz Učnega načrta (2008)

Ker se zbirka dotika obredov in slovenskih običajev, kar je glavna nit zbirke, bi lahko s pravljico Kurent v okviru slovenskega ljudskega slovstva obravnavali še zbirko Mugerli Čebelja družina, v kateri imamo zgodbo Pust, ki govori o maskah kurenta, sprejetju v vaško skupnost, izdelavi mask, oblačenju in nenazadnje samemu sprejemu med kurente. Kurent je obredna figura in lik, ki je osrednji del slovenske tradicije, predvsem v povezavi s pustnimi običaji, simbolizira prehod iz zime v pomlad. Ljudska pravljica Kurent govori o bogu Kurentu, o njegovem zunanjem videzu in vlogi, medtem ko je v zgodbi Pust maska kurenta predstavljena kot travma fanta, ki se v njem pojavlja že od otroštva. Dijaki bi spoznali običaj kurentovanja kot dva različna pogleda, in sicer v pravljici kot mogočno osebo, v zgodbi pa kot strašno masko. Dijaki bi ob tem ponovili tudi ljudsko slovstvo, njegovo značilnosti, torej da avtor ni znan, da se zgodbe prenašajo iz roda v rod, da gre za najstarejšo obliko literature, ki se je razvijala v različnih kulturah in prilagajala času ter prostoru.

6. ura: Vrednotenje in kritičen razmislek

Za dijake bi šesto uro pripravila delo v skupinah. Dijake razdelim v štiri skupine, vsaka od njih dobi eno od vprašanj. Vsaka s svojimi idejami diskutira o vprašanjih, nato pa sledi predstavitev in pogovor v razredu. Cilj te ure ni le spoznavanje dijakov z značilnostmi dela, ampak tudi aktualizacija in kritičen razmislek. Njihovo razmišljanje bi skušala spodbuditi z naslednjimi iztočnicami. Če bi bilo dijakov 20, bi jih razdelila v štiri skupine. Vsaka skupina bi na lističih prejela po eno vprašanje, ki bi ga v 20 minutah morali potrebno analizirati, nato pa bi se zadnjih 25 minut predstavili svoj vidik in se tudi s preostalimi dijaki pogovorili. Vprašanja bi bila sledeča:

Omenili smo že, da imamo v zgodbi Pirta nezanesljivo pripovedovalko. Ali bi lahko rekli, da imamo še kakšnega nezanesljivega pripovedovalca in če da, katerega in zakaj?
Poudarjena je vez otrok – starš, ki je povezana z nekimi travmami oz. tragedijami. Kako bi opisali vsako posebej, kako jih razumete?
Kakšni so se vam zdeli konci zgodb, kaj bi rekli, ali podajo odgovore na vprašanja. So pozitivni ali negativni?
Kako avtorica ustvarja vzdušje v zgodbah? Katere slogovne značilnosti opazimo? So zgodbe med seboj podobne in prepletene ali ne?

7. ura: Ocenjevanje

Po koncu šolske obravnave domačega branja dobijo nalogo, da eno šolsko uro za oceno ustvarjalno pišejo z vidika ene literarne osebe (Lidija, Matevž, čebelar, mitološko bitje Kripoveta, Saša). Dijaki si izberejo enega izmed likov v zgodbah, katerega perspektivo želijo upodobiti. Na podlagi izbrane literarne osebe napišejo zapis, kjer si izberejo določen običaj ali obred, lahko pa se spomnejo tudi kakšnega, ki ni omenjen v delu, npr. jurjevanje itn. Tukaj preverjam tako poznavanje zgodb in zbirke kot slogovno in pravopisno pravilnost. Dijaki se poskusijo vživeti v misli, čustva in razmišljanje lika o koncu in o dogodkih, ki so do tega zaključka pripeljali vpletene, s čimer spodbujam tudi njihovo doživljajsko zmožnost. Učni načrt iz leta 2008 predvideva, da dijaki »sodelujejo s projektno-raziskovalnim delom, preizkusijo pa se tudi v ustvarjanju – ustvarjalno pisanje, uprizarjanje, recitali ... na izhodiščih pridobljenih bralnih izkušenj« (Učni načrt, 2008). »Ustvarjalnost je miselni proces ustvarjanja novih idej ali poustvarjanje nove celote iz idej, ki že obstajajo. Ustvarjalno pisanje je miselni pisni proces pisnega izražanja zamisli v (novih) besedilih ali iz sestavin, ki že obstajajo, poustvarjanje vsebinsko smiselnega, povezanega in zaokroženega besedila« (Blažič 2003: 6). Del ocene pa bo tudi ena izbrana zgodba, ki jo bodo podrobneje analizirali, opredelili problem in ga aktualizirali z referatom, plakatom. Obe obliki ocenjevanja bi predstavljali delno oceno, ponuja pa se tudi možnost, da bi bili ocenjeni zgolj nekateri naključni dijaki, pri čemer bi takšno ocenjevanje potekalo pri vseh domačih branjih v enem šolskem letu.

VIRI IN LITERATURA

Anja Mugerli. Mladinskaknjiga.si. 27. 3. 2025.
Badalič, Tanja, 2021: Pogovor z Anjo Mugerli in predstavitev njene knjige Čebelja družina. Goriška knjižnica Francetka Bevka.
Blatnik, Andrej, 2021: Anja Mugerli in Čebelja družina. Slovenski knjižni sejem.
Bračko, Urška, 2021: Anja Mugerli: Čebelja družina. Booknjiga.com 2025.
Milena Mileva Blažić. Kreativno pisanje: vaje za razvijanje sposobnosti kreativnega pisanja. Ljubljana: GV Izobraževanje, 2003.
Mlacović, Dušan, Urankar, Nataša, 2010: Zgodovina 2: učbenik za zgodovino v gimnaziji. Ljubljana : DZS.
Mugerli, Anja, 2020: Čebelja družina. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Podržaj, Sanja, 2021: Anja Mugerli: Čebelja družina. Koridor-ku.si. 31. 3. 2025.
Učni načrt za slovenščino v gimnaziji, 2008. http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2010/programi/media/pdf/un_gimnazija/un_slovenscina_gimn.pdf.